POP TV in RTV Slovenija sta opravili tisto, česar slovenski politiki ne znajo

V teh dneh se pojavlja veliko analiz, zakaj gre Vzhodni Evropi in Balkanu tako slabo od rok spopad z epidemijo. Malo je kriv socializem, zaradi katerega da nimamo vere v družbo in državo, malo je kriv kapitalizem, zaradi katerega nimamo vere v družbo in državo, malo je kriv tisočletni zaostanek, zaradi katerega da nimamo vere v družbo in državo … A morda so stvari še preprostejše. Morda samo ne razumemo pomena komunikacije. No, še huje, ne znamo komunicirati. Kar je lahko posledica vsega naštetega, ni pa opravičilo. Če smo se naučili voziti dobre avtomobile, kupovati delnice in guči majice in najkice, bi se lahko tudi tega.

Dejansko je koncept oddaje Skupaj naprej spominjal na oddaje nekaterih javnih televizij, avtorica se spominja predvsem francoskih, ko se pomembnih tem, od pokojninske reforme do na primer prenove šolskega sistema lotijo tako, da zadevo naredijo na veliko, da imajo gledalci občutek, da gledajo velik televizijski šov. Kot da gledaš festival Sanremo, le o družbenih temah. In to deluje. Nenadoma smo vsi razumeli, da gre zares, studio je bil poseben, kar malo praznično je bilo – in je delovalo. Vse je bilo kakovostno, malček grandiozno, od oblek voditeljic, dramatične dvorane železničarskega muzeja, dobre osvetlitve gostov, ekipe snemalcev, dinamične režije. Vedeli smo, da je to oddaja, pri kateri moramo biti zraven, kar so pokazali tudi rejtingi.

Če v informativno oddajo investiraš denar, ta ima gledanost. Ampak tega direktor RTV Slovenija ne razume – kot ne razume, da imajo poneumljajoče oddaje narodnozabavne glasbe in seksističnega humorja gledanost iz prav tega razloga. Ker je vanje vloženo več denarja. In če bi ta denar dali v ambiciozen informativni, dokumentarni, filmski program – bi gledanost sledila. Ampak ne. Informativnemu programu na nacionalki dajo vsako leto manj denarja, kadrov in prostora – in ga zmerjajo, da mu gledanost pada. No, na POP TV to razumejo že ves čas.

Zakaj je bila torej oddaja Skupaj naprej tako gledana? Zaradi dobrih prispevkov, pripravljenih z dobrimi snemalci in novinarji, dobro montažo. In seveda zaradi izbora gostov in dobro odvodenega pogovora. Pač, to so bili gostje, ki imajo znanje in ugled v različnih javnostih. Pač, Slovence zanima, kaj bo rekel Aleksander Čeferin. Spet druge zanima, kaj pravi Alenka Zupančič. Da, vodilni aktivni slovenski ekonomist Mojmir Mrak je človek, ki ga hočemo slišati. Erika Žnidaršič in Maja Sodja sta delo opravili zelo dobro: ravno dovolj preprosto je bilo, da je lahko gledal slehernik, ravno dovolj sveže, da so pred zaslonom ostali tudi bolj poučeni. Predvsem pa je bilo vljudno, prijetno. Kljub temu da so se pogovarjali o življenju in smrti, nismo bili v strahu in predkapnem stanju, ampak prebivalci države, ki vsak pred svojim zaslonom skupaj mislimo, kam in kako zdaj. In še nekaj se je poznalo: da so avtorjem dali na voljo dovolj časa, da so oddajo lahko dobro pripravili.

Ja, tako je videti televizija, če ne izbiraš gostov po konceptu levo-desno, ampak povabiš pametne in razgledane ljudi, in se ne daš motiti krikom in tvitom iz tiste neokusno opremljene dnevne sobe v Šentilju pri Velenju.