Kdo se boji cepiv?

Dvaindvajsetega aprila 1721 je v Bostonu pristala ladja Seahorse. Prišla je s Karibov, s sabo pa je pripeljala začimbe – in posadko, okuženo s črnimi kozami. Ker je izbruhnila epidemija, so pod taktirko pastorja Cottona Matherja in zdravnika Zabdiela Boylstona med prebivalstvom izvedli sistematično inokulacijo, alias variolizacijo – ljudi so skozi površinsko ureznino na roki okužili z gnojem, pridobljenim iz izpuščajev tistih, ki so oboleli za blago obliko črnih koz. S tem »pracepljenjem« so jih imunizirali. Toda inokulacija je med delom prebivalstva naletela na srdit odpor, pravi Andrea Grignolio v knjigi Kdo se boji cepiv?, ki je v prevodu Alenke Jovanovski izšla tudi pri nas – na Matherja so celo skušali narediti atentat. V stanovanje so mu vrgli bombo.

Mather in Boylston sta delala vse, da bi ljudstvo prepričala o koristnosti inokulacije, pri dokazovanju sta uporabila statistično metodo in pokazala, da zaradi okužbe z naravno obliko črnih koz umre precej, precej več ljudi kot zaradi okužbe z variolizacijo, a ni pomagalo, to pa ni bilo brez posledic. Recimo: ker George Washington leta 1776 – v času ameriške revolucije (no, v času ameriškega osamosvajanja) – svoje vojske ni dal variolizirati, je bila tako zdelana in zdesetkana, da Britancem ni in ni mogla iztrgati Quebeca. Ja, britanska vojska je bila variolizirana. In ja, Washington je dal svojo vojsko naslednje leto variolizirati. Ostalo je zgodovina: Washingtonova vojska je dobila vojno in osamosvojila Ameriko, Washington pa je postal prvi ameriški predsednik.

Toda prve prave proticepilske skupine so se pojavile šele dobrih 100 let kasneje, ko je variolizacijo zamenjalo cepljenje, ki naj bi ljudi zaščitilo pred nenehnimi izbruhi črnih koz. Leta 1853, ko so v Britaniji uvedli obvezno – in brezplačno – cepljenje za otroke od tretjega meseca starosti, so se proticepilci divje spopadli s policijo. Cepljenju so nasprotovali iz različnih razlogov – ker da krati individualne svoboščine, ker da otroci s tem dobijo »gnojne izcedke neznancev«, ker da medicini ni mogoče zaupati in ker da pri tem prihaja do mešanja človeške in živalske krvi, to pa je »nekrščansko«. Oblikovala so se prva proticepilska združenja, recimo britanska Zveza proti obveznemu cepljenju, Ameriško združenje proti cepljenju ali Novoangleška zveza proti obveznemu cepljenju, ki so objavljala propagandne brošure, organizirala pravne bitke in prirejala množične protestne shode, leta 1885 pa se je v Leicestru trem osebam, ki so nasprotovale cepljenju svojih otrok, pridružilo kar 80 tisoč protestnikov.

Ne, proticepilstvo ni nič novega. In ne, tudi proticepilske teorije zarote niso nič novega. Že leta 1878 je neko britansko proticepilsko glasilo cepivu proti črnim kozam očitalo, »da povzroča hude bolezni (davico in nevarne kožne sepse, kot je erizipel oziroma šen); da je neučinkovito ter nadomestljivo z naravnimi življenjskimi slogi in praksami, ki organizmu učinkoviteje zagotavljajo imunost; da so pri postopkih inokulacije uporabljene strupene snovi (karbolna kislina); da cepljenje krepi despotsko in paternalistično ravnanje zdravstvenih ustanov, katerih namen je podjarmiti prebivalstvo; in naposled – da omogoča zgolj časovno omejeno imunsko zaščito, ki zahteva nenehno in nevarno obnavljanje.«

Na prvega zdravnika, ki je izvajal pracepljenje proti črnim kozam v Bostonu leta 1721, so celo skušali narediti atentat. V stanovanje so mu vrgli bombo.

