Koliko cepljenih je tudi zaščitenih?

Novembra lani, torej v tem času, je bila Evropa ponovno v lockdownu, sredi drugega vala epidemije, veljala je policijska ura, zunaj pa smo morali nositi maske. Sedemdnevno povprečje okužb je bilo takrat bistveno nižje kot danes. Hkrati pa je bilo višje tudi število smrtnih žrtev, saj je virus zlahka prodiral v domove upokojencev. Bilo je hudo, a luč na koncu tunela so kazali neverjetni znanstveni preboji v razvoju cepiv, ki so napovedovala končno normalizacijo izrednega stanja. Decembra se je tudi v Sloveniji začelo cepljenje. Najprej zdravstvo, nato starostniki. Cepiva so prihajala na trg, nekatera bolj, druga manj učinkovita, a vsa učinkovita.

Decembra lani je bila v Indiji prvič potrjena nova različica virusa, poimenovana delta. Ta se je izražala s kar 40- do 60-odstotno večjo prenosljivostjo in dvakrat večjo verjetnostjo za hujši potek bolezni. Raziskave, ki so jih naredili v naslednjega pol leta, so prinesle ugotovitev, da so cepiva tudi pri delti sicer učinkovita pri preprečevanju hospitalizacije in smrti, vendar so ravni nevtralizacije seruma pri cepljenih nižje v primerjavi s prvotnim sevom. Ko smo torej končno dobili cepiva in jih začeli množično uporabljati, smo že vedeli tudi, da so zoper novo različico malce manj učinkovita. A na učinkovitost cepiv vpliva tudi – čas.

Raziskave danes nazorno kažejo, da zaščita pred virusom po cepljenju sčasoma upada. Kot je v oddaji Ultrazvok na Prvem programu Radia Slovenija povedal imunolog prof. dr. Alojz Ihan, po cepljenju z vektorskimi cepivi (AstraZeneca in Janssen) v treh mesecih koncentracija protiteles lahko upade do te mere, da se lahko kljub cepljenju okužimo in okužbo tudi prenesemo na druge. Pri cepljenju z mRNA cepivi (Pfizer in Moderna) smo zaščiteni do enkrat dlje, se pravi šest mesecev. »Vedeti moramo, da je od koncentracije protiteles, ki si jih ustvarimo po cepljenju, odvisno, ali smo zaščiteni pred okužbo.«

Drugo je sama zaščita pred hudim potekom bolezni in pred hospitalizacijo. Na osebni ravni si namreč s cepljenjem zagotovo zmanjšamo možnost slabega razpleta okužbe, je jasen Ihan. »Vsakdo, ki je cepljen, ima vsaj 10- do 30-krat manjšo verjetnost, da bo pristal v bolnišnici ali v intenzivni enoti.« Po starosti je ta dejavnik koristi nato različen. »Pri starejših od 80 let je ta dejavnik do 10-krat, saj se ti na cepljenje odzivajo slabše, imajo pridružene bolezni in so v slabšem zdravstvenem stanju. Vendar je še vedno tudi pri njih med 5- in 10-krat manjša verjetnost, da bodo potrebovali zdravljenje v bolnišnici. Izrazito pa so na boljšem stari med 50 in 80 let. Tudi če jih razdelimo po letih, imajo največkrat kar od 25- do 30-krat manjšo možnost, da zaradi covida pristanejo v bolnišnici in v intenzivni enoti. Pri mlajših od 50 let se faktor koristi nekoliko zmanjša, proti 10.«

Če bi te podatke vzeli skrajno resno in si ogledali populacijo, starejšo od 80 let, ki velja za najbolj ogroženo in je bila polno cepljena v zadnjega pol leta, lahko ugotovimo, da se precepljenost po posameznih starostnih skupinah precej razlikuje od ocene njihove zaščitenosti pred samo okužbo. Statistiko na podlagi te hipoteze je pred kratkim začel zbirati tudi Sledilnik za covid-19. V starostni skupini 80–84 let je tako po oceni zaščitenosti trenutno zaščitenih zgolj okoli 36 odstotkov starostnikov, v starostni skupini 85–89 let okoli 37 odstotkov in med starejšimi od 90 let okoli 40 odstotkov. Kaj to sploh pomeni?

Za nadaljnji razvoj epidemije torej ni zgolj pomemben podatek o razmerju med cepljenimi in necepljenimi, ampak tudi med tistimi, ki so zaščiteni proti virusu, ter tistimi, ki niso – med te pa spadajo necepljeni in seveda tisti, ki jim je učinkovitost cepiva že popustila. Glede na podatke prejšnjega tedna so med okuženimi skoraj 36-odstotni delež pomenili polno cepljeni, med hospitaliziranimi nekaj več kot 34 odstotkov, na intenzivni terapiji pa 24 odstotkov.

