Človekove pravice so svetinja, ampak …

Predsednik republike Borut Pahor je državnemu zboru v izvolitev predlagal novega kandidata za ustavnega sodnika po željah SDS, čeprav ta stranka s somišljeniki že dlje nima več dovolj glasov za izvolitev kandidatov po svoji podobi. Kdo je dr. Rok Svetlič, predstojnik Pravnega inštituta pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper?

Na spletni strani inštituta so kot njegova področja delovanja navedene »filozofija prava, ontologija in nemška klasična filozofija«. Z ustavnim pravom se Svetlič ni veliko ukvarjal. A k sreči ali pa žal je v zadnjem desetletju sam veliko povedal o sebi in o tem, kako razume konkretne človekove pravice in človekove pravice na splošno, saj se z mnenjskimi članki v različnih medijih samoiniciativno odziva na bolj ali manj vsa aktualna družbeno-pravna vprašanja in dileme.

Toda številnim prispevkom o tej ali oni temi navkljub kandidatu za ustavnega sodnika ni mogoče na prvi pogled ali po prvem branju njegovih del pripisati jasnih stališč. Če že, potem je na prvi pogled videti kot zagovornik sleherne človekove pravice, ki pripada vsakomur. A le na prvi pogled.

V prvih dneh po nominaciji za najvišjo pravniško, sodno in nasploh eno izmed najvišjih funkcij v državi se je največ govorilo o njegovi domnevni izjavi, da »mora država, če ne želi ostati postmodernistično mehkužna, za zaščito svoje simbolne vloge gospodarja v skrajnem primeru tudi streljati na migrante ob nezakonitem prečkanju državne meje«. Te besede naj bi bil po pričevanju profesorja ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Saše Zagorca izrekel pred dobrim letom na posvetu strokovnjakov za migracije in azilno pravo pri notranjem ministru Alešu Hojsu. Besede so potem nekateri udeleženci posveta potrdili, drugi ne, tretji se jih niso več spomnili, Svetlič pa se je odzval s trditvijo, da je tedaj na sestanku trdil diametralno nasprotno in da je bil narobe razumljen. In da, kot je dejal na javni predstavitvi pri predsedniku republike, ni logično, da bi kaj takega rekel, ker taka izjava res ne sodi v njegov siceršnji opus.

Je bil izbris napaka? Si begunci ne zaslužijo zaščite? Sta tradicionalna zakonska zveza in zakonska zveza istospolnih partnerjev res različni? Belci v ZDA niso odgovorni za strukturni rasizem?

Prav to, da je bil narobe razumljen, je njegov zagovor vsakokrat, ko je bil v preteklosti kritiziran zaradi vprašljivega odnosa do človekovih pravic. In to se je zgodilo kar nekajkrat. Njegova besedila o družbeno pomembnih pravnih temah se po pravilu začno s kategoričnim zatrjevanjem obstoja neke človekove pravice ali več pravic v konkretnem primeru in z načelno podporo družbeni skupini, ki se zanje bori ali je zanje prikrajšana. A praviloma vedno sledi tudi »ampak«.

Izbris kot zgolj napaka

Svetlič je recimo pisal o izbrisu, največji sistematični kršitvi človekovih pravic v samostojni Sloveniji, zaradi katere je bila naša država obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. »Ves čas zagovarjam brezpogojno dolžnost, da se sanira nezakonito stanje, ki je bilo povzročeno izbrisanim. Trdim, da je vsak dan neurejenosti nepopisna sramota za našo demokratično kulturo. Pokazal sem, da izbrisani niso le žrtev izbrisa, ampak tudi naše demokratične nezrelosti: že petnajst let ne dopustimo, da se primer reši, saj brez izbrisanih ne znamo več pripravljati lastnih vrednostnih in političnih stališč,« med drugim zapiše Svetlič. A v isti sapi doda, da so predstavniki oblasti in skupnost kot taka za izbris odgovorni, ne pa krivi: »Če nehote nekoga prizadenemo, smo odgovorni. Nismo pa krivi. Da za izbris ne moremo biti krivi, izhaja iz tega, da mu ni mogoče pripisati zlih namenov.« Izbrisu, s katerim je prva poosamosvojitvena oblast premišljeno odvzela status stalnega prebivanja več kot 25 tisoč ljudem (večinoma iz nekdanjih jugoslovanskih republik) in jim s tem povzročila leta ali celo desetletja nepotrebnega trpljenja, torej po njegovem mnenju ni mogoče pripisati zlih namenov, zgodil se je po naključju, po nesreči.

Restriktivna azilna politika

Oglasil se je tudi, ko je pred nekaj leti potekal civilnodružbeni boj za pravice sirskega begunca Ahmada Šamija, ki bi v katerikoli drugi evropski državi nemudoma dobil azil, v Sloveniji pa je nanj čakal dolga leta in vmes ga je država že hotela deportirati na Hrvaško, češ naj mu kar tam (ali pa v katerikoli drugi evropski državi) podelijo azil. Svetlič se je spraševal, »zakaj je postal sirski begunec center patološke pozornosti«, nasprotovanje njegovi deportaciji pa označil za »religiozni zanos«. Tudi v tem prispevku se je seveda izrekel za spoštovanje človekovih pravic oziroma prava. Deportacija bi po njegovem mnenju morala biti izpeljana, saj bi to bilo skladno z odločitvami notranjega ministrstva, da Šamiju ne podeli mednarodne zaščite, in skladno z odločitvami sodišč, ki so njegove pritožbe na te odločitve zavrgle. Pri tem ga ni zanimalo, da bi mu država lahko takoj omogočila azil, če bi tako želela, saj je izpolnjeval vse pogoje za to in se tudi zelo hitro integriral v družbo, namesto tega pa je iskala vse mogoče načine, da dolžnost odločanja o njegovi prošnji za azil prenese na sosednjo Hrvaško.

