»Vso kapaciteto TEŠ bi lahko nadomestili s sončnimi elektrarnami do konca desetletja«

Dr. Jonas Sonnenschein (1984) je okoljski ekonomist, ki se ukvarja zlasti z vprašanji zelene rasti, hitrega razogljičenja ter s spremembami vedenjskih vzorcev. V Umanoteri, Slovenski fundaciji za trajnostni razvoj, je od leta 2019 zaposlen kot vodja projektov. Še vedno tudi predava na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu. Nemec, poročen s Slovenko, s katero sta se spoznala med študijem na Švedskem. Izogiba se letenju, potuje večinoma z vlaki in kolesi.

V Ljubljani, tukaj ob Ljubljanici, so padavine prejšnji teden povzročile kataklizmo, meteorna voda je poplavila stavbe in podvoze. V glavni stavbi UKC Ljubljana je voda po stopnicah tekla kot slap, iz Slovenskega mladinskega gledališča pa so poročali: »Dve leti star pianino je tako rekoč plaval v vodi.« 

Ja, takih ekstremnih dogodkov bo vse več. To je neizogibno. Lahko pa omejimo njihovo število.

Pa jih ljudje povezujemo s podnebnimi spremembami, s tem, kar prihaja, ali se večini še vedno zdi, da bi bile potrebne le boljše gradbene rešitve, boljše vzdrževanje?

Raziskave potrjujejo, da taki ekstremni dogodki vplivajo na odnos ljudi, na zavedanje, da gre za podnebno krizo. A potrebujemo čas in neko serijo dogodkov. Že ogled filma povzroči spremembe in akcijo. Podatki recimo kažejo, da so ljudje v območjih, kjer je bil v kinih predvajan film An Inconvenient Truth – gre za dokumentarec o kampanji nekdanjega podpredsednika ZDA Ala Gora iz leta 2006, ki ozavešča o globalnem segrevanju – bistveno več denarja namenjali za projekte tako imenovane ogljične izravnave.

Gre za projekte, ko neki ponudnik trdi, da bo posadil lončnice, ki bodo absorbirale moj CO2, če seveda plačam? 

O teh projektih imam slabo mnenje, a želim povedati, da serija nekih dogodkov spreminja odnos ljudi in na daljši rok tudi vedenje. Dolgega obdobja za prilagoditve pa tukaj nimamo več, in to je izziv. Če bi danes za nekaj sekund lahko izkusili Evropo, kakršna bo konec stoletja, bi vsi ravnali povsem drugače. A taka izkušnja ni mogoča, dobivamo pa opomine, kot je bil nedavni v Ljubljani.

Že pred časom ste opozorili, da je podnebno krizo treba poimenovati s pravim imenom: eksistenčna grožnja. Svetovna banka napoveduje, da bo v naslednjih treh desetletjih več kot 200 milijonov ljudi zaradi podnebne krize prisiljenih zapustiti domove. Kako jo bo čutil vsak med nami čez dvajset let? 

Vsaj štiri področja so, kjer jo bomo najbolj čutili. Prvo je voda. Občasno bodo nevihte, močni nalivi in posledično poplave, poleti bodo obdobja hudih pomanjkanj vode, proizvodnja hrane bo prizadeta. Letos, na primer, je bila pozeba v času cvetenja sadnega drevja, zato imamo zdaj na trgu veliko manj slovenskega sadja. Lokalna proizvodnja sadja in zelenjave bo torej ogrožena. Naslednje področje so bolezni. Z rastjo temperature se bo nadaljeval pojav različnih invazivnih živalskih in rastlinskih vrst, degradacija biodiverzitete avtohtonih vrst bo k pojavu bolezni pripomogla. Tretje področje so migracije, podnebni begunci. Ne bodo se zgolj nadaljevali tokovi, ki že obstajajo, pojavile se bodo notranje migracije. Prve znake tega že vidimo v Španiji ali drugih delih razvitega sveta, recimo v Kaliforniji, kjer zaloge vode ne sledijo potrebam prebivalstva.

Če posledice podnebne krize že čutimo, zakaj jih večina ne dojema kot eksistenčno krizo? 

