»Podražitve bodo najbolj prizadele gospodinjstva z nizkimi dohodki«

Igor Feketija, letnik 1978, je ekonomist. Poučuje na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, na Katedri za ekonomijo. Je natančen analitik, ki pa se zaveda družbene in socialne vloge ekonomije. Ekonomijo živi tudi v praksi, saj je delavec in upravljavec v svojem podjetju v Celju. Igra klavir in košarko.

Ta teden so udarile napovedi o 30-odstotni podražitvi cen elektrike in 12-odstotni podražitvi zemeljskega plina. Cena litra dizla ali bencina je že pri 1,5 evra. Kaj te podražitve, ki so le nove v vrsti podražitev zadnjih mesecev, pomenijo? 

Te podražitve bodo zmanjšale razpoložljiv dohodek gospodinjstev in najbolj prizadele gospodinjstva z nizkimi dohodki. Zmanjšala se bo blaginja, negativen vpliv bo tudi na gospodarsko rast in pokoronsko okrevanje. Manjši razpoložljiv dohodek namreč pomeni manjšo potrošnjo gospodinjstev, zasebna potrošnja pa je najpomembnejša komponenta bruto domačega proizvoda in poganja rast ter v veliki meri določa materialno blaginjo.

Že zadnje poročilo evropske komisije o cenah energentov je pokazalo, da so leta 2018 najrevnejša evropska gospodinjstva za energijo v povprečju namenila 8,3 odstotka izdatkov, v Sloveniji pa okrog 13 odstotkov.

Podrobnosti teh statistik ne poznam, tudi ne metodologije, včasih so izdatki med državami težko primerljivi, zlasti tam, kjer ima tudi država vlogo v panogi in prebivalstvo nekaterih držav del izdatka morda plačuje posredno prek proračuna. Vsekakor se energija draži, kar zbuja skrb in je del širšega problema, v Evropi in tudi globalno. Ukrepanje na tem področju je nujno.

Gre torej za nov pritisk na najrevnejše, ki se nadaljuje po krizi covid-19.

Covid-19 je nadaljeval in pospešil trende, ki so bili prisotni že prej, to je razslojevanje, povečevanje razlik in neenakosti. Naj omenim le dodatke. Če je kdo z minimalno plačo dobil 50 evrov dodatka, je to zelo verjetno porabil. Nekdo z visoko plačo, odplačanim kreditom za stanovanje ali hišo in morda še stanovanje za oddajo pa je dodatek zelo verjetno prihranil. Del teh presežkov je šel na finančne trge, v nove mehurčke, kriptovalute in seveda v stanovanja. Posledično se je rast cen nepremičnin med epidemijo nadaljevala in še traja, kar vpliva na blaginjo. Nekdo, ki ni kreditno sposoben, je že lahko v položaju, ko mora plačevati najemnino, ki je enaka ali v najbolj perverznih primerih celo višja od obroka kredita.

Negativnih posledic podražitev ne bo ublažilo niti dejstvo, da so gospodinjstva v Sloveniji močno povečala obseg denarja, ki ga hranijo v bankah, z lanskih 20,5 milijarde na skoraj 24 milijard evrov. 

Varčevanje je sicer dolgoročno pozitivno, saj pomeni potencial za zasebno financiranje naložb v prihodnje. Kratkoročno pa ne vpliva na gospodarsko rast, saj, čisto teoretično, pomeni del razpoložljivega dohodka, ki se ne nameni za potrošnjo. Prihranki so najbrž v času krize zrasli, ker so bili ljudje zaradi negotovosti zadržani pri potrošnji.

Iz proračuna za letos in iz predlogov proračunov za leti 2022 in 2023 je videti, da se bodo najbolj povečali izdatki za plače v javnem sektorju, izdatki države za blago in storitve ter subvencije.

No, te milijarde na bankah tudi niso razdeljene enakomerno. Konec leta 2020 je po podatkih Banke Slovenije le 1,1 odstotka prebivalcev imelo pri kateri od bank več kot sto tisoč evrov, skupaj pa je ta odstotek ljudi imel na bankah kar 4,9 milijarde evrov, torej skoraj četrtino takratnih vlog prebivalstva. 

