Življenje na zahtevo

Zjutraj se na običajnem mestu zberejo kitajski fantje in dekleta, prekarci, ki s kolesi raznašajo hrano. Stojijo mirno, njihov menedžer pa ima običajni motivacijski govor. »Kaj storite, preden zapustite naročnika?« Prekarci, motorji sodobne ekonomije na zahtevo, v en glas odvrnejo: »Želim vam srečno življenje. In napišite dobro oceno!« Potem se entuziastično razkropijo. Tako se začne kanadski doku Delo na zahtevo (The Gig Is Up), ki lepo pokaže, da je ekonomija na zahtevo – od raznašalcev hrane do šoferjev – zelo prikladna, zelo pripravna in zelo udobna, toda le za kliente, naročnike teh storitev, medtem ko je za tiste, ki v njej delajo, pravi pekel.

Delo v ekonomiji na zahtevo je na videz mamljivo: imaš fleksibilen delovni čas, si sam svoj šef, zaslužiš zelo dobro. Bolje od službe, ki jo imaš! To je priložnost, ki ti bo spremenila življenje! Vsaj tako verjamejo, dokler jih ne udari drobni tisk. Potem ugotovijo, da nimajo nobenih pravic. Da nimajo zdravstvenega zavarovanja. Kaj če raznašalca hrane zbije avto? Podjetje ne joče – takoj najde drugega. Vsi so zamenljivi. In nadomestljivi. In pogrešljivi. In odvisni od ocen, ratingov – če imaš preslabe ocene ali pa če se kdo pritoži, te deaktivirajo. Za prazen nič! Konec! Odpuščen si! »Zanje si nihče!« Vse je na zahtevo – tudi delovna sila, tudi prekarci. In delati morajo v vseh razmerah – v dežju, snegu, mrazu, vročini. Nobenega naročila ne smejo zavrniti. Stalno so pod pritiskom. Stalno so budni. Ne, to delo ni ne prikladno ne udobno, ampak je neprijetno, mučno, neznosno, ponižujoče. Bedno. Bolj kot na delo spominja na izsiljevanje.

»Raznašanje hrane – to je težko delo,« slišimo. Kakor tudi: »To terja pogum.« In: »Ljudje ne vedo, kako je, če prihajaš z dna.« Prav res: vsi ti, ki delajo v ekonomiji na zahtevo, delajo v prekleto neudobnih in neprikladnih delovnih pogojih, toda o tem noče nihče ničesar vedeti. Briga jih zanje. Kot se sprašuje nekdo: »Je to dostava hrane ali mafija?« Uber šoferjem najprej ponudi popuste in omogoči dober zaslužek, da jih navleče, potem pa jih začne vse bolj stiskati in izkoriščati, saj si ustvari monopolni položaj, tako da lahko narekuje pogoje. Šoferji ugotovijo, da nimajo nobene besede. Kaj če mi avto ne bo več vžgal, se sprašuje šoferka Uberja in Lyfta, ki pravi, da zasluži vse manj. Včasih sta lahko šla z možem na plažo – nič več. Niti za bencin nima več.

Ko je sprejela delo na zahtevo, jo je pogoltnila dirka navzdol. In tipično: za razvažanje hrane najraje jemljejo tiste, ki nimajo dostopa do formalnega delovnega razmerja – migrante, begunce. Potemtakem tiste, ki nujno potrebujejo delo – za vsako ceno. Kot pravi neki afriški migrant: »Nimam papirjev, zato mi ne preostane drugega, kot da delam za Uber Eats.« In ta dirka navzdol je v ekonomiji na zahtevo tako silovita in neusmiljena, da številni prekarci pravijo: to nima več smisla! Problem je le v tem, da nihče ne opazi njihove bolečine, njihovega trpljenja – ker so nevidni. Še bolj nevidni pa so vsi delavci, katerih obstoj podjetja prikrivajo – kot da jih ni.

Kot da se nekatere stvari kar same naredijo. Saj veste – magično. Ali natančneje: podjetja ustvarjajo vtis, da so delo opravili algoritmi, računalniki, v resnici pa številna »mala diskretna spletna dela« – čiščenje podatkov, lektoriranje, transkribiranje avdia, pregledovanje podatkov, moderiranje vsebin, dodajanje fotografij ipd. – opravljajo resnični ljudje. Toda skriti.

