Alternativa Janši

Janez Janša je lahko najbolj razvpit politik doma in v širši regiji, a njegova SDS državnozborskih, lokalnih in predsedniških volitev prihodnje leto ne bo krojila. Predvolilna kampanja, ki jo je ta stranka začela že avgusta s strankarskimi in vladnimi obiski v regijah, s stojnicami na sejmih in zborovanjih, okrancljanih z moškimi pevskimi zbori, temelji na že preizkušeni propagandi. V Snoviku blizu Kamnika je recimo Janša ta mesec na zadnjem predvolilnem srečanju dejal, da se bo na prihajajočih volitvah »preprosto odločalo o dilemi med razvojem in nerazvojem, med tem, ali bomo gradili nove vrtce, športne dvorane, negovalne bolnišnice, domove za starejše«. Kot nasprotje tej poti je predstavil trošenje denarja za »tako imenovane« nevladne organizacije in za vse tisto, kar je v zadnjem času povezano s »tako imenovanim« protestnim kolesarjenjem po Ljubljani: »Na naslednjih volitvah se bo izbiralo med ustavno demokracijo in levim fašizmom.«

Očitno je, da SDS vnaša razdor v družbo, zato ni treba ponavljati, da je njena kampanja »Gradimo« namenjena sprevračanju dejanj njenih predstavnikov. Zdaj so oni varuhi ustave, nasprotniki pa fašisti. Ni dvoma, da v SDS vztrajajo pri gradnji kulta osebnosti, da bi radi državo vodili avtoritarno in v totalitarnem obsegu. Kampanja SDS, kot kaže zdaj, ne bo prinesla nič presenetljivo novega, nobene revolucionarne reforme, vsebine, zaradi katere bi se ljudje poenotili; ne ponuja nobenega prebojnega projekta. Na zadnjih mednarodnih srečanjih, recimo na Blejskem strateškem forumu, je Janša iz naftalina spet vlačil grožnjo migracij, tokrat iz Afganistana. Poteze SDS ostajajo usmerjene h konsolidaciji njenega volilnega telesa. Ni videti, da bi s kampanjo želela pridobiti širši krog volivcev, niti ni zaznati spravljivejših tonov. Njen cilj ostaja razcepljena družba in s tem nizka volilna udeležba. Ker širšega kroga volivcev ne more pridobiti, želi, da jih čim več ostane doma, saj se s tem posredno poveča njen delež glasov.

Janez Janša je lahko najbolj razvpit politik doma in v širši regiji, a njegova SDS državnozborskih, lokalnih in predsedniških volitev prihodnje leto ne bo krojila.

Podobno je pri satelitih stranke SDS. Krščanska demokracija se od Janše, kljub vsemu, kar se je zgodilo v zadnjem letu, ne zmore odcepiti. Na nedavnih katoliških študijskih dnevih Draga 2021, ki so na Opčinah potekali pod geslom »Veliki dnevi prihajajo v našo deželo! Smo pripravljeni, bratje? Odpustimo si vsi vse, kar je hudega med nami,« je recimo upokojeni nekdanji nadškof Anton Stres zmogel zgolj ponoviti janšistično razlago sedanjih političnih razmer: »Slovenija nima civilne družbe, vredne tega imena, saj je spolitizirana, ker jo pesti zlasti pomanjkljiva finančna samostojnost in je prisesana na oblast, ki jo s subvencijami vzdržuje,« je dejal. S tem seveda ni mislil na katoliško cerkev, ampak na petkove protestnike. Nekdanji nadškof je maja letos jasno povedal, da je civilnodružbeni upor proti Janezu Janši zlagan: »Protivladni protesti so zgrajeni na laži.« Niti on ni zmogel podati roke nezadovoljnim in iskati razumevanja pri njih, kaj šele Matej Tonin in drugi.

