Kako razstreliti naftovod

Leta 1995 se je v Berlinu odvrtel prvi podnebni vrh Združenih narodov, prvi COP, prva Konferenca o podnebnih spremembah. Zbrali so se tudi številni aktivisti in protestne množice, ki so terjali takojšnje ukrepanje. Dovolj je bilo nakladanja! Dovolj je bilo blebetanja! Stvar je resna! Potrebna je akcija! Gremo! Blokirali so promet, igrali kitare, prepevali, bučali, plesali, žonglirali – ulični teater je bil res čudovit. Policistom niso grenili življenja, vanje niso metali kock ali jajc, ampak so jim izročali cvetje. Tudi sami so se oblačili v rože, drevesa in živali. Spet drugi so se maskirali v delegate Združenih narodov, opremljene s transparenti, na katerih je pisalo: »Bla-bla-bla!« Toda temu bla-bla-blaju so hoteli narediti konec. Da delegati ne bi predčasno odšli (no, ušli, pobegnili), so se celo priklenili na vrata palače, v kateri je potekal vrh, in vzklikali: »Nič več bla-bla-blaja! Akcija zdaj! Nič več bla-bla-blaja! Akcija zdaj!« Miroljubno. In nenasilno. In dostojanstveno.

Med protestniki, ki so se spektakularno priklenili, je bil Andreas Malm, švedski podnebni aktivist in profesor na univerzi Lund, »ekološki leninist«, ki zdaj v kontroverzni knjigi Kako razstreliti naftovod (How to Blow Up a Pipeline) opozarja, da se je količina emisij toplogrednih plinov od tedaj – od tistega čarobnega protesta – povečala za 60 odstotkov. Amerika je v tem času dodala 800 tisoč milj naftovodov in plinovodov, povsod odpirajo nove in nove rudnike, Nemčija letno izkoplje 200 milijonov ton rjavega premoga, najbolj umazanega fosilnega goriva, Švedska je spočela masivno avtocestno omrežje, enega izmed največjih infrastrukturnih projektov v zgodovini, ki bo prava tovarna toplogrednih plinov.

Posledice so strašne: gozdovi gorijo, celo v Arktičnem krogu, otoki tonejo, hurikani pustošijo, suše morijo, plazovi dušijo, vročinski vali so vse bolj peklenski, poplave pa vse bolj spominjajo na biblične povodnji. Ko je hurikan Maria leta 2017 dobesedno zgazil Dominico, karibski otok, je premier Roosevelt Skerrit na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov oznanil: »Vojna je prišla k nam!« Prebivalci revne Dominice ustvarijo izredno malo toplogrednih plinov, a trpijo apokaliptične posledice toplogrednih plinov, ki jih ustvarjajo bogate dežele in ki postajajo orožje za množično uničevanje. Tristo največjih jaht letno ustvari toliko ogljikovega dioksida kot 10 milijonov prebivalcev Burundija, najbogatejši odstotek Zemljanov pa ima 175-krat večji ogljični odtis od najrevnejših desetih odstotkov, ki se okrog ne prevažajo s privatnimi letali in helikopterji, velejahtami in flotami športnih terencev – britanski in ameriški kriminologi niso zaman oznanili, da bi morali preveč očitno trošenje fosilnih goriv razglasiti za zločin.

Svet torej hromijo katastrofe, politične in finančne elite, ki letno podedujejo bistveno več, kot znašajo skladi za boj proti podnebnim spremembam, pa še naprej mirno in brezvestno ohranjajo status quo – in nalagajo na ogenj. Očitno so prepričane, da bodo podnebne spremembe zlagoma »izzvenele« – tako kot je bil Donald Trump, njihova groteskna resnica, prepričan, da bo covid preprosto »izzvenel«.

Protestniki pa so še vedno tam, kjer so bili, pravi Malm – še vedno marširajo, še vedno blokirajo promet, še vedno se priklenjajo na kljuke, še vedno postavljajo tabore, še vedno prirejajo ulične teatre, še vedno prepevajo, plešejo in žonglirajo, še vedno uživajo vegansko hrano in še vedno ministrom izročajo spiske nujnih ukrepov, policistom pa cvetje. »Še vedno smo scela in brezhibno miroljubni.« Ja, več jih je. In ja, zdaj govorijo o izumrtju človeštva. A vse ostaja po starem. Od tod vprašanje: »Na kateri točki začnemo z eskalacijo? Kdaj bomo sklenili, da je napočil čas za nekaj drugačnega? Kdaj bomo začeli fizično napadati in z lastnimi rokami uničevati stvari, ki žrejo naš planet?«

Je strateški pacifizem res edina pot do uspeha? Ali uspeh res zagotavlja le miroljubnost?

