Kako v vsakdanjem življenju čim bolje spremljati osebni ogljični odtis

V romanu Tranzit (Transit) slavne britanske pisateljice Rachel Cusk se pripovedovalka na letalu znajde ob neznanem moškem; ta ji na lepem začne pripovedovati o prijatelju pilotu, ki je kljub svojemu poklicu zaveden okoljevarstvenik. Vozi električni avto, doma uporablja sončne kolektorje in vetrno energijo, obsesivno reciklira in med dopustom kampira v hribih nekje v bližini doma. »Toda isti človek ni imel težav s tem, da je redno oblekel uniformo, zlezel v pilotsko kabino petdesettonskega letala in odpeljal gručo alkoholiziranih dopustnikov na Kanarske otoke,« nadaljuje moški. »Težko bi si zamislili slabšo linijo za vožnjo, a on je na tej relaciji vozil dolga leta. Poleg tega je delal za nizkocenovno letalsko družbo, ki sta jo zanimala samo prihranek in dobiček.«

Kolikšen je ogljični odtis tega pilota? Najverjetneje se z vsemi ukrepi v domačem gospodinjstvu ni mogel odkupiti za škodo, ki jo je planetu povzročal s pogostim letenjem, posebej če je delal za nizkocenovno letalsko družbo; te namreč spodbujajo k čezmernemu in nepotrebnemu letenju. Le en neopravljen čezoceanski polet na leto prihrani od 1,9 do kar 5,19 ton ekvivalenta ogljikovega dioksida emisij toplogrednih plinov. Samooskrba z obnovljivo elektriko v gospodinjstvu, toplotna izolacija doma in ločevanje odpadkov skupaj letno prihranijo le malo več kot eno tono. Zlasti ločevanje odpadkov okolju ne dene tako dobro, kot se zdi mnogim – bolj kot na recikliranje bi se morali osredotočati na zmanjšanje nastajanja odpadkov. Ko odpadke recikliramo, je namreč že prepozno, zadnja stopnja je njihovo uničenje, pri čemer pa se v vsakem primeru sproščajo toplogredni plini.

Razumevanje osebnega ogljičnega odtisa

»Ogljični odtis«, ki ga uporabljamo za ponazoritev količine izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov v ozračje, merimo pa ga v tonah ekvivalenta CO2 (t CO2e), je pojem, ki ga je proslavila druga največja zasebna naftna korporacija na svetu, British Petroleum, malo po začetku novega tisočletja – ljudi so takrat pozivali, naj gredo na »nizkoogljično dieto«. Gre torej za piarovski izraz, skovanko podjetja, ki od takrat, ironično, ni naredilo prav veliko za zmanjšanje količine izpustov CO2 – odgovornost za to je skušalo prevaliti na posameznike. A izraz je danes v splošni rabi, imamo pa kar nekaj kalkulatorjev, v katere lahko vnesemo podrobne informacije o naših navadah, denimo o tem, koliko električne energije porabimo vsak mesec, koliko goriva natočimo, kolikokrat letno letimo z letalom in tako dalje, da dobimo približen izračun osebnega ogljičnega odtisa – eno od slovenskih različic najdemo na spletni strani slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera. Zmanjšanje osebnega ogljičnega odtisa je za številne postalo del življenjskega sloga – z individualnimi spremembami v vsakdanjih navadah poskušajo vsaj malo pripomoči k blaženju podnebnih sprememb.

Toda kako lahko, četudi približno vemo, s katerimi dejanji v ozračje spuščamo manj izpustov in s katerimi več, brez zapletenega računanja ugotovimo, kako vplivajo na naš ogljični odtis? »Razumeti, kakšen točno je naš osebni ogljični odtis, je lahko zahtevno, posebej če pri roki nimamo kalkulatorja osebnega ogljičnega odtisa,« pravi Laura Callaghan, višja svetovalka pri podjetju Anthesis v Londonu, ki se ukvarja s trajnostnimi rešitvami. »Moj nasvet, kako se znajti v tem, je branje knjige Mika Bernersa-Leeja z naslovom Kako škodljive so banane? (How Bad Are Bananas?), ki skoraj vsako materialno stvar ali dejavnost pretvori v številke; te je lahko razumeti in nam pomagajo pri orientaciji, kako ogljično intenziven je odtis nekega posameznika. Na primer, hrana, ki jo povprečna oseba nakupi za en teden, znese 61 kilogramov ekvivalenta ogljikovega dioksida, vsak kilometer, ki ga prevozimo z avtom, pa pomeni izpust približno 330 gramov ekvivalenta ogljikovega dioksida. Če vemo, kako pogosto nakupujemo hrano ali koliko prevozimo na dan ali na leto, je na podlagi teh informacij lažje izračunati, koliko izpustov toplogrednih plinov povzročamo.«

