Napad na celoto?

V Ljubljani, tako se imenuje ljubljansko občinsko glasilo, je bilo junija letos objavljeno pomembno obvestilo. Ni bilo posebno dolgo. Zasedlo je le tretjino strani. A bilo je pomembno, saj je prebivalce našega glavnega mesta seznanilo, da Mestna občina Ljubljana spreminja občinski prostorski načrt in da je osnutek sprememb tudi javno razgrnila, zato jih vabi k dajanju pripomb, za kar imajo na voljo mesec dni.

Objavo so med listanjem po glasilu po naključju opazili tudi uporabniki Avtonomne kulturne cone Metelkova mesto – tistega dela nekdanje vojašnice JLA v samem središču mesta, ki je v lasti ljubljanske občine in ga je pred 28 leti zasedla civilna družba, da bi preprečila njegovo rušenje. Zgodba je znana, občina je izpraznjene vojaške objekte takrat obljubila kulturnikom, a je besedo požrla; 9. septembra 1993 so zabrneli bagri, začelo se je rušenje. In tako je stekla bliskovita akcija, zbrala se je množica med 50 in 100 ljudi, ki se je večala in večala, in na koncu je preprosto preplezala zidove in stavbe zaščitila s svojimi telesi. Območje so razglasili za avtonomno kulturno cono in ga v naslednjih letih samoiniciativno, silovito, bojevito preobrazili v vsebinsko močan, živahen, nepogrešljiv del mesta.

Še več, skupaj z drugim delom nekdanje vojašnice, ki je v lasti države in kjer so se naselili nevladne organizacije in muzeji, je Metelkova prerasla v eno največjih in mednarodno najbolj prepoznavnih ljubljanskih in tudi slovenskih kulturnih znamenitosti. O Metelkovi vedno znova pišejo največji tuji mediji. Obisk Metelkove, še zlasti njenih klubov in razstav, vedno znova priporočajo vodilni turistični vodniki. Ljubljane si brez Metelkove ne moremo več predstavljati.

A vrnimo se k obvestilu, ki so ga junija letos v občinskem glasilu opazili uporabniki avtonomne kulturne cone na Metelkovi. Prebrali so ga in kmalu zatem sklenili vpogledati v občinske načrte. Bolj tako, za vsak primer, da vidijo, ali jih morda zadevajo.

Šok je bil velik: ne le, da so ugotovili, da jih zadevajo, predlagane spremembe, o katerih dotlej niso vedeli popolnoma nič, so celo predvidele, da bi območje avtonomne cone, ki je zdaj v enem kosu, poimenovanem prostorska enota TA-59, in je tudi formalno namenjeno »predvsem alternativni kulturi in subkulturam«, zmanjšali. Prerezali bi ga na dvoje in manjši del – po ugotovitvah metelkovcev gre za hostel Celica in košarkarsko igrišče – spremenili v novo prostorsko enoto TA-91. To pa zato, da bi tam, kot je razbrati iz načrtov, omogočili »gradnjo prizidka hostla Celica in parkirne hiše«.

Šok je bil resnično velik. A kako ne bi bil: metelkovci so, zgolj po naključju, izvedeli, da ima mesto z njihovo avtonomno cono tektonske načrte, o katerih sami ne vedo nič, četudi so z mestom v rednem dialogu glede številnih tematik, in te načrte potihoma, na lastno pest tudi že uveljavlja. Še več, načrti vključujejo zmanjšanje prostora, odmerjenega alternativni kulturi in subkulturam, samo zato, da bi zgradili neki prizidek in garažo?!

Jasno je, da metelkovci v takšne načrte, pri katerih gre po njihovem mnenju za dejavnosti »bolj po meri profitnih interesov kapitala«, nikoli ne bi privolili. Tudi v uradnih pripombah, ki so jih v predvidenem roku dali k predlogu občinskega prostorskega načrta, so jih odločno in v celoti zavrnili.

