Mednarodne povezave

Že dve leti stoično prenašamo spreminjanje svojega življenja, izgubljanje osnovnih človekovih pravic in utapljanje umetnosti in kulture v močvirju neotesanosti in neznanja. Tako se ne moremo čuditi, da nam je iz osišča izginilo marsikaj, kar bi še pred leti kritično obravnavali, o tem razpravljali ali pa zgolj odobravajoče sprejemali. Marsikdo je bil v preteklih letih denimo kritičen do evropskega projekta Evropska prestolnica kulture (EPK). V Sloveniji še zlasti, ko je ta naziv leta 2012 nosil Maribor, saj organizatorji, žal, niso znali postreči s kakšnimi resnično pozornosti vrednimi kulturnimi projekti ali vsaj z arhitekturno zanimivo novogradnjo, ki bi mestu kasneje ostala v trajno uporabo za namene kulture. Pa vendar je bil projekt EPK na evropski ravni v osnovi dobro zamišljen in je imel v nekaterih mestih, ki so postala evropske prestolnice kulture, zares pozitivne učinke. Predlog za EPK je dala že leta 1985 grška ministrica za kulturo Melina Merkuri, predvsem odlična igralka in pevka. Vse odtlej sta vsako leto po dve evropski mesti nosili naziv evropske prestolnice kulture.

Obremenjeni z epidemijo in pri nas tudi s katastrofalnim spoprijemanjem z njo zadnji dve leti morda niti nismo opazili, da so imela evropska mesta, ki so bila za EPK določena za leto 2020 in 2021, pri izvedbi velike težave. Ne le da smo spregledali dogajanje na tujem, letos se je le tu in tam bežno omenjala celo slovenska kandidatura za EPK 2025 pod geslom Go! Borderless! Gremo!, ki jo je Nova Gorica uspešno izpeljala skupaj s partnersko italijansko Gorico. In ker evropska prestolnica kulture nikoli ni samo ena, si bo predvidoma leta 2025 Nova Gorica ta naslov delila z nemškim Chemnitzem. Evropski parlament je namreč že leta 2014 sprejel koledar vsakoletnih projektov EPK (takrat je določil »le« seznam držav, mesta morajo izbrati države same) vse tja do leta 2033 in zakoličil datume: leta 2020 sta EPK oblikovala hrvaška Reka in irski Galway, leta 2021 naj bi ga romunski Temišvar in grška Elevzina, leta 2022 litovski Kaunas in luksemburški Esch (pridružil naj bi se tudi Novi Sad), leta 2024 estonski Tartu in avstrijski Bad Ischl (pridružil se jima bo norveški Bodø), leta 2025 slovenska Nova Gorica in nemški Chemnitz in tako naprej vse do leta 2033.

A kaže, da bo na koledarju nujnih nekaj sprememb. Kajti načrtovani letošnji evropski prestolnici kulture, romunski Temišvar in grška Elevzina (pridružil naj bi se jima tudi madžarski Veszprém), projekta nista izpeljali. Prestavili sta ga v leto 2023, ko bo pandemija, upajmo, že manjših razsežnosti in bolj pod nadzorom ter bodo spet mogoča potovanja in množično druženje.

Na začetku novembra pa nas je dosegla novica o imenovanju kustosov za ta prestavljeni projekt in nas spet spomnila, kako zelo pomemben evropski projekt je EPK. Novica je bila za nas še posebej zanimiva, ker je med kustosi EPK 2023 v romunskem Temišvaru tudi naše gore list – arhitekt, kustos, teoretik in nekdanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Matevž Čelik Vidmar. Naša aktualna politika je tega uspešnega direktorja in komunikatorja sodobne arhitekture ter vodjo prenekaterega mednarodnega projekta brez kakršnihkoli razlogov odslovila, direktor MAO pa je postal nekdo z manj mednarodnimi referencami in organizacijskimi sposobnostmi. A Čelik ni miroval; v tem letu in pol je sodeloval pri več mednarodnih projektih in si tako prislužil tudi uvrstitev med sedem kustosinj in kustosov Evropske prestolnice kulture Temišvar 2023.

Že zgolj z izbiro kustosov so Romuni pokazali, da znajo kadre izbirati bolje od nas. In nas še enkrat opomnili, kakšnemu nestrokovnemu in spornemu kadrovanju zdajšnje vlade smo priča v naših kulturnih institucijah.

Odziv na razpis za kustose je bil presenetljiv, odzvalo se je kar 70 kandidatk in kandidatov iz različnih držav. Zanimivo je, da je žirija Matevža Čelika Vidmarja izbrala na delovno mesto kustosa za področje »povezav«. Izbiro je utemeljila s temi besedami: »Četudi je Čelik arhitekt, se njegova dejavnost ne nanaša izključno na arhitekturo, ampak tudi (ali predvsem) na raziskovanje odnosov med mestom, arhitekturo, oblikovanjem in družbo ter na gradnjo in prilagajanje institucionalnih modelov, ki presegajo meje stroke in ki se vpisujejo v kulturno vizijo 21. stoletja.« Navedla je še, kako se je pod njegovim vodstvom MAO uspešno vpel v mednarodne strokovne tokove in postal ena najpomembnejših prostorskih in mestnih institucij v Evropi. Pomembno je, kako je razvijal vzpostavljanje kulturnih platform in politik. V Temišvaru se zavedajo, da Čelik tamkajšnjemu projektu EPK prinaša regionalno odprtost zlasti v Srednjo in Jugovzhodno Evropo, pa tudi morebitno podporo širše mednarodne mreže.