Mislim, da smo zelo pogosto žrtve tega, kar bi lahko opisali kot sindrom spremenjene osnove. V Slovenijo sem prišel pred desetimi leti, zato je moja ocena »normalne zime« drugačna od ocene mojega tasta, olimpijca, ki je smučanje treniral v poletnih mesecih na ledeniku pod Prisankom. Kaj takega je mlajšim generacijam nepredstavljivo, ledenika tam seveda ni več. Zanje je normalno poletje tisto s pogostimi vročinskimi valovi in stalno prisotnostjo komarjev, nič nenavadnega ni zima, ki je vsaj delno zelena. Zato sem skeptičen do naše sposobnosti hitrih reakcij. Po drugi strani pa so spremembe res hitre. Tudi najbolj optimistični scenariji prinašajo radikalne spremembe. Zadnje poročilo IPCC kaže, da je bilo desetletje 2011–2020 najtoplejše v zadnjih 125 tisoč letih. Tudi če bomo naredili vse, tudi če izpuste CO2 spravimo na nič, bo vsako naslednje desetletje toplejše. To pomeni vse več ekstremnih vremenskih dogodkov.

V Nemčiji, gospodarsko najmočnejši državi EU, so poplave julija letos povzročile skoraj dvesto smrti. Kljub temu se je podpora stranki Zelenih, ki ima najmočnejši program boja proti podnebnim spremembam, naprej manjšala, na septembrskih volitvah so dobili pol manj glasov, kot so jim napovedovale spomladanske ankete. 

Študij o tem, kako so te poplave vplivale na volilni izid, ne poznam. V trenutku krize so v ospredju pomoč skupnostim, hitre intervencije. Zeleni očitno niso znali tega povezati z bojem proti podnebnim spremembam, s cilji, ki jih želijo doseči.

V preteklosti so sicer poplave v Nemčiji že vplivale na volilni izid. Leta 2002 se je obrnila podpora v korist Socialnega demokrata Gerharda Schröderja neposredno po tistem, ko je ob poplavah reke Elbe v času volilne kampanje hodil po terenu kot krizni menedžer. Dobil je nov kanclerski mandat.

Vso kapaciteto TEŠ bi lahko nadomestili s sončnimi elektrarnami do konca desetletja.

Kako pa razlagate obrat pri nemških Zelenih? Spomladi so jim ankete kazale 26 odstotkov in kanclersko mesto, ki bi ga prevzeli tradicionalno najmočnejšima strankama SPD in CDU/ CSU, a so na volitvah na koncu dobili 14,8 odstotka. 

Kljub vsemu je bil to do zdaj najboljši rezultat Zelenih na nacionalnih volitvah. Leta 2017 so dobili 8,9 odstotka glasov, in ta trend kaže, da vse več volivcev vendar prepoznava program Zelenih kot zelo pomemben. To je sporočilo, da so ljudje vendarle pripravljeni storiti nekaj danes, da bi preprečili najslabše v bližnji prihodnosti. Za to, da je Zelenim podpora od pomladi do volitev padla, je verjetno več razlogov. V javnost so prišle »afere«, povezane s kanclersko kandidatko Zelenih Annaleno Baerbock. Šlo je za očitke o plagiatorstvu, kot poslanka naj ne bi pravočasno prijavila dela dohodkov, prikrojila naj bi tudi življenjepis. Negativen odziv so dobili Zeleni tudi, ko so v volilni kampanji predlagali uvedbo subvencij za nakup električnih tovornih koles.

Ker bi to koristilo le nekaterim?

Ja. Očitek je šel v smer, da gre za nekakšen predlog za elito, za višji razred. Povsem enako se jim je v prejšnji kampanji zgodilo s predlogom o brezmesnih ponedeljkih. Pri tem kot zanimivost: analize kažejo, da so volivci nemških Zelenih v povprečju premožnejši kot volivci drugih strank. Seveda bi bilo preveč enostavno razplet volitev razložiti le s temi dejavniki. Precej bolj odločilno je bilo zagotovo dogajanje ob koncu kampanje, ko so zlasti Krščanski demokrati in Liberalci začeli svariti javnost pred prihodom domnevno skrajno leve vlade. Podpora strankam rdeče-rdeče-zelene koalicije, to je strankam SPD, Die Linke in Zeleni, naj bi prinesla komunistični stil vlade in podobno. To je seveda daleč od resnice, a se pojavi vsakič in pri volilnem telesu še vedno zaleže. V Nemčiji to označujemo z izrazom Rote-Socken-Kampagne (kampanja rdečih nogavic).