Britanski pisatelj John Lanchester je famozno zapisal: »Čudno in presenetljivo je, da podnebni aktivisti niso zagrešili nobenih terorističnih dejanj.« Če samo pomislimo, s kakšno lahkoto bi lahko razstreljevali bencinske črpalke ali pa – s ključi in noži – vandalizirali športne terence (SUV). Tega jim ne bi niti nihče zameril. »V mestih športne terence prezirajo vsi – razen ljudi, ki jih vozijo.« Ljudje, ki bi se zjutraj zbudili s preluknjanimi gumami svojih terencev, v službo ne bi zamudili – vsako mesto ima javni transport. Če bi nekaj deset aktivistov v eni noči zvandaliziralo nekaj tisoč športnih terencev, bi ti »traktorji« hitro izginili iz mest. »Zakaj se torej to ne zgodi? Se to ne zgodi zato, ker so ljudje, ki se močno zavedajo podnebnih sprememb, preveč uglajeni in preveč izobraženi, da bi počeli takšne reči? Ali pa se to ne zgodi zato, ker se celo ljudje, ki se podnebnih sprememb najmočneje zavedajo, v nekem smislu ne morejo pripraviti, da bi zares verjeli vanje?«

Elite bo treba v spremembo prisiliti

Lanchester je to zapisal pred petnajstimi leti – preden so hurikani, cikloni, monsuni, poplave, suše, plazovi in požari razdejali Pakistan, Mjanmar, Filipine, Iran, Afganistan, srednjo Ameriko, Sierro Leone, Peru, pa tudi globalni sever, od Avstralije do Kalifornije. In kljub temu je vse ostalo po starem. Na kocki je življenje planeta – orodje za vandalizacijo pri roki, do športnih terencev pa le korak. In vendar – nič.

Paradoks je res očiten in hkrati presenetljiv, pravi Malm: katastrofa je enormna, podnebni aktivisti pa se odzivajo miroljubno. Kar pa ne pomeni, da podnebni aktivizem nima za sabo intenzivnih ciklusov: med letoma 2006 in 2009 so britanski aktivisti postavljali protestne tabore na letališčih, pri termoelektrarnah in v finančnih okrožjih, v Københavnu je med 15. podnebnim vrhom marširalo 100 tisoč protestnikov, »Ljudskega podnebnega vrha« se je udeležilo 50 tisoč ljudi, na naftovod Keystone se je priklenilo na desettisoče aktivistov, lansirali so kampanjo, s katero so skušali univerze, cerkev in druge institucije prepričati, naj prodajo delnice v naftnih in rudniških družbah, v New Yorku je leta 2014 med podnebnim vrhom marširalo 400 tisoč ljudi, mnogi so podprli Siouxe, ki so blokirali izgradnjo naftovoda Dakota Access, nemški aktivisti – gibanje Ende Gelände – so ustavljali rudnike rjavega premoga, leta 2018 je pred švedski parlament prikolesarila Greta Thunberg in začela s »štrajki za podnebje«, 15. marca 2019 je za podnebje štrajkalo milijon in pol dijakov (brez kakšnega veselja do direktne akcije), leta 2018 je na oder stopilo tudi gibanje Extinction Rebellion, alias XR, čigar podružnice so začele po svetu širiti duha državljanske nepokorščine, tako da so ob koncu septembra 2019 marširali že štirje milijoni ljudi. Tudi na Antarktiki. Ena oseba je marširala celo v Belorusiji. Sirene so tulile.

Mobilizacija je bila neverjetna. Množičnost je bila osupljiva. Bolj dinamičnega gibanja tedaj ni bilo. Ob tem pa je naraščala tudi jeza, pravi Malm. »Poosebila jo je Greta Thunberg.« Njen sloviti vzklik »kako si drznete« je zvenel kot vojna napoved. Obetala se je sprožitev besa. Bila je neizbežna, saj je bilo jasno, da bo treba elite v spremembo prisiliti. Status quo bo treba prebiti in razbiti. Toda uporabi fizične sile – vsega, kar bi spominjalo na nasilje – so se sistematično izogibali. »Niti enega kamna niso vrgli.« Tudi uničevanje privatne lastnine – strojev in infrastrukture – še vedno ni prišlo v poštev. Ostali so mirni, prijazni, nežni – miroljubni. Samodisciplina je bila res zgledna.

