Kaj si o žaljivem Janši misli vrhovni sodnik Jan Zobec?

Vrhovni sodniki so v več let trajajoči sodni bitki novinarke RTV Slovenija Evgenije Carl z Janezom Janšo dokončno razsodili, da jo je ta žalil, sramotil in očrnil, ko je na Twitterju zapisal, da gre za odsluženo prostitutko. Gre za Janšev zapis: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C. in Mojce PŠ. Eno za 30 €, drugo za 35 €. #ZvodnikMilan.« V mislih pa je poleg Carlove imel še Mojco Pašek Šetinc. Obe sta Janšo preganjali odškodninsko in kazensko. V tem primeru gre za odškodninski tožbi, vrhovno sodišče pa je pred časom v primeru Pašek Šetinčeve presodilo, da je Janša ni žalil.

Zdaj, v primeru Carlove, je odločilo drugače. Drugačna je bila tudi sestava petčlanskega senata. V prvem primeru se je v večini znašel vrhovni sodnik Jan Zobec. Tokrat je bil v manjšini. Prva sodba je dala politikovi svobodi izražanja prednost pred svobodo izražanja novinarke oziroma svobodo medijev, tokrat je senat vrhovnih sodnikov popravil napako in sprejel odločitev, skladno s sodobnim razumevanjem svobode izražanja, po katerem so prav politiki tisti, ki morajo trpeti največjo javno kritiko, ne pa obratno.

Je pa sodnik Zobec, ki se je tokrat skupaj z vrhovnim sodnikom Tomažem Pavčnikom znašel v preglasovani manjšini, napisal izčrpno odklonilno ločeno mnenje. Vztraja, da je bil Janša v tistem trenutku opozicijski politik in opozicijski politiki naj bi si zaslužili posebno, dodatno varstvo. Če naj to velja, kaj takega gotovo ne more veljati v odnosu do medijev, ampak kvečjemu do (pre)močne izvršilne oblasti. A v tem primeru niti o čem takem ne moremo govoriti. Janša je v trenutku, ko je to izrekel, leta 2016, res bil opozicijski poslanec, njegova SDS res opozicijska stranka. Toda gre za stranko, ki je bila tedaj druga največja parlamentarna stranka, in za stranko, ki ima v javnosti dokaj visoko podporo. Hkrati gre za daleč najbolje organizirano in na terenu največjo politično stranko.

V tej povezavi vrhovni sodnik Zobec kot vzorčni primer hude kritike, ki jo mora trpeti javna oseba, navaja celo primer Mladina proti Sloveniji pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP). A v tisti zadevi je hudo kritiko (opozicijskega) poslanca zapisal novinar Mladine in bil pred slovenskimi sodišči zanjo obsojen, sodba je bila nazadnje potrjena tudi na ustavnem sodišču z večino, ki jo je tedaj vodil prav Zobec. Evropsko sodišče je vse te sodbe (tudi Zobčevo) razveljavilo in Slovenijo obsodilo zaradi kršenja medijske svobode oziroma svobode izražanja. Prav zato, ker so politiki, tudi opozicijski, dolžni sprejemati najvišjo stopnjo kritike.

Zobec poleg tega še navaja, da sta novinarka RTV Slovenija in (opozicijski) poslanec v enakem položaju, kar se svobode govora tiče, in da nobeden od njiju ni dolžan trpeti odločnejše kritike od drugega. Za novinarstvo Carlove in Pašek Šetinčeve pa je uporabil opis »njuno neprofesionalno, pristransko in kupljivo opravljanje novinarskega poklica«, pri čemer se sklicuje na raziskavo, ki sta jo na zasebni Fakulteti za medije opravila Matevž Tomšič in Borut Rončević, izpričana podpornika Janeza Janše. Poleg tega kot »kapitalno delo o vladavini prava v Sloveniji« navaja monografijo, ki sta jo pred leti izdala predavatelja na zasebnih (projanševskih) fakultetah, dr. Matej Avbelj in dr. Jernej Letnar Černič.

Sodnikovo ločeno mnenje je kazalec njegove (politične) pristranskosti, ki je sicer ni nikoli skrival.