Bučke

Z Edvardom Kadičem in Sebastjanom Jeretičem o skrivnostih neverbalne komunikacije in pristopih moderne psihologije prepričevanja

Na začetku tega tedna smo prek spleta se udeležili 2. MEDiA dneva, ki je potekal v organizaciji dveh zasebnih fakultet – Fakultete za medije in Fakultete za uporabne družbene študije –, ki ju vodijo znani obrazi, blizu stranki SDS: Borut Rončević, Matej Makarovič in Matevž Tomšič. Namen dogodka je bil predvsem spoznati, tako je pisalo v vabilu v opisu dogodka, »skrivnosti neverbalne komunikacije in pristopov moderne psihologije prepričevanja«. Sprva morda ne najbolj mikavna ponudba se je spremenila v hudo skušnjavo, ko smo ugotovili, da bosta glavna govorca na dogodku strokovnjak za neverbalno komunikacijo, nekoč kolumnist portala Nova24, danes pa vodja promocije cepljenja v državi Edvard Kadič in Sebastjan Jeretič, osebni svetovalec gospodarskega ministra Zdravka Počivalška in pripadnik tako imenovanega nevroznanstvenega komunikacijskega pristopa, ki je v preteklosti že sodeloval tako s predsednikom republike Borutom Pahorjem (ko je vodil Socialdemokrate) kot tudi z nekdanjim koprskim županom Borisom Popovičem. Ljudem, ki uživajo tako visoko zaupanje trenutne oblasti, je morda vredno kdaj tudi prisluhniti.

Po uvodnem pozdravu in predstavitvi obeh fakultet je tako sledilo prvo predavanje. Edvard Kadič si je v njem zadal predstaviti splošne in nekatere bojda povsem nove zakonitosti medosebne komunikacije.

Sprva nas je podučil, da poznamo dve obliki komuniciranja – verbalno in neverbalno. »Sicer poznamo mnogo definicij, kaj je verbalno in kaj neverbalno komuniciranje, a najlažje je reči, da je eno uporaba jezika, drugo pa vse ostala – govorica telesa, kamor spada telo skupaj z vsemi dodatki.« Pod dodatke lahko tako štejemo recimo tetovaže. »Dobro veste, kako se lahko spremeni naša percepcija človeka, ki je potetoviran po obrazu.« Pomemben je tudi nakit. »Imamo recimo televizijsko oddajo z dobro pripravljeno voditeljico, ki pa ima predolge uhane ali pa nakit, ki nato začnejo opletati po ekranu. Na neki točki bomo samo še na to pozorni.« Posebej pomembna je tudi izbira oblačil. Odvetniku, ki si bo namesto formalne obleke raje oblekel pisano majico in japanke, je pač težje zaupati. Pod neverbalno komunikacijo štejemo tudi barve v prostoru. »Poznamo študije, kako zdraviti z barvami in kako je počutje lahko drugačno, če se nahajamo v prostoru z določeno barvo sten.« Med epidemijo, ko smo pretežno viseli doma in na Zoomu, pa je v ospredje še toliko bolj stopila razporeditev predmetov po prostoru – pri tem je pomemben feng šuj.

Če razmišljaš kot limona, se tudi obnašaš kot limona. In če se obnašaš kot limona, tudi razmišljaš kot limona, nam je razložil vladni svetovalec za boj proti epidemiji Edvard Kadič.

Kasneje smo bili udeleženci predavanja razsvetljeni z ugotovitvijo, da signale pridobivamo po dveh različnih kanalih: en je jezikovni, drugi pa neverbalni. Ta kanala združujemo in programirano v hologramsko strukturo. A neverbalni kanal ob tem praviloma prehiteva verbalnega. »Nekoliko prej vemo, kaj bo sogovornik povedal, kot ko to dejansko pove. Stvari gredo lahko še globlje: nekateri avtorji navajajo zanimive ugotovitve, da ko vstanemo in gremo proti pipi, šele na poti proti pipi koncipiramo, da smo žejni in od tod izhaja tudi zanimivost, s katero se jaz srečujem pri odvečnih kilogramih – da smo velikokrat žejni, ne pa lačni, pa gremo samo v isto smer. To so zanimive ugotovitve.« Če se naučimo ločevati ta dva kanala, tako Kadič, bomo znali hitro tudi ugotoviti, kdaj nam človek prodaja bučke.

