Kdo je tu glup?

Na afero »Glupi davki« se je z daljšim pojasnilom ta teden iz Glasgowa odzval okoljski minister Andrej Vizjak. Meni, da naj posnetki pogovora med njim in tajkunom Bojanom Petanom leta 2007, ko je bil Vizjak gospodarski minister v prvi vladi Janeza Janše in ki jih že nekaj tednov objavlja POP TV, ne bi dokazovali, da se je kot minister neprimerno vpletal v gospodarstvo, da je torej zlorabljal svoj položaj ali da je Petanu, danes najpomembnejšemu lastniku DZS, svetoval, kako se naj izogne plačilu davkov. V odgovoru minister Vizjak dokazuje, da se je boril proti tajkunskim prevzemom in proti oškodovanju države ter davkoplačevalcev.

Dvesto milijonov evrov, je izračunal, naj bi nas stal tako imenovani tajkunski prevzem Term Čatež: »Vsi smo namreč vedeli, da so Terme Čatež zanj (za Bojana Petana, op. a.) in za DZS prevelik finančni zalogaj, ki bo finančno obremenil in izčrpal Terme Čatež ter škodoval upnikom in družbenikom (tudi državi) v tej družbi. Da smo imeli prav, kaže sedanje stanje v družbi Term Čatež, ki se je v zadnjih 14 letih pod gospodom Petanom prezadolžila in se praktično ne razvija, kot se razvijajo primerljive družbe v turistični branži (Terme Olimia). Ne nazadnje pa smo to Petanovo avanturo in megalomanstvo plačali vsi davkoplačevalci,« je zapisal Vizjak. »Če bi bil kot gospodarski minister uspešen pri odvračanju Petana od prevzema Term Čatež, ne bi bila davkoplačevalcem povzročena škoda, ki jo bodo morali še dolgo odplačevati,« je dodal.

Na neki način je vse to res. Z eno ključno napako. In sicer da je bil prav Vizjak kot gospodarski minister tedaj že od leta 2004 pristojen za prevzemno zakonodajo, ki jo je zastavil na način, da je tako imenovanim tajkunom tudi ustrezala. Prva vlada Janeza Janše je dejansko z menedžerji, ki jih danes imenujemo tajkune, med letoma 2004 in 2008 zelo lepo sodelovala. Spomnimo se dogovarjanja o prevzemu Mercatorja leta 2005 v pisarni Janeza Janše, kjer je Boško Šrot v zameno za prevzem Pivovarne Laško stranki SDS začasno posodil časopisno hišo Delo. Na tem sestanku je sodeloval tudi Janšev prijatelj Igor Bavčar, ki je kasneje poskušal tajkunsko prevzeti Istrabenz. Gotovo smo že pozabili, da je tedaj v njegovem nadzornem svetu sedel sam generalni sekretar vlade, visoki funkcionar SDS Božo Predalič.

Vizjak je bil med letoma 2004 in 2008 pristojen za prevzemno zakonodajo, ki jo je napisal v prid tajkunom. Zdaj, 14 let kasneje, trdi, da se je boril proti njim.

Naj na tem mestu omenimo Bineta Kordeža, ki je z ostalimi menedžerji želel tedaj prevzeti Merkur. K temu jih je spodbujala politika, je dejal kasneje: »Spodbuda je bila, da to naredimo, tako od države kot od bank. Država je dala denar, da smo kupovali deleže, prek državnih bank. Država je tista, ki nam je prodala delnice. Država je tista, ki nam je dala vse blagoslove, da smo zadevo pravilno in korektno izpeljali. Čez eno leto pa je zahtevala ta denar nazaj. In to ni bilo izvedljivo. Na žalost smo potem reševali skupaj z bankami tako, kot smo, vendar se zaradi situacije vse skupaj ni več razrešilo.« In če smo že pri Petanu in Vizjaku, seveda ne moremo mimo Vizjakove tedanje državne sekretarke Andrijane Starine Kosem, ki je leta 2013 v pogovoru za Mladino dejala: »Petan in Vizjak nista nikoli bila v resnični vojni, ampak sta se neprestano dogovarjala. V podrobnosti, v posamezne dnevne rede na tistih skupščinah sedaj ne bi šla, lahko pa načelno povem, da mi je bilo tedaj kristalno jasno, da Petan in Vizjak, oba someščana iz Brežic, sklepata dogovore in da je bil njun konflikt navidezen.«