Navedeni podatki to nesorazmerno razdeljenost vsekakor potrjujejo.

Na ravni EU se že pripravljajo ukrepi, s katerimi naj bi države članice ukrepale proti visokim cenam energije, Bruselj se namreč boji, da bi podražitve energentov sprožile »ljudski upor proti evropskim zelenim ciljem«. Cenovni vidik je bil v zelenem prehodu spregledan.

Težava je, da se zaradi načina, na katerega se stvari izvajajo, zeleni prehod postavlja po robu blaginji ljudi. Za zdaj ljudi stane, ali pa se bojijo, da jih bo stal še več. Energija se draži. In zato je povsem utemeljen strah, da se bo javno mnenje še zaostrilo. Ljudje vidijo višje cene elektrike, plina, zavedati se začnejo, da bodo morali svojega priljubljenega dizla zamenjati za električni avto in podobno. Vsa ta nezadovoljstva lahko prehod le upočasnijo, zato nikakor niso nepomembna. Edini razplet, ki si ga upam predvideti, je, da bosta na koncu prizadeta sociala in podnebje, ne pa energetika in njeni dobički. Najbrž bi bilo prav poskrbeti, da breme višjih cen v prehodnem obdobju ne bi padlo na končne potrošnike, zlasti gospodinjstva z najnižjimi dohodki in najmanjšim premoženjem. Elektrika je osnovna javna infrastruktura, do določene mere lahko nanjo gledamo kot na nujno dobrino, podobno kot na vodo. Če je res, da se sami proizvajalni stroški niso povečali, bi v predhodnem obdobju, to je do prehoda na čistejše vire, vsaj za gospodinjstva lahko zagotovili neko standardno količino porabe energije po ceni, ki odraža proizvajalne stroške, ne pa, da ta plačujejo vse več zaradi skoraj dražbenega sistema nakupa energije, mešetarjenja s kuponi za izpuste in podobnih razlogov.

V Gospodarski zbornici Slovenije vlado zaradi »največje krize v energetiki« že pozivajo k ukrepanju, predlagajo povračilo za posredne stroške emisij, znižanje prispevkov za URE in OVE in trošarine ter da se država začasno odreče zahtevanim dobičkom podjetij, ki spadajo pod SDH. 

To je poziv h gašenju požara. Lahko ga razumemo, ker je GZS interesno združenje kapitala. Spre me mbe na področju e ne rgije, glede proizvodnje, povpraševanja in tudi regulacijskega okvirja, na primer intervala obračunavanja odstopanj, so ta podjetja prizadela. A z vidika celotnega gospodarstva – če gledamo ozko samo Slovenijo – se ne spremeni nič, le breme višjih stroškov bi se prerazdelilo iz energetskih podjetij v državno malho. Kar pomeni, da bi ga na koncu pokrili davkoplačevalci.

No, zdi se, da se nastalo stanje z visokimi cenami že izkorišča za lobiranja tudi druge interesne skupine. Vlada je na dan napovedanih podražitev sporočila, da je ob Finski, Franciji, Madžarski, Bolgariji, Češki, Hrvaški, Slovaški in Romuniji podpisala poziv Bruslju k označitvi jedrske energije kot zelene. Ampak ta »rešitev« bi – če sploh – rešila težave čez desetletja. 