Vsi ti, ki delajo v ekonomiji na zahtevo, delajo v prekleto neudobnih in neprikladnih delovnih pogojih, toda o tem noče nihče ničesar vedeti.

Pravijo jim »turks«. Ali pa »turkers«. The Turk se je v 18. stoletju imenoval šahovski stroj, ki je sam vlekel poteze in vse gladko premagoval, toda v njem je bil skrit človek – genialni šahist. In ta šahist je opravljal »delo«, ki ga stroj – The Turk – tedaj še ni mogel opravljati. Sodobni turks zdaj opravljajo natanko takšno delo – delo, ki ga računalniki še ne morejo opravljati. Njihova »agencija« je Mechanical Turk, Amazonova platforma (že kar metaplatforma), prek katere si lahko podjetja zagotavljajo ceneno, prekarno globalno delovno silo – prek te platforme namreč vsa tista »mala diskretna spletna dela« opravlja pol milijona prekarcev iz 190 držav.

Ne zaslužijo prav dosti. Običajno so plačani kar z Amazonovim darilnim bonom. Ker so nevidni, so poceni – in nezaščiteni. In stalno prižgani. Nobene naloge, nobenega opravka, nobenega naročila ne smejo zavrniti. Vedno morajo biti na voljo. Ob vsaki uri. Petek ali svetek. Stalno čakajo na »priložnost«. Stalno morajo biti budni. Stalno morajo biti v pogonu. Če niso, jih deaktivirajo. Ugonabljajo se, zbujajo se sredi noči, delajo-spijo-delajo-spijo-delajo. Spanje in sanje podarjajo platformi. »Bolj skrbimo za kliente kot zase,« pravijo. Zjutraj jim sicer ni treba v službo, delajo lahko kar v postelji, toda zbujajo se v vse hujšo mentalno agonijo. Dobijo le visok pritisk in diabetes, pa četudi so premoženje teh podjetij. Vsi so samozaposleni, prekarci, podjetniki, direktorji svojega jaza, metadelavci – podjetja do njih nimajo nobenih obveznosti, še manj odgovornosti. Ravsajo se za odpadke, ostanke, mrvice – za drobtine, ki padajo z mize. Kot v času fevdalne gospode.

»Menedžerja vidiš le zjutraj – pri avtomatu za kavo. Algoritem, ki te menedžira, pa je stalno s teboj – v tvojem žepu. In vse ve o tebi,« pravi nekdo. Tudi antisocialni postajajo – ker nikamor več ne gredo. Stalno so doma – da ne bi česa zamudili. »To je adiktivno,« pravi neki nigerijski prekarec, ki dela vse, da bi dnevno presegel mejo 10 dolarjev.

Živo si lahko predstavljate, kaj se zgodi s šoferji Uberja in Lyfta, ko pride pandemija in ko ves promet obstane, še toliko bolj, če tudi na loteriji nič ne zadenejo.

Platformni kapitalizem

»Uber, največja taksi služba na svetu, nima vozil. Facebook, najpriljubljenejši medijski lastnik na svetu, ne ustvarja nobene vsebine. Alibaba, najvišje ovrednoteni trgovec na svetu, nima nobenega inventarja. In Airbnb, največji operater nastanitev na svetu, nima nobenih nastanitev. Nekaj zanimivega se dogaja,« je leta 2015 famozno zapisal Tom Goodwin, oglaševalski futurist, medijski provocateur in kronist digitalnega darvinizma.

Res se dogaja nekaj zanimivega: Uber, Facebook, Alibaba in Airbnb so podjetja, ki ne posedujejo tega, kar ponujajo. Nastopajo kot platforme – vmesniki, »nevtralni« posredniki, ki so iz poslovne enačbe izrezali posrednike. Vsaj tako zagotavljajo. In bajno služijo. Tega, kar ponujajo, nimajo v lasti (ne, »proizvajalnih sredstev« nimajo v lasti), toda v lasti imajo platforme in vse podatke, ki jih prečijo. Prav te platforme in ti podatki pa so novi zlati zaklad – nova nafta.

Dobrodošli v platformnem kapitalizmu.

Ekonomija na zahtevo – od raznašalcev hrane do šoferjev – je zelo prikladna in zelo udobna, toda le za naročnike storitev, medtem ko je za tiste, ki v njej delajo, pravi pekel.