Lahko bi rekli: dobrodošli v letu 2021! Proticepilske teorije zarote, ki so nastale ob koncu 19. stoletja, še vedno zažigajo. Med letoma 1930 in 1960, ko so cepiva zamejila ali ustavila vse glavne nalezljive bolezni, so sicer potihnile, a so se vrnile – v sedemdesetih letih so podprle »dokazovanje«, da trivalentno cepivo proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju povzroča huda nevrološka obolenja, leta 1998 pa so podprle britanskega kirurga in gastroenterologa Andrewa J. Wakefielda, ki je z »zavestno prevaro«, namišljenimi povezavami, umetnim vzorcem, prirejanjem podatkov, ponarejanjem zdravstvenih kartotek in zlorabo nenaključno izbranih otrok iz proticepilskih družin, s katerimi je opravil poskus, »razkril«, da trivalentno cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam povzroča avtizem (»Načrt je bil, da bi trivalentno cepivo spravili na slab glas z obtožbo, da povzroča avtizem, nato pa na trg postavili svoj konkurenčni izdelek: odmerek cepiva proti ošpicam«). Proticepilci, ki so s tem okrepili svoje vrste, so tudi zagotavljali, da cepiva vsebujejo »strupene snovi«, recimo tiomersal, etil živega srebra, skvalen, aluminij, formaldehid in težke kovine, da so aditivi v cepivih rakotvorni in da »preobremenitev« s cepivi slabša imunski sistem in povzroča tumorje.

Proticepilci so bili vedno leta 2021.

Neznosna lahkotnost teorij zarote

»V osemdesetih letih so se na ulicah naših mest prenehali pojavljati bolniki, na pol hromi zaradi otroške paralize, jetičniki, uničeni zaradi tuberkuloze, in ljudje, iznakaženi zaradi črnih koz,« pravi Grignolio, ki poudarja, da so prav ti bolniki s strahotno in strašljivo iznakaženostjo v svojem času opozarjali na odsotnost učinkovitih družbenih alarmov in presoje kolektivnega tveganja. Ko se niso več pojavljali, se je zdelo, da učinkoviti družbeni alarmi niso več potrebni in da kolektivnega tveganja ni več. Proticepilci so imeli občutek, da imajo prav. In ko je leta 2020 izbruhnil covid, so imeli spet občutek, da imajo prav – na ulicah naših mest se niso pojavljali ljudje z iznakaženimi obrazi, zato razloga za družbeni alarm niso videli.

Leta 1885 se je v Leicestru v Veliki Britaniji trem osebam, ki so nasprotovale cepljenju svojih otrok, pridružilo kar 80 tisoč protestnikov.

Grignolio je knjigo Kdo se boji cepiv? objavil leta 2016, pri nas pa je izšla leta 2019 – tik pred izbruhom covida. Ko jo berete, na svoje veliko presenečenje ugotovite, da so pripoved o cepivih in cepljenju pred izbruhom covida obvladovali proticepilci. Trditve, da so v zahodni družbi hude nalezljive bolezni že izginile, da so cepiva škodljiva in da lahko necepljeni otroci po naravni poti in brez večjih tveganj prebolijo ošpice, davico, norice, oslovski kašelj in tetanus, so postale nove resnice, tako rekoč nova oznanila. Mediji, s televizijami vred, so jim prikimali – zgodbam o naših »srčkih«, ki da jih ugonabljajo cepiva (in zlobni zdravniki), se niso mogli upreti. Le zakaj bi se jim, če pa so »resnične zgodbe« in »osebne izkušnje z zdravljenjem« uživale tako visoke ratinge? Bolj ko so bile subjektivne, bolj so bile prepričljive – in bolj so odvračale od cepljenja. Ja, to so hoteli gledati vsi. Najprej so gledali – potem so začeli verjeti.

