Mitja Okorn, režiser skrajne desnice?

Ob odprtju Blejskega strateškega foruma (BSF) so letos predvajali angleško različico promocijskega filma predsedovanja Slovenije Svetu EU, ki ga je po naročilu vladnega urada za komuniciranje (Ukom) pripravil Mitja Okorn. Za izdelavo filma je Ukom izpeljal evidenčni postopek javnega naročanja. Kot so pojasnili iz urada, so k oddaji ponudbe povabili Mitjo Okorna »kot najboljšega in edinega mednarodno uveljavljenega slovenskega režiserja«.

S sodelovanjem in končnim izdelkom so v Ukomu zadovoljni. »Promocijski video je bil izjemno dobro sprejet s strani vseh udeležencev tako na državni proslavi, dogodkih slovenskega predsedovanja kot na srečanju BSF. To dokazuje, da je bila izbira prava.« Z družinskim podjetjem Pales, ki ga vodi Okornov oče, je bila sklenjena pogodba v vrednosti skoraj 46 tisoč evrov, a je bilo podjetju nato na podlagi opravljenih storitev izplačanih tisoč evrov manj – znesek je bil poravnan iz proračunske postavke za predsedovanje. Predmet pogodbe sta bila izdelava filma in odkup materialnih pravic pri avtorskem delu. »Pogodba je zajemala pripravo krajših in daljše različice promocijskega videa na podlagi besedila Zdravljice, zapete v slovenskem in angleškem jeziku.« Zdravljico je priredil poljski filmski skladatelj Łukasz Targosz, zapela pa jo je slovenska zasedba Perpetuum Jazzile.

Sedemminutni film Zdravljica, sestavljen iz arhivskih posnetkov RTV Slovenija in mednarodnih agencij, je bil sicer premierno predvajan na državni proslavi ob 30-letnici samostojne države, pri tem mu je uspelo dvigniti kar nekaj prahu in razdvojiti javnost, Okorn pa je s tem obveljal za »režiserja skrajne desnice«. Pri tem sta mu v bran stopila medijski konglomerat stranke SDS in sam Janez Janša. Ta ga je javno pohvalil na Twitterju, glede na podatke o obiskih v njegovem kabinetu, ki so jih pri spletnem portalu Necenzurirano pridobili na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja, pa ga je 8. julija tudi osebno sprejel.

Ko smo se na Okorna obrnili z dodatnimi vprašanji – o čem se je pogovarjal s premierom in kolikšen vpliv je imel ta ali pa Ukom na vsebino filma –, je odgovoril, da nima »časa in energije ukvarjati se z domačimi dnevnopolitičnimi preigravanji«. Projekt naj bi bil prevzel kljub drugim projektom, ker si je nekaj podobnega »vedno želel storiti za svojo državo«. Osebno razdvojenosti med ljudmi ob ogledu filma ni opazil.

»Zgodovinopisno gledano je to naročen propagandistični izdelek, ki temelji na ideološkem konstruktu sedanje vladajoče ideologije,« film komentira zgodovinar Božo Repe in dodaja, da gre za izdelek, ki je zreduciran »na nekaj sekvenc povojne obnove«, sama zmaga v vojni pa se kakopak ne sme prikazati, »ker je bila jugoslovanska in partizanska, zaradi česar bi moral pokazati rdečo zvezdo, pa tudi, kdo je pravzaprav zaslužen za zahodno mejo«.

Sodeč po filmu sta za osamosvojitev očitno zaslužni samo dve osebi, komentira Repe – od slovenskih politikov vidimo v njem le Janeza Janšo in slišimo glas Jožeta Pučnika. Prvega vidimo ob aretaciji na znameniti fotografiji, ki jo je posnel Tone Stojko, drugega slišimo izreči: »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo.« Sodeč po filmu bi v mednarodnem kontekstu lahko dodali le še, da sta Slovenijo in Vzhodno Evropo pred komunizmom odrešila kar papež in Ronald Reagan. »To je pač tipična ’višegrajska’ ideologija,« zaključi Repe.

Za komentar filma smo se obrnili na nekatere priznane slovenske režiserje, od katerih smo dobili precej enoznačen odgovor: gre za izdelek, primeren najverjetnejšim zahtevam naročnika. A kak presežek zagotovo ni.

Okorn kljub temu vztraja, da je imel pri ustvarjanju filma popolnoma proste roke.