Usodno šopirjenje

Nekaj naukov smo v našem, več kot intenzivnem odnosu z Brusljem v zadnjem letu in pol tukajšnje vladavine Janeza Janše že spoznali. Prvi in verjetno najpomembnejši je, da je EU s svojimi institucijami precej nemočna v dogajanju, kakršnemu smo priča tudi v Sloveniji. Govorimo o situacijah, v katerih začne lokalni avtokrat spodjedati demokracijo, neodvisne institucije, civilno družbo ali ko ruši ravnovesje med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti ter omejuje ali spodjeda občutek svobode, ko svoj lojalnostni princip strankokracije kot virus širi po celotni, med seboj načrtno skregani družbi.

Zadnji, najbolj jasen dokaz slednjega smo videli pretekli teden, ko je naš predsednik po standardih EU-protokola na precej brutalen način obračunal z delegacijo odbora evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (Libe), ki je bila v Sloveniji, pod vodstvom evroposlanke Sophie in ’t Veld, na misiji ugotavljanja dejstev. Sophie in ’t Veld je v Slovenijo dejansko prišla na povabilo predsednika vlade Janeza Janše, ki ji je zaradi očitkov, da njegova vlada tukaj pritiska na medije in pravosodje, sporočil, naj si sama pride ogledat razmere. A ko je prejšnji teden le prišla, je vlada ni sprejela. Pred njo je zaloputnila vrata. Janša pa je delegacijo označil za »lutke Sorosa v Evropskem parlamentu«.

Seveda drži, da so se tokrat predstavniki EU institucij odzvali izredno kritično – najbolj doslej. Janša se je po vzoru svojega zaveznika Viktorja Orbána v EU začel zaletavati že takoj, ko je prevzel vodenje vlade. »EU nam ni poslal niti ene maske. Lahko se zanašamo le na prijatelje v regiji,« je recimo dejal aprila lani. Potem se je zapletel v vrsto vse bolj ostrih besednih spopadov z vse pomembnejšimi politiki. Glede kadrovanja na statističnem uradu, ki je zanimalo komisijo EU, je Janša komisarju za gospodarstvo Paolu Gentiloniju lani poleti zagrozil: »Upam, da tokrat zadnjič igrate politično igro za slovensko levico.« Bivšemu vodji liberalcev v parlamentu EU Guyu Verhofstadtu marca: »Niste več vodja kolonialne sile. In tudi Slovenija ni Kongo.« Po vrhu EU-Balkan je Janša predsednico komisije EU Ursulo von der Leyen v enem od intervjujev obtožil, da z očitki proti Sloveniji krši pravo EU, podpredsednico komisije Věro Jourovo pa pozval k odstopu.

Prvi in verjetno najpomembnejši nauk je, da je EU s svojimi institucijami precej nemočna v primerih, ki smo jim priča v Sloveniji.

Na vse to se Bruselj doslej ni odzival, le s težavo je glede Slovenije rekel kaj kritičnega. Še najbolj kritična je bila glede na položaj von der Leynova, ko je v svojem govoru ob začetku slovenskega predsedovanja EU dvakrat omenila Milana Kučana in Janši s tem sporočila, da Slovenija zmore imeti drugačne politike. Ali pa, ko v jesenskem govoru o stanju v EU Janše pravzaprav ni omenila. A tokrat so se predstavniki institucij EU na Janševe izpade vendarle ostreje odzvali. »Družbena omrežja bi morala biti prostor za konstruktivno in spoštljivo razpravo, ne za osebne napade na posameznike,« je govorec komisije Christian Wigand odgovoril na vprašanje, kako komentirajo Janšev tvit. »Stališče komisije do antisemitizma je zelo jasno. V EU ni prostora za antisemitizem. Kot smo poudarili v nedavni strategiji glede antisemitizma, je ta grožnja ne le judovski skupnosti, temveč tudi odprti in raznoliki družbi,« je dodal.

Tvit je sprožil tudi plaz kritik vodilnih predstavnikov članic in institucij EU. Predsednik evropskega parlamenta David Sassoli je Janšo pozval, naj preneha napadati evroposlance, nizozemski premier Mark Rutte je celo protestiral pri slovenski veleposlanici. Odzval se je tudi predsednik evropskega sveta Charles Michel, ki je opozoril, da morajo evropski poslanci opravljati svoje delo svobodno, brez vsakršnih pritiskov. Temu je nato kot češnja na torti sledila še obsodba Nemčije, in sicer ministra za evropske zadeve Michaela Rotha: »Sramotno,« je dejal. »Tisti, ki si prizadeva za demokracijo, pravno državo, človekove pravice in odprto, liberalno družbo, je pokončen Evropejec in nikogaršnja lutka.« Ni sicer rečeno, da Bruselj Slovenije ne bo v poduk Poljski in Madžarski, s katerima je veliko težje obračunati, nekako kaznoval, ker Janša to počne predvsem zavoljo obrambe svojih višegrajskih kolegov. Ne vemo še, kakšne bodo posledice takšne Janševe oblastniške samovolje. Politična filozofinja Vlasta Jalušič, ki pozna delo Sorosa in je študirala tudi fenomen antisemitizma, ki ga zdaj Janši očitajo, pravi, da se za zdaj zdi, da je voditelje EU bolj prizadelo dejstvo, da so proti Janši nemočni. »Sama to kritiko Janše razumem kot odziv na ponižanje, ki ga je EU tukaj doživela. Sem so prišli, da bi Janša na neki način popustil, doživeli pa so presenečenje in so zato zgroženi. Seveda to s seboj prinaša neko spoznanje glede avtoritete EU in njenih institucij. Evropski parlament in evropska komisija si morata zastaviti vprašanje, zakaj se jima to dogaja. Morda šele zdaj zares ugotavljata, s čim imata opravka. Mi pa, da nas EU pred takšno vladavino ne bo rešila. Če si sami ne bomo pomagali, nam niti bog ne bo,« pravi Vlasta Jalušič.

