Zaposleni v Vojaškem muzeju žrtve mobinga in neusposobljenega vodstva

Ker so nekateri ključni dogodki pri nastanku države povezani z vojskovanjem, je za preučevanje slovenske vojaške zgodovine in zbiranje gradiva o njej pred več kot desetletjem svoj muzej ustanovila tudi Slovenska vojska. Sprva obetaven projekt je bil v vodenje zaupan šolanemu zgodovinarju Tomažu Kladniku, dokler ni položaj načelnika muzeja, z nekaj redkimi izjemami, postal namenjen le še starejšim častnikom pred upokojitvijo, ki izkušenj ali potrebne izobrazbe za vodenje muzeja niso imeli. Dogajanje v muzeju je po pričevanju zaposlenih v zadnjih nekaj letih doseglo dno.

Vodenje muzeja je bilo leta 2015 zaupano zaslužnemu častniku iz osamosvojitvene vojne Miranu Fišerju, po izobrazbi kmetijskemu strojniku in obramboslovcu. Kmalu zatem so v muzeju zaposleni zgodovinarji začeli opozarjati, da so pogosto žrtve njegovega izživljanja ter žaljivih opazk. »Že na enem prvih sestankov kolektiva nam je razložil, da za vojsko ni pomembno, kaj naredimo kot zgodovinarji ali muzealci. Vojsko zanima samo, da se pravilno registriramo v Avtomatsko registracijo delovnega časa (ARDČ), naše strokovno delo pa ni prav nič pomembno,« je v dopisu disciplinski komisiji zapisal takrat zaposleni zgodovinar in vodja tankovsko-artilerijske zbirke Martin Premk. Zgodovinarji, zaposleni v muzeju, naj bi bili pogosto tarča Fišerjevih opazk, češ da so zgolj »civili«, manj vredni od vojakov.

Premk, ki je skrbel za sodelovanje s Parkom vojaške zgodovine Pivka, kjer je tankovsko-artilerijska zbirka tudi razstavljena, je bil deležen kritik, da v Pivki dela zgolj za lokalno skupnost in da naj ga za njegove usluge raje plačuje kar tamkajšnja občina. Fišer naj bi mu tako na vsak način želel preprečiti opravljanje njegovega dela – z več poskusi prerazporeditve na delovnem mestu in zavračanjem poslanih službenih dokumentov.

Zaradi obtožb, ki jih je skupaj podalo pet zaposlenih zgodovinarjev, je bil Fišer nato leta 2019 razrešen zaradi žaljivega in nasilnega vedenja do podrejenih. Zaradi tega zdaj toži ministrstvo za obrambo na delovnem sodišču v Mariboru.

A zgodba se nadaljuje. Zdajšnji načelnik muzeja, brigadir Ernest Anželj, po izobrazbi gradbeni inženir, po mnenju zgodovinarjev v muzeju prav tako ni kompetenten za opravljanje svojega dela. Pred kadetnico v Mariboru je dal postaviti muzejske topove: »… med drugim nemški protitankovski top PAK 40 75mm in sovjetsko havbico M1938 122mm, oba iz druge svetovne vojne in oba edina primerka v Sloveniji, pridobljena z mednarodnimi menjavami,« pove Premk. »Tako ti ljudje dojemajo muzejske predmete – kot vrtne palčke za lastno zabavo in ne kot muzealije, ki jih je treba ohraniti za bodoče rodove.« Podobno je dal na vadišče Poček odpeljati tudi muzejski oklepnik BTR-50PK, zaplenjen med osamosvojitveno vojno, da so nanj lahko streljala zasebna podjetja, ki so Slovenski vojski predstavljala sodobno vojaško tehnologijo.

Tedaj je Premk tudi dal odpoved. Kot je zapisal v javni objavi, je vojaška zgodovina preresna stvar, da bi se z njo ukvarjali častniki, ki nimajo za to niti ustrezne izobrazbe niti strokovnosti. »A ker naši zaslužni vodstveni častniki in odločevalci na obrambnem ministrstvu niti lastne vojske ne jemljejo preveč resno, ni pričakovati, da bodo resno jemali vojaško zgodovino. Zakaj pa bi jo, saj tudi naši politiki ne jemljejo resno niti lastne države niti lastne zgodovine, če ju ne morejo uporabiti oziroma zlorabiti za lastne koristi.«