Ta izraz je sicer skoval nemški bloger Sascha Lobo, toda sam fenomen – ta transformativni poslovni model digitalne dobe, to novo obliko globalnega kapitalizma, to novo kapitalistično revolucijo, to digitalno zavzetje kapitalizma, ta kapitalizem prihodnosti, ta postkapitalizem (kdo drug bi temu rekel »četrta industrijska revolucija«, »nadzorovalni kapitalizem« ali »gig economy«) – je leto po Goodwinovi »diagnozi« najbolje orisal Nick Srnicek v knjigi Platformni kapitalizem (Platform Capitalism). Kaj počne platformni kapitalizem, je na dlani: ničesar ne ustvarja in ničesar ne proizvaja, ampak le nadzoruje, prečiščuje, organizira, standardizira, obvladuje, optimizira in ožema podatke – iz njih vleče dobiček. Več ko je uporabnikov, več je podatkov – več ko je podatkov, večji so dobički. Še huje: platforme, ki skušajo iz uporabnikov izvleči, iztisniti in izdreti čim več podatkov, ponujajo brezplačne storitve – več ko je brezplačnih storitev, več je uporabnikov. In ja: več ko je uporabnikov, več je podatkov. Bolj ko uporabnika angažirajo, bogatejše so. Še toliko bolj, ker so stroški digitalnega obratovanja relativno nizki.

Za platforme, kot so Google, Facebook in Amazon, so podatki nove surovine, nova naravna bogastva, ki jih je mogoče brezmejno, masivno in povsem deregulirano izkoriščati (in prodajati oglaševalcem, tradicionalnim korporacijam, tajnim varnostno-obveščevalnim službam ipd.). Kapitalizem se je preselil na platforme, ki so, pravi Srnicek, »naravno nagnjene k monopolizaciji«, obenem pa se zanašajo na infrastrukturo, ki že obstaja (pomislite le na Airbnb ali Uber), zato se lahko izredno hitro razmahnejo.

Uber šoferjem najprej ponudi popuste in omogoči dober zaslužek, da jih navleče, potem pa jih začne vse bolj stiskati in izkoriščati.

Okej, nekatere platforme sicer – v zameno za maso podatkov – nudijo digitalno infrastrukturo novim podjetjem (Amazon Web Services, Microsoft Azure), druge nudijo tudi hardware, recimo strežnike in skladiščenje (Siemens ali General Electric), tretje – recimo Zipcar ali Salesforce – rentirajo svoje produkte (in žanjejo in zbirajo in tržijo podatke o uporabi teh produktov), četrte – recimo Google ali Facebook – so oglaševalski eldorado, toda utelešenje tega novega kapitalizma so prav platforme, ki – tako kot Uber ali Airbnb – ničesar ne posedujejo in ki temeljijo na poslovnem modelu, pri katerem so vse dejavnosti prepuščene zunanjim izvajalcem. Ja, vse je autsorsano. Delavci so autsorsani, fiksni kapital je autsorsan, stroški vzdrževanja so autsorsani, urjenje je autsorsano. Podjetje ohrani le »nadzor nad platformo, ki omogoča pridobivanje monopolne rente«. Renta je spet glavna. Ali platforme ustvarjajo kaj novega? Ne – omogočajo le interakcijo med različnimi posestvi, med različnimi fevdi. In to zaračunavajo. Bolj ko se kapitalizem vrti naprej, bolj imitira stare ekstremne oblike izkoriščanja in bolj diši po predmodernosti – po srednjem veku, po »pametnem« fevdalizmu, po »fevdalizmu oblakov«, kot bi rekel Benjamin Bratton, avtor knjige The Stack: On Software and Sovereignty, ki ne skriva, da skušajo Google, Apple, Facebook, Amazon in Microsoft »svet ustvariti po svoji podobi« in da platforme postajajo »tretja institucionalna oblika – poleg držav in trgov«. Vsekakor. Toda »predmoderne analogije« nas ne bodo odrešile, pravi Leif Weatherby (Los Angeles Review of Books).

