»S kulturo se lahko borimo proti rasizmu, proti fašizmu, proti vsem zlobnim idejam«

Hanif Kureishi, pisatelj, scenarist, dramatik pakistansko-angleškega rodu, avtor knjige Buda iz predmestja, pa tudi več filmov in scenarijev, se je prejšnji petek ustavil v Gorici, na eni izmed prireditev v okviru filmskega festivala, poimenovanega po Sergiu Amideiju. V Gorici je bil prikazan film Mati, ki je nastal po njegovem scenariju, režiser tega filma Roger Michell pa je umrl le dan pred Kureishijevim obiskom v Gorici. »Zelo me je prizadelo, odličen režiser je bil,« je dejal pisatelj med pogovorom v dvorani.

Mi smo z njim pred projekcijo filma opravili intervju. Vzel si je nekaj časa, za »vas, ki prihajate iz dežele Melania, res vam ni lahko,« kot se je pošalil na začetku pogovora. Govori zelo jasno in natančno, malo je tudi zlovoljen, ne mara populistov, ne mara nastopačev, ne mara ljudi, ki izkoriščajo stiske drugega. Zanje ne izbira besed. Vedno ga je zanimalo vprašanje identitete, različnosti, sobivanja. In v resnici je jezen, ker je Velika Britanija zapustila Evropo. Brexit je okrepil moč desnice, hkrati pa se je z odhodom Velike Britanije iz Evropske unije povečala moč Poljske in Madžarske in njunih nazadnjaških vlad. No, tudi nad politiko v Veliki Britaniji ni navdušen. To je logično, Kureishi že dolgo opozarja na pomen razrednega razslojevanja, a ga redkokdo sliši.

Manjši del intervjuja, nekaj stavkov, je povzet po pogovoru, ki ga je imel pred projekcijo filma.

Gospod Hanif Kureishi, pozdravljeni v Evropski uniji, v Italiji, tukaj v Gorici, nedaleč od Slovenije. Kako je biti v Evropi, kako je zdaj živeti v Veliki Britaniji? 

Rad imam Evropo, moja partnerica je Italijanka in veliko sem tukaj, veliko sem tudi v Londonu, moji otroci živijo tam, tam delam in pišem. A v Londonu je slabše, imeli smo brexit, covid, zdaj prihaja finančna kriza, inflacija, vse je narobe, toda za to nisem kriv. Res imam rad Evropo.

Velika Britanija je končno osvobojena, ni več članica Evropske unije. Zdaj pri vas sonce res sije bolj svetlo? Česa je več? Je nekaj let kasneje zaradi brexita več olajšanja ali obžalovanja? 

Vesel bi bil, če bi bilo več obžalovanja. Življenjska raven ljudi se hitro znižuje, cene rastejo, ljudje imajo vedno manj denarja, na zlom gospodarstva pa je pomembno vplivala tudi epidemija. Ne le nanj, epidemija je prav tako vplivala na mlade, na otroke, na njihovo izobraževanje. Trenutno, žal, v Veliki Britaniji ne vidim ničesar pozitivnega, ljudje so nezadovoljni, vse je mračno, napeto. Kajti covid je le začetek, je le prva od množice katastrof, ki prihajajo. Največja so podnebne spremembe, te se bodo dotaknile vsakega izmed nas.

Politika je tista, ki bi morala voditi družbo, ki bi morala, kot se lepo reče, odgovarjati na te izzive. A ne zna ali noče. Zakaj ljudje volijo politike, kakršen je recimo Donald Trump ali Nigel Farage ali Boris Johnson, zakaj volijo nastopače in lažnivce? 

Zato, ker ti govorijo ali pa vsaj skušajo govoriti o stvareh, ki so povezane z delavskim razredom. Govorijo o plačah, govorijo o delovnih mestih, govorijo o brezposelnosti, o življenjski ravni. Gre za demagogijo, populizem, a deluje. Britanski laburisti pa se pretvarjajo, kot da te stvari ne bi obstajale. Ljudje na desnici imajo resnično radi Borisa Johnsona, obožujejo ga, zdi se jim frajer, pravi mož na pravem mestu, zvezda je. Sovražim ga in sovražim ljudi, ki so navdušeni nad njim, ki mislijo, da je karizmatičen, fascinira jih njegov način obnašanja, dela, kar želi, govori, kar želi, vseeno mu je za druge. Boris Johnson je zelo podoben Silviu Berlusconiju, le da je pametnejši.