Tudi Umanotera je pripravila graf, s katerim lahko posameznik izračuna svoje prihranke – med velike prihranke štejejo en neopravljen čezoceanski polet letno, ki torej prihrani 1,9–5,19 ton ekvivalenta CO2 na leto, življenje brez avtomobila, ki prihrani 1,75 t CO2e, in uživanje hrane rastlinskega izvora, ki prihrani 0,82 t CO2e. Samooskrba z elektriko iz obnovljivih virov v gospodinjstvu prihrani približno pol tone, vsi ostali prihranki pa so manjši: pranje perila na največ 40 stopinj Celzija in sušenje na zraku denimo prihrani le 0,02 t CO2e, izključitev elektronskih naprav, kadar niso v uporabi, 0,04 t CO2e, celovito ločevanje odpadkov 0,21 t CO2e, toplotna izolacija doma pa 0,33 t CO2e na leto. A pomembno se je zavedati, da imamo vpliv na samo en del lastnega ogljičnega odtisa, pravi dr. Renata Karba, namestnica direktorice pri Umanoteri. »V Sloveniji je električna energija, razen če se odločimo za nakup elektrike iz izključno obnovljivih virov, oziroma brezogljičnih virov, mešanica elektrike iz Termoelektrarne Šoštanj, iz Nuklearne elektrarne Krško in iz obnovljivih virov, večinoma hidroelektrarn. To pomeni, da je približno ena tretjina fosilne elektrike; v Termoelektrarni Šoštanj se namreč kuri lignit in pri tem nastajajo toplogredni plini. Za te emisije smo odgovorni, če smo porabniki električne energije, tudi če izvajamo varčevalne ukrepe v gospodinjstvu.« Podobno je pri oskrbi s hrano – hrana, ki pride do nas, je med pridelavo že povzročila emisije toplogrednih plinov, razen če jo pridelujemo na lastnem vrtu. »Da bi torej življenjski slog tako zelo spremenili, da bi vsak povzročal samo toliko izpustov, kot mu pripada, da bi bil svet ogljično nevtralen – to je danes praktično nemogoče,« pravi dr. Renata Karba. S pariškim sporazumom skladen ogljični odtis posameznika bi moral do leta 2050 znašati povprečno 1,5 tone ekvivalenta CO2 na leto. »Določen je za obdobje od 2018 do 2050, ker recimo, da nam bo leta 2050 infrastruktura že omogočala, da bomo ogljično nevtralni in bo lahko tudi naš osebni ogljični odtis veliko nižji,« razloži dr. Karba. Toda resničen ogljični odtis posameznika v Sloveniji je trenutno 8,4 t CO2e na leto. V Veliki Britaniji je povprečje okoli 13 t CO2e, pravi Laura Callaghan. Raziskovalci na MIT so izračunali celo ogljični odtis brezdomca v ZDA, ki se prehranjuje v javnih kuhinjah in spi v zavetiščih – tudi njegov odtis je približno 8,5 t CO2e letno. »Tak je trenutno pač naš življenjski slog,« je jasna Renata Karba. »Zato lahko govorimo le o čim večjem zmanjšanju našega vpliva na ozračje – tu pa mi kot prednostna področja izpostavljamo hrano, prevoze in varčevanje z energijo.«

Manj mesa, več pešačenja

»Sprememba prehrane v smislu, da zmanjšamo vnos mesa in mlečnih izdelkov, četudi samo nekajkrat na teden, ima na okolje izredno pozitiven učinek,« pove Laura Callaghan. »Vegetarijanska dieta zmanjša ogljični odtis naše prehrane za 25 %, veganska pa za 40 %, Ravno tako je pomembno, da jemo sezonske pridelke, kupujemo lokalno pridelano hrano in podpiramo majhna lokalna podjetja – izogibanje hrani, ki v živilske trgovine pride z letalskim prevozom, lahko zmanjša ogljični odtis pri prehrani za 20 %.«

