In smo leta 2021 doživeli spet pravi partijski film

Malo se danes že pozablja, a kaj je bilo tisto, kar nam je šlo pri socialističnem režimu res na živce in ga je pokopalo? Da so nas imeli za norca. Poslušali smo neke traktate o uspešni samoupravni družbi, hkrati pa švercali kavbojke in banane iz Italije. Vse skupaj je bilo zlagano, bilo bi le smešno, če ne bi dejansko vplivalo na naša življenja. A najnapornejše so bile različne oddaje, ki so slavile samoupravni socializem: sedeli smo pred televizijskimi zasloni in se čudili, kako sploh komu pride na misel, da naredi nekaj, za kar čisto vsi vemo, z avtorji vred, da ne drži.

Ko se je ta ponedeljek na prvem programu torej pojavil film Hrepenenje naroda v režiji in po scenariju Matjaža Mihelčiča, se je res zdelo, da smo se vrnili za 40 let v preteklost. Vse je bilo enako. Najprej le izbrani govorci naše drage partije, verjetno je selekcijo opravil kar Janez Janša sam. Če je torej kdo mislil, da je imela Slovenija v času osamosvajanja kolektivno predsedstvo, naj mu sporočimo, da od tega tedna uradno ta organ ne obstaja več. Je izbrisan iz zgodovine. Prav tako ni res, da je v tistem času obstajal politik po imenu Janez Drnovšek. Tega človeka ste si popolnoma namislili, tega človeka v času osamosvojitve ni bilo tam in ni se pogajal na Brionih. Ne, da se ni pogajal, ta človek – če smo natančni – ni nikoli obstajal. Ni bilo niti revije, ki jo držite v rokah, Janša je bil očitno aretiran kot novinar Nove revije. Če ste mislili, da je bila Majniška deklaracija prebrana na javni seji Zveze socialistične mladine Slovenije na Kongresnem trgu, ste se, četudi ste bili morda tam, motili: to se ni zgodilo. Če ste do danes verjeli, da je bila slovenska milica tista, ki je preprečila prihod protestnikov iz Miloševićeve Srbije v Slovenijo, ste se tudi glede tega motili oziroma ste si to kar namislili: to so bili slovenski železničarji pod vodstvom Slavka Kmetiča. Če je kdo živel v prepričanju, da so obstajala v Sloveniji kakšna gibanja, da je bil Odbor za človekove pravice ustanovljen na uredništvu Mladine in da ga je dejansko operativno vodil Mile Šetinc (namenoma omenjamo to podrobnost, saj ga je Janša zaradi očeta nemudoma zamenjal, ko je prišel iz zapora): vse to se ni zgodilo.

Pri čemer sploh ne kritiziramo sogovornikov, ki nastopajo v tem igrano-dokumentarnem filmu: seveda vsak od njih pripoveduje svojo zgodbo, svoje spomine, vsak izpostavlja svoje vidike. Še najzanimivejši izmed vseh sogovornikov je dejansko Igor Omerza, ki zmore malo zgodovinskega odmika ter tudi pove, da so bile spremembe neizogibne in bi se tako ali drugače zgodile in da brez Miloševićeve nacionalistične politike dejansko ne bi prišli, vsaj v tistem času, tako daleč. Vendar je Omerza osamljen, drugi pač vidijo samo svojo agendo, svojo jezo, svojo vlogo v zgodovini, vsaka beseda je posvečena povzdigovanju njihove vloge.

Pa bi lahko bil fin film, res. Ker je osamosvojitev res projekt, ki je uspel zato, ker so ljudje zmogli pogledati čez svoje planke, dojeti zgodovinski trenutek. Torej točno to, česar ta film ne zmore. Matjaž Mihelčič je naredil pravi partijski film, bebav v svojem poenostavljanju, namenjen le čaščenju Janeza Janše in njegovega kroga. O igranih vložkih raje ne bomo izgubljali besed. Ker so bili preveč strašljivi.