Rešitve, ki jih obljubljajo populisti, so neuresničljive, tudi nore. 

Absurdne so, ne delujejo v nobenem pogledu. Brexit je bistveno bolj vplival na življenje delavskega razreda kot na življenje in status tistih, ki imajo denar. Trdim, da je to šele začetek in da se bo življenjska raven v prihodnjih petih letih resnično zrušila. Saj veste, kaj je populizem. Populizem je namenjen najbolj surovim in najbolj neumnim skupinam prebivalstva. Na prvi pogled je prepričljiv. A prava resnica populizma je, da ne deluje, življenje ljudi, ki volijo takšne politike, se ne izboljša, prej nasprotno. Populizem zavaja, populizem je kot kokain. Dajte ljudem kokain, veseli bodo, navdušeni, nazadnje pa bo vse skupaj pripeljalo do velikega sranja.

Če že govoriva o Veliki Britaniji in Evropi, na celini so izredno vplivne politične ideje, da so pravi Evropejci zgolj kristjani, torej, da ima evropska identiteta krščanske korenine. Brez cerkve ni Evrope, ni evropskih vrednot. Kaj so za vas evropske vrednote? 

Zame je prava Evropa Evropa kultur, in to gotovo ni krščanska Evropa. Pravo Evropo zame predstavlja Friedrich Nietzsche, ki je pisal, da ni več boga. Prava Evropa je zame intelektualna in filozofska renesansa povojne Francije. Tisti, ki trdijo, da je prava Evropa krščanska Evropa, so nativisti, trdijo, da so nekatere stvari prirojene, krščansko vero pa povezujejo z identiteto belega človeka.

To, kar je danes na Madžarskem, ni demokracija. To je kriptofašizem. Orbán je fašist.

Evropa ni bila nikoli povsem bela.

Seveda ni bila, predstavljajo jo tako . Povezali bi jo radi tudi s patriarhatom, z vnaprej določenimi spolnimi vlogami v družbi, torej s tem, kakšen naj bo moški in kakšna naj bo ženska. Vse to vidite na Poljskem, vse to vidite tudi na Madžarskem. Sami zase pravijo, da so kristjani, nič takšnega ni videti pri njih, Viktor Orbán je fašist.

Medtem pa na mejah Evrope poganjajo žičnate ograje, tudi v Sloveniji so. Malo ljudi to moti, kot da bi se navadili nanje, kot da bi nam bilo vseeno za tiste, ki potrebujejo pomoč. 

Vprašanje migracij in beguncev bo postajalo vse težje, kaj storiti, kako pomagati ljudem, ne gre samo za politične napetosti, vojne, revščino, ljudje se bodo začeli seliti tudi zaradi podnebnih sprememb, v nekaterih delih podsaharske Afrike sploh ne bo več mogoče živeti. Ljudje se bodo premikali, iskali bodo boljše življenje. Enako bo s tistimi, ki bodo odšli iz Afganistana. Kam se bodo namenili? Gotovo tudi v Evropo. Begunska kriza se pravzaprav šele začenja. Imam tri otroke. Kakšen svet se jim obeta: pojavilo se bo veliko beguncev, podnebne spremembe bodo vedno obsežnejše, povečala se bo družbena neenakost, inflacija, opraviti bodo imeli s Kitajsko, njenim gospodarstvom, njenimi interesi in politično ureditvijo. V prihodnosti nas čakajo res hude težave in potem se bo na vse to zgrnil še zlom kapitalizma. Popolnoma jasno je, da današnji kapitalizem mladim ne more ponuditi prave prihodnosti.

So vprašanja rasne, nacionalne, kulturne, spolne identitete še vedno osrednja družbena vprašanja? 

