Kako misliti demokracijo sredi pandemije

Na ljubljanski univerzi je (spre)govorila znanost

»Pandemija covida-19 je ob zdravstvenih odprla številne družbene rane. Poglobilo se je nezaupanje v znanost in medicino, okrepilo verovanje v moč besede na družbenih omrežjih, javni prostor je razpadel na mnoge podskupine, ki jih – pogosto ideološko in interesno raznolike – povezujejo nove skupne agende političnega protesta. Vse našteto predstavlja velik izziv in odpira ključno vprašanje: kako misliti demokracijo in demokratični razvoj?« S temi besedami je okroglo mizo v organizaciji ljubljanske univerze otvorila sociologinja kulture Ksenija Vidmar Horvat. O možnih poteh in usodi post-pandemičnega okrevanja demokracije se je pogovarjala s filozofom Mladenom Dolarjem in ustavnim pravnikom Sašo Zagorcem. Kaj bi morali biti torej nujni prvi koraki – za obnovitev zaupanja, za vzpostavitev nove skupne platforme demokratičnega razpravljanja? Kakšna, v tem načrtovanju post-pandemične prihodnosti, bo usoda razuma in racionalnosti?

»Spet smo neka neslavna avantgarda, prav v svetovnem vrhu,« je trenutne razmere v Sloveniji opisal Dolar in se navezal na dejstvo, da se je Slovenija prejšnji teden uvrstila na sam vrh držav po številu novih primerov okužb z novim koronavirusom. Podobno neslavno mesto si je prislužila tudi konec lanskega leta, ko je prednjačila po številu smrti. »Kot da bi se nekje zataknili v času, se nam ta lanski čas vnova, leto kasneje – zazankani smo v njem – ponavlja. Kot da bi prišli v nek ciklični čas, iz katerega ne moremo ven.«

Po drugi strani smo svetu izpostavljeni tudi po neki drugi potezi, je nadaljeval Dolar. »Pred nekaj tedni je bila tukaj skupina evropskih poslancev, ki je ocenjevala stanje demokracije v Sloveniji. In predsednica te skupine je ob odhodu izjavila, da še nikoli ni videla tako grobe komunikacije – tolikšne stopnje sovraštva, hujskanja, obračunavanja v javnem prostoru.«

Po njegovem je eno tesno povezano z drugim. V boju s pandemijo bi namreč bolj kot karkoli drugega rabili oblast, ki bi bila sposobna pridobiti zaupanje in spoštovanje državljanov. »Ne pa oblast, ki ob vsaki priložnosti pospešuje razdor in poskuša ukrepe uveljaviti z ustrahovanjem, izključevanjem, grožnjami in nekonsistentnim komuniciranjem.«

Dolar meni, da je tako imenovana pandemična utrujenost, ki pesti ljudi, pravzaprav podaljšanje, zaostritev simptomov depresije, ki je kot bolezen v zadnjih letih že dosegla globalne razsežnosti. Ta sovpada z vzponom neoliberalizma, je njegov splošni protipol, je prepričan. Ob njem nastaja nekakšen afektivni presežek, ki se kaže v obliki depresije in gneva. Gre torej za strukturni problem, ki svoje razsežnosti v veliki meri kaže ravno v obdobju zdravstvene in družbene krize koronavirusne bolezni. Nasprotovanje ukrepom se tako po eni strani kaže kot posledica slabe komunikacije s strani oblasti, po drugi pa napačnega razumevanja svoboščin ter mešanja vzrokov in posledic s strani tistih, ki ukrepom nasprotujejo. Najbolj zaskrbljujoča plat pandemije je ravno ta, da bi se morali v luči skupne nevarnosti poenotiti, proti njej skupaj ukrepati, a je pandemija namesto tega prinesla razpad okvirov skupnosti, ki ga je sistematično razjedal že vzpon neoliberalizma.

»Spet smo neka neslavna avantgarda, prav v svetovnem vrhu.« 

Mladen Dolar

»Prav zaradi tega imamo takšne katastrofalne rezultate pri spoprijemu s covidom.« In usihanje zaupanja je toliko večje, »kolikor ga sistematično promovirajo avtoritarne politike pri nas in po svetu z grožnjami v neki iluziji, da je zaupanje mogoče nadomestiti z ustrahovanjem in da je gnev mogoče gasiti z vodnimi topovi«, je še dodal Dolar. Oblast na ta način – prepričana, da izkazuje svojo moč – zgolj izkazuje svojo nemoč.

