(Ne)dostojna oskrba

Poslanci so potrdili primernost predloga zakona o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi po dveh desetletjih čakanja sistemsko uredil zanemarjeno področje skrbi za najstarejše – predvsem naj bi priskrbel dodatna mesta po domovih za starejše, izboljšal zdajšnje zmogljivosti in okrepil storitve pomoči na domu. A zakon je kljub temu še vedno deležen številnih kritik stroke, ker naj ne bi obravnaval ključnih dejavnikov dolgotrajne oskrbe, kot so viri financiranja, delovanje in razvoj javne mreže izvajalcev, upravičenost uporabnikov do storitve ter kadrovski, prostorski in drugi standardi za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Kot opozarjajo pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, bi novi zakon lahko še dodatno poslabšal ekonomski položaj najranljivejših.

Po predlogu zakona bi lahko več kot 33 tisoč invalidov ostalo brez dodatka za pomoč in postrežbo iz pokojninske blagajne. Ta pripada upokojencem in drugim zavarovancem, ki zaradi zdravstvenih okoliščin potrebujejo stalno pomoč in postrežbo druge osebe, njegova višina pa je določena glede na stopnjo pomoči, ki jo potrebujejo, in znaša od 150 do 430 evrov na mesec. Pravica do njega je zagotovljena z vplačevanjem prispevka za primer invalidnosti znotraj obveznega pokojninskega zavarovanja.

Kot določa zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti. Kljub temu se novi zakon v 153. členu želi postaviti nad ta zakon in določa, da se pravica do dodatka in nekatere druge pravice znotraj že veljavnega zakona, ki ureja to področje, izbrišejo, v novem zakonu pa se ta dodatek spremeni v obliko denarnega prejemka. 

Pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije so kritični in pravijo, da se s tem dodatek spreminja v socialni transfer, to pa bi pomenilo, da bi se njegova višina lahko poljubno spreminjala glede na finančno stanje ministrstva za delo ali državnega proračuna in bi bila vezana na socialni položaj upravičencev. Na pristojnem ministrstvu poudarjajo, da bodo upravičenci v sistemu dolgotrajne oskrbe še naprej lahko uživali pravico do denarnega prejemka, lahko pa bodo izbrali tudi pravico do storitev dolgotrajne oskrbe.

V zvezi kljub temu menijo, da sprememba ne bi zdržala ustavne presoje, brez denarnega dodatka in olajšav, ki pripadajo invalidom, pa bi se njihov socialni položaj utegnil poslabšati. Ravno zato so na začetku oktobra državnemu zboru izročili peticijo proti krčenju pravic slepih in slabovidnih, ki jo je podpisalo skoraj 14 tisoč posameznikov.

Na težavo, ki bi se lahko pokazala s sprejetjem zakona, so opozorili tudi pri Inštitutu 8. marec. Z osebnimi izpovedmi želijo prikazati, zakaj je ohranitev dodatka kot osnovne pravice nujno potrebna.

Tole je izpoved Alenke Kreč Bricelj iz socialnega podjetja Smetumet. »Ker uporabljam invalidski voziček, pogosto ne morem izbrati poljubnega prevoznega sredstva. Veliko vlakov in avtobusov ni dostopnih, kolesa ne morem voziti, zato se lahko peljem le z osebnim avtomobilom ali taksijem. Na počitnicah lahko izberem le kapacitete, ki so prilagojene invalidom, te pa so po pravilu dražje. Za opravljanje nekaterih domačih del, ki bi jih brez gibalne oviranosti lahko opravila sama, moram prositi za pomoč družinske člane in znance ali pa plačati servis. Dodatek za pomoč in postrežbo mi omogoča premostitev težav in ovir, ki jih imam zaradi invalidnosti,« je zapisala. »Zaradi tega se počutim enakovredno, za doseganje osnovnega dostojanstva in samostojnosti pa se mi ni treba podrejati in umikati na rob družbe.«