Gotovo to še vedno velja za Veliko Britanijo. Pri nas je gibanje »Black lives matter« doživelo množičen odziv. Že dolgo živimo v zelo zaprti družbi belih ljudi, zato je ideja, da je treba to družbo odpreti tudi za drugačne glasove in identitete, osrednjega pomena. Stvari so se začele spreminjati, posebno v medijih. Danes slišimo tudi zgodbe drugačnih ljudi, slišimo zgodbe o njihovem življenju, pojavljajo se novi pisatelji, novi scenaristi, režiserji. Moja nekdanja žena Tracey Scoffield je v zadnjem času sodelovala z britanskim režiserjem Stevom McQueenom, nekaj res dobrih stvari je nastalo.

Omenili ste Madžarsko in Poljsko, sklicevanje na tradicionalno družino – patriarhalna tradicija torej, Nemci bi o njej dejali »Kinder, Küche, Kirche« – je postalo osrednji del političnih ideologij njunih vlad. Pa nismo tega že zdavnaj predelali? 

Boj za pravice in enakopravnost se nikoli ne konča. Nikoli ni nič dokončnega. Poljska in madžarska vlada želita vnaprej določiti položaj žensk in moških v družbi. S tega vidika ravnata enako kot talibi. Čudno, kajne? Tudi oni se ukvarjajo z idejo, kaj je moški, kaj je ženska, kakšni sta njuni vlogi v družbi. Vprašanje spolne identitete je univerzalna tema, o tem govorijo tudi študenti in študentke na univerzah po vsem svetu, o vsem skupaj pa se je začelo resno razmišljati v času Sigmunda Freuda. Nekateri ljudje ga zavračajo, a Freuda je zelo zanimalo, kaj mislimo, da je moški, in kaj naj bi si želela ženska. Svet se vseskozi spreminja.

Populizem zavaja, populizem je kot kokain. Dajte ljudem kokain, veseli bodo, navdušeni, a nazadnje bo vse skupaj pripeljalo do velikega sranja.

Prepričan sem, da gremo nazaj, v čas, ki je že minil. 

Morda nekateri to res poskušajo, poskušajo, da bi se vrnili v čase moške prevlade, vendar jim nazadnje ne bo uspelo. Ko se neka ideja tako razširi, ko postane splošno sprejeta, je ne moreš utišati, ne moreš iti nazaj. Ena od takšnih idej je enakopravnost, druga so človekove pravice.

So enakopravnost in človekove pravice, pa recimo tudi demokracija, vladavina prava, solidarnost univerzalne vrednote Zahoda? 

Odvisno, kaj r azumete pod pojmom Zahod.

Dajva, reciva raje vrednote evropskih demokracij. 

Znova odvisno, kaj za vas pomeni pojem evropske demokracije. Ljudje, ki živijo v Franciji, gotovo razmišljajo drugače od tistih, ki živijo na Poljskem in Madžarskem. In ljudje, ki živijo v Sloveniji, so tudi drugačni od tistih, ki živijo na Hrvaškem. Pred dnevi sem bil v Srbiji, v Beogradu. Beograd je evropsko mesto, a je še vedno poln nacionalizma. Ideja o Evropi razsvetljenstva ni najuspešnejša. Walter Benjamin je nekoč dejal, da ne obstaja dokument civilizacije, ki ne bi bil hkrati tudi dokument barbarstva. Velika Britanija je bila nekoč svetovni imperij belcev, ki so podjarmili, zasužnjili skoraj polovico sveta, potem pa je ta svet prišel k njej, ljudje, kulture, ideje, želje, različnost. O vsem tem moramo razmišljati, o vsem tem moramo pisati, vse to moramo tudi spoznati in potem živeti drugače. In o tem moramo tudi poučevati, v šolah moramo  učiti drugačno zgodovino, ljudem, ki prihajajo iz drugih okolij, moramo ponuditi priložnost. Razmišljati moramo o različnih identitetah, politično ureditev moramo odpreti tudi za ljudi, ki imajo drugačna politična stališča, odpreti moramo univerze, knjižnice, založbe, drugačnih ne smemo potiskati na rob družbe.

Kako se upreti populizmu? 