Aktualna politika se spogleduje z gradnjo novega bloka Jedrske elektrarne Krško (JEK 2). Tukaj je veliko odprtega. A če se spomnimo primerljive infrastrukturne zgodbe s TEŠ 6, kjer je bila prvotna projekcija okrog 500 milijonov evrov, končna cena skoraj trikratnik tega in rezultat elektrarna, ki je danes pred stečajem, nas lahko upravičeno skrbi, kako bi bil izpeljan projekt JEK 2, ki je v izhodišču ocenjen na pet milijard evrov. Principi odločanja, v določeni meri pa tudi sami nosilci odločevanja, so namreč še vedno isti. Kljub temu glavni dilemi ostajata, kaj s TEŠ in kaj z JEK 2. TEŠ bo slej ko prej treba zapreti, to je del zelenega prehoda. Vendar ne smemo privoliti v kompenzacije, ki so enako problematične. Slovenija bi ob zaprtju TEŠ 6 morala izpad nadomestiti najverjetneje z zakupi v tujini. Po vsej verjetnosti bi uvažali energijo, proizvedeno v termoelektrarnah v Vzhodni Evropi in na Balkanu in tako bi le povečali finančno breme doma, slabšali plačilno bilanco, k ozelenitvi proizvodnje elektrike pa ne bi pripomogli. To ne bi smelo biti sprejemljivo. Prav tako je pomemben socialni vidik zapiranja elektrarne, v kateri je zaposlenih več kot 300 ljudi. Zapiranje TEŠ torej lahko zveni kot nekaj, kar mora biti v agendi zelene in socialno naravnane politike, vendar je zelo pomembno, kako se izpelje, da ne bi bil izkupiček za socialo in okolje še manjši.

Vrnimo se k podražitvam energentov. Kdaj je pričakovati ustavitev zdajšnjih trendov?

Pri nafti oziroma gorivih se je po ponovnemu zagonu gospodarstva po pandemiji globalno zelo povečalo povpraševanje, ki pa mu ne sledi ponudba. Predvsem skupina OPEC, ki zagotavlja okrog 40 odstotkov svetovne nafte, zelo počasi povečuje količine črpanja. OPEC je pač kartel, znotraj katerega se trinajst držav in nekatere druge izvoznice, kot je Rusija, dogovorijo o količinah nafte, ki bo šla na trg, in s tem regulirajo cene. Preprečiti želijo hiter padec cen, zato vztrajajo pri postopnem višanju količin črpanja. Jasno je torej, kdo diktira igro, s tako politiko pokrivajo lanske izgube v naftni industriji. Podobno se dogaja z zemeljskim plinom, kjer razmere pred kurilno sezono diktira Rusija.

Kaj pa bo na daljši rok s cenami električne energije?

Pri električni energiji je zadeva videti precej zapletena. Po eni strani se je Evropa zavezala, da bo do leta 2050 električno energijo proizvajala brez emisij CO2 oziroma da bodo do takrat neto izpusti toplogrednih plinov enaki nič. To pomeni, da mora umazane vire nadomestiti s čistimi. Za premislek le dva podatka. Prvi je, da so v prvi polovici letošnjega leta elektrarne na nafto, plin in premog proizvedle 62 odstotkov svetovne električne energije. Če upoštevamo celotne potrebe po primarni energiji, torej tudi promet, ogrevanje in industrijske procese, pa delež nafte, plina in premoga skupaj znaša kar 83,1 odstotka. To so enormni deleži. Evropa sicer ima enoten ambiciozen cilj, ni pa usklajena glede politik. To se kaže zlasti v percepciji jedrske energije, ki je tako kot sonce in veter čist vir, a v nasprotju s slednjima tudi stabilen. Težava vetrnih in sončnih elektrarn, ki so v zadnjem obdobju med čistimi viri energije doživele največjo rast, je namreč nestabilnost dobave. Dokler te težave ne bodo tehnološko ustrezno rešene, potrebujemo tudi stabilen vir energije.

Premier Janez Janša je v torek dejal: »Ali smo za jedrsko energijo ali pa kurimo sveče, treba bo presoditi, kaj je večje tveganje za civilizacijo.« 

Tako preprosto sicer ni. Nobena nesreča s kurjenjem sveč ni povzročila katastrofe, kakršno lahko jedrska nesreča. Sploh pa – in tu ne gre za stvar politične usmeritve – obstajajo ljudje in institucije, ki jih kaže glede tega bolj poslušati kot kateregakoli politika. Je pa ta njegova primerjava neka ponazoritev nekonsistentnosti, ki obstaja v politiki EU pri zelenem prehodu. EU je letos odobrila finančno pomoč Belgiji za gradnjo več elektrarn na zemeljski plin, s katerimi bo nadomestila elektriko iz jedrskih elektrarn. Belgija namreč namerava opustiti jedrsko energijo do leta 2025, enako kot Nemčija. Ob tem pa je treba vedeti, da so izpusti CO2 iz plinske elektrarne samo 40 odstotkov nižji od izpustov iz termoelektrarne na premog, če merimo samo izpuste na elektrarniškem dimniku. Če upoštevamo še okoljski vpliv, kaj šele socialni in geopolitični vidik pridobivanja plina, je stvar še slabša. Takšne poteze težko razumem.

