Se rešitev vseh naših težav skriva v krofu?

Evropska unija in vse njene države članice so se kot podpisnice Pariškega sporazuma zavezale k temu, da bodo do leta 2050 poskušale doseči, da unija postane prvo podnebno nevtralno gospodarstvo in družba. Sporazum, sprejet pred skoraj šestimi leti, vključuje akcijski načrt za omejitev globalnega segrevanja na manj kot dve stopinji Celzija in prizadevanje, da to ne bi preseglo stopinjo in pol. Če se bo povprečna svetovna temperatura povišala za dve stopinji namesto za eno in pol, bo od pomanjkanja vode, vročinskih valov in drugih ekstremnih vremenskih dogodkov umrlo 150 milijonov več ljudi. Kljub temu da se nam dogovorjeni cilji vztrajno izmikajo, pa obstoječa družbenogospodarska ureditev, kapitalizem, še vedno vztraja pri tem, da je družbeni razvoj mogoče meriti zgolj z rastjo bruto domačega proizvoda. A lahko bi bilo tudi drugače. Mesto Amsterdam je aprila lani razglasilo, da se bo kot prvo mesto na svetu ravnalo po načelih tako imenovane krofne ekonomije, ki jo je utemeljila angleška ekonomistka Kate Raworth. Po njegovih stopinjah stopajo tudi København, Barcelona in Bruselj.

Nova pošast, ki se sprehaja po Evropi, ni ne komunizem ne socializem, opozarja Raworthova, ki že skoraj desetletje prisega na ekonomijo v obliki ameriškega krofa. Za kaj pravzaprav gre? Predstavljajte si ameriški krof, okrogel in z luknjo v sredi. Osnovo krofa predstavlja varen in pravičen prostor za človeštvo, luknja krofa je območje, kjer ljudem primanjkuje osnovnih virov za življenje, zunanji obroč pa meje naših dobrin. Ko prestopimo zunanji okvir našega krofa, smo že vstopili na območje, kjer prispevamo k pospeševanju podnebnih sprememb in nadaljnji degradaciji okolja. Če si želimo torej ostati znotraj varnega obroča, moramo tako nujno oblikovati gospodarstvo, ki bo redistributivno in regenerativno, je prepričana Raworthova.

Amsterdam je svoje popotovanje v novo družbeno gospodarsko ureditev začel s sebkom, kot je analizo družbenega in ekološkega stanja mesta poimenovala Raworthova. Ugotovili so, da stanje ni ravno rožnato: mesto presega planetarne meje, kar se tiče rabe zemljišč, nastajanja odpadkov, uporabe gnojil, zakisljevanja oceanov in emisij ogljika. Po drugi strani se veliko prebivalcev mesta spopada z revščino – skoraj 20 odstotkov si po plačilu najemnine ne more pokriti osnovnih stroškov za preživetje.

Da bi rešili te težave, Raworthova predlaga, da mesto naredi dve veliki spremembi. Prvič, mesto bi moralo opustiti linearni tip gospodarstva in ga nadomestiti s krožnim, v katerem se izdelki in materiali uporabljajo dlje časa. Drugič, mesto bi se moralo premakniti v smer distribuirane ekonomije, ki ima na družbo koheziven učinek. Rešitve, ki jih ob tem našteva, bi lahko strnili v skovanko, ki jo sicer že poznamo: trajnostni razvoj.

Raworthova in njeni privrženci bi vas najraje sicer prepričali, da se vzrok za amsterdamske družbene in ekološke težave skriva predvsem v pomanjkanju idej – kot da do nedavnega še nihče ni pomislil, da bi moralo gospodarstvo poleg zagotavljanja osnovnih človeških potreb hkrati tudi uravnoteževati ekološke vire, da ti ne bi presegli zemeljskih regenerativnih zmogljivosti. Ideja o krofni ekonomiji se zdi tako sveža, da je v izjavi za medije celo amsterdamska podžupanja Marieke van Doorninck, pristojna za trajnostni razvoj, dejala, da si nikoli ni predstavljala, da bi lahko tako revolucionarna družbenogospodarska ureditev, kot je krofna ekonomija, sploh obstajala.

A kot opozarjajo kritiki krofne ekonomije, predvsem iz vrst mestne okoljske levice, ta ni nekaj novega – civilne pobude in politična gibanja v mestu si že desetletja prizadevajo za gospodarstvo, ki bi zagotavljalo dostojno življenje za vse, hkrati pa ohranjalo zdravje planeta. Toda njihova prizadevanja so doslej po navadi zatrle ravno mestne oblasti, ki zdaj pojejo hvalnice krofu.

Kako deluje krofna ekonomija v praksi, si lahko ogledamo na primeru stanovanjske krize, ki pesti Amsterdam. Po nedavni raziskavi naj bi bila čakalna doba za socialna stanovanja v Amsterdamu skoraj štirinajst let. Dodatna stanovanja se sicer gradijo – najnovejši je primer stanovanjskega otoka na Strandeilandu, ki ga podporniki krofne ekonomije označujejo kot značilen primer zelene in družbeno pravične gradnje. Vsak izvajalec, ki bo na otoku hotel graditi, bo moral namreč voditi evidenco materialov, ki se bodo lahko ponovno uporabili, če bi se stavbe kdaj rušile. A obenem bo od osem tisoč novih domov, ki bodo zgrajeni na otoku, le 40 odstotkov namenjenih socialnim stanovanjem.

Krofna ekonomija v očeh kritikov torej ni nič drugega kot fasada za obstoječi sistem, ki v ospredje še vedno postavlja interese kapitala in ne ljudi. Ravno zaradi tega njen prihod tudi ni pomenil večjih pretresov za velik del liberalne elite, ki tega modela ne razume kot resno grožnjo. Gre zgolj za ohranjanje statusa quo.