Podobno velja za druge višegrajske voditelje, ki so bili že od nekdaj šibki členi EU – nova Evropa, enkrat trojanski konj ZDA, drugič Kitajske.

Seveda ne moremo računati, da bo Bruselj rešil naše domače probleme, ne bo nam izbral tožilcev ne nakazal denarja za Slovensko tiskovno agencijo (STA). Tega se vzhodnoevropski avtokrati, z Janšo vred, tudi zavedajo, zaradi česar Bruselj vse bolj intenzivno napadajo in ga delajo za grešnega kozla. Morda ravno zato, ker je Bruselj lahka tarča, ker je nemočen, ker se na teh področjih težko brani. Drugi očitni nauk našega odnosa z Brusljem, ki smo ga dobili z Janezom Janšo, pa je, da ti iliberalni voditelji mislijo, da jim napadi na Bruselj politično koristijo. Zakaj mislijo, da jim politično koristijo, je sicer paradoks: v Sloveniji in tudi drugod v Vzhodni Evropi je članstvo v EU med ljudmi izredno priljubljeno. Jalušičeva meni, da je njihovo razmišljanje dejansko še kar preprosto: tako naj bi se vzhodnoevropski avtokrati, z Janšo vred, pred svojo javnostjo predstavljali kot branitelji države. Ali rečeno v žargonu Višegrada, kot suverenisti: »Oni trdijo, da branijo državo. Priznam, da s tem načenjajo dejanski problem. Država kot institucija je šibka, opozicijski del politike pa ne zmore oblikovati resne alternativne agende.« Res je, Janša & co iz Višegrada branijo državo. Vendar jo branijo, ali bolje rečeno, se šopirijo na področjih, kjer dejanskih svojih interesov ne ogrozijo. Poljski premier Mateusz Morawiecki je lani na Blejskem strateškem forumu povedal nekaj, s čimer se lahko le strinjamo. »V devetdesetih ni nikogar motilo, ko je Zahodna Evropa kolonizirala Vzhodno,« ko je tudi Poljska zgubljala milijone zaradi dividend, ki so se izplačevale v tujino, k zahodnoevropskim lastnikom, tudi zaradi razprodanih domačih podjetij. »Zdaj, ko se naša podjetja skušajo vzpostaviti na enotnem evropskem trgu, pa so soočena z uporom,« češ da so evropska pravila, je dejal, pisana na kožo močnim zahodnim članicam. »Moje osebno mnenje je, da se mnogi na Zahodu (in Bruselj, op. a.) zgražajo nad Srednjo Evropo zato, ker Srednja Evropa vstaja. Zatirajo nas, ker smo konkurenčni,« je dejal.

S tem se je namreč lahko strinjati, ta antagonizem je dejanski. Ampak vprašajmo potem Morawieckega: Ste vi zato kot odgovor na te tendence v svoji državi dejansko prepovedali splav? Ali pa če se vrnemo k Sloveniji: Avstrija je lepo izkoristila EU in prek tujih neposrednih investicij pokupila velik kos slovenskega gospodarstva, zaradi česar izračun pokaže, da je imela od slovenske priključitve k EU v absolutnem smislu večje koristi kot Slovenija (in takšno je tudi na splošno razmerje med starimi in novimi EU članicami). Spomnimo se samo poceni prodaje Heliosa, ko je Slovenski državni holding (SDH) trdil, da pri prodaji novemu avstrijskemu lastniku slovenskih delavcev ne morejo zaščititi, ker bi bilo to v nasprotju s pravili EU. Ampak ali je Slovenija ob predsedovanju – in Janša kot velik branitelj suverenosti – na tem področju karkoli storila, da bi okrepila dejanske slovenske interese? Je karkoli storila, da bi s pomočjo Bruslja zaščitila prost pretok ljudi in delovne sile?