Se strinjate s tezo, da naj bi Zeleni del volivcev izgubili tudi zaradi programa, ki naj bi bil za številne volivce preradikalen, saj bi zahtevani ukrepi preveč posegli v udobnost njihovih osebnih življenj? Taka ukrepa sta recimo prepoved kratkih letov in obdavčitev letalskih družb, ki bi podražila lete. 

Programa nemških Zelenih zagotovo ne bi opisal kot radikalnega. Zelene stranke morajo biti avtentične, morajo vztrajati pri resnični zeleni agendi, saj sicer izgubijo svojo bazo. V kampanji so poudarjali, da bremena ne smejo pasti na posameznike in da je priprava sprememb prvenstvena naloga odločevalcev. Predlagajo radikalnejše, 70-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030 (zdaj je predvideno 55-odstotno), zato zahtevajo odločno pospešitev prehoda na obnovljive vire energije. Tako kot zelene stranke v Skandinaviji in drugod imajo nemški Zeleni širši program trajnostnega razvoja, ki vključuje močno javno porabo, digitalizacijo, odprto migracijsko politiko in socialno pravičnost, tudi dodatno obdavčenje najbogatejših, in pri teh zahtevah so konsistentni. Eden od volilnih ciljev je bil tako dvig minimalne plače na 12 evrov na uro.

Čeprav se Zeleni pogovarjajo o vstopu v vlado, po ocenah analitikov končni izid volitev v Nemčiji prinaša »več kontinuitete kot odstopanj od sedanjih politik«. 

Se strinjam, da ne bo radikalnega obrata, saj sta največ dobili stranki, ki ohranjata sedanjo paradigmo ekonomskega razmišljanja. A vendar pritisk Zelenih zagotovo bo. Najbolj me je na teh volitvah v resnici presenetila skupina volivcev – mladih, ki so lahko letos volili prvič. Največ glasov so namreč dali Liberalni stranki, ki je v zadnjih dvajsetih letih, odkar spremljam volitve, sledila zelo neoliberalnim smernicam. Zdaj so se z novimi obrazi uspeli prikazati kot mladi, digitalni, očitno dovolj individualistični, predvsem pa so promovirali svobodo. Povsod je bila svoboda, svoboda, svoboda, čeprav recimo niso odločneje nasprotovali koronskim omejitvam. In bili so uspešni pri mladih.

Razumete to kot znak, da pri podpori programom, ki zahtevajo odločno ukrepanje proti podnebnim spremembam, ne gre avtomatsko računati na mlade? 

Morda je omenjena svoboda uspešnejša pri mladih zaradi koronakrize, zaradi izkušnje nesvobode zadnjih dveh let. Tudi Zeleni so od te skupine dobili veliko podporo. Pri tem omenjanju, da se »računa na mlade«, sem sicer malo razklan. Na eni strani me izjemno razjezijo izjave moških srednjih let, ki z oblastniške pozicije sporočajo: »Zaupamo v moč novih generacij.« Ti moški imajo moč v rokah, a so prestrašeni in odgovornost prelagajo. Po drugi strani pa se starejši res težje prilagajajo in verjamem v evolucijo bolj vzdržnega življenjskega sloga v nekaj generacijah. Raziskave na Švedskem kažejo, da družine spreminjajo navade glede prehrane, saj jih otroci silijo v brezmesne obroke. Takih anekdot slišim vse več tudi tukaj. Mislim, da se mlajše generacije veliko bolj zavedajo problema podnebnih sprememb, so bistveno bolj zaskrbljene – tudi ker imajo boljše znanje in so bistveno bolj odprte za spremembe.

Za soočanje s podnebno krizo bodo oziroma so že nujni radikalni ukrepi. 

