Človek, ki je videl v drobovje tega sveta

Na prelomu iz 19. stoletja v 20. je imel 17 let, odraščal je v izredno turbulentnih časih, svet se je hitro spreminjal, začela se je tako imenovana modernizacija, ki pa je bila za 20. stoletje dvorezni meč – hkrati spodbudna in pogubna. Mladeniča je vodila neizmerljiva želja po pravičnosti, v zaostrenih družbenih razmerah pa je postal upornik. Ni sprejemal represivnih norm, ki so teptale človekovo dostojanstvo in svobodo.

Hinko Smrekar (1883–1942) je bil vsestranski umetnik; bil je odličen risar, ilustrator, karikaturist, grafik, slikar, pa tudi kipar, a v bistvu avtodidakt, četudi je obiskoval tečaje za učitelja risanja pri Avstrijskem muzeju za umetnost in industrijo, torej na umetnoobrtni šoli, ki je delovala v sklopu dunajskega muzeja. Bil je neverjetno likovno nadarjen, morebitno pomanjkanje akademske izobrazbe je nadomestil z vztrajnim delom in urjenjem. Brez omahovanja ga lahko postavimo ob bok najboljšim s končano likovno akademijo.

A ni šlo tako lahko. Gimnazijo je končal z odličnim uspehom. Želel je študirati medicino, toda vpisal je študij prava v Innsbrucku, se odjavil in naslednje leto nadaljeval na Dunaju, pa vendar si spet premislil in po štirih semestrih, tik pred državnim izpitom, študij opustil. »Iz strahu pred dolgočasnostjo paragrafov sem prodal in dan pred skušnjo zapil vse pravne knjige, Alea iacta est ...« je zapisal v življenjepisu in dodal, kako je bil odtlej ubogi slovenski slikar, ki je namesto kravate nosil okoli vratu vrv; ta se je glede na razmere ožila ali širila.

Smrekarjevo življenje je bilo pestro in polno preobratov ter usodnih odločitev, ki so bile po svoje vzrok za to, da je ves čas živel na meji uboštva. Lakote ni trpel le na Dunaju, v skladu s pregovorom – Kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj –, ampak tudi v Münchnu, kjer je nekaj časa bival skupaj s slikarjem Maksimom Gasparijem, prav tako se kasneje v Ljubljani njegovo finančno stanje ni bistveno izboljšalo. V času študija na Dunaju, leta 1903, se je včlanil v umetnostno društvo Vesna, ki so ga ustanovili slovenski in hrvaški študentje umetniških šol na Dunaju. Med slovenskimi vesnani so bili Maksim Gaspari, Gvidon Birolla, Saša Šantel, Ivan Vavpotič … Na Dunaju pa se je Smrekar seznanil tudi z Ivanom Cankarjem in tako sta se srečali sorodni duši. Smrekar je do Cankarja gojil globoko spoštovanje, Cankar pa je Smrekarja cenil kot odličnega risarja, ilustratorja in karikaturista, pa tudi kot pronicljivega kritičnega misleca.

Na Cankarjevo željo in založnikovo zadovoljstvo je Smrekar likovno opremil kar nekaj izdaj Cankarjevih knjig. Med elegantnejšimi knjižnimi opremami je oprema Gospe Judit (1904), oblikovana v secesijskem slogu, ob izidu Cankarjeve knjige Krpanova kobila (1907) pa se je razdivjal vihar. Na Smrekarjeve ilustracije so se ogorčeno odzvali nekateri likovni kritiki in drugi dušebrižniki. Odgovoril jim je kar Cankar: »Karikatura ne razlaga teksta, temveč ga spopolnjuje. In risar ni pisateljev hlapec, temveč njegov samostojen tovariš.« Razvila se je javna polemika in Smrekar je kasneje zapisal, da sta ob vsem prahu, ki se je dvignil zaradi teh ilustracij, prišla tudi s Cankarjem navzkriž: »Ugajal mu je samolastni, od zapisane besede razlikujoči se način ilustriranja, manj pa so mu bile všeč umirjene in umerjene poteze izvršenih risb.« Kaže, da je Cankar od Smrekarja pričakoval več drznosti že v sami risbi, ki bi morebiti bolj ustrezala piščevi ironiji.

