Le ljubezen ali še kaj več?

Predsednik države Borut Pahor se je decembra 2019 z enim od govorov zameril danes štirim opozicijskim strankam – LMŠ, SD, Levici in SAB. Čeprav je bila manjšinska vlada Marjana Šarca ves čas na robu zloma, je od njih zahteval odločne korake, daljnosežnejše reforme, četudi bi to pomenilo padec vlade. Ta je kasneje, na drugačen način, tudi sledil. Pod pritiskom Levice se je Šarčeva koalicija odločila odpraviti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, zato se je od koalicije odmaknila stranka DeSUS, nato je odstopil finančni minister in čez nekaj dni še sam Šarec.

Vlada Janeza Janše si je potem privoščila drugačen, lažji tip vladanja: ne izvaja tveganih strukturnih reform, ne odloča se za spore z interesnimi skupinami, ampak jih skuša podkupiti z raznoraznimi bombončki. Koronski dodatki za javne uslužbence, selektivna pomoč nekaterim delom gospodarstva, demografski sklad za DeSUS, turistični holding za SMC in tako naprej. Na sporazum o povolilnem sodelovanju, ki so ga ta teden podpisali opozicijski veljaki, je Janez Janša cinično odgovoril z besedami, da ga bo komentiral šele, ko se bodo te stranke ponovno sprle.

Namen sporazuma o povolilnem sodelovanju strank koalicije KUL pa tudi ne more biti zgolj dokazovanje, da zdaj te stranke sodelujejo, se spoštujejo, da so alternativa Janezu Janši in da je med njimi mir, kot pravijo same. Cilj politike ni mir, če je mir, ni sprememb. Umetnost politike je najti pravo razmerje med mirom partnerjev in reformami, ki povzročajo nesoglasja in prepire. Če želijo v koaliciji KUL le normalizirati razmere po Janezu Janši, tako kot zdaj pravijo, to pomeni vladanje z najmanjšim naporom brez sprememb. Če je tako, je KUL nepotreben.

Sporazum o povolilnem sodelovanju med strankami KUL bo pomemben dokument le, če bo to prvi korak. Drugi korak mora biti napoved konfrontacije z najmočnejšimi interesi. Morebitna uvedba nepremičninskega davka bo prinesla upor po vsej državi – pa vendar ga potrebujemo. Odprava dopolnilnega zavarovanja bo vodila v proteste zdravniškega ceha, zasebnih zdravstvenih ambulant in zavarovalniškega lobija – pa vendar to reformo potrebujemo. Tudi gradnja novih stanovanj in ureditev trga najemnih stanovanj bo sprožila upor nepremičninskih špekulantov – pa vendar to reformo potrebujemo. Jamstvo za takšne premike niso (le) napovedi predvolilnih koalicij, ampak močna večina v parlamentu, ta pa je lahko le plod široke volilne podpore ljudi.

Najpomembnejša naloga koalicije KUL zdaj ni več medsebojno izpovedovanje naklonjenosti, ampak priprava načrta, kako pritegniti tudi tiste, ki ne zaupajo politiki.

Je to mogoče? Pravzaprav bi to morala biti precej preprosto naloga. Še celo Avstrijski komunistični partiji (KPÖ) je ta teden na lokalnih volitvah v avstrijskem Gradcu uspel rekordni izid. Leta 2017 je ta stranka v Gradcu dosegla najvišjo podporo v zgodovini, dobila je okoli 20 odstotkov glasov, ta konec tedna pa je postala relativna zmagovalka, ko je zanjo glasovalo kar 28,8 odstotka volilnih upravičencev. Kako? Preprosto. Poleg klasičnih levičarskih sloganov, usmerjenih proti najvišjemu razredu, je znala ljudem predstaviti jasen načrt. Zavzela se je za krepitev komunalnih zadev: obljubila je večjo dostopnost socialnih stanovanj, ureditev najemnega trga in javnega transporta.

Natančno na tem področju je tudi v Sloveniji priložnost za stranke, ki iščejo alternativo janšizmu. Ljubezen med njimi je nekaj lepega, ampak od njih ljubezni ne pričakujemo. Pričakujemo, da se bodo lotile večjih projektov, pri katerih bo prijateljstvo na preizkušnji. Pričakujemo, da se bodo za pravo stvar med seboj tudi kdaj sporekle.