Vojna proti ženskam

Pred dvajsetimi leti je Al Kaida napadla Ameriko. Dve ugrabljeni potniški letali sta zrušili Svetovni trgovinski center, tretje je treščilo v Pentagon, četrto je strmoglavilo v Pensilvaniji. Napadalcev je bilo devetnajst: petnajst jih je bilo iz Savdske Arabije, dva sta bila iz Združenih arabskih emiratov, po eden pa iz Libanona in Egipta. Nobeden ni bil iz Afganistana. Afganistan, »pokopališče imperijev« (britanskega, sovjetskega), ki so ga obvladovali talibi, je le gostil Al Kaido in njenega vodjo, Osamo bin Ladna. Toda Amerika je mesec kasneje napadla prav Afganistan. Pošljimo jih nazaj v kameno dobo, so vpili ameriški šovinisti.

To, da je Amerika napadla Afganistan, se je zdelo kot hud nesporazum, toda Amerika je morala nekoga napasti, hočem reči – nad nekom se je morala divje, brutalno, orgazmično, katarzično znesti. Ni pa mogla napasti Savdske Arabije ali Združenih arabskih emiratov. Tragedija je bila v tem, da so vsi – »mednarodna skupnost« – vedeli, da mora Amerika nekoga nujno napasti, da se mora torej nekomu pompozno maščevati. Še več: vsi so se strinjali s tem. Vsi so Ameriki to priznavali, privoščili – Amerika je Amerika, zato ima pravico do strašnega maščevanja. Ameriki so morali pustiti, da nekoga napade – kogarkoli. Pustiti so ji morali, da izživi vse tiste svoje običajne patetične fantazije – osvajanje divjine, manifestno usodo, afirmacijo »izjemnosti«, regeneracijo in spoznanje, da je tista »divjina« le preslikava njene lastne »notranje« divjine, da je torej teror, ki so ga Američani doživeli doma, le posledica terorja, ki ga sami zganjajo v tujini, v nemočnih deželah tretjega sveta. Američanom so morali pustiti, da gredo skozi vse tiste psihodrame – da skozi teroristični napad na Svetovni trgovinski center pogledajo na svoje vojne, na svoj teror, in da vojno proti neki »eksotični« državi prelevijo tudi v vojno s sabo. To je pač del ameriške folklore, so si rekli.

Vsem je bilo zato povsem vseeno, koga Amerika napade. Afganistan? Če Afganistan, pa Afganistan! Koga briga! Obubožani Afganistan, ki je veljal za propadlo, spodletelo, falirano državo, je bil pogrešljiv. V očeh »mednarodne skupnosti« je že bil ponižan, razčlovečen in odpisan. Nikogar ni zanimal. Zlahka so ga žrtvovali. Nobenih pogajanj. Brez milosti. Odrešili so ga lahko le tako, da so ga uničili. Kot nekoč Vietnam.

Poglejte le na Madžarsko ali na Poljsko, kjer si skušajo na vsak način podrediti ženske – abortus so že prepovedali. Moški so se polastili ženskega telesa. Talibizacija.

Vsi so bili celo pripravljeni sodelovati pri invaziji na Afganistan: oni imajo loke in puščice, mi pa imamo atomsko bombo in daisy cutterje! V tej »humanitarni intervenciji« niso videli le rasističnega poganjka kolonializma. Hej, svet je treba rešiti pred Al Kaido in »osjo zla«, Afganistan pa odpeljati v svobodo in demokracijo! Treba ga je na novo zgraditi – po ameriški podobi! To, da so pri tem kršili mednarodno pravo in mednarodne konvencije o človekovih pravicah, ni nikogar motilo, saj so ustvarjali vtis, kot da jih Afganistanci komaj čakajo. Amerika se je morala znoreti. In to ji je bilo treba omogočiti. Še toliko bolj, ker je ta vojna – napad na Afganistan – veljala za »dobro« in »pravično« (in ja, »nujno«). Kot II. svetovna vojna. Afganistansko vojno sta imela za »dobro« oba, Barack Obama in Joe Biden. Za napako – za »slabo« in »nepravično« in »neumno« – je veljala šele iraška vojna. Iraška vojna je celo legitimirala in glorificirala afganistansko vojno, ali bolje rečeno – afganistanska vojna je bila v primerjavi z iraško tako »dobra« in »pravična« in »nujna«, da je lahko trajala neskončno dolgo, magari celo večnost, dvajset let.