Ali nas ima torej Vizjak za »glupe«? V sporočilu za javnost, ki je očitno tudi podlaga za njegov odgovor na interpelacijo, Vizjak opisuje, kako je Petan leta 2006 počasi z različnimi potezami pripravljal teren za prevzem Term Čatež; kupoval je posamične deleže ali svoje lastništvo povečeval z umikom lastnih delnic. Do vrhunca tega procesa je nato prišlo oktobra 2008, ko je Petan objavil prevzemno ponudbo: »Prevzem sta oktobra 2008 skupaj objavili DZS, d. d. in Delo prodaja, ki pred prevzemom ni imela delnic Term Čatež. Za prevzem nista ponujali denarja, kot je običajno in po ceni, ki je najmanj enaka najvišji ceni, doseženi v zadnjih 12 mesecih, torej približno 340 EUR za delnico, temveč je bila zaradi pomanjkanja denarja prevzemnikov objavljena neobičajna prevzemna ponudba. Prevzemna ponudba je bila v obliki zamenjave delnic Term Čatež za obveznice Delo prodaje, d. d., z nekonkurenčno obrestno mero EURIBOR + 0,6 % in dospelostjo 5 let.«

Z drugimi besedami, Petanu naj bi uspelo leta 2008 pretentati vlado SDS. Terme Čatež je prevzel na način, da mu za to ni bilo treba praktično nič plačati. V prevzemni ponudbi ni ponudil denarja ostalim delničarjem, ampak že takrat nič kaj mikavne obveznice podjetja Delo Prodaja – nekaj mesecev kasneje so na Financah izračunali, da Delo Prodaja denarja svojih obveznosti ne bo zmogla odplačati v petih letih, ampak morda v več kot tridesetih, in še to ob pogoju, da bo dobro poslovala, zaradi česar recimo tedaj država oziroma Kapitalska družba (KAD) Petanu tudi ni prodala svojega, kot piše Vizjak v svojem odgovoru, »28-odstotnega deleža v Termah Čatež, ki je še vedno v lasti države (KAD, Triglav …) in je v trenutnih razmerah vreden nič. Ob prevzemu je bil ta delež vreden 40 mio EUR«. Vizjak se v odgovoru potem še navidezno razjezi nad Agencijo za trg vrednostnih papirje (ATVP): »Takšna prevzemna ponudba, ki jo je mimogrede potrdila ATVP, je bila unikum v slovenski prevzemni praksi, da je prevzemnik za prevzem družbe namesto denarja ponudil ničvredne papirje oziroma delnice slabo stoječega podjetja, ki so bili za delničarje povsem nezanimivi …«

Ampak kdo je tedaj vodil ATVP? Vodil jo je Damijan Žugelj, ki so ga tedaj v SDS imenovali na vrh agencije. Žugelj še vedno ostaja zvest kader stranke SDS. Lani marca ga je Janševa vlada praktično nemudoma po prevzemu oblasti imenovala za vršilca dolžnosti direktorja urada za preprečevanje pranja denarja. Takoj za tem je Žugelj iz agencije odpustil ključnega zaposlenega, Lea Pongračiča, vodjo sektorja za sumljive transakcije, ki je bil tudi kontaktna oseba za sodelovanje z drugimi institucijami, bil je član Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), skratka, strokovnjak od glave do pet. Pongračiča je nadomestil s Simono Kavčič, ki je tja prišla brez posebnih izkušenj iz finančne uprave, kjer je delala na področju DDV. No, eno referenco ima: je žena lokalnega kandidata SDS na volitvah v ljubljanski mestni svet in četrtno skupnost Bežigrad. A vrnimo se k prevzemu Term Čatež: Žugelj, lojalni kader stranke SDS, je takrat vodil ATVP in tudi potrdil prevzemno ponudbo, nad čimer se zdaj na videz zgraža Vizjak.