Kakšne so bile posledice, ni skrivnost: precepljenost populacije se je zmanjšala, kolektivna imunost, ki preprečuje širjenje nalezljivih bolezni znotraj posamezne populacije, če je cepljen dovolj velik odstotek posameznikov (od 85 do 95 odstotkov), se je izgubila, kolektivno tveganje se je povečalo. Ne prvič. Toda v času pred izbruhom covida se je vendarle zgodilo nekaj radikalno novega, pravi Grignolio: prvič, število nasprotnikov cepljenja se je – kljub očitnemu zmagoslavju cepiv – občutno povečalo; in drugič, nasprotovanje cepljenju, ki je bilo v preteklosti značilno za marginalne skupine, so prevzeli tudi najizobraženejši in najpremožnejši sloji prebivalstva. In to se mu zdi najbolj šokantno: »Da se po dveh stoletjih uspešnega obvladovanja strašnih nalezljivih bolezni v osemdesetih letih 20. stoletja v naprednih demokracijah pojavijo starši z visoko ravnijo izobrazbe ali visokim družbeno-ekonomskim standardom, vendar tudi z nerazumnimi pogledi na cepljenje, zaradi katerih zavračajo tovrstno zdravljenje lastnih otrok.«

Kar je nerodno: elite – izobražene, premožne – so zelo vplivne. Proticepilstvu dodajo glamur. Tako postajajo zgledi, ki vlečejo. Kako deluje ta novi konspirološki um, ki je prevzel in omamil tudi izobražene in premožne elite? Če ima njihov otrok raka, avtoimunsko bolezen ali hudo telesno poškodbo, nimajo nič proti terapijam in zdravilom, ki niso brez neželenih učinkov – cepljenje zdravega otroka pa ne pride v poštev. Ker spregledajo, »da cepiva delujejo kot kolektivni in ne individualni fenomen« (in »da je prag 95 odstotkov previsok, da bi si lahko kdor koli svojevoljno privoščil razkošje neupoštevanja tega pravila kolektivne zaščite«), se skušajo cepljenju svojega otroka izogniti ob predpostavki, da so vsi drugi zaradi cepljenja že imunizirani in da bo njihov otrok deležen tuje zaščite s cepivom, kar je le oblika »biološkega parazitizma«, saj je »nepravično uživati družbene prednosti imunizacije, ne da bi sami prevzeli težo – izredno redkega – tveganja alergičnih reakcij, ki jih včasih izzove cepljenje«.

Proticepilci, ki raje tvegajo bolezen kot cepljenje, so bili na covid pripravljeni. Totalno. Čas pred izbruhom covida jih je opolnomočil, oborožil in mobiliziral. Dobivali so bitke. Izbruh covida je bil priložnost, da dobijo vojno.

Višji sloji so očitno nasedli neoliberalnemu mitu o svoji privilegiranosti – prepričanju, da višji sloji najbolje razumejo zdravstvo, da največ poizvedujejo, da so avtonomni, da jim je nemogoče »prati možgane«, da imajo najboljši pregled nad izračuni tveganj in koristi, da imajo torej najboljši vpogled v medicinsko in farmakološko zdravljenje. Navsezadnje, višji sloji živijo bolje in dlje kot drugi.