Rezanje v tkivo avtonomnih con, tistih redkih pri nas, ki se jim je sploh uspelo dolgoročno obdržati in katerih prispevek k bogatitvi mest je nedvoumen, škodi kulturi in kritični misli.

Prav tako so že prej vseskozi odločno zavračali predloge, ki bi ogrozili celovitost avtonomne cone. Med drugim so že kar nekajkrat nasprotovali tudi širjenju hostla Celica, s katerim so doslej sicer sodelovali korektno. Prostora, kamor bi se hostel, ki so ga v nekdanjem zaporu vzpostavili kot prvi hostel v državi (že takrat je bil najbolj znan po sobi, ki je bila nekoč celica Janeza Janše), sploh lahko razširil, namreč ni veliko – lahko bi se širil proti košarkarskemu igrišču, ki stoji tik ob njem, ali pa na območje nekdanje avtošole, ki jo je mesto pred leti porušilo, uradno zato, ker nameravajo tam zgraditi nov objekt Zdravstvenega doma Ljubljana, njegova enota Center je namreč v neposredni bližini, neuradno pa tudi zato, da bi od tam pregnali odvisnike, ki so zapuščeni prostor vzeli za svojega in so tam imeli svoje zatočišče, svoj mir, saj so bili, četudi sredi mesta, že zaradi visokih zidov skoraj povsem izolirani od okolice. Medtem ko gradnje zdravstvenega objekta še ni na vidiku, tam sta le makadamsko parkirišče za obiskovalce zdravstvenega doma in covid točka, so se odvisniki raztepli po vsem mestu. Občina namreč vse do danes ni zagotovila ustreznega centra za odvisnike, kjer bi se ti po novem lahko zadrževali.

Na Mestni občini Ljubljana zdaj pravijo, da bi prav s predlaganimi spremembami občinskega prostorskega načrta, ki po njihovem širi »javne storitve v mestu«, na Metelkovi končno dobili oboje: novo enoto Zdravstvenega doma Ljubljana, za katero je razumeti, da bi zrasla na sedanjem parkirišču/covid točki, in tudi oddelek za odvisnike, ki bi deloval v okviru te institucije ter bi imel park in poseben vhod z Masarykove ulice.

Potrdili pa so tudi, da načrtujejo prizidek mladinskega hostla Celica. Pri tem se sklicujejo na obstoječi občinski prostorski načrt, ki na tem območju že zdaj dovoljuje novogradnje, vendar le, če so zasnovane »po vzoru obstoječe postavitve objektov v prostoru (prilagoditev značilnostim naselbinske kulturne dediščine)«. Gradnje parkirne hiše v odgovoru niso omenili, kar preseneča, saj je v načrtih, kot kaže, omenjena.

Da občina navija za prizidek hostla Celica, ni naključje. Pred nekaj leti je namreč postala njegova lastnica oziroma je to v njenem imenu postal Javni zavod Ljubljanski grad in s tem so načrti o gradnji prizidka nenadoma postali lažje uresničljivi. Jasno pa jim je bilo, da soglasja uporabnikov avtonomne cone ne bodo dobili, morda se jim je celo zdelo, da ga ne potrebujejo, zato so jih, kot kaže, vsaj v dosedanji fazi, pri načrtih preprosto zaobšli.

Čeprav na občini niso pojasnili, kje natančno so si prizidek (in verjetno tudi parkirno hišo) zamislili, je iz povedanega, pa tudi iz interpretacij metelkovcev, mogoče razumeti, da bi vsaj eden od obeh ali morda oba zrasla na sedanjem košarkarskem igrišču. Metelkovci se ob tem sprašujejo: zakaj bi »samovoljno drobili sedaj enoten in urbanistično zaključen prostor, ki je v javni rabi«? Zakaj bi moralo pasti košarkarsko igrišče, ki ga obkroža galerija uličnih poslikav in grafitov? Občini se igrišče morda ne zdi pomembno. Res je razsuto in potrebno obnove. Po drugi strani javno dostopnih igrišč v mestu ni na pretek. Za metelkovce pa je to igrišče integralen del avtonomne cone. Zato občinske načrte razumejo kot »napad na AKC Metelkova mesto kot celoto«.