Verjetno bo Žugelj zdaj trdil, da ni imel izbire in je moral zvezanih rok slediti slabo napisanemu zakonu. Toda takšno prevzemno zakonodajo je leta 2006 sprejel državni zbor, predlagal pa jo je prav ta minister Vizjak. Slovenija je sicer prvi zakon o prevzemih dobila že leta 1997, ta pa tako imenovanih menedžerskih odkupov ni izrecno urejal, zato nakupi podjetij z zastavo premoženja ciljnih podjetij niso bili prepovedani. Prva opozorila, da nekateri direktorji uporabljajo to prakso, so obstajala že v letih 2000–2004. Zaradi tega so leta 2004 na ministrstvu za gospodarstvo pripravili prenovljen zakon, ki je menedžerske prevzeme preprosto prepovedoval. A tega zakona po volitvah nova, Janševa koalicija ni sprejela. Kljub temu da je bilo znano, kaj se dogaja, so šele poleti 2006 pripravili novelo prevzemnega zakona, iz katerega so določbe o menedžerskih odkupih izpadle. V razpravi so poslanci takrat že opozicijske LDS predlagali amandma, s katerim, če citiramo, je bila prepovedana »posredna pomoč pri nakupu vrednostnih papirjev s strani družbe-izdajatelja ali z njo povezane družbe, ko jo opredeljuje ZGD-1«. Če bi bila ta določba sprejeta, Petan s pomočjo Dela Prodaje Term Čatež ne bi mogel prevzeti. A je Vizjakovo ministrstvo za gospodarstvo tedaj takšni zaostritvi izrecno nasprotovalo. S sprejeto ureditvijo so menedžerske odkupe, kot je opisal tudi Kordež, dejansko podprli.

Zaradi političnega kadrovanja je po podjetjih kaos. Državna podjetja vodijo neizkušeni politični lojalisti, ključni kadri pa dajejo odpovedi.

Mar ni bila prva vlada Janeza Janše v konstantni vojni s »tajkuni«? Tako imenovano vojno proti tajkunom je začela zelo pozno, tik pred prvim predsedovanjem svetu EU leta 2008. Ne zaradi načelnih razlogov, ampak zato, ker je eden tako imenovanih tajkunov, prvi mož Pivovarne Laško Boško Šrot, nehal sodelovati s SDS in ni več dovolil vpliva na Delo. Do takrat pa je prva Janševa vlada v resnici dve leti gledala, spremljala in celo v imenu umika države iz gospodarstva spodbujala menedžerske prevzeme.

Poglejmo podatke. Boško Šrot je Pivovarno Laško prevzel tako, da mu je pomemben koš delnic prodala Nova KBM, ki jo je vodil predsednik uprave Matjaž Kovačič – tisti Kovačič, ki je tedaj, kot so mediji objavili leta 2015, Janezu Janši redno pisal po elektronski pošti in ga o vsem obveščal. Nadzornik Nove KBM je bil tedaj član SDS Daniel Blejc. Precej sprenevedavo je zato danes, pa čeprav je minilo 14 let, slišati tedanjega ministra Andreja Vizjaka, da se je boril proti menedžerskim prevzemom in da ga je skrbelo za davkoplačevalce. Še posebej zato, ker danes zelo dobro vemo, kakšne so bile posledice takšnih politik.