A višjim slojem, ki ob soočenju z »nasprotujočimi si mnenji« vedno nagonsko vedo, katero mnenje je pravo (za protislovnosti teorij zarote pa so slepi), v času pred izbruhom covida ni bilo težko intonirati in celo diktirati pripovedi o cepljenju in cepivih. Internet je – v času Trumpove vladavine in vzpona populizma (italijansko Gibanje petih zvezd je prav tako »skeptično« do cepljenja) – ravno postal medij krasnega novega postresničnega, postfaktičnega sveta in vse bujnejše konspirologije, zato so lažne novice in retorični biseri proticepilskega gibanja – da cepiva povzročajo avtizem, da lahko povzročijo hude nevrološke in avtoimunske bolezni, da oslabijo imunski sistem, da so necepljeni otroci bolj zdravi od cepljenih (in da so tudi manj dovzetni za nalezljive bolezni), da so nalezljive bolezni, s katerimi se okužimo po naravni poti, odlično naravno sredstvo za doseganje naravne imunosti (zato se je treba čim prej izpostaviti okužbi), da nalezljive bolezni niso upadle zaradi cepiv, temveč zaradi izboljšanja higiensko-zdravstvenih razmer, da se je pojavnost oslovskega kašlja v Ameriki občutno zmanjšala že pred letom 1948, ko so uvedli trivalentno cepivo proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju, da prihodnost medicine temelji na higieni, da lahko vse okužbe minejo po naravni poti (bolezen je treba preboleti v »normalni, neublaženi obliki«), da obvezno cepljenje orkestrira farmacevtska industrija in da so vsi zdravniki, znanstveniki in raziskovalci v službi farmacevtskih multinacionalk (Big Pharma), ki podpihujejo strahove pred nalezljivimi boleznimi in jih celo namerno razširjajo – zvenele še toliko resničnejše, atraktivnejše in prepričljivejše od resnice. Javnomnenjske raziskave pa so kazale, da se vse več staršev za to, da otroka ne bodo cepili, odloči na podlagi informacij, ki jih zasledi na internetu, in da internetu kot viru informacij o zdravju veliko bolj – v 52 odstotkih – sledijo tisti, ki ne zaupajo klasičnim zdravstvenim storitvam, informacije o zdravju na internetu pa išče le 17 odstotkov zagovornikov cepljenja. Da avtizem povzroča cepivo, je trdilo kar 62 odstotkov tistih, ki so jih o zdravju informirali internet, forumi, blogi in socialna omrežja, prav socialna omrežja, ki so ravno prešla v svojo aktivistično, mobilizacijsko fazo, pa so proticepilcem omogočila, da so se organizirali – da so postali vidni in slišni. Bolj ko so postajali vidni in slišni, bolj se je prijemala Wakefieldova trditev, da trivalentno cepivo OMR povzroča avtizem, in bolj so se strahovi, uperjeni proti trivalentnemu cepivu OMR, razširjali in prelivali na druga cepiva, tudi na cepivo proti gripi. Covid pa so proticepilci itak razglašali le za verzijo gripe.

Popolni vihar

Proticepilci so bili vedno leta 1721, toda v času pred izbruhom covida so se jim poravnali planeti.

Prvič, ljudje so vse bolj zaupali šarlatanom, prevarantom in šušmarjem, ki so ponujali »alternativno zdravljenje«, »holistični in naravni pristop k boleznim«, »antropozofsko medicino«, »magične« prehranske izdelke, izdelke za dobro počutje, »čudežne« preparate iz matičnih celic, »mistične« homeopatske terapije, »naravna« zdravila proti raku, kot je recimo destilat kozjega urina, alias »serum Bonifacio«, in druge »naturopatske pristope«. K temu so pripomogle tudi televizije, ki so začele soočati zdravnike in zdravilce, strokovnjake in amaterje (»Osvetliti je treba obe strani medalje«), s čimer so ustvarjale lažno ravnovesje in vtis, da živimo v svetu, v katerem ima vsakdo prav, nasprotna stališča predstavljale kot enakovredna (čeprav eno temelji na znanstvenih dokazih, drugo na blogerskih mnenjih in tračih) ter legitimirale šarlatane in »neodvisne raziskovalce«, ki so se predstavljali kot osamljeni, nedolžni, neomadeževani, nerazumljeni mučeniki in žrtve zarote: Onkraj svojega časa vidijo! Novi Galileji! Toliko bi nam lahko dali, pa jih cinični in zavistni vplivneži, nosilci moči, znanstvena skupnost in farmacevtska industrija nenehno ovirajo, onemogočajo in marginalizirajo! Prihodnost bo pokazala!

Zakaj se izobraženi in premožni proticepilci – že po definiciji prepričani o svoji samozadostnosti in popolni avtonomiji – na kritike zaradi zavračanja cepljenja odzovejo s še hujšim, neomajnim zavračanjem?

