Zdravniška zbornica Slovenije je še pred nekaj leti trdila, da je zdravnikov preveč

Računsko sodišče je zaradi številnih opozoril o pomanjkanju zdravnikov opravilo revizijo učinkovitosti vstopa zdravnikov na trg dela, pri čemer je seveda ugotovilo, da na tem področju vlada kaos. Oziroma da ni mogoče ugotoviti dejanskih zdravniških kapacitet, torej kako obremenjeni so zdravniki po posameznih področjih, zaradi česar tudi ni mogoče oceniti potreb po dodatnih zdravnikih. Torej, koliko urologov, anesteziologov, zobozdravnikov in družinskih zdravnikov bomo dejansko potrebovali čez pet do deset let, kolikor v povprečju traja izobraževanje.

Ugotovitev računskega sodišča je po svoje presenetljiva, saj iz tedna v teden poslušamo o preobremenjenih zdravnikih, pomanjkanju teh in nuji, da ti zaradi skrajševanja čakalnih dob delajo še pri zasebnikih, zunaj javne zdravstvene mreže. Stroški zaradi sklepanja podjemnih pogodb, ki so sicer predvidene za začasno, izredno delo, so se od leta 2013 povečali s 14,9 milijona evrov na 22,7 milijona evrov leta 2018 – je zapisalo računsko sodišče. O povečanju teh stroškov, pa tudi o podeljevanju koncesij ali dodatnem nagrajevanju zdravnikov naj bi bilo ministrstvo za zdravje skupaj z zdravniško zbornico odločalo bolj na slepo in po občutku.

Na računskem sodišču, kjer so sicer pregledali obdobje od leta 2008 do 2019, so s prstom pokazali na zdravniško zbornico in ministrstvo za zdravje.

Dejansko pa je stanje še hujše. Leta 1992, ko smo z reformo dobili današnji zdravstveni sistem, bi moralo ministrstvo za zdravje na podlagi potreb prebivalstva oblikovati mrežo javne zdravstvene službe – torej kje bodo ambulante in bolnišnice – in narediti načrt zdravstvenega varstva, vendar vlade tega v 30 letih niso bile sposobne narediti. Kot ugotavlja tudi računsko sodišče, je razlog v tem, da so na ministrstvu takšne strateške odločitve prepustili ali prepuščali lokalnim skupnostim ali zdravniški zbornici.

Zdravniška zbornica se je na poročilo odzvala kritično. Zapisala je, da je vse do leta 2017, ko je razpisovanje specializacij iz njene pristojnosti prešlo v pristojnost ministrstva za zdravje, redno spremlja potrebe in s številnimi dopisi pristojne opozarjala na pomanjkanje zdravnikov posebej kritičnih specialnosti, »kot je primarno zdravstvo«. No, naj za konec navedemo besede predsednika zdravniške zbornice Andreja Možine iz intervjuja za Mladino leta 2016, kjer smo ga spraševali ravno o tem, in sicer, zakaj je ministrstvo za zdravje potrebe po družinskih zdravnikih ocenjevalo višje kot zdravniška zbornica.

Možina je tedaj razložil, da naj bi bile potrebe po zdravnikih, o katerih poročajo bolnišnice, prevelike zato, ker bolnišnice želijo preveč, natančneje, sporočale naj bi za 18 odstotkov višje potrebe od dejanskih. Pojasnil je, da v Sloveniji počasi v resnici »prihajamo v obdobje, ko bo problem čisto drugačen. Zdravnikov ne bo premalo, ampak jih bo preveč. Po naših analizah bomo imeli do leta 2020, torej v naslednjih štirih letih, novih 1300 specialistov, ki jih bo treba zaposliti.«

No, zdaj smo leta 2021 in po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je pri nas kar 130 tisoč ljudi brez izbranega osebnega zdravnika.

Seveda drži, da za takšen položaj ni kriva izključno zdravniška zbornica, saj je težava v tem, da se mladi specializanti zadnja leta niso odločali za družinsko medicino. Med slovensko zdravniško srenjo se je namreč razpaslo prepričanje, da je poklic družinskega zdravnika manj vreden, zato je postal neprivlačen. Za to degradacijo pa je seveda odgovorna zdravniška zbornica.