Je to najbolje, kar zmoremo?

Francoski ekonomist Thomas Piketty je leta 2013 izdal knjižno uspešnico Kapital v 21. stoletju in dosegel naziv »rock zvezde« ekonomije. V njej je postavil dve tezi, ki sta postali temelj za njegovo nadaljnje raziskovanje razmerij ekonomske neenakosti: prva je, da koncentracija kapitala v rokah peščice ljudi ustvarja neenakost, druga pa, da je danes kapitalski donos večji od gospodarske rasti, kar v praksi pomeni, da najbogatejši lahko z akumuliranjem bogastva vedno lažje bogatijo. O svojih ugotovitvah je tokrat spregovoril tudi na predavanju, naslovljenem Neenakost v Evropi in po svetu, v organizaciji münchenskega inštituta za gospodarske raziskave Ifo. Kaj nam lahko torej Piketty o neenakosti in načinih, kako se rešiti njenih spon, pove danes – po dobrem letu in pol epidemije, ki je družbeno in ekonomsko neenakost zgolj še poglobila?

Če bi se danes hoteli ozreti po zemljevidu neenakosti, tako Piketty, bi si morali ogledati zemljevid nacionalnega dohodka posameznih držav ter njegov delež, ki pripada zgornjim 10 odstotkom prebivalstva, in delež, ki pripada spodnji polovici prebivalstva. Kar bi ugotovili, je, da zgornjim 10 odstotkom prebivalstva v povprečju pripada od 20- do 70-odstotni delež nacionalnega dohodka, spodnji polovici prebivalstva pa približno od 5- do 30-odstotni delež. Za doseg popolne enakosti bi bilo edino smiselno, da bi enak delež pripadal celotni populaciji. A Piketty tako razmišljanje razume kot preveč idealizirano in utopično. Kot je prepričan, so lahko manjše vrzeli tako pri dohodku kot bogastvu celo koristne – prevelike, kot jih poznamo danes, pač ne. »Glavno vprašanje je, ali je to, kar imamo zdaj, najbolje, kar zmoremo. Ali bo, če se odmaknemo od tega, enakosti preveč? Če sem odkrit, nisem prepričan.«

Kako torej vsaj kar se da zmanjšati neenakost in ljudem omogočiti več priložnosti za ustvarjanje bogastva? »Ena teorija bi bila lahko, da preprosto počakamo – da se bogastvo porazdeli z večjimi tržnimi spodbudami in konkurenco, večjo rastjo in inovacijami. To je preprosta, naravna in mamljiva pozicija. Ampak gospodarsko rast lahko opazujemo že dolgo časa, ne pa tudi večje porazdelitve bogastva. Morda kvečjemu v smeri srednjega razreda, ne pa v smeri spodnje polovice prebivalstva. To pomeni, da velik del prebivalstva, ki ga tudi vi poznate, praktično nima v lasti ničesar.«

»Velik del prebivalstva, ki ga tudi vi poznate, praktično nima v lasti ničesar.«

Piketty namesto tega rešitve išče skozi historično prizmo. »Če si ogledate zgodovino Združenih držav Amerike (ZDA), boste našli obdobje, ko je bila tam veliko manjša neenakost kot danes – govorim o obdobju med letoma 1930 in 1980. Mejne davčne stopnje so bile višje od 80 odstotkov, dohodek pa zelo visok – zmanjšala se je vrzel neenakosti tako glede dohodka kot bogastva. In kot veste: to ni uničilo ameriškega kapitalizma. V resnici je bilo to obdobje največje gospodarske blaginje ZDA.«

»A najpomembnejša za doseganje gospodarske blaginje sta izobraževanje in razmeroma širok dostop do izobraževanja in človeškega kapitala. In prav v prej omenjenem obdobju so recimo ZDA občutile velik napredek na področju izobraževanja – leta 1950 je bilo v srednjo šolo namreč vpisanih kar 90 odstotkov temnopoltih,v nasprotju s precej manjšim deležem v Evropi ali na Japonskem.« Na področju izobraževanja, ki mu Piketty pripisuje največjo učinkovitost za reševanje neenakosti, pa zadnja leta močno stagniramo. Že od osemdesetih let v Evropi namreč beležimo mirovanje vlaganja v šolstvo, čeprav se vzporedno z njim že vsa ta leta povišuje zanimanje za pridobitev visokošolske izobrazbe – manjše vlaganje pa posledično pomeni tudi manjše vlaganje v človeški kapital, večjo neenakost in posledično stratifikacijo znotraj visokošolskega sistema. »To kaže, da včasih obstaja res velika vrzel med teoretičnim diskurzom o enakih možnostih meritokracije in resničnosti delovanja družbe, zato se mi zdi izredno pomembna večja preglednost ne le glede neenakosti dohodka in bogastva, ampak tudi glede tega, ali javna poraba denarja koristi vsem skupinam.«

Poleg izboljšanja dostopnosti izobraževanja Piketty ideje, kako bi lahko pomagali zagotoviti večjo enakost, išče tudi v okrepitvi participacije delavstva v podjetjih, omejitvi glasovalnih pravic največjih delničarjev v podjetjih, uvedbi individualnega davka na ogljični odtis ter v uvedbi progresivne davčne lestvice na premoženje, dohodke in dediščino.

Predlogi, ki jih je Piketty oblikoval s pomočjo skupine različnih evropskih akademikov, so združeni v Manifest za demokratizacijo Evrope. Prepričan je namreč, da »če nadaljujemo samo z davčno konkurenco med državami ter okoljskim in davčnim dampingom, vseh težav ne bomo mogli rešiti«. Zato bi morala po njegovem skupina držav v Evropski uniji, ki si želi napredovati pri reševanju najbolj žgočih težav našega časa in aktivno sodelovati pri odpravljanju neenakosti, čim prej sprejeti ukrepe, ki bi jim to omogočila – in tem bi nato sledile tudi vse druge države članice.