Značilnosti teorij zarote, ki jih najdemo na spletu, se lepo ujemajo z likom šarlatana kot žrtve nosilcev moči, pravi Grignolio: »Lik nerazumljenega mučenika nepričakovano razkriva družbene robove, ki ga podpirajo. Zatem se z njim, nekakšnim katalizatorjem vse bolj razširjenih družbenih frustracij, poistovetijo tisti, ki – zlasti zaradi ekonomske krize – v političnih krivicah in institucionalnih ovirah vidijo vzroke za nedoseganje zadovoljivih kariernih (čeravno samo pričakovanih ali namišljenih) rezultatov.«

Ljudje so si ob »kačjem olju«, ki so ga prodajali vsi ti šarlatani, sleparji in sejmarji, rekli: Nekaj je na tem! Natanko to pa si vedno rečejo tudi ob teorijah zarote: Morda ni vse res, toda nekaj je na tem! Če ne bi bilo nekaj na tem, potem to ne bi tako blazno jezilo, živciralo in iritiralo elit in oblasti! Če ne bi bilo nekaj na tem, potem oblasti nanje ne bi pošiljale policije, solzivca in vodnih topov!

Kar nas vrača v čas »magije in čarovništva«, ko je bilo »teorij in zdravljenj toliko, kolikor je bilo oseb, ki so se ukvarjale z medicino. Vsakdo je imel svojo terapijo, ki je ustrezala njegovim privržencem; v skladu s temi teorijami je bilo mogoče zdraviti, vendar te v povprečju niso omogočale, da bi ljudje presegli prag štiridesetega leta življenja.« Zato ne preseneča, da so ankete v Italiji pred izbruhom covida kazale, da med glasovi, ki staršem izrecno odsvetujejo priporočeno cepljenje otrok, najdemo skoraj 30-odstotni delež »prijateljev in znancev«.

Drugič, odnos do zdravnika se je spremenil. Ali natančneje: zdravniki so v očeh pacientov vse bolj izgubljali zaupanje in avtoriteto. Ljudje so se na zdravnikovo avtoriteto po novem odzivali »skorajda sumničavo«, v nepristranskost zdravnikov niso več verjeli, paternalizma – pokroviteljskega odnosa zdravnikov – niso več tolerirali. Dobili so občutek, da so zaradi spletne dostopnosti medicinskih informacij dovolj dobro obveščeni, da se lahko sami odločajo in da sami prevzamejo »dejavno vlogo pri zdravljenju«. V času pred izbruhom covida se je to zavračanje pokroviteljskega odnosa tako stopnjevalo, da je »celo preraslo v dejavnik tveganja za javno zdravje«. Nič čudnega: diskreditiranje strokovnjakov, znanosti, ustanov in dejstev je bilo tedaj v polnem razmahu.

Tretjič, povprečna starost staršev se je začela zviševati – ljudje so imeli otroke vse kasneje. Da nasprotujejo cepljenju in da v avtizmu vidijo posledico cepiva, ne preseneča: »Kadar taki starši zaradi cepljenj v prvih treh letih otrokovega življenja obiščejo pediatra, čutijo psihološko nelagodje zaradi bojazni, da bo pri otroku odkril kako prirojeno bolezen (dodatno ga krepijo nezanesljive in protislovne spletne informacije), ali pa jih zaradi lastne starosti navdaja starševska in eksistenčna bojazen.« Še toliko bolj, ker gre običajno za edinca oziroma edinko (»Tveganje v zvezi s potomstvom je postavljeno na najvišje mesto, zato je najvišja tudi možnost napačne ocene morebitnih zdravstvenih izbir«) in ker »življenjsko nelagodje staršev postopoma narašča od 28. do 40. oziroma 42. leta ter v skupini staršev med 36. in 40. letom, ki so najbolj nezadovoljni, doseže vrhunec okrog tretjega leta otrokove starosti«. Logično, tak 40-letnik – pač 40-letnik, ki po poklicni in eksistencialni plati preživlja najbolj stresno in nezadovoljujoče obdobje svojega življenja in ki ima »izkrivljeno percepcijo vrednotenja tveganj pri zdravstveno-sanitarnih izbirah glede otrok« – se bolj nagiba k neupoštevanju pediatrovega poziva k cepljenju kot 20-letnik. Ironija je v tem, da »pojavnost avtizma in drugih nevrokognitivnih motenj, ki jih proticepilska gibanja zmotno povezujejo z uporabo trivalentnega cepiva OMR, v resnici narašča hkrati s postopnim povečevanjem povprečne starosti staršev, med te starejše starše pa spada – pozor – tudi dobršen delež staršev, ki cepljenju nasprotujejo zaradi strahu pred njegovimi nevrotoksičnimi učinki.« Z eno besedo: »Pozno starševstvo pomeni večje tveganje bolezni pri novorojencu, bolj negotov izid poroda in nevarnost, da novih možnosti za reprodukcijo ne bo več.« To so starši, ki svoj proticepilski disput vedno začnejo s frazo: »Starši pripovedujejo ...« Ali pa s frazo: »Vprašajte matere obolelih otrok ...« Instrumentaliziranje čustev je uvod v proticepilsko kozmologijo, ki je tako nabita s čustvi, da kar kliče populizem in demagogijo.