Še nekaj je pomenljivo – pomemben del zelenega prehoda so baterije oziroma akumulatorji za shranjevanje proizvedene električne energije. To velja tako za prevozna sredstva kot za tehnologijo za stabiliziranje proizvodnje v sončnih in vetrnih elektrarnah. A za baterije spet potrebujemo naravni vir, trenutno je to litij. Da bi se rešili odvisnosti od enega naravnega vira, gremo v odvisnost od drugega, pri tem pa prihaja tudi do geopolitičnih premikov, saj ta vir nadzirajo drugi igralci. Tudi te vidike, poleg tega, kaj se na primer zgodi s sončnimi elektrarnami, ko po svoji uporabni dobi postanejo zahteven odpadek, bi kazalo upoštevati v izračunih vpliva na okolje – in na proračune.

Podražitve bodo zmanjšale razpoložljivi dohodek gospodinjstev in najbolj prizadele gospodinjstva z nizkimi dohodki.

Ob kompleksnosti z energetske oskrbo je globalen tudi zastoj z logističnimi povezavami, zaradi katerih trenutno po svetu stoji ogromno industrije, celo giganti iz avtomobilske industrije, ki jim primanjkuje čipov. Motena je dobava skorajda vsega. Do kdaj bo tako stanje?

Napovedi so nehvaležne. Proizvajalci napovedujejo podobno stanje zagotovo vsaj še v prvi polovici leta 2022, še posebej zato, ker prihaja največja sezona nakupovanja, ko so že v normalnih letih zastoji. Letos bo to še toliko hujše.

Tudi tukaj se posledično dogaja pritisk na cene, dražji prevoz draži surovine in končne izdelke, kar bodo spet občutili potrošniki. 

Lani, v koronskem letu, se je kontejnerski ladijski promet skoraj ustavil, velika podjetja so imela visoke izgube, številna so zmanjševala svoje zmogljivosti. Nekatera so dajala tankerje celo v razrez, ker je prazen tanker zelo drago vzdrževati, cena železa je bila ugodna. Letos se je povpraševanje po prevozu zlasti surovin in polizdelkov, pa tudi končnih izdelkov, na katere evropska podjetja le lepijo svoje logotipe, iz Kitajske močno povečalo. Del ladijskih podjetij je lanske izgube pokril s tem, da je iz dolgoročnih pogodb o zakupih zmogljivosti na ladjah prešel na tako imenovani spot trg, torej na dražbo. Prostor na kontejnerju se odda najboljšemu ponudniku. In cena ladijskega transporta iz Kitajske v Evropo se je od maja 2020 do avgusta 2021 podeseterila, iz Kitajske do zahodne obale ZDA pa pošesterila. Posledično se proizvodi, od polizdelkov do surovin in naprej do končnih izdelkov, dražijo. Američani imajo zaradi tega že štiriodstotno inflacijo, čeprav je njihova ciljna dva odstotka, in to je en del težave.

Kakšni ukrepi utegnejo slediti?

Tukaj lahko pride do napačne odločitve ekonomske politike. Ameriška centralna banka že spremlja to inflacijo in možno je, da bodo politiki zmešali signale in zamenjali inflacijo, ki nastaja na ponudbeni strani, torej iz razlogov, ki sem jih omenil, s povpraševalno inflacijo, ki bi bila posledica ekspanzivnih denarnih politik, torej poceni kreditov centralne banke, večanja vladnih izdatkov. O tej povpraševalni inflaciji ni ne duha ne sluha. Tudi v Evropi ne, čeprav so obrestne mere ECB na ničli ali celo negativne. Obstaja nevarnost, da bi neki del politike, zlasti tisti, ki služi kapitalu in premožnejšim, tukaj začel »zategovati«. Torej da se postopoma zvišuje temeljna obrestna mera centralne banke, kar sodi na področje denarne politike, in da se začnejo zmanjševati izdatki na področju fiskalne, to je javnofinančne politike, torej da država začne zmanjševati izdatke.