Proti populizmu se boriš z idejami. In hkrati tako, da ljudem prikažeš, da populizem, takšen, kakršnega je uporabljal Donald Trump, ne pripelje nikamor, vse to je le propaganda, smeti, navdušenje, spektakel, pa nobene resne politike. Poglejte recimo Jaira Bolsonara. V Braziliji so žrtve covida milijoni ljudi, a ta nori idiot še vedno trdi, da covid ne obstaja ali da je biološko orožje. Odraščal sem v času, ko je bilo dovoljeno vse, levica kot politično gibanje je bila čisto divja, saj veste, hipiji in podobno. Danes je drugače, ljudje na levici se morajo obnašati drugače, morajo poslušati, morajo biti spoštljivi, morajo se pogovarjati, morajo biti dostojni. Levica mora govoriti resnico, populizem je namreč nora anarhija.

Populisti v družbi hitro najdejo kakšne grešne kozle, denimo priseljence ali muslimane. 

Seveda, vendar ne povsod. Na Madžarskem skoraj ni muslimanov, skoraj ni beguncev, zato se je vlada spravila na skupnost LGBT. To ne pomeni, da tam ne bi preganjali muslimanov, a jih nimajo dovolj, preganjali bi lahko Jude, kogarkoli pač. To, kar je danes na Madžarskem, ni demokracija.

Kaj pa je potem? 

To je kriptofašizem. Orbán je fašist.

Zakaj Velika Britanija ni bila nikoli fašistična država? Obstajali so zametki, toda prave, velike, vplivne fašistične stranke niste imeli. 

Res ne, tega zares še nismo poskusili. V drugih državah fašistične stranke obstajajo in ne vem, zakaj jih pri nas ni. Morda pa bodo še nastale.

Govorila sva o muslimanih in Evropi. Nekateri muslimani imajo težave z razumevanjem sodobnega sveta. Ne samo oni, tudi drugi ljudje, pripadniki kakšnega res konservativnega katoliškega gibanja se v sodobnem svetu prav tako ne znajdejo. Kako živeti v svetu, ki ga ne razumeš? 

To zanima tudi mene. Ampak verjetno se bodo takšne skupnosti v generaciji ali dveh odprle, spremenile.

Lahko pride tudi do radikalizacije, predvsem med mladimi. 

Večina se jih ne bo nikoli radikalizirala, le konservativni so. Večina muslimanov iz Velike Britanije ne želi ustvariti kalifata. Veste, kaj najbolj zanima muslimane, ki jih poznam. Radi imajo materializem, radi nakupujejo. Prihajajo iz držav tretjega sveta in v Londonu hodijo po trgovinah, radi imajo stvari, predmete, potrošništvo, radi imajo kapitalizem. Prav uživajo v njem. Ko so me obiskovali sorodniki iz Pakistana, so pri nas kupovali stvari, ki jih v Pakistanu ni bilo. Res zelo malo muslimanov, pa še ti so nori, si želi, da bi bile v Londonu medrese. To so absurdne zahteve.

Res je, ampak ljudje se tudi radikalizirajo, imeli smo teroristične napade po Evropi. O teh mladih fundamentalistih ste sredi devetdesetih let napisali knjigo.

Nisem dober napovedovalec. Roman Črni album, ki ga omenjate, je izšel leta 1995 in je bil tudi moj odgovor na fatvo zoper pisatelja Salmana Rushdieja. Ko se mu je to zgodilo, sem začel opazovati, kaj se dogaja okoli mene, v moji soseski, začel sem raziskovati, pogovarjal sem se z mladimi, ki so hodili v mošeje, bral sem tudi Bese Dostojevskega, ki govorijo o mladih revolucionarnih aktivistih. Res obstajajo mladi, ki se počutijo zelo odtujene, izločene. Navadno prihajajo iz globoko vernih družin, okolica jih ne sprejema, nikamor ne sodijo, nikjer se ne počutijo domače. Potem se pojavi ideja revolucije, ideja družbene preobrazbe, ideja, ki jih posrka vase, predstavljajo si, kot da so na čelu revolucionarnih sanj. Tisti, ki sem jih poznal sredi devetdesetih let, so imeli res revolucionarne cilje, želeli so ustanoviti islamsko državo, kot kakšni trockisti so bili. In nazadnje, ko je nastala ISIS, je nekaterim to tudi uspelo.