In četrtič, spletno komuniciranje se je brutalno, ekstremno, res do skrajnosti polariziralo (»mi« proti »njim«, »poštenjaki« proti »lažnivcem«, »ljudstvo« proti »elitam« ipd.), ko pa se to zgodi, se začnejo ljudje obnašati po »plemenski logiki, ki temelji na pripadnosti podobnim politično-kulturnim vrednotam,« kar pomeni, da starši »svoje videnje prilagodijo prevladujočim merilom znotraj skupine ali skupnosti, za katero čutijo, da ji pripadajo«. Ljudje namreč v takšni paranoidni, napeti, stresni, manihejski atmosferi le še dodatno opolnomočijo in oborožijo predsodke: pod vplivom »predsodka potrditve« iščejo in sprejemajo le informacije, ki potrjujejo njihova zakoreninjena prepričanja (in kakopak zavračajo vse, kar tem prepričanjem nasprotuje), pod vplivom »finalističnih predsodkov« velik pomen pripisujejo rečem, ki jih je povzročilo golo naključje, pod vplivom »predsodka navidezne korelacije« se nagibajo k ustvarjanju povezav med podatki, pri katerih ni nobene korelacije, pod vplivom »predsodka zanemarjanja verjetnosti« precenjujejo nenevarna in podcenjujejo najnevarnejša tveganja, pod vplivom »predsodka nasprotnega učinka« pa se postavijo na okope, če se pojavijo podatki in dokazi, ki kažejo na zmotnost njihovih vsajenih prepričanj. Bolj ko jim »vsiljujejo« znanstvene dokaze in dejstva, bolj se oklepajo svojih zakoreninjenih stališč in prepričanj – teorij zarote.

Družba ne obstaja

Kar tudi pojasni, zakaj se izobraženi in premožni proticepilci – že po definiciji prepričani o svoji samozadostnosti in popolni avtonomiji – na kritike zaradi zavračanja cepljenja odzovejo s še hujšim, neomajnim zavračanjem, zakaj postanejo nedovzetni za kakršnokoli argumentacijo ali smiselno komunikacijo in zakaj zlepa ne spremenijo svojih prepričanj, niti tedaj, ko jim predložijo povsem očitne dokaze, da med cepljenjem in avtizmom ni nobene povezave ( ja, predsodek nasprotnega učinka jim je pisan na kožo), zakaj upad kritične zmožnosti družbe, umirjenega kulturnega razpravljanja, kognitivne sposobnosti, da bi razumeli tveganja, in miselnih orodij, s katerimi bi lahko razumeli modernost (aspirin je 20-krat nevarnejši od cepiv, ljudje v »umazanih« in »stresnih« mestih živijo dlje kot na »naravnem« podeželju, v »dekadentnih« mestih je manj samomorov kot na »čistem« podeželju, ko so ljudje nekoč živeli naravno, v kristalno čistem okolju, je njihova povprečna pričakovana življenjska doba znašala približno 35 let, naravne katastrofe – recimo španska gripa, ki je pobila 100 milijonov ljudi – se zdijo sprejemljivejše od prometne nesreče, ki jo povzroči človek, ali pa smrti zaradi strdka v krvi, če bi blokirali razvoj tehnoloških in znanstvenih iznajdb, ne bi postali družba ničelnega tveganja, ampak bi ostali v kameni dobi), pomeni »tveganje za demokracijo«, in zakaj med proticepilci najdemo toliko ljudi, ki ne volijo. »Tovrstni pogledi se ne le čedalje bolj krepijo in se napajajo sami pri sebi, ampak tudi vodijo k postopni družbeni in politični neangažiranosti.«