Vojna kot neoliberalni projekt

Američani se lahko tolažijo le, da se bodo zdaj, ko so se umaknili iz Afganistana, končno posvetili Kitajski in da bodo talibi na lastni koži izkusili, kako težko je vladati Afganistanu. Ubogi talibi! Toda po dvajsetih letih okupacije humanitarno pomoč potrebuje še več Afganistancev kot pred napadom na Afganistan. Približno 241 tisoč jih pomoči kakopak ne potrebuje več – toliko jih je umrlo. Njihovo trpljenje – tudi v Bagramu, Guantanamu in drugih black sites – je bilo le statistični podatek. Glede na to, kako hitro in zlahka so talibi ponovno osvojili Afganistan (Kabul pregovorno »brez izstreljenega naboja«), bi rekli, da so jih Afganistanci komaj čakali. Vsekakor, to, da so talibi tako hitro in zlahka ponovno osvojili Afganistan, je vse presenetilo, celo šokiralo in krepko zmedlo, a to je razumljivo, pravi Ramzy Baroud (CounterPunch), palestinsko-ameriški novinar, urednik portala The Palestine Chronicle: talibe so namreč ves čas prikazovali tako, kot da so Afganistanu povsem tuji, kot da so v Afganistanu totalni tujek, kot da so padli z neba in kot da nimajo nobene zveze z afganistanskim družbenoekonomskim sistemom. Njihovo nasprotje so bili »dobri« Afganistanci – tisti, ki so pozdravili »osvoboditelje« in si navlekli zahodna oblačila. A Baroud se sprašuje: »Če so tisti ‘dobri’ Afganistanci res predstavljali afganistansko družbo, zakaj je potem 300 tisoč njihovih vojakov položilo orožje in s svojim predsednikom brez pravega boja zbežalo v tujino? In če je 75 tisoč slabo oboroženih in pogosto podhranjenih talibov predstavljalo le sebe, zakaj jim je uspelo mogočne sovražnike premagati v nekaj dneh?« Nič, talibi so očitno v afganistanski družbi precej bolj zasidrani, kot se je zdelo. Med Afganistanci imajo večjo podporo, kot so nam tvezli.

Tistih, ki zdaj ponavljajo, da so Američani vojno sramotno izgubili in da so morali iz Afganistana zbežati, pa tudi ne kaže vzeti ravno čisto dobesedno: ameriške korporacije so v teh dvajsetih letih bajno zaslužile. Res bajno – totalno, brezmejno, rekordno. Ne pozabite: Amerika je v Afganistanu zapravila več kot dva bilijona dolarjev – 300 milijonov dolarjev na dan! Korporacije, ki opremljajo ameriško vojsko, recimo Boeing, Raytheon, Lockheed Martin, General Dynamics in Northrop Grumman, a tudi druge, recimo DynCorp International, KBR, Fluor in ExxonMobil, ki so skrbele za urjenje afganistanske policije, logistiko in gorivo, so strašno obogatele.

Ja, ni dvoma, v interesu teh korporacij je bilo, da afganistanska vojna traja čim dlje, magari dvajset let. In ja, afganistanska vojna je bila pravi neoliberalni projekt. Ne spreglejte: afganistanska vojna je bila novi trg – prost kot sonce. Izpolnitev neoliberalnega sna! Nobenih regulacij. Nobenih sindikatov. Nobene politike. Le privatizacija vsega – vojne, invazije, vojske, protiteroristične tehnologije, analitskega softvera, okupacije, rekonstrukcije, zasliševanja in mučenja. Družbeno bogastvo se je preselilo v zasebne roke. Afganistan je v trenutku preplavilo na stotine ali pa na tisoče ameriških korporacij. Vse profite so lahko odnesle iz države, ničesar jim ni bilo treba reinvestirati, nobenih davkov niso plačevale. Logika je bila preprosta: kar je dobro za Raytheon ali General Dynamics, je dobro za Ameriko!