V prihodnosti nas čakajo res hude težave in potem se bo na vse to zgrnil še zlom kapitalizma. Popolnoma jasno je, da današnji kapitalizem mladim ne more ponuditi prave prihodnosti.

Vse to, vse naše dojemanje drugačnih, poenostavljanje, posploševanje, je povezano tudi z rasizmom. Je rasizem danes drugačen od tistega z londonskih ulic vaše mladosti? 

Seveda je, a rasizem se počasi dekonstruira, in to na več načinov. O njem denimo pišejo zgodovinarji, ki preučujejo britanski imperij in prvo svetovno vojno, še bolj ga razgrajujejo mladi, temnopolti in ljudje azijskega rodu, ki spoznavajo, od kod izvira vse bogastvo Velike Britanije. Kako je nastalo, kako je prišlo na Otok in kdo je bil zaradi tega prikrajšan. Velika Britanija je bila nekoč res bogata država, a bogata je bila zaradi izkoriščanja drugih. Eden izmed sinov mi je pred dnevi dejal, da si ni niti predstavljal, kako bogata in razvita podcelina je bila Indija, preden so tja prišli Britanci, kako uspešna je bila, kakšen vpliv je imela. In dodal, da so potem prišli Britanci, pobrali vse, kar je bilo vrednega, in pahnili Indijo v revščino. Prej je mislil, da je bilo obratno, da so Britanci Indijo rešili. Naj ponovim še enkrat, moramo razmišljati, moramo se pogovarjati, se učiti in na novo napisati zgodovino iz drugačnih ideoloških izhodišč.

Morda, a rasizem je vseeno realen. Poglejte denimo na ulice kakšnega velikega mesta, kdo je reven, kdo je spregledan, pozabljen, zasmehovan. Predstavniki belega liberalnega ali konservativnega razreda to pač niso. 

Res je, veliko je revnih, toda ne samo priseljencev, veliko je tudi revnih belcev. Ravno zato potrebujemo razredno politiko. Revščina ni povezana le z rasno politiko, niso samo temnopolti pripadniki delavskega razreda, tudi veliko belcev sodi vanj. Pozabili smo na gospodarstvo, pozabili smo na pomen razrednega boja.

V času odraščanja ste veliko govorili o revoluciji, o družbenih spremembah, osvoboditvi, feminizmu, egalitarnosti. Se je v resnici kaj spremenilo? Je bilo vse zaman?

Bilo je vse, ne pa zaman, v velikih stvareh nam je uspelo. Pomislite, kakšna je bila Velika Britanija v šestdesetih letih, kakšen je bil takrat položaj žensk. Danes je povsem drugačen. Moja mama je bila gospodinja, veliko žensk, ki sem jih poznal v tistem času, je bilo gospodinj. Misel, da imajo ženske službe, da so zdravnice, da gredo v politiko ali da so odvetnice, je bila takrat nepredstavljiva. Danes je to nekaj popolnoma vsakdanjega. Podobno je z ljudmi, ki so drugačne barve polti, ki niso beli. Naj bo to v športu, umetnosti ali pa v politiki in gospodarstvu.

Je torej družba bolj odprta, kot je bila nekoč? 

Odvisno, za pripadnike skupnosti LGBT gotovo. V šestdesetih letih so homoseksualce in lezbijke v Veliki Britaniji še zapirali. Glede tega se stvari ne bodo vrnile v preteklost, ne pri nas, tudi v Franciji, tudi v Nemčiji ne, ne vem pa, kako bo s tem na Poljskem in na Madžarskem. Ravno to je bil eden od glavnih argumentov, s katerimi sem sicer neuspešno nasprotoval brexitu.

Zakaj, lahko razložite? 

Velika Britanija je bila med drugim tudi pomemben del liberalne in svobodomiselne Evropske unije. Zdaj, ko je v tej skupnosti držav ni več, se je ravnotežje premaknilo. Danes je skoraj nemogoče nadzorovati poljsko in madžarsko vlado. Izredno močni sta. Kaj pa lahko naredi Evropska unija? Če izključi Madžarsko, se lahko ta hitro poveže z Rusijo ali pa se nasloni na Kitajsko.