A v skladu s trditvijo, da skrajna desnica zavlada po tem, ko levica svoje naloge ne opravi dobro, tudi odgovor na vprašanje, ali bomo po naslednjih volitvah zabredli morda še globlje v janšizem, ni toliko odvisen od potez SDS – od njenih afer in napak –, ampak kot že tolikokrat v zadnjih 15 letih bolj od potez levih in liberalnih strank. To je sicer »tragedija« levoliberalne sredine, gledano seveda iz njene perspektive. Njeni volivci so manj zvesti, bolj kritični, bolj občutljivi od volivcev desničarskih strank. Levosredinski volivci svoje idole pokopljejo zelo hitro, tako rekoč instantno in brez odpuščanja. Afere, pri katerih se Janši še las na glavi ne bi skrivil, so bile za številne od njih v slovenski polpretekli zgodovini usodne za vse večne čase. Janše ne more pokopati niti to, da ga zasačijo s prsti v marmeladi. Ne škodi mu, če ne zmore pojasniti izvora svojega premoženja. Ne škodi mu, ko njegovi politično lojalni in nesposobni kadri delajo milijonsko škodo v gospodarstvu. Ko uničuje demokratične institucije, kot so mediji in pravosodje. Niti mednarodni škandali mu doma ne pridejo do živega. Pri njegovih tekmecih pa je lahko usodno že neprimerno imenovanje direktorja Uradnega lista. V SDS so zadnja leta to značilnost političnih nasprotnikov v svojih negativnih propagandnih kampanjah dodobra izkoristili.

Ampak s tem je treba živeti: od levoliberalnih politikov volivci pričakujejo več, in to je imel v mislih politični analitik Miha Kovač, ki je tudi med protestniki dvignil precej prahu z nedavno trditvijo, izrečeno na RTV, da je »lažje na Triglav nesti kolo kot pa ustanoviti politično stranko«. Pri levih volivcih vedno obstaja še rezervni načrt. Dilema, ki SDS nikoli ne bo pestila: ali starim strankam še naprej zaupati ali je nemara treba spet upati na nove obraze, na nove politične stranke, rojene iz recimo protestniškega gibanja. Konec koncev – kakorkoli obrnemo – so levoliberalne stranke, sicer malce površno gledano, v očeh volivcev Janši omogočile tretjo vlado. Zamere do njih ostajajo, petkovi protestniki pa so kreativni fenomen, ki je tako rekoč rešil obraz države pred sramoto orbanizacije. Več kot 70 tednov protestov proti avtoritarni oblasti Janeza Janše je zato – pravi Kovač – tudi simptom nemoči leve politične opcije. S tem se lahko le strinjamo.

»Zame leva stran za zdaj deluje neprepričljivo. Saj verjamem, da je njen bazen volivcev bistveno večji od bazena stranke SDS, a ji primanjkuje politične kreative, da bi to volilno telo ustrezno motivirala. Pravzaprav je Janša edino, kar jo trenutno drži skupaj, zato me skrbi, da se bo sprla takoj, ko bo na to grožnjo pozabila. Večna potreba po novih obrazih je najočitnejši simptom te kreativne krize na levici in v sredini. Podobno je s kolesarjenjem. Seveda, klobuk dol pred vsemi, ki že 70 tednov protestirajo proti avtoritarni oblasti, ki za povrhu ne premore manir in spoštovanja v komunikaciji. A če leve in sredinske stranke v nagovarjanju volivcev ne bodo bolj vsebinske in ustvarjalne, kot so bile zadnje desetletje, bo kolesarjenje ostalo v spominu zgolj kot najdaljši performans v zgodovini sodobne umetnosti,« pravi Kovač.

V skladu s trditvijo, da skrajna desnica zavlada po tem, ko levica svoje naloge ne opravi dobro, tudi odgovor na vprašanje, ali bomo po naslednjih volitvah zabredli morda še globlje v janšizem, ni v celoti odvisen od potez SDS.