Zakon, ki ga je sprejel teksaški kongres, predvideva tudi lepe nagrade za tiste, ki bodo ovadili delinkventne ženske – ženske, ki bodo splavile ali to poskušale.

Afganistan je bil na avkciji. In stopnja terorja je bila proporcionalna profitu. Trg, ki je bil do tedaj zaprt, so lahko odprli in predelali le z vojno. Toda šok, ki ga je povzročila napol apokaliptična shock & awe invazija, ni bil dovolj – potrebovali so dolgo, krvavo, kaotično vojno, mamutsko kolekcijo non-stop šokov, ki so Afganistan spremenili v bel list papirja. Tiste, ki so se upirali, so zaprli v Bagram, novo verzijo Pinochetove »Ville Grimaldi«. Afganistanska vojna je bila velik poslovni uspeh. Če naj parafraziram Naomi Klein in njeno Doktrino šoka: dezintegracija Afganistana korenini v neoliberalni ideologiji, ki zahteva bel list papirja, na katerega lahko napiše svojo novo zgodbo.

Klavnica, v katero se je pogreznil Afganistan, ni bila znak ameriške nesposobnosti, temveč pogoj za reforme, za masivno privatizacijo vojne in okupacije. Vojna je bila le katastrofa, ki je v neoliberalni enačbi potrebna za osvoboditev trga. Rezultat sta bili dve državi, ki sta živeli vzporedno: afganistanska, ki je vse izgubila, in korporativna, ki je vse dobila. Ljudje, ki so živeli v afganistanski državi, niso imeli nič od korporativne države, nastale z okupacijo Afganistana. Je bila naloga ameriške vojske, da varuje afganistansko državo in Afganistance? Kje neki! Naloga ameriške vojske in zasebnih vojsk je bila, da varujejo korporativno državo.

V Afganistanu se je najrazločneje izpolnil veliki, mesijanski, napol religiozni neoliberalni sen: ustanovitev povsem osvobojene korporacije, ki nima nobenih vezi z državo, v kateri živi, potemtakem ustanovitev kapitalističnega raja, ki – kot bi rekla Naomi Klein – »funkcionira povsem gladko, pa četudi država, v kateri živi, razpada«.

Tako se ne ravna z ženskami!

Ko so ameriška letala vzletala na kabulskem letališču, so se jih številni Afganistanci še vedno – morda pod vplivom Toma Cruisa iz pete Misije nemogoče (Odpadniška nacija) – čvrsto oklepali. Nekateri so še pravočasno skočili z letal, drugi pa ne, tako da so potem strmoglavili v smrt. Med temi je bil tudi Zaki Anvari, mladi afganistanski nogometni reprezentant. Njegovo tragično smrt so preglasili Messijev prestop v Paris Saint-Germain, Ronaldov prestop v Manchester United in Mbappéjev neprestop v Real. Anvarijeva smrt je bila le fusnota, le trivia, le mala spletna senzacija. Ko umre kak stoletni športnik, ki se je izkazal pred mnogimi leti, takoj napišejo: Svet žaluje za tem in tem! Za Anvarijem svet ni žaloval. Vsem je bilo vseeno.

In kaj to kaže, že kar dokazuje? Tole: da se svetu jebe za Afganistan. Ali bolje rečeno: svetu je zanj tako vseeno, kot mu je bilo zanj vseeno pred 11. septembrom 2001.

Afganistan je globalno pozornost po dolgem času pritegnil šele marca 2001, ko so talibi – z dinamitom, protitankovskimi minami in topništvom – razstrelili dva orjaška budistična kipa. To naj bi bili storili iz več razlogov (ker ne tolerirajo idolatrije, ker jim je mednarodna skupnost nabila ekonomske sankcije, ker so hoteli zahodnjaki restavrirati razpadajoča kipa, »neživa objekta«, namesto da bi poskrbeli za afganistanske otroke, ki so stradali), nekateri pa so špekulirali, da jih je v to nagovorila Al Kaida, ki jih je hotela mednarodno še bolj osamiti in jih s tem še močneje prikleniti nase – in res, uničenje kipov je povzročilo vsesplošno zgražanje.