Agenda zelenih politik, ki se mora uresničiti zaradi znanstvenih dejstev, kot sta podnebna kriza in množično izumiranje vrst, je ogromna. Pomeni razogličenje, pomeni narediti uporabo vseh materialov krožno, čim manj izkopavati in črpati iz narave, pomeni skoraj takojšnjo zaustavitev sežiganja fosilnih goriv, konec izrabljanju zemlje in krčenju gozdov za novo infrastrukturo in za proizvodnjo biogoriv, s katerimi hranijo avtomobile, saj zemljo potrebujemo za biodiverziteto in proizvodnjo hrane za ljudi. Vse to mora biti rezultat zelenih politik in pomeni progresivne politične intervencije v kombinaciji z usmerjenimi javnimi investicijami. To pomeni strogo zakonodajo in vrsto moratorijev – na povečanje letališč, avtocest –, pomeni konec obdobja motorjev na notranje izgorevanje in tako naprej in naprej. Za vse te spremembe moramo imeti strategije, pripravljeni morajo biti programi izhoda. Če te zahteve zgolj vržeš pred volivce, vse naenkrat, je preveč, je preabstraktno, saj se s tem nihče ne poistoveti; če ni izhodnih strategij, se pojavita strah in odpor. A vendar: nobena zelena stranka ne sme popuščati pri teh ciljih. Pragmatizem pride sam, ko si na oblasti.

Da imamo lahko rast BDP brez emisij CO2, so sanje okoljskih ekonomistov.

V Sloveniji se v kontekstu podnebnih sprememb vse krči na vprašanje oskrbe z električno energijo – o prehranski samooskrbi recimo ne govori nihče od odločevalcev. Posledično aktualna politika že prodaja kot nujno rešitev novo megalomansko naložbo, to je drugi blok jedrske elektrarne (NEK2). 

To je povsem zgrešeno izhodišče! In res je, pri zelenjavi smo pod 50-odstotno samooskrbni, pri nafti za cestni sektor ničodstotno, pri elektriki pa je delež bistveno višji. Kljub temu se pogovarjamo le o slednjem, čeprav bi nas morala bolj skrbeti prehranska samooskrba. Pri oskrbi z elektriko oziroma širši energetski oskrbi bi se morala razprava preusmeriti v analize socialno-ekonomskih stroškov različnih možnih energetskih virov in njihovih kombinacij. Te analize bi omogočile primerjavo možnih bodočih scenarijev, kar bi moralo biti izhodišče za razpravo in odločanje. Slovensko elektroomrežje je najbolje integrirano v evropsko omrežje, kar pomeni, da so kapacitete za uvoz in seveda izvoz elektrike ogromne. Strašenje, da bodo ugasnile luči, je zato nepotreben populizem, gre pa seveda za vprašanje cen uvožene elektrike. Tukaj mora biti pristop holističen in upoštevani vsi možni scenariji oskrbe v določenih obdobjih. Upoštevan mora biti dejanski potencial sončne energije, na ravni države mora biti sprejeta jasna odločitev glede hidroenergije, ne pa da so tukaj odločilni neki interesi specifičnega ministra, sprejeta mora biti smiselna časovnica zapiranja TEŠ6, narejene projekcije in scenariji.

Pogojevanje, »če zapremo TEŠ 6, potrebujemo NEK2«, je torej politično zavajanje, vzročno-posledična zveza, ki je zares ni. 

Mislim, da bi morali biti zelo previdni, da ne bomo zamenjali ene nasedle naložbe z drugo. Če upoštevate zgolj vidik nastajanja velikih infrastrukturnih projektov v Sloveniji, kot sta drugi tir ali tretja razvojna os, je jasno, da se nič ne zgodi hitro oziroma se morda sploh ne zgodi. Poglejte projekte nukleark, ki ju gradijo v Franciji in na Finskem: imajo ogromne časovne zamude pri gradnji in pomembne podražitve milijardnih projektov. Od kod pri nas tak optimizem glede NEK2? Gre za nerazumno osredotočenje na nov gigantski projekt, ki bi morda lahko res zagotovil oskrbo – a čez desetletja, ko in če bo končan. Medtem sosednje države vlagajo v fleksibilnost, v kombinacije obnovljivih virov, spodbujajo projekte lokalne samooskrbe. Radikalno se spreminjajo tehnologije shranjevanja, razvijajo se nove tehnologije pridobivanja energije, sistem povpraševanja in ponudbe postaja vse bolj dinamičen, in čez 20, 30 let bo to vse zagotovo drugače. Mi pa bomo takrat končali megalomansko elektrarno, ki morda sploh ne bo več primerna za sistem.

Omenili ste odsotnost analiz, primerjav različnih scenarijev energetske oskrbe, kar pomeni, da je zagovor nujnosti NEK2 v tej točki nemogoč. 