Prihodnosti brez platform, ki nam lajšajo življenje, si ne predstavljamo več. Svet se je platformiziral – in zdi se, da poti nazaj, v analogni offline raj (kot da je to sploh kdaj bil raj!), ni več. Platforme, ki ustvarjajo vtis, da so brez izkoriščevalske razsežnosti, in na katere se ne lepijo le skladi hedge, ampak tudi nacionalni pokojninski skladi, so se tako bujno, tako hitro in tako eksponentno razrasle, da ekonomija brez njih ne more več (prvobitna akumulacija kapitala je bila tu res nezaslišana), tradicionalne korporacije – in tradicionalno infrastrukturo – so prisilile, da so prevzele njihov poslovni model, iz tradicionalnih IT-podjetij izrivajo delovno silo ter jo fleksibilizirajo in virtualizirajo (in anonimizirajo, če hočete), mnoge so osiromašile, povečale so brezposelnost, rast so ustavile in sploščile (ker ne ustvarjajo presežne vrednosti), davkov skoraj ne plačujejo (Scott Galloway, avtor knjige The Four, je Apple, Amazon, Facebook in Google razglasil za štiri jezdece apokalipse, no, za nekaj srednjeveškega, če smo že ravno pri tem), elitam rihtajo »premijske« storitve (komunizem za elite), tako so bogate, mogočne in vplivne, da imajo popolno kontrolo nad naracijo in razdelitvijo bogastva in da referendume o pravicah platformnih delavcev vedno znova obrnejo v svojo korist ( ja, oblasti in ljudstvo vedno »čudežno« prepričajo, da si družba delavskih pravic ne more več privoščiti, da so predrage ipd.), pandemija in lockdowni – zaprtja javnega življenja – so jih dokončno glorificirali in beatificirali. Zdaj so nujne, nepogrešljive, bistvene. Kar seveda tudi pomeni, da naravno stanje človeštva postaja lockdown – avtokratska oblika vladavine. Platforma in oblast sta že zaročeni – še malo, pa se bosta poročili.

Nacionalizirajmo platforme!

Sami torej vidimo, kako delujejo ti monopoli – in kaj pomenijo. Te platforme, ki hočejo na svojem področju absolutno, naravnost avtokratsko dominirati in ki le še stopnjujejo neoliberalno logiko »zmagovalec dobi vse«, postajajo prevelike, da bi lahko propadle – in obenem prevelike, da bi jih bilo mogoče regulirati. Predvsem pa ogrožajo demokracijo. Neoliberalci so trdili, da je nevidna roka trga boljša in pravičnejša in objektivnejša od demokracije – če imaš trg, ne potrebuješ demokracije. Zdaj, v platformnem kapitalizmu, kot božanska verzija trga delujejo platforme, babilonska prizorišča maničnega, vrtoglavega, dekadentnega trgovanja. Kaj pa je bil za Friedricha Hayeka in neoliberalce trg, če ne prav ultimativni zbiralec podatkov o naših željah, preferencah, občutkih? Ergo: če imaš platformo, ki lahko sprejema najbolj kvalificirane, najobjektivnejše, najlogičnejše in najpravičnejše odločitve, ker ima največ podatkov (ker torej o vsem ve največ), ne potrebuješ demokracije. Ljudje, ki volijo, niso nikoli tako dobro informirani kot trg. Sploh pa niso tako dobro informirani kot platforme, te nove agore, algoritmična zrcala družbe, prizorišča »prave« demokracije. No, lažne novice, dezinformacije in teorije zarote so produkti platform, ki tudi nacionalni državi grozijo s »popolno preobrazbo«. Mark Zuckerberg, šef Facebooka, je leta 2017 – v razvpitem Odprtem pismu javnosti – oznanil, da Facebook stvari opravlja bolje kot vlade. Kaj ti bo vlada, če imaš Facebook?