Največje tovarne ogljikovega dioksida so privatna lastnina, ta pa je v kapitalizmu sveta reč, zato ni vlade, ki bi si upala vso to privatno lastnino zgrabiti ter jo zalučati na smetišče.

In Malm ima verjetno prav, ko pravi, da ne bi pritegnili takšnih množic in takšnih medijskih simpatij, če bi že od začetka uporabljali taktike »črnega bloka« – strašljive črne maske, razbijanje oken, sežiganje barikad, pretepanje s policijo. Toda obenem se sprašuje: »Ali bo nenasilje za vedno edina pot in edina sprejemljiva taktika v boju za odpravo fosilnih goriv? Ali smo prepričani, da bo to zadostovalo v boju proti sovražniku?« Sovražnik – fosilna koalicija, fosilni kapitalizem – je zelo močan, pa vendar: v parlamente prihajajo zeleni, ki izpolnjujejo obljube, pritisk od spodaj se stopnjuje, ponekod že razglašajo moratorije na novo fosilno infrastrukturo, obnovljivi viri energije in javni transport se krepijo. Je treba pustiti, da se ta miroljubni scenarij odvrti do konca? Je treba dati miroljubnosti in nenasilju še eno priložnost? Je treba nenasilju omogočiti, da izčrpa vse svoje možnosti? »Ali pa obstaja faza onstran miroljubnega protesta?« Vprašanje ni le, ali lahko podnebno gibanje prehiti samo sebe in premaga tabu uničevanja privatne lastnine, temveč tudi: »Ali lahko podnebno gibanje množično posvoji uničevanje privatne lastnine?«

Ne pozabite namreč: prvič, večina kapitala, ki ga namenjajo za energijo, gre še vedno za nafto, plin in premog, drugič, ponovno odpirajo vse več rudnikov, tretjič, velike naftne družbe – Shell, ExxonMobil, BP, Total ipd. – v prihodnjih desetletjih napovedujejo povečano črpanje nafte, četrtič, delež obnovljivih virov energije je še vedno majhen, tako da prehoda v brezogljično družbo še ni na vidiku (s podnebnimi spremembami pa se ni mogoče pogajati), in petič, neodzivnost na podnebno krizo je presegla vsa pričakovanja, četudi vse več ljudi kapitalizem občuti kot nasilje.

Svet hromijo katastrofe, politične in finančne elite, ki letno podedujejo bistveno več, kot znašajo skladi za boj proti podnebnim spremembam, pa še naprej brezvestno ohranjajo status quo.

Ja, kapital dela v diametralnem nasprotju z znanostjo, ja, države se še naprej obnašajo kot kapitalistična podjetja, ja, naftovod, ki ga bodo zgradili letos, bo v uporabi najmanj do leta 2061, Mednarodna agencija za energijo svari, da si novih instalacij, ki bodo delovale na premog, nafto ali plin, ne moremo več privoščiti, če hočemo globalno segrevanje obdržati na stopinji in pol, ja, vse preveč je ljudi, ki imajo fosilna goriva za nekaj naravnega in samoumevnega, ja, tisti, ki trdijo, da nas bo rešila tehnologija, in oni, ki zagotavljajo, da se bomo na podnebni pekel privadili, se vse bolj očitno motijo (vse huje bo), ja, več ko gre kapitala za energetiko, večje so emisije toplogrednih plinov, in ja, večje ko so emisije toplogrednih plinov, manj verjetno je, da jih bo mogoče drastično zmanjšati na miroljuben način. In vendar Bill McKibben, neutrudni okoljski in podnebni aktivist, še vedno verjame, da je treba nastaviti drugo lice, da nasilni pustolovci le vse pokvarijo, da je nenasilje edina pot naprej, ker da je nasilje vedno slabo, neučinkovito in kontraproduktivno, saj vodi v avtokracijo in fašizem. »Je nastavljanje drugega lica res dobro izhodišče za boj proti krivicam, ki jih povzročajo podnebne spremembe?« Je »strateški pacifizem« res edina pot do uspeha? Ali uspeh res zagotavlja le miroljubnost?