Ko so se petkovi protesti začeli, je bil to tudi klic strankam opozicije: Zbudite se! Spremenite se! Protestniki opravljajo vaše delo. Kovač ima v tem pogledu prav, toda v primerjavi z Madžarsko, kjer je Orbánu uspelo opozicijo za dolga leta spreti med seboj, se to v Sloveniji ni zgodilo. Štirje voditelji levoliberalne opozicije so se lani združili v koalicijo KUL, zdaj pa želijo zavezništvo še formalizirati. V pogovorih so Marjan Šarec, Tanja Fajon, Luka Mesec in Alenka Bratušek sicer vsak po svoje povedali, da se napak iz preteklosti zavedajo in da so se iz njih tudi marsičesa naučili. Resda je to težko javno priznati in resda vsak izmed njih deloma še vedno misli, da so za stranpoti krivi drugi. V SAB so denimo prepričani, da je prejšnja vlada padla, ker je Levica želela sedeti na dveh stolih, opozicijskem in koalicijskem. V Levici pa, recimo, da jih v Šarčevi koaliciji nikoli niso vzeli zares. A ne glede na to naj bi bile te zamere presežene. Dokaz za to pa naj bi bil v kratkem podpisani sporazum o oblikovanju predvolilne koalicije.

Sporazum bo podpisan, pravi predsednik LMŠ Marjan Šarec, da bi enkrat za zmeraj iz razprav odstranili tezo, da so med seboj sprti: »Mislim, da ljudje potrebujejo v teh razmerah kredibilno politično alternativo. Ideja tega sporazuma je, da ljudem sporočimo, da se ne prepiramo, da sodelujemo.« Podobno je odgovorila Tanja Fajon, predsednica Socialnih demokratov. »Ogromno ljudi nam sporoča, naj kot opozicijske stranke delujemo povezano. Če ne, nam ljudje ne bodo zaupali. To zdaj upoštevamo,« pravi. Tudi v SAB sporazum podpisujejo, je dejala Alenka Bratušek, da bi ljudem sporočili, da so enotni. »Želja vseh nas je, da na volitvah zmagamo skupaj in sestavimo trdno levo vlado, to pa je zagotovilo tega.« Glavni razlog, zaradi katerega štiri omenjene stranke potrebujejo predvolilno zavezo, je odgovoril Luka Mesec, »je, ker mora opozicija javnosti poslati zelo jasen signal, da v Sloveniji imamo alternativo Janši. Da torej znamo delati usklajeno in smo pripravljeni po Janši oblikovati vlado, ki ima alternativno vizijo Slovenije,« dodaja.

Pri levih volivcih vedno obstaja še rezervni načrt. Dilema, ki SDS nikoli ne bo pestila: ali še naprej zaupati starim strankam ali je nemara treba spet upati na nove obraze, na nove politične stranke, rojene iz recimo protestniškega gibanja.

Ampak ali bo to dovolj? Kje je šov, ki ga je sposobna desnica? Kje so zborovanja na trgih, kje so ženski pevski zbori, delo na terenu in predvsem, ali so te stranke že nagovorile očitno velik del slovenskega volilnega telesa, ki se čuti zapostavljenega, kar ljudje na protestih tudi sporočajo? Javnomnenjska podpora, ki jo uživajo v KUL, je sicer višja od podpore, ki jo uživa vladajoča koalicija skupaj s SNS in DeSUS, a je vseeno na trhlih nogah. Luka Mesec recimo pravi, da utegne v predvolilnem letu vznikniti veliko novih strank, vendar ne na levi sredini: »V KUL smo štiri stranke, ki obsegamo celo mavrico ideologij, od konservativnih strank, liberalcev, zelenih. Ne vidim, kaj bi v tem diapazonu manjkalo.« Po njegovem mnenju je veliko več prostora za nove stranke na desnici: »Tam ima Janša željo, da ustvari svoje nove satelite, ki bi recimo pokrili sredino ali liberalne poglede.« Tako je minuli teden SMC Zdravka Počivalška napovedala združitev s stranko Alojza Kovšce GAS. Oba napovedujeta, da bosta v politiki neke vrste lobista za gospodarstvo. Svoje mesto še naprej išče Aleksandra Pivec s stranko Naša dežela in tako naprej. A ta vtis brbotanja novih strank na desnici, odgovarjajo javnomnenjski analitiki, je zavajajoč.