Te hegemonske platforme – mutacije tradicionalnih korporacij, alternative nacionalni državi, grozljive izpolnitve neoliberalnega sna, metastaze upočasnjene ekonomije, zadnji stadij globalizacije – so pogosto močnejše od držav, zato pravijo, da jih je treba ustaviti. Nekateri bi jih regulirali. Kako? Mar niso že prevelike, da bi jih bilo mogoče regulirati? Evropska unija jih že »regulira«, ko varuje naše osebne podatke in zasebnost, toda njihove politično-ekonomske moči s tem ne naslovi, kaj šele regulira, pravi David Murakami Wood (Centre for International Governance Innovation). Če bo platformni kapitalizem preglednejši, ne bo nič bolje – platformni kapitalizem je premočan, terja vdajo, ubija alternative. To, da bi pričakovali, da nas bo preglednost rešila pred platformnim kapitalizmom, bi bilo približno tako, kot če bi pričakovali, da nas bo platformni kapitalizem rešil pred podnebnimi spremembami in okoljskim zlomom civilizacije. Ne pozabite: ker so za rudarjenje bitcoinov potrebne brezmejne količine električne energije, ponekod – recimo v Mongoliji ipd. – ponovno odpirajo rudnike premoga. Platformnega kapitalizma ne poganja internet, temveč elektrika, zato bi utegnil energetske vire destabilizirati precej bolj, kot se zdi na prvi pogled. Kaj pa je v očeh virtualne realnosti »podnebje« – ali »Zemlja«?

Drugi pravijo, da bi bilo treba platforme preprosto razbiti – pač v duhu antitrustovske zakonodaje. Tako kot so leta 1911 po odločbi vrhovnega sodišča megakorporacijo Standard Oil razbili na 34 družb.

Srnicek pa ima radikalnejši predlog: »Morda bi morali te platforme kolektivizirati.« Nacionalizirati. Postati bi morale javna last, tako da bi s podatki, ki jih zbirajo, »prerazporedili vire, omogočili demokratično participacijo in okrepili tehnološki razvoj«. Ko bi platforme postale del javne infrastrukture, bi končno postale to, kar so obljubljale, da bodo – javno dobro. Če bi jih nacionalizirali, bi lažje uravnotežili odnos med družbo in logiko dobička. Družbo in kapitalizem, ki se vali le še od ene krize do druge, bi lahko stabilizirali.

Očitno je namreč troje. Prvič, neoliberalni kapitalizem – vse bolj anemičen in vse manj produktiven – zamuja za sodobnimi digitalnimi tehnologijami. Drugič, platformni kapitalizem, ki je naše življenje – socialno, politično, ekonomsko – povsem spremenil (in ki je tako disruptiven kot podnebne spremembe), bolj kot na kapitalizem spominja na neofevdalizem, saj neizmerno, ekstremno, obsceno – ob rekordni ekonomski neenakosti – bogati le peščico (kaj pa je »internet stvari«, če ne le bitka fevdalnih gospodov v novem spletnem fevdalizmu, pravi sci-fi pisec Bruce Sterling). In tretjič, sodobne digitalne tehnologije niso izpolnile pričakovanj in obljub – obljubljale so več. Obljubljale so demokracijo, svobodo, emancipacijo človeštva, univerzalni temeljni dohodek, krajši delovni čas, utopično občutje sveta.

Ker imajo platforme monopolizem v genih in ker se nam obeta nova oblika monopolnega kapitalizma, je malo verjetno, da bi se te obljube izpolnile, pravi Srnicek. Navsezadnje, v letu, ko je objavil Platformni kapitalizem, so Facebook, Google in Alibaba pobrali polovico vseh digitalnih oglasov na svetu, prek kitajske platforme WeChat pa je lahko uporabnik dostopal do vseh poslov in storitev, ne da bi platformo sploh zapustil. A le zakaj bi jo zapustil? Tam je vse! Kdo ve, morda se bo platformni kapitalizem izravnal s kitajsko obliko kapitalizma.

Srnicek meni, da bi se obljube digitalne revolucije uresničile, če bi platforme kolektivizirali. Če bi jih dali v javno upravljanje. Jasno, neoliberalci, alergični na »kolektivizacije« in »nacionalizacije«, so ob tem ponoreli, toda ob nacionalizaciji platform, kot sta Google in Facebook, nagonsko pomislimo še na nekaj drugega – kako bomo te vsevedne in vsevidne platforme, ko bodo enkrat v javni lasti, zaščitili pred političnimi zlorabami, pred regresivnimi avtokrati, diktatorji in despoti, pred takšnimi, kot je Janša?

S tem kapitalizmom je nekaj narobe!

