Grožnje novinarki

V sredo, 6. oktobra, je bil 279. dan, odkar vlada ni plačala pogodbenih obveznosti STA. Taisti dan je na Brdu pri Kranju potekal drugi dan zasedanja voditeljev članic EU in vrh EU-Zahodni Balkan. Vrh je vodil predsednik evropskega sveta Charles Michel, ki je skupaj s predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen zastopal EU. Bil je skoraj popoln dan, ki ga je nekoliko motil zelo močan dež. A nato se je zgodila skupna novinarska konferenca predsednika vlade Janeza Janše, Ursule von der Leyen in Charlesa Michela, kjer je prišlo do prepira »na odprtem odru« med Janšo in von der Leynovo – vse to zaradi vprašanja, za katero je Janša verjetno upal, da ne bo zastavljeno.

»Pogoj za širitev Evropske unije na Zahodni Balkan je tudi spoštovanje vladavine prava, temeljnih pravic in vrednot Evropske unije in pa demokratičnih standardov, med katerimi je tudi pluralnost medijev,« je svoje vprašanje začela novinarka Televizije Slovenija Helena Milinković. »Danes ste spet tukaj, v Sloveniji, danes je 279. dan, odkar Slovenska tiskovna agencija ni prejela plačila za opravljeno javno službo. Sedem dni je minilo, odkar je direktor agencije odstopil. Kaj Evropska unija ne nazadnje sporoča s tem Zahodnemu Balkanu?«

Janša je na vprašanje, kdaj namerava vlada poravnati svoje obveznosti do STA, odgovoril, da isti dan, ko bo direktor podpisal pogodbo. »Vlada ne more izplačati denarja, ki je rezerviran, dokler ni podpisana pogodba, ker tako določa zakon. Ta situacija je nastala iz političnih razlogov. Ko bo nov direktor, upam, da se bo situacija rešila v najkrajšem možnem času.«

Ursula von der Leyen je v odgovoru izrazila skrb glede STA. Spomnila je tudi na poziv podpredsednice evropske komisije Vĕre Jourove, ki je v pismu ministru za kulturo Vasku Simonitiju opomnila na pomen financiranja STA in odločitev slovenskega vrhovnega sodišča, da je v skladu z nacionalno zakonodajo vlada dolžna zagotoviti financiranje javne službe STA.

Janša se je »spotaknil« ob odgovor Ursule von der Leyen. »Odločitev sodišča ni bila taka, kot misli Vĕra Jourová.« Vse skupaj je označil za politične igre proti vladi.

Kmalu zatem je sledil pogrom nad Heleno Milinković. Nanjo se je spravil medijski konglomerat stranke SDS, na Twitterju pa sta jo napadla tudi svetovalec na ministrstvu za kulturo Mitja Iršič in direktor vladnega urada za komuniciranje Uroš Urbanija, češ da je novinarska aktivistka in da s svojim delovanjem poskuša očrniti podobo države.

Sovraštvo do medijev, ki ga goji SDS, je posredno odgovorno, da se po njem zgledujejo tudi proticepilska gibanja.

»Vprašanju vladinega neplačila STA se vladajoči vztrajno izogibajo in je neprijetno tudi za evropsko komisijo,« je prepričana Helena Milinković, ki dodaja, da se je vprašanje postavilo samo od sebe, ker so bila v deklaraciji o širitvenem procesu na Zahodni Balkan poudarjena načela vladavine prava in demokracije. »To vprašanje pa se mi je zdelo pomembno postaviti tudi kot gesto solidarnosti s kolegi na STA. Če pade en medij, padejo vsi, javnost pa bo prikrajšana za preverjene informacije. To smo se do zdaj lahko naučili iz madžarskega in poljskega primera.«

Odzivi na vprašanje je ne presenečajo. »To, da me zaradi vprašanja, kdaj bo vlada izpolnila zakonske obveznosti do STA, poskušajo diskreditirati direktor Ukoma, svetovalec na ministrstvu za kulturo in še kakšni ’troli’ blizu vladajoči stranki, predsednik vlade pa tako mnenje deli, samo potrjuje, da pristojni izvajajo neposredne pritiske na novinarje v tej državi.« Obenem z odzivi potrjujejo, da vlada na STA izvaja politični pritisk. »Marsikdo osebno teh pritiskov ne zdrži, še posebej, če gre za fizične grožnje, marsikateri novinar tudi omahuje, kako in kaj naj vpraša, saj se zaveda pogroma, ki bo sledil.«

Napadi so del »vladine kulturne vojne in vojne proti medijem, s katerimi želi popolnoma spremeniti narativo v državi in družbi. To so zelo nevarni trendi, ki postajajo že realnost.« Napadi na medije danes prihajajo z dveh, pogosto povsem nasprotnih in med seboj izključujočih se smeri, pa opozarja filozof Jernej Kaluža. Na eni strani vladajoča politika gradi sovraštvo do medijev »na domnevi, da naj bi mediji pomagali pri razpihovanju tako protivladnega protestništva kot tudi protestništva proti ukrepom za zajezitev pandemije«, pri čemer skušajo vladni akterji »že leto in pol delegitimirati petkove proteste tako, da jim neupravičeno pripisujejo odgovornost za širjenje virusa in nizko precepljenost«. Spet na drugi strani očitki proticepilskih gibanj izhajajo iz tega, »da naj bi bili mediji še premalo kritični in skeptični do vladne politike upravljanja pandemije. Četudi sta kritiki povsem nasprotni in se med seboj izključujeta, se v obeh pojavljajo skupne tematike in motivi: ideja o pristranskosti in neuravnoteženosti medijev, o cenzuri, o tem, da mediji zgolj izvajajo skrito agendo ... V tem smislu je politika SDS, ki že dalj časa izraža sovraštvo do medijev, gotovo vsaj posredno odgovorna za to, da so se po njenem formatu, četudi ne po vsebini, zgledovala tudi proticepilska gibanja.«

STA je danes tik pred stečajem. »Moji televizijski kolegi pa medtem po ljubljanskih ulicah svoje delo opravljajo v spremstvu varnostnikov,« stanje slovenskega novinarstva strne Helena Milinković.