Nič se ne zgodi po mirni poti

Malm opozarja, da sta »strateški pacifizem« podnebnega gibanja in njegova nenasilna politika nastavljanja drugega lica v resnici produkt hudega nesporazuma. Ali bolje rečeno, miroljubnost podnebnega gibanja temelji na predpostavki, da so se vsi veliki progresivni zgodovinski premiki – odprava sužnjelastništva v Ameriki, osvoboditev sužnjev na Haitiju, uvedba ženske volilne pravice, osamosvojitev Indije, uveljavitev črnskih državljanskih svoboščin, ukinitev apartheida ipd. – zgodili po mirni, nenasilni poti, da so bili torej produkti državljanske nepokorščine. Kar seveda ni res. Gibanja, ki so odpravila sužnjelastništvo in apartheid, osamosvojila Indijo in ženskam priborila volilno pravico, so sicer uporabljala nenasilne taktike, a tudi nasilne, brez katerih teh in drugih zgodovinskih premikov sploh ne bi bilo. Na Haitiju so se sužnji osvobodili na brutalen, krvav, prekleto nasilen način, v Ameriki so sužnji vstajali na krvav, brutalen način (spomnimo se le vstaje, ki jo je vodil Nat Turner, ali pa jurišev, ki jih je vodil John Brown), sužnjelastništva pa dokončno ni zrušila kaka kvekerska peticija, kaj šele joga ali veganska prehrana, temveč državljanska vojna, ki je bila zelo nasilna (okrog 700 tisoč mrtvih), britanske sufražetke, borke za žensko volilno pravico, so razbijale okna trgovin in draguljarn, sežigale nabiralnike, avtomobile in jahte, Winstonu Churchillu so sklatile luč na vratih, premierja so nagnale iz avta in ga pošpricale s poprom, s kladivi in sekirami razbijale kipe in slike, tolkle policiste, nastavljale eksploziv, razstreljevale vile, hotele, poštne urade, cerkve, gledališča in vodovode (Emmeline Pankhurst ni brez razloga poudarjala, da je »militantnost moralna obveza«), osemurnega delovnika ne bi dobili brez nasilnega boja, Alžirija, Angola, Gvineja-Bisau, Kenija, Vietnam in Irska se ne bi nikoli osvobodile brez nasilja, Indija tudi ne (le da so nasilje prakticirale množice, ne pa Gandi, ki je celo Judom svetoval, naj se ne upirajo nacistom in raje trpijo, ker jim bo to »prineslo notranje veselje in radost« in ker bodo s tem »omehčali tudi najbolj trda nemška srca« ter se izognili »splošnemu masakru«), med bojem za črnske državljanske svoboščine so v Ameriki v šestdesetih letih gorela mesta, izgredi in uničevanje privatne lastnine so bili apokaliptični, Črni panterji – vojska črnske revolucije – so bili strah in trepet, boj proti apartheidu je vključeval napade na vojaške instalacije, elektrarne in transportne linije, Nelson Mandela pa ni skrival: »Z nenasilno politiko, ki naj bi pripeljala do nerasne države, nismo dosegli ničesar.«

Vse to kaže, da lahko velike progresivne reforme prinesejo le gibanja, ki poleg nenasilnih taktik uporabljajo tudi nasilje. Ali kot je rekel Mandela: »K nenasilnim protestom sem pozival, dokler so učinkovali. Ko ne delujejo, jih je treba kot taktiko zavreči.« Je boj proti fosilnim gorivom in podnebnim spremembam res tako zelo drugačen, se sprašuje Malm. Nam dosedanje izkušnje govorijo, da je mogoče ta boj dobiti, ne da bi pomišljali na druge metode? Au contraire, pravi klimatolog in aktivist James Hansen: med bojem proti sužnjelastništvu in bojem proti fosilnim gorivom obstaja vzporednica – kompromisi niso možni. Ne moreš reči, okej, 40 odstotkov sužnjelastništva bomo ohranili, kakor tudi ne moreš reči, okej, ohranili bomo 40 odstotkov fosilnih goriv. Vse mora izginiti. Je pa jasno, da fosilna goriva niso kot tiran, ki ga lahko čez noč zrušiš.