Tako ukrepanje bi spet najbolj občutili najbolj izpostavljeni. 

Tako je. Politiko zategovanja pasu bi najbolj občutili tisti s spodnjega dela dohodkovne lestvice. Zarezala bi v njihovo kupno moč, blaginjo. Zato je v trenutnih razmerah še naprej priporočljivo voditi ekspanzivno politiko. Če bi se v danih razmerah s fiskalno in monetarno restrikcijo borili proti inflaciji, ki ima vzroke na ponudbeni strani, bi – povedano zelo naravnost – zganjali nekakšno ekonomsko nasilje nad prebivalstvom, brez resnih učinkov.

Ne vidim razloga, zakaj bi dohodek od kapitala obdavčevali neprimerno manj kot dohodek od dela.

Kako pa ocenjujete trenutno stanje državne blagajne? Kljub gospodarski rasti je bil primanjkljaj državnega proračuna konec septembra skoraj 2,5 milijarde evrov, obseg dolga močno raste, politiki se hvalijo, ekonomisti svarijo. 

Da so gospodarski kazalci za Slovenijo ugodni, drži. Okrevanje obstaja, primerjava z letom 2020 ni smiselna, primerjava s predkovidnim letom 2019 pa kaže, da je raven gospodarske aktivnosti od takrat že dosežena ali celo presežena. Lani je BDP padel za 4,2 odstotka, za letos Urad za makroekonomske analize in razvoj napoveduje 6,1-odstotno rast. Drugi del je vprašanje dolga. Javni dolg Slovenije je v razmerju do bruto domačega proizvoda močno narasel, po rasti smo med prvimi petimi državami EU, s 65 odstotkov v letu 2019 se je ta letos povečal na okrog 86 odstotkov BDP. Po deležu dolga v BDP smo še vedno pod povprečjem EU in držav evroobmočja, ki je pri 100 odstotkih. Tudi cena financiranja je zaradi razmer na trgu, kjer so obrestne mere blizu nič ali celo negativne, trenutno še ugodna. Za obresti gre zdaj na leto okoli 1,5 odstotka BDP, leta 2014, ko so obrestne mere dosegale tudi šest in več odstotkov, razmerje med dolgom in BDP pa je bilo podobno kot danes, je šlo za obresti tri odstotke BDP. Vendar pa je pri vprašanju dolga pomembno predvsem, kaj se z denarjem, ki si ga država sposodi, naredi. Ključno je, da država s tem financira gospodarsko rast, da je neka evidenca vlaganj pozitivna. Dokler gospodarska rast vsaj dosega strošek kreditiranja države, dolg ni problematičen. Vendar pa je iz proračuna za letos in iz predlogov proračunov za leti 2022 in 2023 videti, da se bodo najbolj povečali izdatki za plače v javnem sektorju, izdatki države za blago in storitve ter subvencije podjetjem in posameznikom. Stopnje rasti teh postavk bodo krepko presegale stopnjo rasti proračunskih prihodkov in tudi stopnjo rasti BDP. S tega vidika je torej tako izdatno dvigovanje plač v javnem sektorju vprašljivo. Prav tako je vprašljivo izvajanje napovedanih oziroma načrtovanih investicij. Težko je razbrati, kakšne naj bi bile te investicije, prav tako pa doslej načrtovane naložbe niso bile v celoti izpeljane.

Gre za ljudem všečne postavke. 

Nikakor ne mislim, da je zdaj čas za varčevanje. Ekspanzivna naravnanost javnofinančne politike je še vedno na mestu, tudi glede nadaljnjega razvoja pandemije to zimo je še nekaj negotovosti. A hudič se skriva v podrobnostih. Če smo ugotovili, da gospodarstvo okreva, da se ovire za poslovanje postopoma odpravljajo, če se zaposlenost in brezposelnost vračata na raven pred pandemijo, potem je smiselno, da tudi ukrepi postopoma izzvenijo. S tega vidika je načrtovanje več kot 40-odstotnega povečanja mase plač v javnem sektorju v letu 2021 glede na leto 2019 ter okrog 20-odstotnega povečanja v letih 2022 in 2023 vprašljivo. Ob tem ni jasno, kako bo to povečanje plač razporejeno – ali bo šlo za dodatna zaposlovanja, za sorazmerno dvigovanje vseh plač ali bodo plače nekaterih javnih uslužbencev rasle hitreje od drugih. Precejšnja negotovost so, kot rečeno, tudi investicije.