Če naj parafraziram Davida Murakamija Wooda: tako kot se kapitalizem zanaša na platforme, se nanje zanašajo aktivistična gibanja, a tako kot se nanje zanašajo aktivistična gibanja, se nanje zanašajo tudi avtoritarni populisti. In glede na to, kako pomembno vlogo so te platforme, ki se predstavljajo za »apolitične« in »nadpolitične«, igrale pri razmahu globalnega avtoritarnega populizma, si Wood ne more kaj, da tega ne bi imenoval »platformna avtoritarnost«. Pomislite le, kaj je s Twitterjem počel Donald Trump, kaj z njim počne Janša, kaj z WhatsAppom počne brazilski avtokrat Jair Bolsonaro, kaj je z ameriškimi volitvami počela Cambridge Analytica in kaj so v Mjanmaru s Facebookom počeli tisti, ki so čistili ljudstvo Rohinga.

A če malce bolje pomislite: mar ni platformni kapitalizem, ki vse bogastvo zgrinja k izbrancem (in ki morda napoveduje postplatformno distopijo, kot jo slika cyberpunk), le preslikava tega novega avtokratskega, avtoritarnega sveta, ki vso oblast zgrinja k eni osebi? In mar ne gre pri obojih, pri platformah in avtokratih, za privatizacijo oblasti – za privatizacijo upravljanja ljudskih množic?

Murakami Wood pravi, da nadzorovanja ne bo manj, ampak se bo še razširilo in stopnjevalo, toda tokrat bodo to prikazovali kot nekaj, kar je v naše dobro – v dobro človeštva. Zato ne preseneča, da je Peter Schwartz, futurist in eden izmed šefov platforme Salesforce, lani rekel: »Postopoma bomo sprejeli precej, precej več nadzorovanja. In na koncu nas to niti ne bo več motilo.« Reči je hotel: stvari se bodo tako izrodile, da nam ne bo ostalo drugega, kot da sprejmemo nadzorovanje. A to bo le logična posledica poroke med platformnim in kitajskim kapitalizmom.

Ker so nevidni, so poceni – in nezaščiteni. In stalno prižgani. Nobene naloge, nobenega opravka, nobenega naročila ne smejo zavrniti. Vedno morajo biti na voljo.

Zdaj pa si predstavljajte, da se v tej distopični prihodnosti kot alternativa platformno-kitajskemu modelu pojavi populistični, fašistoidni avtokrat. In predstavljajte si, da bi morali ljudje v izogib fašistični vladavini sprejeti platformno-kitajski model, da bi bili torej še veseli, da lahko živijo v ekstremnem platformno-kitajskem kapitalizmu, ker je alternativa, fašizem, še toliko hujša. In seveda – predstavljajte si, da bi ljudje izvolili in sprejeli fašista, ki bi z izvolitvijo dobil oblast nad platformno-kitajskim kapitalizmom.

Izbira utegne biti tako strašna in slepa in brezupna, da bodo ljudje – in družba – svojo veliko zaščitnico in odrešiteljico res videli v tradicionalni korporaciji, kot to šlogata Andrew McAfee in Erik Brynjolfsson, avtorja knjige Machine, Platform, Crowd, nahajpana futurista, ljubljenca Davosa. »To je humanizem najbolj čudne vrste,« pravi Leif Weatherby, ki se zaveda, da bo to le reševanje kapitalizma pred samim sabo.

Srnicek ne skriva, da so platforme simptom kapitalizma, ki stoji, stagnira, vegetira, izgublja produktivnost in poglablja neenakost – kapitalizma, ki ne ve, kaj bi s sabo. Zato tudi ne preseneča, da te platforme prijavljajo velike izgube. Toda ironično: njihove delnice dosegajo zelo visoko ceno. In zato ne preseneča, da Srnicek, ki v dokuju Delo na zahtevo pojasni nekaj trikov platformnega kapitalizma, dahne le: »To pove, da je nekaj narobe s tem kapitalizmom.« Logično: vsi za storitve plačujejo manj, kot so vredne. Pomislite le na Uber – ali pa na vse tiste raznašalce hrane, ki s svojim žrtvovanjem »subvencionirajo milenijski življenjski slog«, kot v Delu na zahtevo briljantno pravi Derek Thompson (Atlantic).

Rečete si lahko le: to ne more trajati. Pa ne zato, ker ni v skladu z delovno-pravno zakonodajo in človekovimi pravicami, temveč zato, ker to ni v interesu kapitalizma