In vendar – kljub temu da v zgodovini ni mogoče najti boja, ki bi bil analogen boju proti podnebnim spremembam in ne bi vključeval nasilja, nenasilje ostaja dogma podnebnega gibanja, ki med drugim tudi brezmejno slavi knjigo Zakaj državljanska nepokorščina deluje (Why Civil Resistance Works), »katekizem strateškega pacifizma«, v katerem Erica Chenoweth in Maria J. Stephan dokazujeta, da je nenasilje uspešnejše od nasilja. Palestinci so nasilni, zato jim ni uspelo. Slovenci so bili nenasilni, zato jim je uspelo. Celo nenasilen boj proti Hitlerju je prikazan kot uspešnejši od nasilnega (ne sprašujte), kar pove vse o tem, koliko rokohitrstva je potrebnega, da bi nenasilje izgledalo kot edini zveličavni odrešitelj. A to, da so »militantnost pometli pod preprogo vljudnosti« je simptom enega izmed najglobljih prepadov med preteklostjo in sedanjostjo – »opustitve revolucionarne politike«. Ta v »močnih gibanjih le še komaj obstaja kot živa praksa«. Od konca osemdesetih let pa je očrnjena, zastarela, pozabljena in spremenjena v nekaj irealnega – aktivistična gibanja so se je odvadila. Zato Malm nekje drugje – v knjigi Bela koža, črno gorivo (White Skin, Black Fuel) – celo pravi, da so podnebne spremembe »revolucionaren problem brez revolucionarnega subjekta.« In zato je podnebno gibanje zdaj, ko je jasno, da sta zmaga kapitala in uničenje planeta ena in ista stvar, v pasti. »Če se hočemo rešiti iz te pasti, se bomo morali ponovno naučiti, kako se boriti – in to v najbolj neugodnem trenutku v zgodovini človeškega bivanja na tem planetu.«

Kaj to pomeni? »Večmilijonsko gibanje mora napovedati in uveljaviti prohibicijo. Poškodovati in uničiti mora vse nove naprave, ki oddajajo ogljik. Potegniti jih mora iz rabe, razstaviti, razdejati, sežgati, razstreliti. Naj kapitalisti, ki še naprej investirajo v ogenj, vedo, da bo njihova lastnina razbita. ’Mi smo investicijsko tveganje,’ se glasi slogan gibanja Ende Gelände, toda tveganje mora biti večje od dveh ali treh neobratovanj na leto.«

Privatna lastnina ni nad Zemljo

Največje tovarne ogljikovega dioksida so privatna lastnina, privatna lastnina pa je v kapitalizmu sveta reč, zato ni vlade, ki bi si upala vso to privatno lastnino – recimo naftne rafinerije – zgrabiti ter jo zalučati na smetišče. Toda, pravi Malm, »privatna lastnina ni nad Zemljo«. Če se bomo še naprej obnašali, kot da je, »nas bo privatna lastnina stala Zemlje«. Napadati, deakivirati in onesposabljati je treba privatno lastnino, ki oddaja velike količine CO2, tudi superjahte, privatne helikopterje, športne terence in druge kompulzivne proizvajalce ogljikovega dioksida (»Če se nismo sposobni znebiti najočitneje nepotrebnih emisij, kako se bomo potem začeli gibati proti ničli?«), ne pa čajnic, poštnih uradov in gledališč (ali javnega transporta, ki delavce prevaža na delo), saj s tem investitorjev ne bi odvrnili od investiranja v infrastrukturo, ki oddaja velike količine CO2. Treba pa jih je odvrniti. Ja, tuje investitorje je treba prestrašiti. Vraga, država sama bi se morala teh »luksuznih emisij lotiti s sekiro«, navsezadnje, bogataši nimajo pravice, da »druge ljudi scvrejo do smrti«. Zato je treba začeti pri bogatih, ki bodo brez vse tiste svoje luksuzne privatne lastnine – brez vseh tistih svojih luksuznih proizvajalcev ogljikovega dioksida, brez vseh tistih »luksuznih komoditet, ki ne služijo nobeni razločni človeški potrebi« – izgledali kot »razkrinkani čarodeji«. Slovenci, ki se imajo za katoličane, pa itak vedo, da pravično uničevanje privatne lastnine velja za nenasilje.

Gverilci v Kolumbiji so glavni naftovod tolikokrat »prešpikali«, da mu po novem pravijo »flavta«. Gverilci so povsod – od Južne Afrike, Nigerije in Jemna do Izraela, Egipta in Indije – onesposabljali naftovode, saj so s tem najlažje pokazali, da je Sistem ranljiv in da ni vsemogočen. Ja, sabotirali so, vandalizirali, fizično obstruirali, delovali disruptivno in fosilno industrijo spravljali na kolena – uresničevali so sanje podnebnih aktivistov. Nihče ni mogel reči, da gre za napad na demokracijo.

