Škofa Štumpfa motijo angažirani mladi

Mladi begavčki 

Murskosoboškemu škofu Petru Štumpfu strah pred zlimi duhovi ni tuj – videl jih je že, ko je strašil z islamizacijo Evrope, domnevno agendo skupnosti LGBTIQ+ in radikalnimi feministkami. Zato ni prav nič nenavadnega, če se mu zdaj prikazujejo v novi pojavni obliki: v obliki angažiranih mladih. Te je v pridigi, posvečeni lani preminulemu škofu Jožefu Smeju, označil za izgubljene begavčke.

»Lažnih prerokov, ki mladim obljubljajo srečo, je med nami kot listja in trave. Najdejo se povsod. Vendar jim primanjkuje modrosti. Namesto modrosti imajo zgolj preračunljivost, da mlade zlorabljajo za svoje namene pri kopičenju družbene moči, javnega vplivanja in bogastva,« je v pridigi povedal Štumpf, prepričan, da so mladi, ki se udeležujejo protivladnih protestov, preprosto zavedeni. »Kaj pa so drugega sedaj javni protesti po slovenskih ulicah kot zgolj zloraba mladih? O takšnih zlorabah lažnih prerokov med nami vsi molčimo.« Mladi tako po njegovem mnenju »postajajo begavčki na poteh njihovega življenja, brez orientacije« in »ostajajo oropani tega, do česar imajo pravico: vzgoje za krepost in za modrost«.

»Mislim, da našega škofa ’skrbijo’ predvsem mladi, ki se udeležujejo petkovih protestov, ker imajo jasno politično agendo,« o pridigi meni socialna psihologinja Mirjana Ule, ki se že desetletja ukvarja z mladimi kot družbeno skupino. »Označevanje civilnodružbeno angažiranih mladih za begavčke brez orientacije kaže predvsem na nevzdržen paternalizem in patriarhalizem v odnosu dela slovenske cerkve do mladih.

Tovrstno razmišljanje in govorjenje povsem spregleda, kako ključen je samostojen in trajnejši angažma mladih pri reševanju družbenih kriz in problemov.«

Angažirani mladi niso nekakšni begavčki, kot bi jih rad prikazal Štumpf, pač pa gre »za samostojno razmišljajoče, kritično misleče mlade ljudi, ki so zaskrbljeni nad stanjem duha, nad izgubo dostojanstva in medsebojnega spoštovanja v politiki in družbi«, je prepričana.

Osebno čuti globoko zadovoljstvo nad mladimi, ki teden za tednom dostojanstveno s kolesarjenjem okrog vladnih poslopij mirno opozarjajo na pomanjkanje politične kulture in strategije razvoja vladajoče politike. To po njenem mnenju ni nikakršen dokaz zavedenosti – »nasprotno, to dokazuje, da so se mladi prebudili iz dolgoletne družbene pasivnosti in letargije in so se pripravljeni angažirati za nujne družbene spremembe«.

Temeljni vzrok za takšno angažiranje mladih vidi v njihovi rastoči skrbi za prihodnost družbe, v kateri odraščajo. »Skrbi jih možnost nepovratnih izgub, kar zadeva stopnjo demokracije, človekove pravice in svobodo, tudi vrednot in javne kulture, moralnega kapitala Slovenije, če se bodo nadaljevale sedanje krizne razmere in smer razvoja, v katero nas vodi trenutna vladajoča garnitura.« Mlade seveda skrbi še kaj drugega, denimo klimatske spremembe.

Takšen množični in trajni angažma mladih v Sloveniji pa bi lahko po njenem mnenju bil celo ključni potencial za vse nujno potrebne družbene spremembe za družbeno obnovo Slovenije: trajnostni razvoj, razvoj skupnostne, vključujoče, socialno občutljive, pravične, odgovorne in na spoštovanju ter dostojanstvu vseh ljudi temelječe družbe.