Saša Zagorc se je dotaknil pravniških vidikov dojemanja javnosti in posledic, ki jih prinaša kriza koronavirusne bolezni. Za oceno stanja danes se je tudi po njegovem potrebno ozreti v preteklost. Že prej smo namreč lahko opazovali določene trende, ki sooblikujejo ključne težave pri spoprijemanju s pandemijo – javnost je bila že takrat izrazito odrinjena iz političnega in pravnega prostora. »Upoštevanje javnosti v obravnavah normativnih aktov je izrazito šablonsko. Gre zgolj za formalno možnost, kjer pa potem vidimo, da pripravljalec predpisa tega ne upošteva.« Takisto je javnosti otežen dostop do informacij javnega značaja, tudi sestavo volilnih organov določajo politične stranke in ne javnost. Če sklenemo, »vidimo, da gre za politiko v najbolj vulgarnem pomenu besede, ki izriva vse ostale agente, ki bi lahko vplivali ali pa vplivajo na razmerje med vladajočimi strukturami in volivci oziroma prebivalci na drugi strani«. S tem politika dobiva dodatno moč, a raste tudi nezaupanje do političnega odločanja in z njim povezanih parcialnih interesov.

»Pandemija ni sprožila novih procesov, ampak je te procese razkrila v njihovi patološkosti,« je povzela Vidmar Horvat. Tudi po njenem mnenju je z nastopom neoliberalizma začela odmirati socialna država, kar je imelo posledice na formuliranje javnosti in skupnega dobrega. Odgovora na to, zakaj smo se Slovenci tako slabo odzvali na pandemijo, po njenem ne gre iskati v smeri razmišljanja, da ima to nekaj opraviti z našo zgodovinsko patologijo. To se ji zdi »neustrezno in ne odseva dejanskih družbenih in zgodovinskih rezultatov, ki smo jih dosegli v zadnjem stoletju« – kolektivno smo se bili namreč sposobni upreti okupatorju in stopiti skupaj, ko je bilo potrebno izbojevati neodvisnost. Odgovor na vprašanje, zakaj to ni mogoče tudi ob boju s pandemijo, se zato mora skrivati v dogajanju zadnjih tridesetih let.

»Pandemija ni sprožila novih procesov, ampak je te procese razkrila v njihovi patološkosti.«

Ksenija Vidmar Horvat

Izgubili smo temelje tega, kaj je liberalna javnost in liberalna demokratična argumentacija, je prepričana. Tako se samo po sebi postavlja vprašanje, kako se vrniti k zavezi, da je nujno razpravljati racionalno, čeprav nas obstoječi družbeni sistem venomer želi imeti na mestu afektivnega, iracionalnega in miselno izgubljenega državljana.

V iskanju odgovora se je Dolar navezal na Razpravo o metodi, kjer Descartes uvodoma zapiše, da je pamet najbolj pravično razdeljena stvar na svetu, kajti nihče se ne pritožuje, da bi je imel premalo. »Vsakdo zase misli, da je racionalen in nevarnost govora o racionalnosti je v tem, da začnemo nekoga obravnavati kot afektivnega nasprotnika, ki zgolj naseda svojim čustvom in ni zmožen racionalnega mišljenja.« Namesto izločanja posameznikov iz skupnega prostora racionalnosti, je zato treba nujno graditi na njem – priznati drugemu pravico do drugačnega mišljenja.

Tudi Zagorc je prepričan, da tako imenovane anticepilce pogosto prehitro označimo za iracionalna bitja ali zlobne posameznike. V srčiki njihovih prepričanj je namreč ravno tako iskanje resnice, čeprav pogosto ne podkrepljeno z znanstvenimi dejstvi. Ključni problem pri izjavljanju teh posameznikov vidi v tem, da znotraj trenutnih družbenih razmer ljudje ne želijo priznati svojih zmot – tudi takrat ne, ko jim je bilo že predstavljeno nasprotno, znanstveno podkrepljeno mnenje ali pa so se celo sami ali njihovi družinski člani že soočili s posledicami virusa. »Vseeno je treba dialog tudi s to javnostjo nadaljevati. Ne smemo se postaviti na vzvišeno pozicijo.«

»Izkazalo se bo, da bodo tiste skupnosti, ki so več vložile v koncepte solidarnosti, sodelovanja, medsebojnega prepričevanja, tolerance in potrpljenja prišle iz krize boljše.«

Saša Zagorc

Kakšna bo torej naša post-pandemična realnost? »Izkazalo se bo, da bodo tiste skupnosti, ki so več vložile v koncepte solidarnosti, sodelovanja, medsebojnega prepričevanja, tolerance in potrpljenja prišle iz krize boljše,« pove Zagorc. Po Nikkeijevem indeksu okrevanja po pandemiji, ki čas okrevanja države ocenjuje glede na ukrepe za preprečevanje in obvladovanje okužb ter uspešnost uvajanja cepiv in družbene mobilnosti, se Slovenija med 121 državami uvršča šele na 114. mesto, opozori.

A ne glede na hitrost okrevanja, bo post-pandemična realnost zagotovo drugačna, kot smo je bili vajeni prej, so prepričani vsi trije sogovorniki, ključno vlogo pri sokreiranju novega prostora javne razprave pa bodo oblikovali predvsem mladi.

CRVVcl4axec