Do migracij in beguncev nasploh ima Svetlič, milo rečeno, nenavaden odnos. V intervjuju za časnik Delo je pred leti recimo pojasnjeval, da je treba biti pri podeljevanju mednarodne zaščite zelo zadržan, saj je vsakič, ko kdo dobi pravico do azila, to nepošteno do vseh tistih, ki azila ne dobijo in bi si ga morda zaslužili enako ali celo bolj kot tisti, ki ga je v tistem primeru dobil. Oziroma z njegovimi besedami: »Nevarna pot do meja Evropske unije uspe le peščici najmočnejših, ki pa še najmanj potrebujejo zaščito.«

Različnost zakonske zveze

»Vsaka poprava krivic je v demokratični politični kulturi razlog za zadovoljstvo. To velja tudi za ureditev istospolne zakonske zveze, ki jo prinaša zakonik. Toda prizadevanja za popravo krivic imajo v sebi vgrajeno past, nevarnost, da v svoji vnemi spregledajo razliko med stališči, ki so bila vir krivic in svarila pred povzročanjem novih. Prav temu pripisujem napako, ki ji podleže novi družinski zakonik v svoji nameri, da nediskriminatorno uredi istospolno zakonsko zvezo,« je zapisal ob predlogu novega družinskega zakonika spomladi 2010. Tudi v tem primeru je brezpogojno podprl izenačitev zakonske zveze istospolnih partnerjev s tradicionalno, ampak … Zagovarjal je mnenje, da je izenačitev mogoča, vendar nikakor ne v istem zakonskem členu, ker bi to po njegovem mnenju razvrednotilo tradicionalno zakonsko zvezo med žensko in moškim in s tem prizadelo nekatere od tradicionalnih parov. Skupni zakonski člen, ki ureja sklenitev zakonske zveze istospolnih in raznospolnih parov, naj slednjim »ne bi omogočal take oblike instituta zakonske zveze, ki je v skladu z njihovo vrednostno orientacijo«, ker »dokler obstajajo ljudje, ki jim heteroseksualna zakonska zveza nekaj pomeni, je to treba spoštovati«.

Neobstoječi strukturni rasizem

Razpisal se je tudi o brutalnem policijskem umoru temnopoltega Georgea Floyda in gibanju Black lives matter, ki opozarja na dolga desetletja strukturnega rasizma v ZDA. Na začetku zapiše, da je revolt zoper policijsko ravnanje povsem upravičen. Nato pa nadaljuje, da ni potrebe po tem, da bi se (ameriški) belci čutili odgovorne za to, kar se dogaja (temnopoltim). Ker za strukturni rasizem, zaradi katerega so temnopolti že desetletja v podrejenem položaju, pač ni odgovoren vsak posamezni belec že samo zato, ker je bel. Kako se že glasi definicija neorasizma, rafinirane oblike rasizma, ki dandanes nadomešča rasizem v okoljih, kjer ta ni več sprejemljiv? Neorasizem je ime za ravnanje, ki sicer na zunaj ne predpostavlja več- ali manjvrednosti posamezne rase, a hkrati »opozarja« na »kulturne razlike« med rasami, ki naj bi preprečevale, da bi različne rase sobivale. Preprosteje rečeno, nič nimamo proti nobeni drugi rasi, le preveč smo si različni, da bi lahko živeli skupaj.

Mnenja kandidata za ustavnega sodnika lahko vidimo tudi kot precejšnje relativiziranje človekovih pravic, katerih iskreno zagovorništvo je v bistvu mogoče le v absolutni obliki ali pa sploh ne.

Poleg tega se je Svetlič v preteklosti, seveda z vidika dodatnega varovanja žrtev kaznivih dejanj, zavzel za višje kazni in strožje kaznovanje storilcev kaznivih dejanj, za višje zakonske kazni in za izrekanje strožjih kazni ter izrazil nasprotovanje pogojnim kaznim, ki se sicer na splošno razumejo kot civilizacijska pridobitev. Ko se je leta 2019 potegoval za mesto varuha človekovih pravic (za tem se je štirikrat zapored prijavil na razpis za ustavnega sodnika), je upokojeni penolog z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti dr. Dragan Petrovec njegovo kandidaturo označil za »posmeh instituciji varuha«.

Na vsa ta mnenja kandidata za ustavnega sodnika lahko gledamo tudi kot na precejšnje relativiziranje človekovih pravic, katerih iskreno zagovorništvo je v bistvu mogoče le v absolutni obliki ali pa sploh ne. Ker je po svetu in v Sloveniji več kot dovolj politikov ter njihovih podpornikov in volivcev, ki skušajo z relativiziranjem človekovih pravic poslabšati položaj nekaterih družbenih skupin, morda res ni potrebe, da bi to počeli še ustavni sodniki.

Je torej predsednikov novi kandidat za ustavnega sodnika zagovornik človekovih pravic ali v svojem bistvu pravzaprav ne? In če se odločimo za slednje, je res le pogosto narobe razumljen ali pa je, žal, razumljen kar prav? Vsekakor je resna težava, če – čeprav je o številnih družbeno-pravnih vprašanjih v preteklosti že izrazil mnenje (sam zase je na predstavitvi rekel, da nikakor ni »nepopisan list«) – ne moremo z gotovostjo trditi, ali človekove pravice razume moderno, sodobno in s tem široko, ali nasprotno, omejevalno, preživeto, ozko.