Prodajanje bučk lahko v našem telesu sproži čisto podzavestne premike. »Premikamo se proti stvarem, ki so nam všeč in se odmikamo od stvari, ki nam niso všeč. Saj se vedno gibljemo zaradi hidravlike hrbtenice, hrbtenica se mora ves čas mazati, vendar pa boste ugotovili, da se pri določenih trditvah človek avtomatično odmakne.« Lahko pa se nam tudi afirmativno približa, takrat si reče: »To pa niso več take bučke.«

Sama gestikulacija in neverbalno komuniciranje pa se očitno razlikujeta tudi med moškimi in ženskami. Tako Kadič recimo ugotavlja v svoji knjigi Zapeljevanje: Priročnik za moške. »Osnovna težava, s katero se fantje srečujejo pri dekletih, je, da nikoli ne vedno točno pri čemu so.« Pri moških naj bi tudi veljala nekoliko bolj poenostavljena interpretacija motivov – zato je razumevanje neverbalne komunikacije za njih še toliko bolj pomembno.

»Če razmišljaš kot limona, se tudi obnašaš kot limona. In če se obnašaš kot limona, tudi razmišljaš kot limona,« o povezanosti duševnosti z gibanjem še pripomni vladni svetovalec Kadič. A lahko se obnašamo tudi kot tigri ali tigrice.

Od neverbalne komunikacije smo se nato premaknili k verbalni. Sebastjan Jeretič si nam je zadal predstaviti osnovne ugotovitve nevroznanosti in vedenjske ekonomije. Če je bilo prejšnje stoletje stoletje jezika, ugotavlja Jeretič, je to stoletje zagotovo stoletje možganov – in te se da tudi zelo dobro manipulirati, je pojasnil svetovalec podpredsednika vlade.

To je stoletje možganov, pravi Sebastjan Jeretič, te pa se da zelo dobro manipulirati.

Temeljno orodje politične manipulacije je postavljanje strateških okvirjev. »To je pristop, kaj je ključna točka nekega momenta, in kako je treba nanjo odgovoriti.« Ko je tako Jeretič snoval okvir za Socialne demokrate in kampanjo Boruta Pahorja leta 2008, tako trdi, so zmagali že dve leti prej: »Mi nismo zmagali zaradi fenomenalnega programa, ker bi bili fantastični – tudi kampanja je bila precej nervozna in slaba –, ampak samo zato, ker smo Pahorja postavili na mesto alternative Janši.« Kako so to dosegli? »Čisto vsako izjavo za javnost smo začeli s stavkom: Socialni demokrati se pripravljamo, da bomo leta 2008 alternativa koaliciji Janeza Janše.« Tako naj bi tudi premagali »izbranca globoke države« Gregorja Golobiča.

Leta kasneje je bilo kot kompetentnega potrebno vzpostaviti tudi trenutnega gospodarskega ministra Zdravka Počivalška. »Bila je zanimiva situacija, ko je kandidat kandidiral v pretežno desno usmerjenem okraju. Glede na kadrovske resurse ni bilo možno posegati v desno volilno telo, zato je bilo potrebno enostavno ukrasti volivce druge stranke.« Temeljni argument za volivce je bil, da lahko oddajo svoj glas tudi drugim kandidatom, a ti nikoli ne bodo prestopili parlamentarnega praga. »Edini, ki lahko nekaj naredi za Kozjansko, je Zdravko. To je naš človek v Ljubljani.« A kako zdaj ponovno obuditi stranko SMC? »Tega še ne smem povedati, razen tega, da je Počivalšek politični partner gospodarstva, ker ga je tudi gospodarstvo tako prepoznalo, in da se bo tudi stranka vzpostavila kot politični partner gospodarstva.« Bistven bo nastop širšega bloka, »lahko rečemo razvojne fronte partnerjev«.

Kakšno volilno kampanjo torej pričakuje Jeretič? »Odvisno kdaj bodo volitve. Trenutno so ljudje razdraženi, naslednje leto morda ne bodo. Vprašanje je tudi, ali so ljudje res tako masovno razdraženi, kot se skuša prikazati. Jaz sem bil zadnje mesece precej po terenu, ker smo gradili strukturo stranke, in v trenutku ko greš iz ljubljanske kotline, je slika precej drugačna, kot jo prikazuje 'petkov kolesariat'. Na periferiji so ljudje veliko bolj zadovoljni in imajo drugačen odnos do vlade.« Župani in gospodarstvo naj bi bili zadovoljni, »seveda ne tisti del gospodarstva, ki je najbolj nasrkal«.