Nikola Damjanić, direktor Ninamedie, recimo pravi, da na desni strani ni videti realne možnosti za novo stranko. »Nekatera imena sicer krožijo, a nimajo izvolitvenega potenciala, veliko več možnosti je na levici. Če bi denimo Aleksander Čeferin ustanovil svojo stranko, bi lahko k sebi potegnil polovico volivcev levih strank. Za zdaj sicer kakih resnih igralcev na levici ni, edini, ki si je ustvaril ime, je predsednik parlamenta Igor Zorčič. Na desni pa so glasovi bolj ali manj zabetonirani,« odgovarja. Podobno na podlagi raziskav ugotavljajo v Mediani, njena direktorica Janja Božič Marolt pravi, da je največ volivcev novim strankam naklonjenih seveda med neopredeljenimi – okoli 40 odstotkov –, na desnici jih je le kakšnih 20 odstotkov. »Med levo opredeljenimi volivci jih je tako imenovanim novim obrazom naklonjenih okoli 33 odstotkov, kažejo podrobnejše analize naših anket,« pojasnjuje. V tem smislu je predvolilno združevanje koalicije KUL seveda med drugim posledica tega, da so levi volivci bodisi veliko bolj kritični ali razočarani, koalicija KUL je tako tudi koalicija proti pojavljanju novih obrazov.

Glede na ta potencial imajo Šarec, Bratuškova, Mesec in Fajonova še srečo, kajti v primerjavi z vseslovenskimi vstajami leta 2012 in 2013 je tokrat na strani protestniškega gibanja, kjer so veliko jasnejši v kritiki Janeza Janše, manj želje po neposrednem vstopu v strankarsko politiko. Petkovi protestniki ali Mladi za podnebno pravičnost, ki so si v zadnjem letu pridobili veliko političnega kapitala, ostajajo pazljivi. Razlog je seveda tudi razočaranje, ki so ga s seboj prinesli novi obrazi, kot je SMC. Strategija novih obrazov je bila v zadnjih 15 letih uspešna metoda političnega boja, s katerim se je Slovenija izognila madžarskemu scenariju, še večjemu zdrsu v avtoritarno vladavino. To je, ne glede na vse, treba poudariti: vsakič, ko je Janez Janša s svojo negativno kampanjo uničil političnega tekmeca na levoliberalni strani, kjer je izkoristil veliko občutljivost volivcev, mu je volilno telo rodilo novega nasprotnika. Sicer z vsemi stranskimi učinki, a vendarle.

Kje so zborovanja na trgih, kje so ženski pevski zbori, balinanje s starejšimi, stojnice v vaseh, trgih in mestih – vse to, kar SDS že počne?

In čeprav bi tudi danes protestniki brez težav prišli v parlament, se za to še niso odločili. Jaša Jenull, neformalni vodja petkovih protestov, pravi, da (tokrat) svoje vloge »ne vidimo v tem, da bi ustanovili še eno stranko«. Meni, da sta inflacija novih strank in strankokracija ena od težav: »Prišlo je do razdora, zloma povezave med ljudmi v družbi in strankami. Svojo nadaljnjo vlogo vidimo v krepitvi zavezništva civilne družbe. Želimo civilno družbo kot sogovornika, ki ima moč, in ne glas vpijočega v puščavi. Želimo vpliv na sprejemanje zakonov. Naš namen je dati glas ljudem, jih opolnomočiti, da grejo na volitve. Sedanja vlada ogroža temelje demokracije. Ravno tako pa nismo navdušeni nad opozicijskimi strankami, ki so v preteklosti na podoben način ignorirale civilno družbo. Stranke KUL sicer pravijo, da so drugačne, a mislim, da smo kot volivci bili že velikokrat razočarani. Zato se nam zdi bolj smiselno preseči štiriletno obdobje življenja političnih strank, želimo si, da bi vlada po volitvah, katerakoli že bo, še vedno odgovarjala in imela zdravo mero strahu.«