Malo za tem, ko se je trg delovne sile v starih članicah EU dokončno odprl za vzhodnoevropska podjetja, so stare članice EU sprejele tako imenovana pravila proti socialnemu dampingu. Z drugimi besedami: z različnimi pravili so zaščitile svoje zaposlene, da ne bi izgubljali služb zaradi na primer slovenskih podjetij, ki v Avstriji gradijo hiše. Ampak zakaj vzhodnoevropske države nismo mogle na podlagi socialnega dampinga zaščititi svojih podjetij? Vrnimo se k hrabremu Janši. Je Janša, kot predsedujoči EU, sprožil kakšno iniciativo, s katero bi okrepil položaj naših delavcev v Avstriji? Ali pa je recimo Slovenija kot predsedujoča svetu EU izkoristila vzvod Bruslja za pravičnejšo obdavčitev multinacionalk – kar je brez dvoma v interesu malih vzhodnoevropskih držav?

Če pričakujemo, da bo Slovenijo Bruselj zaradi Janševih izpadov kaznoval, se motimo. Ne bo je. Bo pa Slovenija vendarle kaznovana, če EU več ne bo.

Ne. Formalni del slovenskega predsedovanja se je 1. julija začel z eno od naših prednostnih nalog, to je s prizadevanji naše države za krepitev varnosti EU. A ne varnosti v smislu socialne zaščite, niti krepitve varnosti zaradi begunske grožnje, kot bi utegnil kdo pričakovati. Ampak nevarnosti levih ekstremistov. Interni dokumenti sveta EU, ki smo jih pridobili na uredništvu Mladine letos poleti, kažejo, da so na prvi dan predsedovanja, prvega julija zjutraj, delegacije držav EU v Bruslju prejele prvo slovensko pobudo, izhodiščne točke za razpravo o možnih ukrepih proti levemu ekstremizmu in anarhizmu. Prva slovenska uradna pobuda je torej bilo stališče, da poleg džihadizma v več evropskih državah prihaja do polarizacije in tudi vzpona levega ekstremizma in anarhizma. Zato »Predsedstvo … meni«, piše v dokumentu, da sta prišla čas za razpravo o levem ekstremizmu in terorizmu ter trenutek, ko bi se unija morala odločiti, ali je treba sprejeti posebne ukrepe tudi proti »nasilnemu levemu ekstremizmu in anarhizmu ter terorizmu, kot je to bilo storjeno v odnosu do skrajnega desnega ekstremizma«. Dodajmo: Europol levega ekstremizma v EU v svojih poročilih o terorizmu praktično ne najde.

Janša danes lahko zganja svoj suverenizem, ko pa je EU začasno zamrznila veljavnost t. i. maastrichtskih kriterijev glede zadolževanja in primanjkljaja, ko sta predvsem Nemčija in Francija v primerjavi s finančno krizo izpred desetih let oblikovali bogate pakete finančnih spodbud; zdaj, ko se koplje v denarju, je Janša lahko osoren. Pred desetimi leti, ko je bila Slovenija dejansko odvisna od Bruslja, pa je kot premier stisnil rep med noge in celo klical trojko. In končno, če se še navežemo na Morawieckega: ali ni v Sloveniji ravno SDS v preteklosti zagovarjala politiko pospešene privatizacije, razprodaje brez kakršnihkoli varovalk, recimo zato, ker so domača podjetja tako ali tako pod vplivom Foruma 21? Ali ni prav ta stranka demonizirala in kriminalizirala domačega lastništva bank? Podobno velja za ostale višegrajske voditelje, ki so bili že od nekdaj šibki členi EU – nova Evropa, enkrat trojanski konj ZDA, drugič Kitajske. Madžarska se je nedavnemu dogovoru o globalnem digitalnem davku, ki je bil dosežen pod okriljem Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), pridružila kot zadnja – strah jo je namreč, da bi jo zapustile multinacionalke, za katere je Madžarska davčna oaza, njihova prijateljica. A javno je seveda Viktor Orbán velik kritik globalizacije.

»Ne smeš omeniti tistih, ki ne vedo, katerega spola so, in ne smeš omeniti Georgea Sorosa,« je Janša ta teden na predvolilnem srečanju članov in simpatizerjev SDS Koroške regijske koordinacije v Šentanelu nad Prevaljami odgovoril kritikom iz institucij EU. To seveda ni res. Tudi zadnji primer kaže, da je prav to mogoče v EU redno omenjati. Višegrajci zadnja leta nenehno govorijo o Sorosu in spolu. Kvečjemu bi držalo, da v EU ne smeš omeniti, da bi v nekaterih (majhnih) državah banke morale ostati državne. Suverenisti, borci za države, bi se, če bi res znali in si upali, lahko preizkusili na tem področju, a se ne. Zato je višegrajska in tudi Janševa politika do Bruslja podobna nekakšnemu šopirjenju, za katerim pa je le praznina.

Ki pa vendarle ni brez svoje cene. Če pričakujemo, da bo Slovenijo Bruselj zaradi Janševih izpadov kaznoval, se motimo. Ne bo je. Bo pa Slovenija vendarle kaznovana, če Evropske unije več ne bo. EU je namreč nekakšen kompromis v procesu globalizacije. Predvsem za majhne države EU pomeni zaščito pred globalnim viharjem. Če še menimo, da je unija dobra za Slovenijo, potem seveda Janša s svojim spodkopavanjem Bruslja naši državi škodi.

POVEZANI ČLANKI:

• Soros in Slovenija