Pojavlja se veliko protestnih gibanj, mladi zahtevajo pravično okolijsko prihodnost, aktivisti zavračajo rasizem v ZDA. Mislite, da bodo mladi spremenili svet?

Seveda ga bodo, ne dvomim, to je njihov svet. In to morajo storiti. Moji otroci ne verjamejo v kapitalizem. Nič jim ni dal, nimajo službe, nimajo prihodnosti, ne vedo, kje bodo živeli. Kapitalizem naj bi bil tako velika, sijajna ureditev, pravijo, ustvarjal naj bi rast, ustvarjal naj bi bogastvo, a mladi od tega nimajo skoraj nič. Mislim, da bi mladi raje živeli v svetu, kjer so razlike med bogatimi in revnimi manjše, kjer je več pravičnosti in kjer ne obstajajo finančne elite, milijarderji, ki ne plačujejo davkov. To je bistvo vsega, ta velika razlika med bogataši in drugimi, in ne vem, kako jo odpraviti.

Kaj pa če … 

… čakajte, natančno vem, kaj storiti. Izvoliti bi morali politike, ki bi obdavčili bogastvo, nepremičnine, finančne transakcije, ki bi davčni sistem naredili pravičnejši.

Poznate ljudi, ki se ne želijo cepiti s cepivom proti covidu? 

Seveda jih poznam.

Torej ljudi, ki se s tem upirajo sistemu, ki se borijo za resnico, ki zase mislijo, da so heroji? 

Tisti, ki jih poznam, niso heroji, takšni ljudje so psihotični in paranoidni. Nič več in nič manj. Vse to proticepilsko gibanje, vsi njihovi argumenti, teorije, vse to je smešno in absurdno hkrati. Gre za velik nesporazum, kaj pomeni, če si svoboden, kaj pomeni pravica do svobodne izbire, mislijo, da gre za libertarianizem, a nimajo prav, to so skrajno desna prepričanja.

Pa jih ni mogoče vsaj malo razumeti? Epidemija je povečala neenakost, poglobila je razlike v družbi, bogati so še bogatejši, reveži so še revnejši, srednji razred pa počasi izginja. Morda so le jezni, morda so le osamljeni.

Ja. In ravno zdaj imajo odlično priložnost, da se vključijo v kakšno verodostojno politično gibanje, ne pa da protestirajo proti cepljenju. Samo tako se lahko v resnici spremeni življenje posameznikov, ob pomoči politike in aktivnih državljanov.

Večina muslimanov iz Velike Britanije ne želi ustvariti kalifata. Veste, kaj najbolj zanima muslimane, ki jih poznam. Radi imajo materializem, radi nakupujejo. Prihajajo iz držav tretjega sveta in v Londonu hodijo po trgovinah.

Nekoč ste o sebi dejali, da ste liberalni in napredni. Kaj to pomeni? Za kakšne vrednote se zavzemate? 

Za tiste, s katerimi sem zrasel, za tiste, ki so povezane z odpiranjem sveta za vse ljudi, za njihovo individualnost, za pravice žensk, za pravice gejev, za pravice manjšin, za pravico do oblikovanja novih oblik družine. Michel Foucault je hitro zavrnil marksizem, prepričan je bil, da je marksizem le druga oblika tiranije in da je edini način, da se rešimo vseh tiranij 21. stoletja, torej fašizma, komunizma in nacizma, da se upremo kot posamezniki in da uporabljamo metode identitetne politike. Ta misel mi je res blizu. A identitetna politika je hkrati zelo omejena. Vseskozi govorimo o identitetni politiki, toda v Veliki Britaniji imamo desno vlado in Borisa Johnsona. Kaj bi rad videl? Želim si, da bi levica spodbudila novo razredno gibanje.

V zadnjem času ste zelo razočarani nad britanskimi laburisti. Zakaj? 