Ja, pogrešam podlago za razpravo. Vse bi stavili na eno in edino »rešitev«, ki je iz več vidikov zelo tvegana – tudi korupcijskega – in izjemno draga. Jasno je trenutno samo, da bodo obsežne prilagoditve distribucijskega sistema potrebne za električne avtomobile, toplotne črpalke in sončne elektrarne. Zakaj ne bi spodbudili množičnega prehoda na sončno energijo, tudi na lokalno samooskrbo, kakor vrsta uspešnih projektov deluje v Španiji, Nemčiji in na Danskem? V nasprotju z jedrsko energijo postajajo sončna energija in kapacitete za shranjevanje vsako leto cenejše. Nujno bi bilo pretehtati scenarije in izbrati najoptimalnejšega za prebivalstvo. Jedrska možnost dodaja vrednost proizvajalcem jedrske opreme zunaj Slovenije. Kakšne pa so socialno-ekonomske prednosti lokalno distribuirane energije, ki temelji na obnovljivih virih in visokotehnoloških rešitvah za shranjevanje energije? Nisem videl nobenih tovrstnih primerjalnih analiz scenarijev.

Pri TEŠ 6 so analize bile in so napovedovale scenarij, ki poteka, a jih je politika ignorirala. Družba Termoelektrarna Šoštanj je v zadnjih sedmih letih pridelala skupaj 987 milijonov evrov izgube, od tega zgolj lani 280 milijonov. Kdaj bi bil smiseln konec? 

Zgodba TEŠ in Premogovnika Velenje se bo po mojem končala zelo kmalu. TEŠ bodo morali zapreti naslednje leto, če ne bo državne finančne pomoči, saj je bankrotiral. A zaradi popolne ignorance politike je zdaj velika težava, da ni pripravljena tranzicija regije in delavcev. Politika trdi, da zaprtje TEŠ pomeni energetski problem, čeprav gre bolj za socialni problem, na katerega niso pripravljeni. Vso kapaciteto TEŠ bi lahko nadomestili s sončnimi elektrarnami do konca desetletja, o tem je nedavno govoril tudi dr. Robert Golob iz Gen-I. Ni izgovorov, da danes na zaprtje nismo pripravljeni. To je izrazita napaka politike in odločevalcev, saj se industrija lahko dobro pripravi na spremembe, če dobi zelo jasno dolgoročno direktivo, ki se ne spreminja.

Tukaj je vse v megli. 

Ja. Dober primer za uspešno prilagajanje industrije je EU ekodesign direktiva. Skoraj nihče je ne pozna, a to je direktiva, ki je odpravila klasične žarnice. O tem je nekaj časa potekala velika razprava, vendar je industrija vedela, kaj prihaja, dobila je čas za pripravo nadomestnih proizvodov, zato to ni več zanimivo, čeprav je šlo za ogromno spremembo z vidika industrije. Podobno je z avtomobilsko industrijo. Imeti je treba podlago za dolgoročno načrtovanje in potem tranzicija ni tako težka. Problem seveda je, če se zaletimo v zid in moramo naenkrat reagirati zelo hitro – v tem primeru bodo strukturne spremembe gospodarstva prinesle veliko več poražencev, kot bi jih bilo treba.

Da nimamo jasne strategije, je pokazal tudi Načrt za okrevanje in odpornost, prek katerega bo Slovenija dobila 2,5 milijarde evrov – a denar večinoma ne bo šel za potrebne prilagoditve industrije in infrastrukture. 

V načrtu za okrevanje in odpornost je zelo težko videti kakršnokoli jasno strategijo – zlasti boja proti podnebnim spremembam. To je tudi jasen dokaz, da zgolj z denarjem, ki ni podprt s komplementarnimi politikami, ni mogoče rešiti ničesar. Šlo je za »bottom-up« načrtovanje, ko so vsem, ki so imeli neke projekte, rekli: »V redu, dajmo noter.« Vključili so hidroelektrarno, ki si jo minister za okolje zares želi. Zelo veliko je tudi malih, razdrobljenih projektov. Smiselneje bi bilo veliko več dajati za prilagoditve omrežij na obnovljive vire, da bi sistem pripravili za več sončne energije, za električna vozila, toplotne črpalke. To vse prihaja, a ne bomo pripravljeni.

