Refleksija o koronačasu

Razstava, ki nas sooči s časom negotovosti in čez noč spremenjenim vsakdanom, ki nam je bil do lanske pomladi neznan − danes pa ga že razumemo kot zgodovinskega

Fotografski posnetki opustelih ljubljanskih ulic, ljudje z zaščitnimi maskami, tvit komentarji, na dom naročena hrana, stanovanjski ambient spremenjen v učilnico in pisarno, televizijsko poročanje o prvem in vseh nadaljnjih okuženih ter novih in novih vladnih ukrepih, intimni dnevniški zapisi ter sveži grafiti, nov simbol boja proti virusu – vse to na Koronarazstavi obiskovalca sooči s časom negotovosti in čez noč spremenjenim vsakdanom, ki nam je bil do lanske pomladi neznan − danes pa ga že razumemo kot zgodovinskega. Zbrana dela, ki so v zbirko muzeja prispela v okviru javnega poziva Koronaprojekt – čim prej korono v muzej! na razstavi, ki je v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do 16. januarja 2022, gledalcu ponujajo vpogled v skupnostno refleksijo o koronačasu.

V Mestnem muzejju so se ob lanskem začetku epidemije želeli proaktivno odzvati na dane razmere in ostati povezani s širšo lokalno skupnostjo. Tako so marca 2020 objavili poziv, s katerim so posameznike prosili za utripe iz novega vsakdana. Zbrali so več kot  1500 fotografskih in videoposnetkov, več serij dnevniških zapisov in nekaj zares posebnih predmetov. Med njimi prototip zastave z znakom, ki simbolizira boj proti koronavirusu, ki so jih v prvem valu epidemije izobesile nekatere bolnišnice v Sloveniji in po svetu, pletena figura virusa, ter primer zaščitne maske iz časa pomanjkanja zaščitne opreme

Direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane Blaž Peršin je za STA dejal, da je pomenljiv že sam naslov Koronarazstava: Čim prej korono v muzej, ki sugerira, da se s tem korono kot pojav, ki nas je zaznamoval in nas še zaznamuje, na nek način zapre v depo. Predvsem pa so po njegovih besedah za samo razstavo pomembni ljudje, ki so jo pomagali soustvariti s tem, da so zanjo prispevali predmete, videe, fotografije, dnevniške zapise in osebna pričevanja iz obdobja nenadne ustavitve javnega življenja.

Dodal je, da je bila avtorska ekipa, ki jo sestavljajo Nejc Kovačič, Janez Polajnar in Blaž Vurnik, nenehno v stiku z ljudmi. Cel projekt je opisal kot "neke vrste lakmusov papir za to, kako preživeti hude čase, se jih morda s trpkostjo tudi spominjati, hkrati pa upati, da se nam kaj takega ne bi ponovilo". 

V Mestnem muzejju so se ob lanskem začetku epidemije želeli proaktivno odzvati na dane razmere in ostati povezani s širšo lokalno skupnostjo. Tako so marca 2020 objavili poziv, s katerim so posameznike prosili za utripe iz novega vsakdana. Zbrali so več kot 1500 fotografskih in videoposnetkov, več serij dnevniških zapisov in nekaj zares posebnih predmetov.

Vodja projekta Kovačič je dejal, da so na razstavi predstavljeni prizori in predmeti že sedaj pomemben zgodovinski element, ki bodo v pomoč tudi pri raziskovanju koronačasa v prihodnje.

Zaradi fizične distance so po njegovih besedah v muzeju od posameznikov v prvi fazi prejeli predvsem digitalno gradivo, na katerem so ovekovečene prazne ulice, zaprete ustanove ter fizične ovire, s podaljševanjem epidemije pa so začeli prejemati bolj osebnoizpovedne zgodbe. Po njegovih besedah je bil odziv posameznikov na poziv muzeja resnično izjemen, našteli so namreč več kot 80 posameznikov, pripadnikov različnih generacij. "Vsi smo postali nekakšni pričevalci zgodovine," je presodil.

Kovačič je skupaj s kustosoma Polajnarjem in Vurnikom razstavi dodal tudi širši politično-družbeni okvir: "V koronačasu je bila prepletenost političnega, družbenega ter javnega in zasebnega življenja tako močna, da tega ni bilo mogoče obiti." Razstavo po njegovih besedah namenoma uvajajo tviti, saj je v začetku epidemije potekala komunikacija predvsem preko družbenih omrežij.

Tvite raznolikih avtorjev, med katerimi so tudi vidnejši politiki, nadgrajuje nekaj predmetov, kot so denimo kvačkani korona virus, maske z navadno elastiko, ki jih je ob začetku epidemije naročila vlada, pa gora toaletnega papirja, po katerem je bilo med zaprtjem veliko povpraševanja. Sledijo fotografije z začetka epidemije, na katerih so denimo ovekovečeni prazna Ljubljana, maske, vrste in razne fizične ovire.

Obiskovalec nato vstopi v stanovanje, kjer smo v času zaprtja preživeli največ časa. V središču je miza z računalnikom, na katerem se prikazuje izpoved noseče samske ženske, ob njem pa so še otroški zvezek in knjiga ter vrečka dostavljavca hrane. Postavitev zaokroža dnevna soba s TV-jem, na katerem se predvajajo ključni mejniki, ki so bili državljanom podani preko dnevnih poročil. Razstavo pa zaključuje protestniški transparent, ki po besedah Kovačiča "nakazuje izhod iz muzeja naprej v življenje".