Namreč, v zbirki satiričnih esejev Krpanova kobila je Cankar obračunal s Franom Govekarjem, ki je bil takrat intendant ljubljanskega gledališča in je dal uprizoriti svojo dramo Martin Krpan. Cankar je napisal ostro kritiko uprizoritve in dramskega besedila. Zapisal je nekaj misli, ki se prilegajo tudi današnjemu času: »Legijon je teh Govekarjev; res je, da ne dramatizirajo vsi, toda Govekarji so. Ne pasejo se le na enem polju; po vsi domovini jih mrgoli in največ je tistih, ki hodijo v politiko na pašo. Vsi so junaki dvojnega prepričanja. /.../ Navaden Govekar, kakor jih hodi brez števila po naših ulicah, sedi z menoj v gostilnici, sreča me na cesti in nabere obraz v bridkostne gube: ˈRes je, prav imaš: v gnojnici živimo!ˈ In kaj napravi poštenjak drugo jutro, ko je svoje ideale prespal? ˈNe, nimaš prav! Ne, mi, rodoljubi, mi nismo vodniki občinstva; občinstvo je naš vodnik in ker je občinstvo neumno, smo neumni tudi mi!« Odsihmal besedna zveza Krpanova kobila pomeni banalno komercializacijo gledališča.

Kakorkoli, četudi danes v javnem govoru še kako pogrešamo ostrino misli, kakršno sta premogla Cankar in Smrekar z »ostrino svinčnika in risbe«, je Smrekar ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja dobil sebi enakovrednega junaka karikature, virtuozne risbe in ostrine misli. To je zagotovo Tomaž Lavrič. In tako kot Lavrič je bil tudi Smrekar sposoben virtuozno menjavati risarske sloge; znal se je »razrisati« ne le v grobo domačijskem vesnanskem slogu, ampak tudi v elegantni secesijski risbi ali v realistični risbi, ki je prehajala v karikaturo in grotesko. S tem je izkazal svojo nesporno likovno nadarjenost.

Smrekarjev razpon risarskih slogov, pa tudi vsebinskih in pomenskih sklopov je bil res širok. Od karikatur in ilustracij za časopise (Dom in svet, Jutro, Slovan, Ljubljanski zvon, Življenje in svet ...) do ilustracij literarnih del in pravljic ter pesnitev, risal je osnove za tisk razglednic in dopisnic, jih tiskal, se ukvarjal z grafiko, ustvaril prve slovenske karte za tarok …; zanimivo je tudi, da so bile nekatere njegove karikature izobešene v ljubljanskih izložbah, ena izmed njih je bila tista založnika in knjigarnarja Lavoslava Schwentnerja, znamenitega tiskarja slovenske moderne.

Vodila ga je neizmerljiva želja po pravičnosti, v zaostrenih družbenih razmerah pa je postal upornik. Ni sprejemal represivnih norm, ki so teptale človekovo dostojanstvo in svobodo.

Najostrejše politične karikature pa je lahko risal v letih 1918/19 za pomemben satirični list Kurent in almanah Kurentov album.

V nekem trenutku, ko ga je javnost pojmovala le še kot karikaturista, četudi z današnjega zornega kota izvrstnega družbenokritičnega in političnega karikaturista svetovnega formata, se je razhudil, češ saj znam še kaj drugega. Leta 1930 je zapisal, da že 25 let ustvarja, za njim so najrazličnejša dela, karikatura je manjši del tega: »A godi se mi kot rajnkemu Verovšku [gledališkemu igralcu, o. p.].

Nastopil je v najresnejših, v najpoetičnejši vlogi, pa se je do stropa vse zakrohotalo, čim se je pokazal na odru. Želel bi v boljših, lepših razmerah živeti vsaj še petindvajset let, da bi me poštenejši rojaki spoznali malo točneje.«