Precepljenost po posameznih starostnih skupinah se precej razlikuje od ocene njihove zaščitenosti pred samo okužbo.

Poživitveni odmerek cepiva, ki poveča zaščitenost že cepljenih, je na podlagi sklepov slovenske posvetovalne skupine za cepljenje posebej priporočen predvsem starejšim in tistim, ki so bili cepljeni z vektorskim cepivom. Prvotno cepljeni z vektorskim cepivom se lahko za poživitveni odmerek odločijo po dveh mesecih, prvotno cepljeni s cepivom mRNA pa po šestih mesecih. Pa bi bilo glede na trenutno zdravstveno situacijo smiselno razmišljati o skrajšanju intervala med osnovnim in poživitvenim cepljenjem? Po besedah vodje posvetovalne skupine za cepljenje, infektologinje prof. dr. Bojane Beović, šestmesečni interval pomeni trenutno dogovorni čas za poživitveni odmerek na podlagi podobne odločitve drugih držav. »Pri posamezniku bi se pravzaprav lahko odločili prej, a bi težko določili mejo. Nič ni narobe, če se posameznik odloči za poživitveni odmerek nekoliko prej.« Tisti, ki bi želeli poživitveni odmerek nekoliko prej, na primer po petih mesecih, »v bistvu to lahko naredijo, če zdravnik tako presodi in zna to utemeljiti, in seveda, če je bolnik o tem seznanjen.«

Neuradno pa se v posvetovalni skupini o možnosti skrajšanja čakalnega časa za poživitveni odmerek že pogovarjajo, vprašanje, ki je odprto, je, kako postaviti neko razumno mejo. »So namreč tudi ljudje, ki bi se cepili kar takoj po enem mesecu. To tudi ni smiselno, saj v bistvu podatkov o poživitvenih odmerkih na tak način nimamo, ne o učinkovitosti ne o varnosti.« Imunsko oslabeli po drugi strani lahko dobijo dodatni odmerek že po štirih tednih od drugega odmerka.

A če moč cepiva popušča, kako dolgo bi glede na upadanje zaščite pred okužbo in njeno širjenje lahko ostalo veljavno potrdilo o cepljenju, ki ima trenutno neomejeno veljavnost? Bi se morali tisti, ki se za dodatni ali poživitveni odmerek ne bodo odločili, na neki točki začeti redno testirati? »Razmišljanje, vsaj moje, gre v smer tretjega odmerka po določenem času kot pogoj za covidno potrdilo.

Seveda to pomeni testiranje v primeru, da se oseba zanj ne bi odločila,« pove Beović.

Kljub pešanju moči cepiva je cepljenje seveda še vedno edini pravi odziv na epidemijo, je jasna upokojena dolgoletna predstojnica Centra za nalezljive bolezni, epidemiologinja prof. dr. Alenka Kraigher. »Tudi če se cepljenim morda s časom zmanjšuje imunost, da se nekateri slabše odzovejo na cepljenje zaradi oslabljenega imunskega sistema, cepljenje ostaja tisto, kar nas varuje pred težkim potekom bolezni, hospitalizacijo ali celo njenim smrtnim izidom.« Cepljenje še vedno pomeni najvarnejši in najučinkovitejši način za zamejitev širjenja bolezni s tem, da postane dovolj velik delež ljudi odpornih proti okužbi, ne da bi zboleli. S cepljenjem tako pomagamo sebi in drugim, trenutno predvsem otrokom, za katere trenutno še ni cepiva, in tistim, ki se ne morejo cepiti. »Zdaj se prav tako ve, da lahko bolezen s hujšim potekom prizadene tudi mlajše in da lahko pušča tudi dolgotrajni covid, ki pa je zelo huda bolezen, ki omejuje življenje in delo posameznika, medtem ko takih težav po cepljenju ni bilo opaziti.«

Dejstvo, da se je proti covid-19 treba cepiti večkrat, nas pravzaprav ne bi smelo preveč presenetiti – enako namreč velja za večino cepljenj. »Eno samo je tako, ki ga ni treba ponavljati, to je cepljenje proti rumeni mrzlici, sicer pa je pri večini cepljenj potrebnih nekaj odmerkov, da se osnovno pridobljena zaščitna protitelesa osvežijo.« Za zaščito pred klopnim meningoencefalitisom so tako po shemi osnovnega cepljenja recimo potrebni trije odmerki cepiva, za vzdrževanje zaščite pa prav tako poživitveni odmerki – prvi po treh letih, nato pa na pet let. Pri osebah, starejših od 50 oziroma 60 let (odvisno od cepiva), so poživitveni odmerki potrebni na tri leta. Za učinkovito zaščito pred sezonsko gripo je predvideno vsakoletno cepljenje. Poživitveni odmerek je torej nekaj, kar poznamo že ves čas.