Pomen zmanjšanja vnosa mesa in mlečnih izdelkov poudarja tudi Renata Karba. »Statistični podatki kažejo, da v Sloveniji pojemo zelo veliko mesa. To je slabo ne samo zaradi tega, ker obremenjuje podnebje, temveč tudi ker toliko mesa ni dobro za naše zdravje. Nacionalni inštitut za javno zdravje je ocenil, da več kot 50 dag rdečega mesa na teden prinaša resno tveganje za zdravje. A to je za slovenske razmere še vedno malo. To področje niti ne zahteva nekih velikih sprememb, razen seveda v naših navadah. Nikomur ni treba postati vegetarijanec ali vegan, govorim samo o zmanjšanju deleža hrane živalskega izvora, kar bo dobro delo tako nam kot okolju.«

Tako kot meso imamo Slovenci radi tudi avtomobile – po statističnih podatkih iz leta 2019 je pri nas registriranih 541 avtomobilov na 1000 prebivalcev. »Razumljivo je, da je avto v nekaterih situacijah nujen – a potem poskusimo biti pozorni na to, kakšen avto vozimo. Če je le možno, si priskrbimo električni avto ali hibrid,« svetuje Laura Callaghan. Še boljše so druge alternative. »Pešačenje, kolesarjenje, javni prevoz,« navaja dr. Karba. »To so ukrepi, ki jih v Sloveniji zelo spodbujajo tudi javne politike, četudi je naš javni prevoz daleč od tega, kar bi si želeli. Ni praktičen za uporabnike in v nekaterih primerih tudi ni cenovno dostopen, tako da je tukaj še veliko prostora za izboljšave. Seveda pa je daleč najbolj ogljično intenziven način potovanja še vedno letalski prevoz. Če naš življenjski slog vključuje pogosto prevažanje z letalom, je zmanjšanje tega ukrep, s katerim lahko dosežemo res ogromne prihranke.«

Zelo velike prihranke energije prinaša tudi energetska sanacija stavb, s čimer poskrbimo, da nam energija ne uhaja skozi fasado in okna. »Za to se odloča vedno več stanovanjskih skupnosti, sploh v Ljubljani, saj so tudi finančni prihranki zaradi zmanjšanja porabe energije zelo veliki,« pojasni Renata Karba. »Če pa smo prepuščeni sami sebi, naredimo najnujnejše. Izolirajmo okna, če je mogoče, vgradimo taka, ki so višjega razreda energetske učinkovitosti. Veliko lahko naredimo z izolacijo tal na podstrešju, kajti ponavadi nam v hiši največ energije uide prav skozi podstrešje. Nato so seveda pomembni porabniki električne energije: zamrzovalna skrinja, hladilnik, sesalec, informacijska oprema, kot so računalniki, tiskalniki, bojler ... kadar kupujemo nove naprave, bodimo pozorni na energetske oznake: izberimo elektronske naprave najvišjega razreda energetske učinkovitosti. S tistimi, ki jih že imamo doma, pa ravnajmo previdno. Pazimo, da ne dajemo tople hrane v hladilnik, da ne odpiramo zamrzovalnika večkrat, kot je potrebno, da peremo perilo na nižji temperaturi in ga sušimo na zraku, ne v sušilnem stroju, da ne puščamo računalnikov prižganih … vsi omenjeni ukrepi na področju varčevanja z energijo so tudi ukrepi, ki prinašajo finančne prihranke.«