Prejšnji mesec so tudi v poslanski skupini SDS – tako kot Vizjak – želeli na novo napisati to polpreteklo zgodovino. Zaradi nedavne razsodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je razsodilo, da je Slovenija leta 2013 ob sanaciji bančne luknje nezakonito razlastila imetnike podrejenih obveznic, so si v SDS zaželeli javne razprave, kjer bi za bančno luknjo okrivili vlado Alenke Bratušek. Sejo je nato zgrožen zaradi sprenevedanja poslancev SDS prekinil kar njihov zaveznik, bivši poslanec stranke DeSUS Robert Polnar.

A kaj je v razpravi povedala Bratuškova? Preprosto je začela opisovati, kako »razsuto, sesuto, na kolenih« državo je tedaj dobila v upravljanje. »Ko ste vi klicali trojko, tujo trojko, ko ste blatili državo v tujini, da ne bomo uspeli, da bomo bankrotirali, smo zavihali rokave in stvari reševali,« je dejala. Bančna luknja, je dejala, je bila v največji meri izkopana v letih 2005, 2006 in 2007, ko so državo vodili SDS, NSi in DeSUS, glavni razlog pa da je bilo slabo upravljanje podjetij, tudi državnih, in bank. Tedanja Janševa vlada je imenovala nadzornike v bankah kar na svojih sejah, je naštevala, Janša je »prodal Mercator v svoji pisarni«, z aferami in oškodovanji so se končala tudi imenovanja Roberta Časarja v upravo Luke Koper in Andreja Lovšina v upravo Intereurope, je nanizala. Ko je začela naštevati podjetja, ki »so izkopala več kot 550 milijonov evrov finančne luknje«, med njimi »podpornike in prijatelje NSi-ja« Zvon Ena, Zvon Dva in T-2, je v koalicijskih vrstah završalo. Predsednik odbora Robert Polnar (DeSUS) je poslance pozval, naj se umirijo in pustijo Bratuškovi do besede. Ker opozorila niso zalegla, je sejo prekinil.

Očitno je, da prihaja nova kriza, slovenska vlada, tako kot vsaka Janševa doslej, pa spet deluje kot njen ojačevalec.

SDS in Vizjak zato težko danes kažeta s prstom na Petana in druge menedžerje, ki so takrat hiteli odkupovati podjetja. Žal pa se danes, 14 let kasneje, ta zgodba ponavlja. Ponovno smo priča grobemu političnemu kadrovanju po gospodarstvu. Nazoren primer je nedavna zamenjava Andreja Ribiča, ki je v zadnjih 11 letih vodil Elektro Ljubljana. Ribič je eden redkih politično zamenjanih gospodarstvenikov, ki se je o tem odločil javno spregovoriti. To ga bo drago stalo. Zavrnil je namreč nekakšno podkupnino – odpravnino v višini šestih povprečnih mesečnih plač, ki so mu jo ponujali v SDS, v zameno za izjavo, da kot predsednik uprave Elektra Ljubljana odstopa »prostovoljno in iz osebnih razlogov«. Odpravnino v višini okoli 70 tisoč evrov bruto je zavrnil zato, kot nam je dejal, ker se mu ne zdi primerno, da bi bil tik pred zaključkom njegov mandat zaznamovan s senco dvoma. Kako torej vlada kadruje? Nadvse nenavadno – ali pa pričakovano: kar v prostorih poslanske skupine SDS, v parlamentu.

»Nekega dne je prišel klic, naj se zglasim na sestanku v parlamentu, z generalnim sekretarjem stranke SDS Borutom Dolancem,« pripoveduje Ribič, ki se je kljub neprijetnemu občutku odločil, da na sestanek gre, saj ni točno vedel, kaj bo tema pogovora. Ko je prišel, ga je v parlamentu v prostorih predsednika poslanske skupine SDS Danijela Krivca pričakal generalni sekretar stranke Borut Dolanc. Kaj hitro je ugotovil, pripoveduje, da se ne bo pogovarjal o strateških izzivih slovenske energetike, ampak da je sestanek namenjen njegovi zamenjavi, kar je sicer v pristojnosti nadzornega sveta in državnega holdinga (SDH): »Četudi sem bil pri sebi ogorčen nad predrznostjo, torej nad tem, da to počno kar v hramu demokracije, sem si sprva rekel, prav, bom pa igral to vašo igro.«