Fiskalni svet opozarja, da bi moralo biti v zadnjih treh mesecih letos realiziranih za kar 1,34 milijarde evrov investicij, da bi se uresničile projekcije letošnjega proračuna, to pa bi pomenilo za kar 433 milijonov več investicij, kot jih je bilo v celotnem lanskem letu. 

Ja, gre za veliko neskladje z načrti in ni jasno, kaj bo z realizacijo. Tukaj se sama ponuja teza, da gre za predvolilno dobrikanje. Vendar pa si o namenih in nakanah slovenskih politikantov in politikantk ne bi drznil špekulirati. Bolj me v tem istem kontekstu skrbi druga plat, to so spremembe v davčni zakonodaji, ki so večinoma še v državnozborski proceduri.

Cena ladijskega transporta iz Kitajske v Evropo se je od maja 2020 do avgusta 2021 podeseterila, iz Kitajske na zahodne obale ZDA pa pošesterila.

Velik del sprememb bi prinesel davčne odpustke le enemu delu prebivalstva. 

Na srečo so idejo o socialni kapici opustili. Vendar, na primer, znižanje davka od dohodka od dajanja premoženja v najem s 27,5 na 15 odstotka, zvišanje splošne olajšave, znižanje davčne stopnje v najvišjem dohodninskem razredu s 50 na 45 odstotkov – vsi ti ukrepi zmanjšujejo davčne prihodke, kar je v trenutnem času tvegano. Ideje, da bo zaradi nižjega davka na oddajanje premoženja v najem manj neprijavljenih najemov in da bo v resnici pobranega več davka – ali celo, da bo to spodbudilo lastnike doslej praznih stanovanj, da jih vendarle oddajo –, zvenijo privlečene za lase. Še več, to so ukrepi, ki nesorazmerno koristijo premožnejšim, kar pomeni, da povečujejo neenakost, tako dohodkovno kot tudi premoženjsko, kar je pogosto prezrto. Takšni ukrepi, torej nižanje davkov, in to zlasti za premožnejše, pa niso problematični samo z vidika proračuna in posledično večje potrebe po zadolževanju. So primer slabih ukrepov za spodbujanje gospodarstva. Poleg večanja izdatkov je namreč tudi nižanje davkov oblika javnofinančne pomoči. Načeloma naj bi ob nižjih davkih gospodinjstvom ostalo več razpoložljivega dohodka, to pa naj bi pomenilo višjo potrošnjo ter tako višji bruto domači proizvod. Težava pri tem je, da premožnejši dodatni dohodek, ki jim je na voljo, v precej manjši meri namenijo potrošnji. Omenil sem že razliko, če dodatek dobi kdo z minimalno plačo in kdo z visoko plačo. Slednji investirajo v finančne trge in stanovanja. Ta so ob uzakonitvi nižjega davka na najemnine še donosnejša naložba. Tako bi vlada s takšnim davčnim okvirom financirala draginjo nepremičnin in napihovanje finančnih trgov. Tudi če torej opustimo vprašanja pravičnosti, enakosti, solidarnosti – takšni ukrepi so preprosto slaba fiskalna politika.

Omenili ste predlagane davčne spremembe. O davku na nepremičnine, nasprotno, ni več govora. 