Izidor Ostan Ožbolt, eden od ustanovnih članov in aktivistov gibanja Mladi za podnebno pravičnost, na vprašanje, ali se nameravajo na prihodnjih volitvah neposredneje angažirati, recimo kot politična stranka, ravno tako odgovarja, da so v gibanju o tem razmišljali leta 2019, a so te namene hitro opustili: »Nismo proti sodelovanju s strankami, toda te razumemo kot podaljšane roke gibanja. Ne gremo v stranko, pa ne zato, ker menimo, da je vse v politiki umazano. Obiskujemo parlament in imamo s strankami, ki zagovarjajo zeleno-rdečo alternativo, normalne odnose. Sam sem bolj za frakcijske boje znotraj širše skupine, kot da bi ustanovili še eno stranko in podvajali birokracijo. Na zadnjem kongresu februarja smo sprejeli dvotirnost. Odločili smo se za širše dolgoročno delovanje in za neposredne akcije in proteste, s katerimi se bomo odzivali na aktualne dogodke,« odgovarja.

Res je, civilnodružbene organizacije naj bi bile ločene od političnih strank, njihova naloga naj bi bila, da na politike pritiskajo. V tem smislu imata Jenull in Ožbolt prav. Toda ne povsem. Filozof Tomaž Mastnak, ki se je na začetku poklicne poti ukvarjal z vprašanjem civilne družbe, recimo priznava, da je bila ena največjih napak Vzhodne Evrope vstop disidentov v državni aparat. »Na vzhodu Evrope je bila civilna družba nekoč hladnovojna strategija za napad na komunizem. Bila je uspešna v spodkopavanju tedanje države, ko pa se je aparat sesul, ga je naselila in naredila zmedo. Civilna družba mora ostati zunaj državne sfere, njena naloga je, da pritiska na vlado,« pravi, a v isti sapi, podobno kot Kovač, dodaja: »So pa razmere v Sloveniji zdaj veliko preresne, da bi civilna družba lahko ostala pri svoji tradicionalni vlogi. Proti janšizmu se borimo vsak po svojih močeh. Toda očitno je, da zgolj pritisk ni dovolj. Pod to vlado lahko pritiskaš, kolikor hočeš, vendar nič ne pomaga. Pritisk deluje v demokratični državi, tudi v socializmu je deloval, mi pa nismo ne v socializmu ne v demokraciji, ampak v razmerah poznega neoliberalizma z močno konservativno noto.«

Neke vrste sintezo obeh mnenj ponuja filozofinja Renata Salecl. Na vprašanje, ali naj nezadovoljni še naprej računajo recimo na stranke koalicije KUL, odgovarja, da smo bili v Sloveniji doslej precej časa apatični, številni so bili prepričani, da je vse brez zveze, da tako ali tako vsi kradejo, kdorkoli je na oblasti. »Takšna prepričanja so voda na mlin avtoritarcev. Avtoritarne stranke znajo zelo dobro in hitro mobilizirati podpornike, leva in sredinska opcija pa sta recimo veliko bolj politično pasivni: ti ljudje ne hodijo radi na volitve in imajo do angažmaja v politiki negativističen odnos.« Močne stranke na levoliberalni strani so za Saleclovo ključne, prav pa je tudi, da člani protestniških gibanj vstopijo v polje strankarske politike in kandidirajo, samostojno ali pod dežnikom drugih strank: »Pomembno namreč je, da se ljudje aktivirajo. Da ne prepuščajo sedežev v parlamentu naključnim posameznikom, ki čez noč vstopijo v politiko. Ker navadno so to ljudje, ki nimajo drugih izzivov in se drugje težko zaposlijo.«

POVEZANI ČLANKI:

• Kaj piše v sporazumu KUL?
• Prihaja supervolilno leto 2022