Janševa hibridna vojna

»Avstrijski mediji povzeli to, kar slovenski niso. Intervju z Janezom Janšo na Demografskem vrhu,« so minuli teden zapisali na Nova24. Temu je sledil povzetek pogovora, ki ga je imel predsednik vlade na Demografskem vrhu v Budimpešti in ki ga je v nemščini poobjavil portal Unser Mitteleuropa. A omenjeni portal dejansko ni avstrijski medij, ampak je eno od pomembnejših komunikacijskih središč evropskih skrajno desnih gibanj, ki jih s kampanjo lažnih novic posredno podpira tudi Rusija. Primer ne kaže le, kako globoko na desno je zašla SDS, ki zdaj že precej jasno služi tistemu, kar so v tej stranki pred leti označevali za rusko hibridno vojno proti Evropi, ampak tudi, zakaj želi vlada Janeza Janše oslabiti ali uničiti Slovensko tiskovno agencijo (STA).

Toda vrnimo se k omenjenemu portalu: očitno je, da je ta zgledno finančno podprt. Objavlja zapise v kar štirih jezikih poleg angleščine, v španščini, francoščini, nemščini in poljščini. Portal je združba 23 skrajno desnih portalov, kot so rasistični ZurZeit, suverenistični Compact in ameriški supremacistični Gatestone. Del te skupine sta od sredine avgusta tudi dva slovenska medija, oba povezana s stranko SDS. Prvi je njen tednik Demokracija, drugi pa je letos poleti ustanovljena spletna stran Kulturni marksizem. Kulturni marksizem je sicer že 28. medijski portal stranke SDS. Poleg regionalnih, kot sta Utrip Ljubljane in e-Koroška, lahko po novem v tej skupini zasledimo še tematske strani, kot so Kuloar, Slovenski šolar, Molitev, Rodoljub ali spletna stran, ki naj bi odslikavala voljo ulice, Ljudski glas.

Unser Mitteleuropa je s SDS začel sodelovati šele pred dobrim mesecem, a je od konca avgusta do danes objavil že več kot 30 v tuje jezike prevedenih člankov iz njene medijske hobotnice. Poleg klasičnih člankov o migracijskih grožnjah in svaril pred komunizmom se omenjena spletna stran bori tudi proti pogojem PCT. Kdor ji donira denar, dobi nalepko »Koronska diktatura – ne hvala«. Na portal so na začetku leta postali pozorni v Nemčiji in Avstriji predvsem zato, ker se je izkazal za glavni vir dezinformacij v nemško govorečem prostoru. Eden izmed zapisov je govoril, da cepiva povzročajo številne smrti v domovih za ostarele. Ker je novica postala ena najbolj branih, so portal pod lupo vzeli nemški in avstrijski medijski raziskovalci. Odkrili so, da spletna stran ni le povezana s skrajno desnimi nemškimi in avstrijskimi političnimi strankami, ampak tudi z Rusijo.

Morda se je SDS v mrežo skrajno desnih evropskih medijev, ki so del ruske dezinformacijske kampanje, povezala zaradi koristi, morda zaradi podobnih političnih ciljev. Najverjetneje pa zaradi obojega.

Stran Unser Mitteleuropa sicer upravlja podjetje NNC iz Londona, ki pa ima tam zgolj poštni nabiralnik. Odgovorni zanjo sedijo drugje, so marca letos ugotovili nemški raziskovalni novinarji portala Netzpolitik: urejali naj bi jo politiki dveh skrajno desnih strank, nemške AfD in avstrijske nacionalistične FPÖ. Da je omenjena stran rasistična in eden izmed virov dezinformacij, sta recimo ugotovila nemška nepridobitna organizacija Correctiv in Dokumentacijski center avstrijskega odpora (DÖW), Facebook pa je spletni strani lani prepovedal oglaševanje. A točno kako in od kod stran dobiva denar, ni prav jasno. Jasno ni zato, ker je registrirana v Rusiji, natančneje v Moskvi, kjer tudi najdemo njeno vsebino – torej strežnik.

Poročil o tem, kako sta skrajno desni AfD in FPÖ povezani z Rusijo, je bilo v zadnjih letih precej. V Avstriji je podpora skrajno desni FPÖ strmoglavila zaradi afere Ibiza. Leta 2017 so nemški mediji objavili skrivne posnetke tedanjega podpredsednika avstrijske vlade, notranjega ministra in vodje FPÖ Heinz-Christiana Stracheja, ki se je v vili na Ibizi sestal z domnevno nečakinjo nekega ruskega oligarha. V pogovoru z njo je v zameno za donacije Rusiji ponujal medijski vpliv. Po nekaj popitih vodkah z red bullom je predlagal, da bi Rusom pomagal avstrijski investitor Heinrich Pecina, »velik igralec«, ki je v zadnjih 15 letih »za Orbána kupil vse madžarske medije in jih je zanj tudi pripravil,« je dejal Strache. Od Orbána bi se morali učiti, je rekel na posnetku in dodal: »Zgraditi želimo podobno medijsko krajino, kot jo je Orbán.« Poleg prevzema Kronen Zeitunga bi to lahko v Avstriji dosegli tudi z delno privatizacijo javne radiotelevizije ORF.