Ja, morali bi razmišljati v obratni smeri, kot se razmišlja. Imamo rezerve v obdavčenju premoženja, to je tudi priporočilo OECD. Nikakor ne bi šlo za to, da bi ljudje plačevali dodatne visoke davke za nepremičnino, v kateri živijo. Tukaj bi moral ostati enačaj z zdajšnjim nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Obdavčiti bi morali drugo, tretjo in naslednje nepremičnine, nesorazmerno velike nepremičnine in zlasti tiste prazne. Torej luksuz. Tukaj pri nas obstaja politični pakt proti tej ideji, čeprav večine prebivalstva to ne bi prizadelo, kvečjemu bi jim posredno koristilo. Recimo davek bi stimuliral, da stanovanja, ki so za mnoge premožnejše zdaj le ugodna oblika varčevanja, niso prazna. Podobno bi morali dvigniti obdavčenje drugih dohodkov od nedela, torej od rent, najemnin, obresti, dohodkov na kapital. Tudi tu smo pod evropskim povprečjem. Ne vidim razloga, zakaj bi dohodek od kapitala – obresti, najemnim, kapitalske dobičke – obravnavali drugače kot dohodek od dela, torej zakaj bi jih obdavčevali neprimerno manj.

Obdavčiti bi morali drugo, tretjo in naslednje nepremičnine, nesorazmerno velike nepremičnine in zlasti tiste prazne. Torej luksuz.

Analize političnih strank očitno kažejo slabe rejtinge ob ideji obdavčitve nepremičnin in edino to jih zanima.

Pridemo do iste težave kot pri energetiki: odločitve so v rokah politikantov, katerih pretežni interes je kopičenje politične moči, nimajo pa podlage v resnih analizah, hkrati nimamo na nobenem področju neke jasne dolgoročne strategije, ki bi določala razvojni scenarij, dosežen s širšim družbenim konsenzom. Pogosto slišim: naj odloči stroka. Ne, ta razvojna vprašanja so politična vprašanja, zadevajo ljudi, a je politični proces povsem odtujen od ljudi in omejen na odločanje vsaka štiri leta o tem, kdo bo odločal namesto nas.

Omenjeno visoko trošenje in zadolževanje, ki aktualni politiki koristita tudi zaradi bližajočih se volitev, se še ne bosta ustavili, sproščena pravila bodo ostala še nekaj časa. 

Marca 2020 je bilo v evrskem območju začasno opuščeno uveljavljanje evropskih fiskalnih pravil, ki jih opredeljuje Pakt za stabilnost in rast, da bi se lahko države članice ustrezno odzvale na krizo zaradi pandemije. Gre za omejitev proračunskega primanjkljaja na tri odstotke BDP in javnega dolga na 60 odstotkov BDP oziroma zahtevo po postopnem zniževanju dolga, če ta presega 60-odstotni delež BDP. Pravila bodo spet začela veljati predvidoma leta 2023, vendar so vse glasnejši pozivi po njihovi reformi. To bi bilo smiselno že zaradi dejstva, da v povprečju dolg članic dosega približno 100 odstotkov BDP.

Neke spremembe se bodo morale zgoditi. Monetarna politika je izgubila večji del svojega učinka, saj so obrestne mere že nične ali celo negativne in jih ni mogoče dodatno zniževati, programi odkupovanja državnih obveznic pa so že rekordni. Državam evroobmočja se je uspelo zediniti za skupno izdajanje obveznic, kar je pozitivno, kaj več od tega pa je verjetno vprašljivo. Obstaja sicer vse večje zavedanje o nujnosti usklajevanja ekonomskih politik, tudi ali predvsem fiskalne, saj zaradi trgovske, kapitalske in delovne prepletenosti članic fiskalna politika ene članice vpliva tudi na druge.

Najmočnejše države se doslej niso bile pripravljene odreči parcialnim razvojnim interesom, status quo jim koristi. 

Seveda. Problem je v tem, da imajo različne države različne interese. Nemčijo zanima le stabilnost evra, manj razvitim državam, periferiji, pa sta v interesu ekspanzija in zmanjševanje razvojih razlik. Zaradi evra je Nemčija že v osnovi v nadrejenem položaju, ker ima izvozne presežke s periferijo. Če bi imele te države svoje valute, bi nemška valuta zaradi presežka v izvozu postopno apreciirala in njen izvoz bi bil vse manj konkurenčen. Zaradi evra pa se to ne zgodi. Če imamo skupno monetarno politiko, bi bilo nujno, da imamo tudi skupno fiskalno politiko, ki te trende, ki vodijo v razvojno razhajanje, obrne nazaj.