Zdravniki so v očeh pacientov vse bolj izgubljali zaupanje in avtoriteto. Ljudje so se na zdravnikovo avtoriteto po novem odzivali »skorajda sumničavo«, v nepristranskost zdravnikov niso več verjeli, paternalizma – pokroviteljskega odnosa zdravnikov – niso več tolerirali.

Atmosfera pred izbruhom covida je spominjala na histerično, konspirološko atmosfero v prvih desetletjih 20. stoletja, ko je v Ameriki izbruhnila epidemija otroške paralize, za katero so potem krivili vse po spisku – italijanske migrante, mleko, borovnice, sladoled in mačke. Leta 1916 so jih v New Yorku pobili 70 tisoč.

Proticepilci, ki raje tvegajo bolezen kot cepljenje, so bili na covid pripravljeni. Totalno. Čas pred izbruhom covida jih je opolnomočil, oborožil in mobiliziral. Dobivali so bitke. Izbruh covida je bil priložnost, da dobijo vojno. Vse jim je šlo na roko. Svet je mutiral – dejstva so zamenjale fikcije, resnico je zamenjala postresničnost, demokracijo pa so zamenjale teorije zarote. In kot pravi Andrea Grignolio: »Poleg tega se v neoliberalnem času žal zdi še posebej neučinkovito sklicevanje na splošne družbene koristi, povezane s cepljenjem, denimo na pomembnost kolektivne imunosti.« Neoliberalne politike so ljudi prepričale, da družba ne obstaja. S tem so odprle vrata pekla. V peklu pa ljudi povezujejo in solidarizirajo le še teorije zarote. Verjamejo le še ljudem, ki verjamejo istim teorijam zarote kot oni – ja, verjamejo le še skupnosti, ki verjame istim teorijam zarote kot oni.

Ko jih vera v to, da covid ne obstaja, poveže, imajo namreč končno občutek, da so med svojimi. Lahko si oddahnejo. Niso več sami. Niso več osamljeni. Niso več izolirani. Končno imajo nekoga, s katerim se lahko pogovarjajo. Nekoga, ki se strinja z njimi. Nekoga, ki jih razume. Njihovo življenje ima vendarle smisel. Vendarle so “special”, nekaj posebnega. Vendarle so središče sveta. Vendarle so protagonisti, del odporniškega gibanja, revolucionarji. Še malo prej so bili outsiderji – zdaj so sprejeti, del revolucije, del skupnosti. In zlepa ne boste našli močnejše skupnosti. Drug ob drugem so čutijo varne in sigurne. Drug ob drugem se čutijo opolnomočene. Drug drugega ganejo. Drug ob drugem se zjočejo. Pritiski izginejo. Življenje se jim uredi.

Če ima njihov otrok raka, avtoimunsko bolezen ali hudo telesno poškodbo, nimajo nič proti terapijam in zdravilom, ki niso brez neželenih učinkov – cepljenje zdravega otroka pa ne pride v poštev.

Vztrajanje, da covid ne obstaja, pove vse o življenju v neoliberalnem kapitalizmu. Tu vidimo, kaj vse morajo ljudje početi in verjeti, da bi se v času neoliberalizma, ki jih je prehitel, ločil, osamil, odtujil in izoliral, da ne rečem karanteniziral, ponovno povezali. Tu vidimo, kaj vse morajo početi in verjeti, da bi v času neoliberalizma, ki je razbil in uničil skupnost, spet postali skupnost. Tu vidimo, kako drastični in nori morajo biti, da bi v času neoliberalizma, ki jih je kruto izključil in pustil zadaj, presegli svojo marginaliziranost in svojo manjvrednost.