Tarnanje dveh izdajalcev

Duo fantastikus

Piska teh vrstic se držim pravila, da popolnoma ignoriram TV3 in Igorja Pirkoviča, ker pač to ni novinarstvo, ampak navadno gostilnikovanje nekega oboževalca Janeza Janše. Kaj naj namreč pišemo o novinarju, če pa ta človek piše pesmi o prav določenem moškem in njegovi stranki? Če vzdihuje ob imenu tega politika? Da je tudi to novinarstvo, samo da nam ni všeč? Veliko smo se v komunizmu hecali iz novinarskih kolegov, ki niso razumeli, da je treba biti od politike neodvisen, a da bi kdo od novinarjev pisal pesmice o Kardelju, Titu … No, to se takrat, niti v najtršem komunizmu, ni dogajalo. Se pa že leta in leta na TV Slovenija. In vsi se delajo, da ni nič narobe.

A kaj, ko je Pirkovič tokrat gostil poslanca DeSUS Branka Simonoviča, no, podpredsednika državnega zbora Branka Simonoviča, prav tega Simonoviča. Spraševali smo se že, kaj bo namreč SDS naredila s Simonovičem zdaj, ko je napovedal, da bo mogoče podprl vsaj eno, če ne dve interpelaciji opozicije – kar dejansko lahko pomeni, da opoziciji prvič uspe z neko interpelacijo in s tem zamaje Janševo koalicijo. In glej, glej, v ogenj so poslali kar Pirkoviča, da takole v javnem prostoru potipa Simonoviča. Zanimiva kombinacija: Pirkovič, ki je nekakšen politični inšpektor in špeckahla svoje SDS na RTV Slovenija, gosti poslanca Simonoviča, ki iz še do danes nerazložljivih razlogov podpira Janšo in SDS in ga večina volivcev DeSUS dojema kot izdajalca, ki je izdal stranko in tudi politični pol.

Že od vzhičenih vzklikov Pirkoviča, za kako ekskluziven obisk v studiu gre, je bilo jasno, da ima Pirkovič eno samo nalogo: Simonoviču popihati na dušo, mu dati vedeti, kako zelo ga SDS ceni, kako ga ceni tudi on sam, da naj torej ostane v tem gnezdu, kjer ga imajo radi (ker ga rabijo, dodajamo mi). Tako smo že po desetih minutah slišali Pirkovičev vzdih: »Ampak zakaj bi glede na vse, kar ste doslej naredili v koaliciji, vi ne sodelovali v sedanji koaliciji?« In Simonoviču je nemudoma ušlo nazaj: »Saj.« Sledil je vrh. Prišlo je veliko »razkritje« – da je tudi Simonovič na dom dobil naboj v pismu. Pirkovič je bil seveda popolnoma pretresen. Še bolj od Simonoviča. Simonovič je bil tudi pretresen. Oba sta bila pa najbolj pretresena, da res nikogar ni zanimalo, kdo so še poslanci, ki so dobili grozilna pisma na dom. Ja, nikogar ni zanimalo. Ne levih ne desnih, Simonovič. Izdajalcev pač nihče ne mara, tudi tisti ne, ki jim izdajalec da svojo dušo.

Ja, težko je biti izdajalec. Težko je izdajati svoj poklic, Pirkovič. Videli smo, da se čutita. Čutita drug drugega in drug drugemu lahko potožita o neizmerni stiski, ki ju teži. Nihče ju ne mara. Seveda, ne dvomimo, da jima ni lepo. Ampak tako se pač počutijo izdajalci. Tako se počutijo ljudje, ki so izdali svoje volivce. In Simonovič jih je. Tako se počutijo ljudje, ki izdajo svoj poklic. In Pirkovič ga je. Res mora biti neprijetno. Sploh pa je neprijetno, če veš, da tisti, ki si mu predal svojo zvestobo, izgublja. In seveda je težko, če te ljudje prezirajo. Sploh če te prezirajo upravičeno.

In potem je čisto na koncu Pirkovič rekel Simonoviču, da upa, da mu je z oddajo kaj pomagal, da mu je zdaj lažje. Saj bi se smejali, če ne bi bilo tako tragično in razkrivajoče.