Bo Slovenija pred evropskim sodiščem obsojena zaradi policijskega nasilja na protestih?

Kot protesti zoper oblast potekajo po Sloveniji danes, so tudi leta 2012 in 2013. V bistvu zoper isto oblast, saj je vlado tudi takrat vodila SDS. Tedaj je prvič po desetletjih, vsekakor pa prvič v samostojni Sloveniji policija zoper protestnike uporabila najhujša prisilna sredstva, kot sta solzivec in vodni top.

»Slovenija je bila dvakrat obsojena v Strasbourgu zaradi policijskega nasilja, ki je pomenilo kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah o prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja. Prvič v zadevi Rehbock iz leta 2000 in drugič v zadevi Matko iz leta 2006. Skupna značilnost obeh primerov je, da je policija ob izraziti premoči med prijetjem pritožnika poškodovala in pred evropskim sodiščem ni uspela prepričljivo izkazati, da je ravnanje policistov pomenilo sorazmerno uporabo represije nad neoboroženim posameznikom …« je v času tedanjih protestov in policijskega odziva nanje prispevek na to temo v reviji Pravna praksa začel nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič.

Za tem je tudi zapisal, da je Slovenija v letih po omenjenih obsodbah naredila marsikaj, da se kaj takega ne bi več dogajalo. Spreminjali so se predpisi, sodna praksa in delovanje policije. A Ribičič je tedaj dodal, da je v zvezi z ravnanjem policistov v času takratnih nemirov naletel na »nekaj pričevanj, zelo podobnih opisom, ki sta jih pred evropskim sodiščem podala pritožnika Rehbock in Matko«.

Zapisal je še, da ne gre za to, da bi morali vsako uporabo nasilja, za katero se odloči policija med nasilnimi demonstracijami, obsoditi in obravnavati, kot da gre za namerne kršitve ali nesorazmerne posege v pravice in svoboščine. Primere, v katerih je posameznika, ki sam ni bil nasilen, pretepla skupina policistov, ko je bil že izoliran iz množice, ali po tem, ko je nasilje protestnikov že izzvenelo, pač.

»Demonstracije, še zlasti nasilne, so lahko povod za to, da se pozabijo in zanemarijo nauki iz sodb pred evropskim sodiščem. Kar naenkrat ni več v ospredju varstvo človekovih pravic, temveč samo učinkovito preprečevanje nasilja, ki bi lahko privedlo do poškodovanja lastnine in ogrožanja varnosti ljudi. Kakšno desetletje je trajalo, da je prišlo do resnejšega napredka pri omejevanju policijskega nasilja. Na ta pomembni odmik od policijske države se ne sme pozabiti takoj, ko se zbere nekaj nezadovoljnih protestnikov,« je pred osmimi leti še zapisal nekdanji ustavni sodnik.

Zaradi ravnanja policije pod sedanjo vlado smo se nanj obrnili z vprašanjem, ali niso njegova tedanja opozorila spet aktualna. »Tudi sam mislim, da je opozorilo na standarde, pri katerih vztraja evropsko sodišče glede policijskega nasilja, pomembno tudi z vidika ocenjevanja policijskih postopkov v času koronske krize, pa naj gre za najbolj očitno kršitev (nasilno odnašanje protestnikov, ki berejo ustavo) ali za uporabo najbolj invazivnih ukrepov prisile (vodni top, solzivec ipd.). V veliki večini obsodb držav pred evropskim sodiščem, tudi Slovenije, se obravnava policijskega nasilja začne z zagotavljanjem policije, da je ravnala v skladu za zakonom, konča pa z obsodbo na podlagi mnenja evropskih sodnikov, da nasilje v demokratični družbi ni bilo nujno.«