Kuratorska ekipa Temišvar 2023 bo v imenu romunske mestne občine Temišvar odgovorna za umetniško odličnost in dobro usklajeno strateško naravnanost programa EPK. Tako se je pri nas že rodila šala: »Romuni zahtevajo svoj davek. Dali so nam genialnega Edvarda Cluga, zato zdaj hočejo v zameno Matevža Čelika.« Šalo na stran, a očitno se sploh ne zavedamo, koliko dobrih kadrov in ustvarjalcev imamo, in na drugi strani, da smo z Romunijo povezani tudi zgodovinsko.

Temišvar je gospodarsko in kulturno središče zahodne Romunije; je tretje mesto po velikosti in največje v Banatu. Naši jezikoslovci so prevzeli nemško obliko imena Temeschwar, čeprav smo tisti, ki smo imeli v tem očarljivem mestu sorodnike, ime izgovarjali bliže romunski različici Temišvara ali kot ime zapišejo Romuni Timișoara. Pogled v zgodovino pravi, da je bil Temišvar v habsburški monarhiji vedno eno najnaprednejših mest in vedno mesto »premier«. Leta 1815 je dobil prvo javno knjižnico v avstrijski monarhiji sploh, leta 1855 prvo plinsko cestno razsvetljavo, leta 1869 prvi tramvaj, leta 1881 telefonsko centralo in povezave, leta 1884 je bil med prvimi evropskimi mesti, ki so dobila električno ulično razsvetljavo. To je mesto, ki si je upalo in ki je znalo. Navsezadnje se je leta 1989 začel upor – »romunska revolucija« – proti diktatorju Ceauşescuju prav v Temišvaru.

Temišvar je imel prvo javno knjižnico v avstrijski monarhiji, prvo plinsko cestno razsvetljavo, prvi tramvaj. Prav v tem mestu se je leta 1989 začel upor proti diktatorju Ceauşescuju.

Že od nekdaj je bil večkulturno mesto in prostor različnih religij: pravoslavne, katoliške, judovske, protestantske, muslimanske in še nekaterih veroizpovedi; tam so živeli Nemci, Madžari, Srbi, Bolgari, Hrvati, Romi, Ukrajinci, Slovaki, Italijani, Španci, Judje in seveda Romuni. To nacionalno pestrost je danes spet čutiti v mestnem kulturnem utripu. Pa vendar je mesto v zgodovini enkrat pripadalo turškemu cesarstvu, pa spet avstrijski monarhiji, pa Srbiji ter nato avstro-ogrski monarhiji, med obema vojnama je bila samostojna Velika Romunija gospodarsko močna država in eden največjih evropskih proizvajalcev hrane. Po 2. svetovni vojni je izgubila veliko ozemlja in se pod pritiskom Sovjetske zveze odločila za komunistični režim.

Sledi vseh zgodovinskih obdobij in režimov so zapisane v mestni teksturi, prav tako dejstvo, da je imelo mesto vse do 2. svetovne vojne živahno kulturno življenje z močnim umetniškim delovanjem – vse od glasbe in literature do arhitekture, slikarstva in kiparstva. S tem ko je kar nekaj desetletij sodilo v habsburško monarhijo, pa je – kot nekateri pravijo – dobilo značaj malega Dunaja. Ulice in trgi starega mestnega središča se še vedno kitijo s historičnimi stavbami iz 18. in 19. stoletja. V starem središču še vedno najdemo obilico knjigarn, galerij in gledališč, prav tako kavarn, slaščičarn in majhnih bistrojev. Danes je Temišvar pomembno izobraževalno središče s kar šestimi univerzami. In prav naziv in izvedba programa EPK pod naslovom Shine your light – Light up your city! (Prižgi luč, razsvetli svoje mesto!) bosta ojačevalec bogate mestne preteklosti ter izziv sedanjosti in pot za uresničevanje želja novih generacij meščanov in meščank po svetli prihodnosti.

Temišvar je že drugo romunsko mesto, za Sibiujem, ki si je pridobilo naziv evropska prestolnica kulture. Sibiu, ki v Evropi velja za osmi najbolj idiličen kraj za življenje, je EPK gostil leta 2007. Zdaj je na vrsti nam zemljepisno nekoliko bližji Temišvar, in kako se bo odrezal, pričakujemo z radovednostjo in naklonjenostjo. Za zdaj pa so nam Romuni že zgolj z izbiro kustosov pokazali, da znajo kadre izbirati bolje od nas. In nas še enkrat opomnili, kakšnemu nestrokovnemu in spornemu kadrovanju zdajšnje vlade smo priča v naših kulturnih institucijah.

Mesto boginje Demetre

Poleg Temišvara bo naslednja kulturna prestolnica še grška Elevzina Naziv evropska prestolnica kulture vedno nosita po dve mesti hkrati in mesto, ki si bo s Temišvarom delilo naslednje »kulturno prestolništvo«, je grška Elevzina (gr. Eleusis), staro mesto, ki naj bi nastalo okoli leta 1700 pred našim štetjem. Je mesto elevzinskih misterijev in boginje Demetre. Tako ni presenetljivo, da je za geslo izbralo Mysteries of Transition in že začelo izvajati nekatere programske dejavnosti. Danes je Elevzina tako rekoč del Aten, oddaljena le 20 kilometrov severozahodno od grške prestolnice, ki se je v 19. stoletju iz ribiške vasice spremenila v industrijsko mesto.

Obema prestolnicama kulture pa se bo leta 2023 kot partnersko mesto pridružil še madžarski Veszprém (Belomost) blizu Blatnega jezera, ki ima prav tako izredno razgibano zgodovino. Ta sega od neolitske naselbine in frankovske trdnjave v 9. stoletju do enega prvih univerzitetnih mest v srednjem veku in nato od obdobja madžarskega kraljestva, turških obleganj, avstro-ogrske monarhije prek komunističnega režima do današnje – Orbánove – Madžarske.