Protestniki pa so še vedno tam, kjer so bili, še vedno marširajo, še vedno blokirajo promet, še vedno se priklenjajo na kljuke, še vedno prirejajo ulične teatre, še vedno prepevajo, plešejo in žonglirajo.

»Uničevali so privatno lastnino, ki uničuje planet,« pravi Malm. Toda niso je uničevali v imenu podnebja. Aktivisti so naftovode nekoč, v sedemdesetih in osemdesetih, uničevali tudi na globalnem severu, v Belgiji in Nemčiji, na Nizozemskem in Švedskem, toda ne v imenu podnebja, temveč v imenu boja proti imperializmu in kolonializmu, potemtakem v imenu boja proti izkoriščanju dežel in ljudstev tretjega sveta. Zdaj, ko gre za podnebje in preživetje planeta, pa naftovodov – fosilne infrastrukture, privatne lastnine, ki uničuje planet – ne napadajo, še manj uničujejo. A če so podnebne spremembe res tako hude, da ogrožajo preživetje človeštva in planeta, potem dolžnost ni le spoznanje, da mehke taktike ne vodijo nikamor, ampak tudi akcija – prehod k dejanjem, sabotaži, revolucionarni politiki, uničevanju privatne lastnine, ki uničuje človeštvo in planet. Vendar pri tem pod nobenim pogojem ne sme nihče umreti, pravi Malm – ves moralni kapital podnebnega gibanja bi v trenutku sprhnel. Fosilno infrastrukturo je treba razdejati s »čvrstimi ljubečimi rokami«, kot bi rekli aktivistki Jessica Reznicek in Roby Montoya, junakinji boja proti naftovodu Dakota Access (Jessico Reznicek so nedavno že obsodili na osem let ječe). Ali kot bi rekel avstralski antropolog William Smith – sabotaža mora biti »omejena, sorazmerna in diskriminatorna«. Dvigniti mora prah, ne pa preliti kri. Prestrašiti mora elite, ne pa množic. Poteka lahko v temi.

Podnebno gibanje mora preseči tabu uničevanja fosilne privatne lastnine (višje ko bodo temperature, sprejemljivejše bo uničevanje fosilne privatne lastnine), a obenem ne sme opustiti nenasilnih taktik boja (z raznolikostjo in pluralnostjo taktik ni nič narobe), ki pa jih ne sme fetišistično napihovati, saj potem tvega, da se bo izrodilo v zasuvanje policistov z ljubeznijo ali pa v podnebni fatalizem Roya Scrantona, ki v svojih knjigah – Kako umreti v antropocenu (Learning to Die in the Anthropocene) in Obsojeni smo: kaj zdaj? (We’re Doomed. Now What?) – zagotavlja, da je vsega konec, da je prepozno za marše, akcije, proteste, zasedbe in vstaje, da apokaliptičnega globalnega segrevanja ni več mogoče ustaviti, da emisij nikoli ne bomo zmanjšali, da se človek ne bo spremenil, da podnebno gibanje ljudi navdaja z lažnimi upanji, da nas čakata neizbežna katastrofa in tortura, da bomo vsi umrli in da se moramo le še naučiti umreti. Pozabite na boj. Scranton priporoča budistično meditacijo – in položaj lotosa. Miroljubnost. Katastrofo je treba preleviti v estetsko doživetje. Od tod do reakcionarne, evgenične »globoke ekologije«, ki poziva k vrnitvi k nabiralništvu in zmanjšanju »grešnega« prebivalstva na 300 do 600 milijonov, je le korak.