Želel je ugotoviti, kaj točno želijo in kako se jim mudi. »Sprva sem jim dejal, da bom o njihovi neprimerni ponudbi razmislil. Nato sem jim predlagal, da bi zamenjavo opravili tako, kot velevajo pravila korporativnega upravljanja. Torej prek nadzornega sveta, sam pa bi v postopku primopredaje novega predsednika uprave recimo nekje do novega leta vpeljal v delo.« A kaj kmalu je ugotovil, da se jim izredno mudi in da jim je pri tudi malo mar za podjetje. »Ugotovil sem tudi, da ne razumejo niti najosnovnejših dejstev o tem, kakšna je recimo moja vloga v Elektru Ljubljana in povezanih družbah. Iz informacij, ki sem jih pridobil iz drugih virov, sem lahko sklepal, da imajo težave z mojim naslednikom, ki naj bi prišel iz kabineta ministra Vizjaka in ki naj ne bi imel referenc, kot jih zahteva status družbe. Predvsem pa sem razumel, kot se je izrazil Dolanc, da je ukaz za mojo zamenjavo prišel od zgoraj.«

Eden svojevrstnih vrhuncev tega sestankovanja v poslanski skupini SDS je bil, ko mu je Dolanc predal njegovo odstopno izjavo, v kateri pa je seveda, kot velevajo formalna pravila, bilo v glavi navedeno, da je dokument napisal in nastal v nadzornem svetu: »Na vrh Elektra Ljubljana sem prišel po prvi vladi Janeza Janše. In vem, kakšno škodo lahko takšno kadrovanje povzroči. Vsaj kakšne dve, tri leta smo potrebovali, da smo sanirali posledice prvega vala. Ampak zdaj lahko rečem, da je še huje. So še bolj pogumni. Prišli so na okus, ker so ugotovili, da se jim nič ne zgodi. Kot slišim, je tudi drugod grozljivo. V SDH zaposleni večinoma molčijo, prestrašeni so tudi zaradi kazenskih postopkov.« Glede javnosti pa ga skrbi, da smo se na padec standardov, na neupoštevanje osnovnih pravnih okvirov, že navadili. »Da ne govorim o nižanju standardov morale in etike,« je zaključil.

Kaj v SDS s tem ponavljajočim se kadrovskim pohodom po državnih podjetjih želijo? Najočitnejša posledica teh potez je kaos. Mnoga državna podjetja nimajo stabilnega vodenja, na položajih sedijo vršilci dolžnosti ali pa neizkušeni, mladi in ubogljivi strankarski funkcionarji. Po Ribiču – in to je bil verjetno tudi glavni namen njegove zamenjave – je ta teden brez vodstva ostal največji slovenski trgovec z električno energijo Gen-I, saj Robertu Golobu, dolgoletnemu predsedniku uprave z izjemnimi rezultati, skupščina preprosto ni potrdila mandata. Vseeno je bilo, kako uspešen je, vseeno je bilo, kako posluje družba – tako kot pri Ribiču. Pošto Slovenije od aprila vodi 33-letni vršilec dolžnosti Tomaž Kokot, nekdanji občinski svetnik SDS iz Poljčan, ki je pred tem nabiral izkušnje kot samostojni podjetnik in vodja družinskega podjetja. O poštnem poslovanju ne ve praktično nič, zaradi česar sta upravo nedavno zapustila tudi člana Andrej Rihter in Vinko Filipič, seje nadzornega sveta pošte pa so zadnje čase bolj podobne spopadom kot konstruktivni debati. Telekom Slovenije od poletja vodi Cvetko Sršen, ki je pred tem vodil Pošto v Novem mestu in se v imenu SDS potegoval za položaj župana v Krškem; poslovanja Telekoma ne pozna, ob čemer gre za izjemno propulzivno panogo, ima celo pomanjkljivo znanje angleškega jezika.