Javnost, sicer vidno šokirana, ni vedela, kaj naj si misli – za talibe kaj dosti ni slišala, če pa je že, potem to ni bilo ravno grozno. Ne brez razloga: ameriški lobisti, ki so talibe skrivaj prepričevali, naj dovolijo gradnjo plinovoda, ki bi povezal Centralno Azijo in Indijo (ob koncu devetdesetih let so ameriški poslovneži in zunanje ministrstvo celo gostili talibsko delegacijo!), so za poliranje talibskega imidža v Ameriki najeli Lailo Helms, ekspertko za PR, nečakinjo Richarda Helmsa, nekdanjega direktorja Cie, ki je tisto poletje – le nekaj mesecev po uničenju budističnih kipov – povedala: »Afganistan je bil pred prihodom talibov kot scenarij za Podivjanega Maxa. Kdor je imel pištolo in tovornjak, je lahko ugrabljal ženske in jih posiljeval. Ko so prišli talibi in poskrbeli za varnost, je bila večina afganistanskih žensk, ki so prej trpele v kaotičnih razmerah, srečna, saj so zdaj lahko živele, lahko pa so živeli tudi njihovi otroci.«

Ko je prišla v Afganistan, so jo gostili kot zvezdo – okrog so jo vozili v japonskem avtu, da je lahko snemala utrip vsakdanjega življenja. Zbirala je videodokaze, da življenje pod talibi ni tako, kot ga prikazuje Zahod. Nenehno je poudarjala, da so ženske svobodne, da lahko delajo, da lahko okrog hodijo tudi same, da jim ni treba nositi burke in da so v resnici srečne. In seveda, da niso več izpostavljene posilstvom. Ženske, ki so proti talibom, so komunistke, je poudarjala, po 11. septembru pa se ni več oglasila.

Ameriški propagandni stroj je logiko obrnil in začel ponavljati, da afganistanske ženske pod talibi niso svobodne, da ne smejo delati, da okrog ne smejo hoditi same, brez moškega spremstva, da morajo obvezno nositi burke, da jih na vsakem koraku brutalno zatirajo, da jih ne pustijo k zdravniku, da jih za prešuštvo kaznujejo s kamenjanjem, da se ne smejo niti smejati – in da niso srečne. Logično. Ženske so bile povsem degradirane, diskriminirane in segregirane, brez lastne volje, talibska posest.

Moški imajo občutek, da spet dominirajo. Spet jih lahko kaznujejo. Spet se je obnovila spolna hierarhija. Spet se je vrnil red. Tako kot v Deklini zgodbi. In tako kot v Afganistanu.

A talibi, ekstremni interpreti Korana, niso bili le zatiralci žensk, ampak tudi zatiralci medijev, demokracije in vladavine prava – do kritikov svojega avtokratskega režima so imeli ničelno toleranco. Bili so utelešenje samovolje: gledanje televizije, srfanje po internetu, poslušanje glasbe in spuščanje zmajev so izobčili. Protestni shodi? Nehajte. Vsi oporečniki – heretiki, neverniki in apostati, tudi recimo šiitski Hazari – so bili obsojeni na smrt.

Zato so Američani, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja delali vse, da bi v Afganistanu destabilizirali in zrušili sekularni, zmerno progresivni prosovjetski režim ter na oblast pripeljali skrajno desne islamske fundamentaliste, sklenili, da bodo te mizoginične, patriarhalne, represivne, antidemokratske frike v spregi s svojimi voljnimi zavezniki naklestili in razbili – da jim bodo dali lekcijo. Tako se ne ravna z demokracijo! Tako se ne ravna s pravno državo! Tako se ne ravna z mediji! Tako se ne ravna z ženskami!

Sovražnikom žensk so napovedali vojno. Koalicija voljnih, ki je šla nad talibe, si je verjetno domišljala, da je gibanje #MeToo pred gibanjem #MeToo. Toda: mar niso talibi v resnici le izpolnili sanj ameriški in evropski desnici? Mar niso izpolnili sanj skrajni desnici, ki kar hlepi po podrejanju žensk, kleščenju demokracije, zategovanju pravne države in zatiranju medijev? Mar niso nesojenim ameriškim in evropskim avtokratom in populistom pokazali, kako se dela, kako ustaviš preveč osvobojene, preveč neodvisne ženske in kako daleč lahko greš, če res verjameš v svojo mizoginijo in v svojo averzijo do demokracije, pravne države in medijev – oh, in do filma, televizije, vsega liberalnega in progresivnega?

