Kapitalizem je mrtev, živel tehno-fevdalizem!

Žižek in Varoufakis sta govorila prihodnost

Eden največjih mislecev razsvetljenstva Immanuel Kant je leta 1784 napisal esej, v katerem je poskušal pojasniti, kaj je razsvetljenstvo. Definiral ga je kot »človekov izhod iz nedoletnosti, ki je je kriv sam«. Nedoletnost je nezmožnost posluževati se svojega razuma brez vodstva po kom drugem. Krivda za to nedoletnost pa je lastna, je zapisal, »če vzrok zanjo ne zadeva pomanjkanja razuma, temveč odločnosti in poguma, da bi se ga človek posluževal brez tujega vodstva«. Od tod tudi izraz »javna raba uma«, ki za razliko od privatne ne ostaja ujeta v mehanizme državnih, religioznih in korporativnih institucij. In ravno javna raba uma je danes na udaru, je prepričan filozof Slavoj Žižek, ki je v okviru festivala Indigo pred kratkim gostil ekonomista in nekdanjega ministra za finance v vladi grške Sirize Yanisa Varoufakisa – svojega prijatelja, ki je navajen prenašati tudi vse njegove umazane šale, kot to pove Žižek, predvsem pa intelektualca in človeka, ki se je v najbolj ključnih trenutkih grške finančne krize znašel v sporu z evropsko trojko.

Izkupiček mesarskega klanja, ki je sledilo grškemu zgodovinskemu »OXI!« (ne, op. a.), je verjetno jasen: Grčija je vseeno kapitulirala in se podredila evropskim oziroma nemškim zahtevam. A lahko bi bilo tudi drugače, je prepričan Varoufakis, ki je v pogovoru z Žižkom izdal, da je obstajala nekakšna tretja pot, ki ni vključevala ne kapitulacije Grčije ne tako imenovanega »grexita« – obstajal je plan B, obstajal je načrt, s katerim bi lahko »EU prijeli za jajca«, kot se izrazi Žižek. Ta je vseboval številne kompromise, a bi dejansko lahko deloval, je prepričan Varoufakis.

»Menim, da bi bila glede na verjetnost vseh možnosti najboljša ta, da če bi bili resnično pripravljeni na izhod iz evroobmočja, v končni fazi izhoda ne bi rabili uresničiti,« opiše tako imenovano tretjo pot, po kateri bi bila dominantna strategija grške vlade ob pogajanjih s trojko svojevrsten »poker face« (poker obraz, op. a.), kjer bi nakazovali svoj izhod iz Evropske unije, ob tem pa računali na to, da bi evropske instance klečeplazile pred njimi in jih prosile, naj vendarle ne odidejo. Ta možnost bi vključevala odpis grškega dolga po modelu Italije, ki je imela takrat kar tri bilijone evrov visok dolg. Današnji italijanski premier Mario Draghi je v tistem času ravno vodil Evropsko centralno banko in posrbel, da je ta Italiji odpisala dolg v obliki obveznic, saj sicer »danes v denarnici ne bi imeli evra, verjetno bi Nemčija začela tiskati nemške marke«, pove Varoufakis.

Tedanja nemška kanclerka Angela Merkel je v sporu Draghija z guvernerjem nemške centralne banke Jensom Weidmannom stopila na stran Draghija, ki je Evropsko sodišče uspel prepričati v odkup italijanskega dolga z dogovorom, da s tem ne bo dovoljen izbris odkupljenega denarja – in ravno v tem dejanju je Varoufakis tudi videl rešilno bilko za primer Grčije, ki bi lahko preprečila kapitulacijo v pogajanjih z Evropsko unijo.

A sledil je nož v hrbet, ki ga je Varoufakis po njegovih besedah dobil s strani premierja grške vlade Aleksisa Ciprasa, ki se je vdal zahtevam Evropske unije in spodkopal Varoufakisova prizadevanja – zaradi česar je naposled tudi odstopil s položaja finančnega ministra.

Finančna kriza leta 2008 in neuspel poskus Grčije pri dogovarjanjih z Evropsko unijo pa sta po besedah Žižka in Varoufakisa že nakazovala hudo krizo, v kateri se je znašel kapitalizem. Ta se je po besedah Varoufakisa namreč že zdavnaj spreobrnil v nekaj drugega, v drugačen sistem – v kapitalizem, ki se z nenehnim črpanjem denarja ohranja pri življenju praktično z aparati, hkrati pa se ekonomska in družbena moč danes kopiči predvsem v rokah posameznikov, ki si lastninijo tehnološka podjetja in multinacionalke, kot sta Facebook in Amazon. Gre za obrat k nekakšnemu »tehno-fevdalizmu«.

»Predstavljajte si, da bi Ljubljana delovala tako, kot deluje Facebook. Videli bi le stvari, za katere bi algoritem odločil, da jih lahko vidimo.«

Yanis Varoufakis

»Predstavljajte si, da bi Ljubljana delovala tako, kot deluje Facebook. Videli bi le stvari, za katere bi algoritem odločil, da jih lahko vidimo,« svojo tezo podkrepi Varoufakis, ki delovanje tovrstnih platform razume kot sistem, ki deluje izven znanih okvirov kapitalizma – delujejo namreč v digitalni sferi, ki je ni mogoče primerjati s trgom, kot ga poznamo znotraj kapitalistične ureditve. Tovrstne platforme svoj kapital gradijo predvsem na osnovi podatkov, ki jih ob uporabi njihovih storitev povsem brezplačno prejemajo od svojih uporabnikov. Podatki se v tem primeru kažejo kot delovna sila, kot blago. Gre torej za klasično reprodukcijo odnosa med zatiralcem in zatiranim, kot bi ga definiral Karl Marx – le da se v osnovi tisti, ki je izkoriščan, pogosto niti ne zaveda svojega (pogajalskega) položaja.

Ekonomske in družbene neenakosti so se v času epidemije zgolj še poglobile, delnice tehnoloških podjetij pa so strmo naraščale. Nacionalizacija, ki jo velik del levice še vedno vidi kot najboljšo možnost za odpravo teh razlik, je pri tovrstnih podjetjih nemogoča, je prepričan Varoufakis, saj ne gre za nacionalna podjetja – lastništvo znotraj njih je anonimno in skrito v virtualnem prostoru. Zato rešitev vidi v transnacionalnem gibanju, ki bi nastopilo proti lastnikom korporacij in preobrazilo način njihovega upravljanja – s pomočjo delnic, ki jih ne moreš »kupiti ali prodati, zanje ni trga, delujejo tako kot glas v političnem prostoru: lahko ga uporabiš in imaš, a ga ne moreš kupiti ali prodati, vsaj formalno ne«. Lastništvo delnic bi bilo obravnavano na način: en človek, ena delnica, en glas. Za to bi bila nujna sprememba zakona o lastninskih pravicah in gospodarskih družbah, a Varoufakis je prepričan, da bi to imelo neverjeten vpliv na delovanje družbe kot celote.

Kaj smo torej odnesli od pogovora med Žižkom in Varoufakisom? »Ničesar,« se montypythonovsko pošali Žižek. A če vseeno z vso resnostjo poskušamo odgovoriti na to vprašanje, smo tekom pogovora na primeru grških pogajanj s trojko pridobili vpogled v drobovje delovanja domnevno umirajočega kapitalizma, s tem pa tudi orodja, s katerimi bi bilo v prihodnosti mogoče misliti drugačno, boljšo družbo.

XIgFnfHhcRc