Mestna občina Ljubljana nam je v svojem odgovoru sicer zatrdila, da se pomena Metelkove še kako zavedajo, da je Metelkova mesto »najpomembnejša gonilna sila alternativne kulture v slovenski prestolnici«, da je njen pomen mednaroden, da je »center urbane kulture, prostor kritičnega premisleka, državljanske angažiranosti, ki s svojim kulturnim in družbeno angažiranim delovanjem vzpostavlja Ljubljano kot odprt prostor pretoka idej, ustvarjalnosti«.

Povedali so nam tudi, da dialog teče in da so predstavnike Metelkove s spremembami seznanili na sestanku prejšnji teden. Vprašanje pa je, kaj so jim pravzaprav povedali, saj so v odgovoru za Mladino hkrati zapisali, da so idejni projekti še v pripravi, in »ko bodo končani, jih bomo z veseljem predstavili tudi predstavnikom AKC Metelkova mesto in se z njimi pogovorili o morebitnih pomislekih«.

Kakorkoli že, če bi občina na košarkarskem igrišču, ki je zdaj del avtonomne cone, načrtovala nekaj, kar bi bilo izrazito v javnem dobrem, in bi to počela odkrito, transparentno, bi metelkovce morda dobila na svojo stran. Če bo tam postavila garažo, s katero bo po možnosti služil zasebnik, je razumljivo, da Avtonomna kulturna cona Metelkova mesto tega ne more razumeti drugače kot napad.

Da občina navija za prizidek hostla Celica, ni naključje. Pred nekaj leti je namreč postala njegova lastnica.

Zaupanje metelkovcev v dejanja občine je krhko že od prvega dne zasedbe vojašnice, navsezadnje je do nje prišlo prav zaradi takratnega spornega ravnanja občine. Tokratno nezaupanje je z netransparentnostjo pri dosedanjem prostorskem načrtovanju zakrivila občina sama. In to ravno v času, ko se zdi, da so avtonomni prostori pri nas ogroženi kot še nikoli prej. Mariborska občina je poleti predlagala selitev Kulturnega centra Pekarna, »mariborske Metelkove«, iz nekdanje vojaške pekarne, ki so jo uporabniki zasedli leta 1994, v nekdanjo Mariborsko tekstilno tovarno, ki jo ravno oživljajo, češ da njihove sedanje prostore potrebujejo, da bi tam zgradili prizidek univerzitetnega kliničnega centra in medicinske fakultete. Uporabniki so se, kar ne preseneča, odzvali z ogorčenjem. Mestna občina Ljubljana je konec januarja nasilno deložirala Avtonomno tovarno Rog, avtonomno cono, ki je zrasla v nekdanji tovarni koles. Deložacijo je napovedovala že dolgo, bila je pričakovana, a ko je do nje prišlo, je uporabila silo, uporabnikom je povzročila precej materialne škode, nekatere so bojevito razpoloženi varnostniki celo poškodovali in so morali poiskati zdravniško pomoč. Zdaj se zdi, da odpira novo fronto z Metelkovo.

To ima že skoraj eno leto, od novembra lani, odprto tudi država, ki želi s svojega dela Metelkove deložirati nevladne organizacije s sedežem na Metelkovi 6, in da te še niso na cesti, se lahko zahvalijo samo odločitvi sodišča, da do razsodbe zadrži deložacije.

Žal gredo razmere takšnim manevrom, ki škodijo kulturi in kritični misli, na roko – družba se spreminja, postaja vse bolj konservativna, četudi se za zdaj še upira višegrajski realnosti, v katero nas tlači sedanja državna oblast. Pa vendar nas tja vodi tudi rezanje v tkivo avtonomnih con, tistih redkih pri nas, ki se jim je sploh uspelo dolgoročno obdržati in katerih prispevek k bogatitvi mest je nedvoumen.