Talibi so med nami

Zdaj, dvajset let kasneje, lahko na odprti sceni vidimo, kako se svet talibizira – kako vzhodnoevropski talibi imitirajo svoje velike vzornike. Vidimo, kako klestijo in ožijo demokracijo, kako si prirejajo pravno državo, kako se posmehujejo vladavini prava, kako zatirajo, demonizirajo in psujejo svoje kritike, kako ovirajo ali kar prepovedujejo protestne shode, kako pustošijo medije ali pa se jih, če je le mogoče, polaščajo. Poglejte le na Madžarsko ali na Poljsko, kjer ideal postaja »neliberalna demokracija« in kjer si skušajo na vsak način in z vsemi sredstvi podrediti ženske – abortus so že prepovedali. Moški so se polastili ženskega telesa. Talibizacija.

Ali pa poglejte, kako se Janša talibsko zaletava v medije, demokracijo, pravno državo – in ženske. Eugenio Carl in Mojco Šetinc Pašek, novinarki TV Slovenija, je razglasil za »prostitutki«, Eriko Žnidaršič, voditeljico Tarče, za »bevskajočo voditeljico«, Meto Roglič, novinarko Dnevnika, pa že prej za »medijsko morilko«. Ženska nima kaj govoriti! Ženska nima kaj spraševati! Ženska mu že ne bo »bevskala«! Zato ne preseneča, da so njegovi jurišniki po tistem srečanju na Kredarici tako popadli Teo Jarc – ker je »bevskala«! Ženska, ki dvigne glas, ženska, ki se oglasi, ženska, ki ima ločeno mnenje, ženska, ki je preveč neodvisna, ženska, ki se noče podrediti moškemu diktatu – takšno žensko je treba razglasiti za »histerično« in »demonično«, za »pošast«, takšno žensko je treba medijsko kamenjati, takšno žensko je treba kaznovati. Jo mrcvariti. Naj bo doma, zaprta, ukročena, pod burko!

Afganistancev v Slovenijo ne bi vzeli, talibe pač. Toda talibi vsem tem skrajnim desničarjem pridejo še kako prav, pa ne le zato, ker jim kažejo pot, temveč tudi zato, ker lahko ob svojem zatiranju demokracije, pravne države, medijev in žensk vedno rečejo – kaj je to v primerjavi s tem, kar počnejo talibi! Lahko smo protidemokratični – talibi so še bolj! Lahko smo protiženski – talibi so še bolj! Bodite veseli, da ne živite v talibskem Afganistanu! Očitate nam, da ožimo pravno državo – poglejte šeriatsko pravo!

Kar je ironično, okej, več kot ironično – groteskno, bolno. In ko smo že ravno pri grotesknosti: je kaj bolj grotesknega od tega, da so ameriški desničarji, ki so leta 2001 navijali za uničenje talibskega režima in osvoboditev žensk, burno, dramatično kuliso, ki jo je ustvarila evakuacija iz Afganistana, izkoristili za uvedbo zakonodaje, ki praktično prepoveduje abortus? To se je zgodilo v Teksasu, kjer so abortus po šestih tednih nosečnosti strogo prepovedali – in ker ženske do takrat navadno sploh še ne vedo, da so noseče, pomeni, da v Teksasu ne morejo več splaviti. Pod nobenim pogojem. Pa četudi je njihov zarodek produkt posilstva ali incesta.

Kar je ekstremno. Talibsko. A to še ni vse. Če takoj pokličete na tole številko, dobite še hladilnik – brezplačno! Ne, to ni šala. Zakon, ki ga je sprejel teksaški kongres, predvideva tudi lepe nagrade za tiste, ki bodo ovadili delinkventne ženske – ženske, ki bodo splavile ali to poskušale. Vohunite za ženskami! Zalezujte jih! Pazite nanje! Bodite budni! Imejte jih pod nadzorom – noč in dan! Ovajajte jih! Nadlegujte jih! Harasirajte! Postanite lovci na glave! Grešnico čaka podreditev, tega, ki ji je omogočil abortus, čaka kazen – vas pa čaka deset tisoč dolarjev! Ja, največji hladilnik na svetu!