Za krepitev elektrodistribucijskega omrežja bomo prek Načrta za okrevanje dobili do 80 milijonov evrov, čeprav je ocena potreb do leta 2030 420 milijonov letno. Največja investicija v Načrtu je sicer protipoplavna zaščita, znaša 335 milijonov evrov, vendar je zelo verjetno, da bo ta »zeleni« projekt prinesel čezmerno betonizacijo rek. 

Nihče ni proti poplavni zaščiti. A tukaj je res povsem odprta izvedba ukrepa, saj ni jasno, ali bodo reke na koncu polne obsežnih betonskih nasipov ali pa bo šlo za sonaravne rešitve. Kriva je tudi Evropska komisija, saj je metodologija, s katero je presojala primernost ukrepov v nacionalnih načrtih, premalo stroga in nedosledna. Presojali so po principu »do no signigficant harm« oziroma »ne škoduje bistveno«. Projekt protipoplavne zaščite so prepoznali kot projekt zelenega prehoda, ki ne bo povzročil škode, čeprav je imel zelo kratko in nejasno utemeljitev. V načrtu piše zgolj, če povzamem, da je protipoplavna zaščita dobra naložba za biodiverziteto, saj ta ne bo odplavljena s poplavami. In to je bilo za Evropsko komisijo dovolj prepričljivo. Za neki drug projekt, center, ki bi zagotovil gozdno gensko banko, pa je bila denimo predložena bistveno obsežnejša utemeljitev – čeprav je projekt veliko manjši (5 milijonov evrov) in povsem nekontroverzen z vidika izvedbe ali potencialne škode. To je nerazumljivo.

Slovenija bo letos prvič plačala kazen, ker ni dosegla 25-odstotnega cilja pri obnovljivih virih energije. Minister za okolje bo zagotovo okrivil nevladnike, čeprav je to posledica omenjene popolne odsotnosti strategije. 

Kolikor vem, bomo plačali od 10 do 15 milijonov, ta letni znesek pa se bo v prihodnje verjetno še višal, saj se bodo višali tudi zahtevani deleži. Tudi to bi bila lahko velika spodbuda za projekte sončne energije, a očitno ministra zanimajo drugi projekti.

Glavna paradigma države – tudi pri soočanju s podnebnimi spremembami – je gospodarska rast. A tako vztrajanje pomeni izgubljen boj s podnebno krizo.

Da imamo lahko rast bruto domačega proizvoda (BDP) brez emisij CO2, so sanje okoljskih ekonomistov. Toda v preteklosti ni bilo nobenih empiričnih dokazov, da bi lahko bile vezi med rastjo BDP in CO2 emisijami pretrgane.

Najbolj so me na nemških volitvah presenetili mladi, ki so lahko letos volili prvič in so največ glasov dali Liberalni stranki z zelo neoliberalnim programom.

Kolumnist Guardiana je pred dnevi zapisal: »Zelena rast ne obstaja – manj vsega je edini način za preprečitev katastrofe. Preprosto ni mogoče nadaljevati na sedanji ravni gospodarske dejavnosti, ne da bi uničili okolje.« Končal je z izjavo, »da si v krizi takega spektra svet ne more privoščiti bogatih – bogastvo mora biti razdeljeno in mora ga biti manj«. 

S tem se strinjam. Obsedenost z BDP kot kazalnikom vsega in ideja permanentne rasti – oboje je škodljivo. Tudi v krizi covid-19 je edina matrika gospodarska rast, ne pa drugi kazalniki, kot so human razvojni indeks (HDI), indeks sreče ali razni ekološki indikatorji. BDP je bil mišljen zgolj kot indikator ekonomskega razvoja in korelacija med rastjo BDP in blaginjo širokega dela prebivalcev ali sreče ljudi je izredno šibka, še posebej v bogatih državah.

Se vam zdi obdobje zadnjih dveh let, to je čas koronakrize, neke vrste izgubljena priložnost, saj je edina smernica vodila v staro normalnost? 

O tem smo veliko govorili, a nimam zadovoljivega odgovora. Ni nobenih sistemskih popravkov, recimo vsaj na polju fleksibilnosti delovnega časa ali trajne krepitve socialne varnosti, ni sistemske korekcije plač v sektorjih, ki so za družbo ključni in tudi z vidika ekonomije koristni, kot sta zdravstvo in izobraževanje. Najbolje plačani ostajajo v sektorjih, katerih prispevek k povečanju blaginje je najmanj vprašljiv, kot sta finančna industrija in marketing.