Da je Janša po novem politik, ki igra podobno, Putinovo igro, smo v Sloveniji videli že pri drugih primerih. Tako imenovana ruska hibridna vojna je bila v Evropi med najbolj intenzivnimi v Makedoniji, tik preden je ta vstopila v Nato. Orbán in Janša sta tedaj družno podpirala makedonskega konservativnega in proruskega politika Nikolo Gruevskega. Slovenska parlamentarna preiskovalna skupina, ki je preverjala financiranje medijev stranke SDS, je kasneje ugotovila, da je Orbán, velik Putinov prijatelj, v Makedonijo nacionalističnim medijem denar pošiljal prek medijev stranke SDS. Medijem blizu SDS pa je denar nakazovalo tudi madžarsko podjetje Belfry, ki pomaga Rusiji na Madžarskem graditi jedrsko elektrarno. Sicer pa je Janša svoja stališča do Rusije povsem očitno spremenil po ustanovitvi Nova24, okoli leta 2015. Pred tem smo ga še videli, kako po Ljubljani hodi s sliko Julije Timošenko, simbola ukrajinskega upora proti Rusiji. Po novem pa Janša molči celo ob najhujših incidentih. Zadnji je bil aprila letos, ko je Češka izgnala večino ruskih diplomatov zaradi vpletenosti Rusije v eksplozijo skladišča streliva leta 2014.

Doslej je bilo poročanje o delu vlade naloga medijev, ki so lahko dogodke kritično vrednotili, po novem pa želi vlada o teh dogodkih neposredno poročanje, brez kritične presoje.

Evropska služba za zunanje delovanje v okviru svojega nadzora nad širjenjem dezinformacij (EUvsDisinfo) v uniji meni, da je večina dezinformacij v EU ruskega izvora: »V ruski hibridni vojni se po letu 2019 namesto organiziranja širokih akcij dezinformacije večinoma širijo s krepitvijo konfliktov in populističnih stališč. S to usmeritvijo se vse bolj zabrisujejo meje med informacijsko manipulacijo in avtentično javno razpravo.« Očitno je, da medijska hobotnica SDS deluje v podobni smeri. Morda se je v mrežo skrajno desnih evropskih medijev, ki so del ruske dezinformacijske kampanje, povezala zavestno, zaradi koristi, zaradi finančne podpore njeni propagandi, morda zaradi podobnih političnih ciljev. Najverjetneje pa zaradi obojega. Njen namen je normalizacija skrajnih stališč. Ni bilo takšno presenečenje, da je Janez Janša prejšnji teden sprejel delegacijo evropskih poslancev iz skupine Identiteta in demokracija, torej skupino 71 evroposlancev, ki zastopajo najbolj nacionalistična in rasistična stališča v 705-članskem evropskem parlamentu.

To je tudi najverjetnejša razlaga, zakaj želi vlada Janeza Janše oslabiti ali uničiti Slovensko tiskovno agencijo (STA). Da vladni urad za komuniciranje (Ukom) denarja STA ne nakaže zaradi skrbi za njegovo racionalno porabo, kot ponavlja direktor Uroš Urbanija, je seveda smešno. Tudi predsednik države, ki je želel posredovati med njima, očitno v prepričanju, da je posredi le komunikacijski šum, se je motil. Urbanija v zadnjem letu na veliko troši denar celo za najobskurnejše, a politično jasno profilirane projekte. Ukom je denimo v prvih devetih mesecih leta 2019 potrošil 1,2 milijona evrov, če ne upoštevamo stroškov STA, letos pa je Urbanija brez upoštevanja stroškov STA porabil že tri milijone evrov. Seznam posameznikov in podjetij, ki jim Ukom po novem plačuje za storitve, domnevno nujne zaradi predsedovanja Slovenije Svetu EU oziroma zaradi »komuniciranja z domačo in tujo javnostjo«, je dolg. Planet TV, ki ima madžarske lastnike, razumevajoče do vlade Janeza Janše, je recimo doslej prejel že 25 tisoč evrov za obveščanje domače in tuje javnosti ter za vladne informacijske kampanje.

Zakaj? Iz Ukoma so odgovorili, da so recimo ta denar odšteli za »storitve snemanja in neposrednega prenosa dogodkov, ki jih organizira Vlada RS ali pri katerih sodelujejo kot govorci vladni predstavniki – npr. izjave vladnih predstavnikov v okviru regijskih obiskov po Sloveniji, promocije cepljenja na stojnicah ipd.,« ki jih vlada predvaja na družabnih omrežjih. Doslej je bilo poročanje o delu vlade naloga medijev, ki so lahko dogodke kritično vrednotili, po novem pa želi vlada o teh dogodkih neposredno poročanje, brez kritične presoje. Zaradi tega tudi ne vidi potrebe po RTV Slovenija ali po Slovenski tiskovni agenciji. Bojan Veselinovič, ki je zaradi neuspešnih pogajanj z Urbanijo o financiranju STA ta teden odstopil, pravi, da Urbaniji pravzaprav nikoli ni šlo za ureditev razmerij med vlado in STA. »Popuščal ni nikjer,« pojasnjuje. Njegov dejanski namen se je pokazal prav pri nizanju dodatnih pogojev. Če bi Urbanija v imenu vlade dal denar za STA, bi ga dal tako, da bi od njega največ koristi imela medijska mreža SDS. Na začetku omenjeni medijski portali stranke SDS, ki jih je že skoraj 30, namreč niso naročniki storitev STA, zato ne smejo objavljati njenih fotografij, celotnih novic ali tonskih posnetkov in videovsebin. Urbanija zaradi tega zahteva, da STA v zameno za vladno financiranje vsem omogoči dostop do teh vsebin.

Agencija bi tako verjetno izgubila naročnike – uveljavljene slovenske medije –, največ pa bi s tem pridobili brezplačniki SDS. To so minimalne vladne zahteve. Če bi poleg tega vlada dobila še svojega direktorja in urednika in bi ji uspelo za zdaj še objektivne novice STA kontaminirati s hibridno vojno – toliko bolje. S tem bi seveda okužila tudi medijski prostor, v katerega njene lovke za zdaj še ne sežejo.

POVEZANI ČLANKI:

• Po Veselinoviču Kadunc?