Zelo, zelo, mislil sem, da bo Jeremy Corbyn prinesel spremembo, a sem se zmotil. Jeremy Corbyn je bil veliko razočaranje. V Veliki Britaniji nikoli nismo imeli prave leve vlade, nikoli. Vedno je bila desna ali sredinsko-desna, pa naj je bil to Harold Wilson ali Tony Blair.

Ampak Blair je bil v vaših očeh gotovo boljši kot Margaret Thatcher. 

Res veliko ljudi razmišlja tako. Jaz se s tem ne strinjam. Kajti ne želim se znajti v položaju, kjer ni nobenih alternativ. To je enako, kot bi trdil, da če ne voliš Emmanuela Macrona, boš volil Marine Le Pen. Ne, ravno to je napačno. Macron ni dober politik, Macron je, oprostite izrazu, eno veliko sranje, nesposoben je.

Umetnost ima moč, da spremeni ljudi, najprej njih in potem tudi družbo. Mene je že spremenila, ko sem bil še otrok, najstnik, ko sem odraščal, sem bral salingerja in Philipa Rotha, poslušal sem Jimmyja Hendrixa, Milesa Davisa.

Gospod Kureishi, zakaj še vedno pišete? Ljudje berejo vedno manj, raje gledajo, raje srfajo, vi pa se še vedno zapirate v svojo sobo in opisujete svet. 

To pač znam. In vse, res vse, kar gledate na televiziji ali v kinu ali na računalniškem zaslonu, mora nekdo nekje najprej spraviti na papir. Vsi, ki po vsem svetu od sedmih do enajstih zvečer gledajo televizijo, gledajo tisto, kar je nekdo prej napisal. Pa naj bo to Breaking bad, Gomora, I may destroy you, Zero zero – vse to je nekdo moral napisati, neki pisatelj, neki tak človek, kakršen sem sam. Zelo rad imam televizijo, televizijske serije, veliko jih je, nekatere so odlične, a je tudi precej groznih. To je vse, kar znam, znam pisati, uživam pri tem, ljudje potrebujejo zgodbe in imajo jih radi. To je to, nič več.

Nekoč je veljalo, da lahko umetnost spremeni svet. Saj veste, tudi sami ste pisali o tem, o času svojega odraščanja, o vsem, kar so David Bowie in drugi storili za vašo generacijo, o njihovih nastopih, o njihovem oblačenju, o svetu, v katerem se je zdelo vse dosegljivo. Je danes enako? Ima umetnost na družbo še vedno tolikšen vpliv? 

Seveda ga ima. Več je tistih, ki obiskujejo umetnostne galerije, kot onih, ki hodijo na nogometne tekme. Poglejte statistiko obiskov, poglejte, koliko ljudi na leto obišče Narodno galerijo v Londonu. Več ljudi obiskuje galerije, kot pa gleda tekme nekega Arsenala, Arsenala res ne prenesem. Umetnost ima moč, da spremeni ljudi, najprej njih in potem tudi družbo. Mene je že spremenila, ko sem bil še otrok, najstnik, ko sem odraščal, sem bral Salingerja in Philipa Rotha, poslušal sem Jimmyja Hendrixa, Milesa Davisa. Kaj pa si lahko sploh počel v predmestju, gledal si te zvezde na televiziji in razmišljal, kako bi lahko ušel iz tega sveta, kjer se ni dogajalo nič, kar bi te zanimalo. Vsa ta kontrakultura je pomenila upanje, dajala je možnost, da ti uspe, da lahko kaj narediš iz svojega življenja, pa četudi je to le igranje bas kitare ali petje ali delo v modni industriji, v gledališču. Vse to me je popolnoma spremenilo, in če je spremenilo mene, lahko tudi druge. Zato je pisanje in razmišljanje pomembno. Živimo v času, ko je desnica zelo močna, na Poljskem, na Madžarskem, tudi v Sloveniji. Kaj lahko storimo? Potrebujemo kulturo, s kulturo se lahko borimo proti rasizmu, proti fašizmu, proti vsem zlobnim idejam, ki se pojavljajo v Evropi. Kultura je pomemben prostor, gledališča, kinematografi, romani, pesmi in tako dalje. Kultura lahko liberalne in leve vrednote ohrani žive.