Glavni razlog zamenjav ni nič kaj strateški, v večini primerov gre poleg položajev za nadzor nad točno določenimi posli. Vzemimo primer slabe banke (DUTB). Neuradno smo govorili z nekaterimi vodilnimi v slabi banki. Dejali so nam, da je do kadrovskih rošad v tem letu na DUTB prišlo predvsem zaradi zahtev Janeza Janše po podreditvi do Janše kritičnih medijskih družb, ki jih nadzoruje družina Martina Odlazka. Torej večjega števila radijskih postaj skupine RGL in Infonet, revij, kot je Reporter, dnevnika Svet24, posredno tudi portala Necenzurirano ter časopisa Večer. Eno ključnih podjetij v tem konglomeratu je namreč družba Salomon, v katerem ima slaba banka od leta 2019 42-odstotni delež, kljub temu pa trikrat nižji odstotek glasovalnih pravic. Ker novi in novi nastavljeni v slabi banki omenjene medijske družbe ne morejo destabilizirati ali doseči njenega političnega prevzema, jih Janša redno zamenjuje. Prvi od te vlade nastavljeni direktor Boris Novak je bil zamenjan kot nadzornik slabe banke in marca tudi kot generalni direktor Pošte Slovenije po tem, ko so v SDS ugotovili, da se je sestal z Odlazkom, smo izvedeli. Njegov naslednik Franc Dover se je poskušal rešiti tako, da je proti Odlazkovim podjetjem vložil kazenske ovadbe, kar pa tudi ni bilo dovolj.

Naslednji očiten učinek tega kadrovanja so kaotične razmere v številnih podjetjih in veliko nezadovoljstvo zaposlenih. V slabi banki oziroma DUTB danes vlada malodušje: zaradi konfliktov, nezadovoljstva ali celo strahu pred sodnimi postopki ključni zaposleni odhajajo. Iz DUTB so nam odgovorili, da je samo v zadnjih treh mesecih v banki, kjer je okoli 90 zaposlenih, odpoved dalo 11 njihovih sodelavcev. In to najboljših. Ni skrivnost, zakaj. Samo v tem letu je DUTB dobila že tri glavne neizvršne direktorje. Na začetku leta je funkcijo glavnega neizvršnega direktorja opravljal Boris Novak. Tega je nato nasledil Franc Dover. Franca Dovra pa poleti kar najbližji sodelavec Franci Matoz. Zdaj bodo v slabi banki očitno zamenjali še glavnega izvršnega direktorja Roberta Rožiča. Eden izmed aktualnih Rožičevih sodelavcev, ki ga je imel priložnost spoznati v zadnjem letu pri delu v slabi banki, nam ga je opisal kot neverjetno nesposobnega (»Ne ve niti, kaj so terjatve«), arogantnega in koleričnega (»Od zaposlenih je zahteval, da se zapirajo v pisarne«), ki mnogim očita, da kradejo – verjetno zato, da bi bila njegova dejanja videti manj sporna. A Rožič je ob tem eden najvplivnejših članov SDS.

Zgodba se tako ponavlja. Predvsem fiskalni svet pa ponovno svari, da so odhodki države, četudi izključimo pomoč gospodarstvu zaradi epidemije, previsoki in da prehitro naraščajo. Upravljanje javnih podjetij je podrejeno političnim ciljem in strankarskemu kadrovanju. Bomo čez 10 let spet poslušali ministra Vizjaka, ki nam bo govoril, kako so poskušali zgolj reševati davkoplačevalski denar? 

POVEZANI ČLANKI:

• V SDS razpolagajo z osebnimi podatki