Zdaj bodo ženske nehale »bevskati«. Konec je njihove jebene histerije! Teksaški desničarji so sprejeli zakon, ki demonizira in kriminalizira ženske. Zanje bo poslej skrbela policija. Vnaprej so krive. Vsak naključni mimoidoči bo po novem nadzornik, kontrolor in regulator njihovega reproduktivnega življenja, pravi David Frum (Atlantic). Si lahko predstavljate bolj toksično in bolj vigilantsko okolje? Toda »pravi« teksaški moški, ki prezirajo žensko »bevskanje«, feminizem in gibanje #MeToo, se spet čutijo opolnomočene. Teksaške klinike so v trenutku nehale opravljati abortuse. Žensko pravico do izbire so vrgli v smeti. Kako talibsko!

V Teksas, drugo največjo ameriško zvezno državo, so se vrnili talibi, ki so desničarjem v vseh drugih ameriških zveznih državah pokazali, kako se pride do ultimativne trofeje kulturnega boja – prepovedi abortusa. Zdaj vidijo, da lahko abortus prepovejo, ne da bi morali pred tem zrušiti in razveljaviti zakona Roe v. Wade, s katerim so abortus leta 1973 legalizirali (21-letna Norma McCorvey, alias Jane Roe, ki je hotela splaviti, a po zakonu ni smela, in tožilec Henry Wade, protagonista zadeve Roe v. Wade, sta bila Teksašana!). Pravne, socialne in kulturne posledice razveljavitve zakona Roe v. Wade so preveč nepredvidljive, saj so volivci temu zakonu preveč naklonjeni, zato ga bodo republikanci raje obšli kot razveljavili. Obšli ga bodo tako kot v Teksasu – in zlagoma bo postal irelevanten. In teksaški zakon bo težko, če ne že kar nemogoče spodnesti: ker žensk, ki hočejo opraviti abortus, in klinik, ki izvajajo abortuse, ne bo preganjala država, ampak jih bodo – za deset tisoč dolarjev – preganjali posamezniki, zasebniki, vigilantski državljani.

Mar niso talibi v resnici le izpolnili sanj ameriški in evropski desnici? Mar niso izpolnili sanj skrajni desnici, ki kar hlepi po podrejanju žensk?

In da ne bo kakega nesporazuma: teksaški zakon bodo zlahka imitirali, saj vedo, da jih vrhovno sodišče ne bo blokiralo. Vrhovno sodišče je namreč na hitro – kar čez noč, po hitrem postopku – prikimalo teksaški prepovedi abortusa (strožje prepovedi abortusa v Ameriki ni), in to še preden je o pritožbi sploh odločalo višje sodišče. Ja, odločitev je bila tesna (5 : 4), toda vsi trije vrhovni sodniki, ki jih je imenoval Trump, Neil Gorsuch, Brett Kavanaugh in Amy Coney Barrett, so glasovali za teksaški zakon. Kar pa ne preseneča: mizoginični Trump jih je na zahtevo mizoginične krščanske desnice imenoval prav zato, da bi prepovedali abortus.

Teksaške ženske so s tem doživele popolno ponižanje – in razčlovečenje. Zakon, ki so ga spisali in zdizajnirali in izglasovali pretežno moški, jim odteguje pravice ter odreka sposobnost odločanja o sebi, svojem telesu in svojem življenju. Ženske se niso sposobne same odločati – ne vedo, kaj počnejo in kaj je zanje dobro. Zato se morajo namesto njih odločati moški – ali pa zakoni, ki jih pišejo moški. Niso avtonomne, ampak le privesek moške volje. Njihova naloga ni, da »bevskajo«, temveč da rojevajo. Po novem lahko ženski zagreni in pokvari življenje vsak, ki gre mimo. Vsak, ki se mu je kdaj zamerila. Vsak, ki mu gredo na živce preveč neodvisne in samostojne ženske.

Moški imajo občutek, da spet dominirajo. Spet jih lahko kaznujejo. Spet se je obnovila spolna hierarhija. Spet se je vrnil red. Tako kot v Deklini zgodbi. In tako kot v Afganistanu. Vojna proti ženskam je le nadaljevanje dolge afganistanske vojne.