A predstavljajte si, pravi Malm, da bi v času sužnjelastništva vsi rekli: oh, vsega je konec, tega ni več mogoče ustaviti! Ali pa si predstavljajte, da bi to rekli v času nacističnega holokavsta. Vse to le še enkrat potrjuje Žižek-Jamesonov dictum, da si je lažje predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma. Še huje, pravi Malm: »Naučiti se umreti je očitno lažje kot naučiti se bojevati.«

Averzije do sabotaže in boja, ki tako ali tako vedno nastopi kot afirmacija življenja in vere v zgodovino, bi moralo biti konec. Kdaj je že George Monbiot poudaril: »Naše sanjarjenje bo, kot se to že dogaja, uničilo nujne pogoje za človeško življenje na Zemlji. Če bi nam vladal razum, potem bi bili že danes na barikadah, šoferje bi vlekli iz range roverjev in nissan patrolov, zasedali in zapirali bi termoelektrarne ter terjali tako dramatično spremembo ekonomskega življenja kot tedaj, ko smo šli na vojno proti Hitlerju.«

A kako razbliniti urok, se sprašuje Malm. »Bi morali počakati na konsenzualno odobritev? Na večino? Veliko večino?« Na 6 stopinj? »Mar ne bo tedaj že prepozno tudi za razstrelitev naftovoda?« Si družbeni red, ki uničuje temelje življenja, zasluži takšno lojalnost? In cvetje? Mar ni fosilna ekonomija le oblika avtokracije? Je podnebno gibanje »onstran politike«, onstran »socialne jeze« in onstran antikapitalizma? Ali lahko gibanje, ki ne loči med razredi in konflikti interesov, konča na pravi strani? Mar s tem ne tvega, da si bo odtujilo prav tiste ljudi, ki z nadaljevanjem statusa quo najmanj pridobijo? Ali lahko človeštvo, že zdaj prežgano z radikalno negotovostjo, preživi, če boja proti podnebnim spremembam ne poveže z bojem proti kapitalizmu? Ali pa je treba počakati še na bolj spolitizirane čase? Mar ni čas že dovolj spolitiziran? Je sploh lahko še bolj? »Del Lanchestrovega paradoksa je, da morajo podnebni aktivisti svoje akcije šele uskladiti s posamičnimi podnebnimi katastrofami.«

Treba bo skočiti

Gibanje za podnebno pravičnost je začelo v zadnjih letih nenadoma spet pridobivati pospešek, protestni shodi so bili vse bučnejši, protestne množice vse večje, jeza vse hujša (»Kako si drznete!«), toda gibanje je ustavil izbruh covida. Množice, še posebej protestne, se niso več gibale – vlade so jih bolj ko ne prepovedale. Toda med pandemijo se je zgodilo nekaj nenavadnega: emisije toplogrednih plinov so padle. Kar je kakopak dobro za podnebje. In dobro vemo, zakaj so padle – ker so vlade širom sveta razglašale karantene, policijske ure in popolna zaprtja, lockdowne. Ali natančneje: padle so zato, ker so vlade prekinile kapitalizem. Ker so torej posegle vanj – in v privatno lastnino. Kar pomeni, da prekinitev kapitalizma – in poseg v privatno lastnino – ni več tabu.

Paradoks je na dlani: »Če lahko vlade zaradi pandemije posegajo po izrednih ukrepih, zakaj po takšnih ukrepih ne morejo posegati zaradi podnebnega zloma, ki smrtno ogroža vse življenjsko pomembne sisteme na planetu?« Logično: »Izgovorov za pasivnost po vsem tem ni več.« Tako kot je povsem jasno, da do agresivnejših in militantnejših podnebnih ukrepov ne bo prišlo kar spontano in avtomatično, po »naravni« poti, je tudi povsem jasno, da fosilna goriva in toplogredni plini ne bodo kar izginili in umrli – po »naravni« poti.

Gandijevskega podnebnega gibanja je konec, pravi Malm, razbijanje ograj bo nekoč videti kot minoren prekršek.

Če podnebno gibanje zares verjame, da sta planet in človeško življenje tik pred izumrtjem, potem bo moralo skočiti. Če ne bo skočilo, bo le ustvarjalo vtis, da v resnici sploh ni tako hudo, kar bo voda na mlin trumpom, konspirologom in fosilni koaliciji. »Bolje je umreti med razstreljevanjem naftovoda, kot pa ravnodušno goreti.« Gandijevskega podnebnega gibanja je zato konec, pravi Malm. »Razbijanje ograj bo nekoč videti kot minoren prekršek.« A če res verjame, da sta planet in človeško življenje tik pred izumrtjem (da gre torej za boj na življenje in smrt), potem bi se mu morala tudi razstrelitev naftovoda slej ko prej zdeti premalo. Le komu bi bila v tolažbo vesela novica, da je »človeštvo konec sveta izpeljalo v popolni harmoniji«? Kaj šele vesela novica, da je izumrlo miroljubno – brez nasilja.