Uboga Rosvita

»Podoba, ki jo je Slovenija danes poslala v svet, ni rožnata. Predvsem pa ni taka, kot bi si jo država, ki je nekoč veljala za zgled, zaslužila. Slovenija gosti največji multilateralni dogodek v svoji 30-letni zgodovini, vsi voditelji 27 članic držav Evropske unije so zbrani na Brdu pri Kranju, po Ljubljani pa še vedno vonjamo solzivec in naletimo na razdrobljene skupine protestnikov, ki so popoldne najprej zavzeli Trg republike, potem pa so se razpršili po mestnih ulicah. Promet je marsikje zastal, saj so se protestniki nenadzorovano premikali, policija pa je morala svoje sile nenehno prestavljati. In to na dan, ko je bilo v skladu z 9. členom zakona o nalogah policije na določenih delih mesta gibanje že omejeno oziroma prepovedano.«

Rosvita Pesek je voditeljica z dolgo kilometrino, ki zlasti v težkih trenutkih – na primer v torkovi oddaji Odmevi, nastali med protesti in večerjo državnikov na Brdu – res profesionalno in brez ene same tehnične napake izpelje vodenje informativne oddaje. Res je brezhibno vodila torkove Odmeve, ki so nastali v izrednih razmerah – to velja primerjati z revščino, ki jo je uro pozneje ta dan pripravil Uroš Slak, tudi človek z dolgo kilometrino, v večerni oddaji na Pop TV. A hkrati so podtoni v njenih besedah tako ideološki in politični, da jim tudi tokrat ne bomo pustili oditi v arhiv nacionalne televizije – prav zato smo popisali njen otvoritveni nagovor. Že prvi stavek je izraz globoke bolečine nekoga, ki se počuti kot mala mati te države. Da, Rosvita Pesek nas je v torek nagovorila kot razočarana mati. Kot mati, katere otroci so imeli dovolj in so na očetovi 70-letnici povedali, da je agresiven pijanec, ki že leta terorizira vso družino. A mati vije roke: zakaj ste to storili, saj smo imeli goste, le kaj si bodo ljudje mislili o nas!?

Rosvito Pesek lahko pomirimo, ji pomagamo: vsa EU (razen razdiralnih kompanjonov) ima Janeza Janšo za populističnega nasilneža, vsi že vedo za problem te naše evropske skupnosti, njegova vlada je še zadnji dokaz, zakaj širitve na Balkan ne more biti, če ne želijo imeti v EU še več držav, ki ne bodo spoštovale vladavine prava in bodo raje prisegale na nacionalistični populizem. In dogodek na Brdu (žal) ni bil nič izjemnega, ampak redno srečanje, ki je del vsakega predsedovanja. Ta večerja in zajtrk sta že deset let železna srajca, protokolarno vedno znova tudi v vsebini, promocijsko po formi, zato tuji mediji dogajanja niti niso zaznali – ne protestov ne zgodovinskega srečanja. In vsi gostje so se rokovali z Janšo malce tudi z veseljem, ker je s tem de facto konec slovenskega predsedovanja (hvala bogu, je rekel marsikdo izmed njih, začenši s predsednico komisije Ursulo von der Leyen). Če bi Rosvita Pesek poslušala te voditelje, bi vedela, da je slovensko predsedovanje nekaj, česar na evropskem parketu sploh ne omenjajo več, vsi govorijo le o pričakovanju francoskega.

Če bi bila mati Rosvita Pesek res predana tej družini, pardon, tej državi, bi stopila na njeno stran. Ampak ne, ona mu vedno stoji ob strani. Njemu, ne pa družini. In zato je v torek zvečer tako trpela. Ker tudi ona ve.