Vrtinec potrošništva

Dr. Renata Karba je prepričana, da ko omenjamo ukrepe, ki lahko zmanjšajo naš osebni ogljični odtis, premalo govorimo o potrošniškem življenjskem slogu, ki nam ga vsiljuje kapitalistični sistem. »Nepotrošniški življenjski slog je eden vrhovnih ukrepov pri varovanju okolja na ravni posameznika. Stalna rast proizvodnje in potrošnja sta namreč poglavitni gonili vseh težav, ki jih imamo trenutno. Še kako drži, da je najboljši tisti nakup, ki ga ne opravimo. Vsak nakup namreč pomeni izpuste toplogrednih plinov in se konča z odpadki.« Modna industrija je denimo zaslužna za 10 % globalnih emisij ogljikovega dioksida, kar je več kot letalski in pomorski promet skupaj. »Kupujmo manj oblačil,« polaga na srce Laura Callaghan. »Pred vsakim nakupom oblačila se vprašajmo, ali to res potrebujemo. Bomo oblačilo nosili pogosto? Je iz recikliranih materialov? Si lahko kaj izmenjamo ali izposodimo od prijateljev?« Enako velja tudi za preostale predmete. »Če le lahko, si izposodimo, popravimo, zamenjajmo. Poskusimo čim več kupovati iz druge roke – oblačila, orodje, pohištvo ...« Premislimo tudi, koliko hrane potrebujemo. »Šokantna je novica, da je na svetovni ravni 1/3 izpustov iz hrane, ki jo vržemo proč. Pa ne le potrošniki, temveč že prej v prehranjevalni verigi: proizvajalci, trgovci ... če že moramo nekako požreti, da ima pridelava hrane velik ogljični odtis, ker je jesti pač nujno, tega, da toliko hrane pristane med odpadki, ne bi smeli. To je tudi tisto, kar lahko poskusimo čim bolj nadzorovati,« je prepričana Renata Karba. »Je pa tako, da bi to morali početi vsi. Samo eno gospodinjstvo, občina, mesto ... ne more odpraviti tega problema. Potrebni so mednarodni, globalni dogovori. In tudi če imamo na področju emisij toplogrednih plinov že globalni dogovor o njihovem zmanjšanju, pa česa podobnega denimo ni glede prilagoditve načinov proizvodnje in potrošnje hrane.«

Torej: seveda je nedopustno, da se kot posamezniki do planeta obnašamo neodgovorno. A obsesivno nadzorovanje našega osebnega ogljičnega odtisa zgolj na individualni ravni je vse prej kot produktivno. »Posameznik ne more rešiti okoljske krize, niti zanjo ni odgovoren. Spremembe življenjskega sloga so del okvira, ki ga vzpostavlja kapital in njegovi ideološki aparati, ki ljudi reducirajo na potrošnike. In sporočajo, da z alternativno potrošnjo lahko spremeniš svet,« opozarjajo člani kolektiva Rdeča pesa, ki se osredotoča na tematike družbene, ekološke in politične krize sodobnega kapitalizma. »Vendar to, da lahko posameznik spremeni svet, ne drži, saj se vsi vzorci potrošnje vklapljajo v akumulacijo kapitala na globalni ravni. To pa je tudi vzrok za okoljsko katastrofo, na začetku katere živimo.« Da bi to presegli ali vsaj omejili, je potreben kolektivni politični angažma; razsežnosti okoljske krize so trenutno namreč takšne, da zahtevajo hitre in konkretne intervencije držav. Če bomo nadaljevali s trenutnim življenjskim slogom, bomo 1,5 stopinje višjo povprečno temperaturo ozračja glede na predindustrijsko obdobje dosegli v desetletju ali dveh, od tam do točke, ko se bodo podnebne spremembe pričele odvijati same od sebe – taljenje ledenikov, sproščanje metana iz permafrosta v Sibiriji ... – pa ni več daleč. Ukrepati moramo torej takoj zdaj: a predvsem kolektivno. »Tudi če govorimo o individualnih spremembah življenjskih navad, npr. uporabe javnega prometa kot najbolj trajnostne oblike mobilnosti, potrebujemo cenovno dostopno in učinkovito alternativo, na primer železnice,« nadaljujejo člani Rdeče pese. Pomembno se jim zdi, da so individualne prakse zmanjševanja ogljičnega odtisa v vsakdanjem življenju predvsem zgled, s katerim v politični angažma – tako v obliki strank kot civilne družbe in sindikatov – privabimo čim več bližnjih. »A žal te ’lajfstajl’ prakse pogosto zbujajo ogromno samozadovoljstva, kakšni so uspehi ’lajfstajl’ politik, pa neizprosno kaže statistika. V resnici nihče, razen če se popolnoma umakne iz družbe, ne more živeti trajnostno, saj razvoj določa kapital, ne družbene in okoljske potrebe.«