»Pred volitvami bi radi razdelili še zadnje sladkorčke, čeprav vedo, da matematika ne štima«

Črt Kostevc (letnik 1977) je redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, predstojnik Katedre za mednarodno ekonomijo in poslovanje. Raziskovalno se je med drugim ukvarjal s tujimi naložbami, z investicijsko aktivnostjo, davčno politiko, trgom dela (napotenimi delavci, prekarnostjo), v pogovoru pa je komentiral zlasti sedanje stanje javnih financ.

Pred dnevi je gospodarski minister Počivalšek pred gospodarstveniki v Novem mestu izjavil, da bi vnovično zaprtje države povzročilo bankrot države. Je čisto vseeno, kaj govorijo ministri? 

Izjava ministra Počivalška o bankrotu je populizem, ki je seveda slab in škodljiv. Vnaša percepcijo dodatnih tveganj za gospodarstvo. Skuša se profilirati kot edini zaščitnik gospodarstva, in ta manevrski prostor, ki mu ga dopušča vlada pri grajenju njegove lastne volilne baze, sega ravno do takih izjav. Tukaj gredo razmisleki o posledicah takih izjav le v smer, kako mu lahko volilno koristijo, ne pa, kakšno škodo lahko naredijo gospodarstvu, če jih javno izreka minister.

Podatki Statističnega urada kažejo, da so v pandemičnem letu 2020 podjetja v industriji – razen rudarstvu in še v nekaj dejavnostih, kot je poslovanje z nepremičninami – ustvarila celo več dodane vrednosti kot v letu 2019. Gostinstvu pa so prihodki padli za 35 odstotkov. 

Večina gospodarstva se je prilagodila na razmere. Za industrijo zaprtje pomeni skorajda delo kot običajno. Veliko večji problem so storitve, kjer se vse ustavi. Omenjeni podatki so zgovorni. Vse omejitve, ki so zadevala zbiranja, prepovedi večjih druženj, so hote ali nehote storitvenim dejavnostim nižale prihodke. Teh dejavnosti, od osebnih, rekreativnih do prireditvenih, je razmeroma veliko in so pomembne za gospodarstvo, ne gre le za turizem in gostinstvo. Največkrat si pri storitvah odločevalci predstavljajo le javni sektor, ki ima razmeroma nizka tveganja izgube delovnih mest in nižanja dohodkov. Za javni sektor je poskrbljeno sistemsko. Probleme so seveda imeli vsi preostali segmenti storitev. Naj opozorim na to, da so bili edini ciljani ukrepi za storitve turistični boni, čeprav je storitveni segment zelo širok, gospodarsko pomemben in je utrpel daleč največjo škodo.

Največji protiepidemiološki ukrep v celoti so dodatki. Zanje je šlo od marca lani do konca oktobra letos 927 milijonov evrov, od tega kar 723 milijonov v prvih desetih mesecih letos. Rekorder, zdravnik, je prejel več kot 81 tisoč evrov. Fiskalni svet opozarja na anomalije in nesistemskost izplačil. 

Že omenjeni časovni razpored izplačil dodatkov je najmanj nenavaden. Nenavadno je tudi, da imamo na oblasti politično opcijo, ki je bila največja »navijačica« za tako imenovano zlato ali fiskalno pravilo, ki brzda pretirano porabo javnega denarja. Zdaj pa se ta politična opcija pri trošenju obnaša povsem prociklično in letos stopnjuje pomoči. Če je bil kaos pri izdatkih upravičen lani, ko je epidemija povzročila številne neznanke, je letos, v drugem letu epidemije, vsak nesistem težko zagovarjati – tudi zaradi razmeroma visoke gospodarske rasti, ki je sprostila nekatere pritiske.

No, za nadomestila za čakanje, ki so jih prejemala podjetja, je šlo letos bistveno manj denarja kot lani – letos 268 milijonov, lani 328 milijonov evrov. Torej je bil trend obraten kot pri dodatkih, čeprav gre za oba ukrepa v epidemiji. To kaže na zlorabo dodatkov. 

Ob tem mi na misel pride nekoliko nekorektna prispodoba. A obstaja tako imenovano pravilo Richarda Scarryja, ki pravi, da kot politik ne stopaš v spore s poklici, ki se pojavljajo v otroških slikanicah. Se pravi s policaji, gasilci, zdravniki, medicinskimi sestrami. Prav ta vlada, ki je prej šla pogosto v boj z javnim sektorjem, s to »politiko« izplačil dodatkov poskuša enotno utišati dele sektorja, ki so plačno podhranjeni ali ki so napovedali stavke in odhode in se jih vlada boji. To je izredno slabo, saj gre za stihijsko ukrepanje in porabo javnega denarja, ki problemov ne rešujeta kakovostno, trajno in sistemsko, ampak jih še poglabljata.

Ko bo denarja za dodatke zmanjkalo, bo namreč problem še večji in globlji. 

Seveda. Ko bo konec dodatkov, ki zdaj plače zvišujejo tudi za 30 odstotkov, bo to za prejemnike velik šok. Pojasnila, da je šlo za dodatke zaradi kriznih razmer, ne bodo kar pomirila ljudi, katerih gospodinjstva bodo kar naenkrat imela manj denarja, tudi dobro plačani verjetno ne bodo zadovoljni z manj. To bo šok. Jasno je, da bo takoj po prenehanju izplačil dodatkov prišlo do zahtev določenih sindikatov, da se plačni sistem odpre, in le upamo lahko, da ne bo vmes prišlo do erozije vitalnih delov javnega sektorja, kot je zdravstvo, policija itd. Z erozijo baze zaposlenih, posebno zaposlenih z izkušnjami, bi lahko prišlo do ogrozitve obsega in standardov javnih storitev.

No, prav ta teden je vlada sprejela nekatere poteze na področju plač v dejavnostih zdravstva in socialnega varstva, ki bo 35 tisoč zaposlenim prinesel višje plače.

To je pred volitvami precej pričakovana poteza za politiko, podrobnosti ne poznam.

Vsak, ki ima pet minut časa, nam pove, da je davčna obremenitev dela visoka. A dejstvo je tudi, in tu imamo rezerve, da je davčna obremenitev kapitala in tudi nepremičnin nizka.

Doslej je veljalo, da v epidemiji ni mogoče sistemsko urejati stvari. Čeprav so posegli v vrsto zakonodaje na drugih področjih, tudi sistemske. Uredili so denimo investicije v vojski. 

Tukaj so mnenja različna. Mislim, da sta problem vlada in njen močan interes od začetka, da se ne odpirajo težke teme do rednih volitev, epidemija pa je priročen izgovor za to. Tak izjemen čas bi bil po mojem morda celo priložnost za neka globlja resetiranja, ki pa bi morala biti premišljena in smiselna. Dejstvo je tudi, da kot družba ta hip nismo sposobni sprejeti konsenza o smeri, v katero želimo pri trgu dela, pokojninskem sistemu, volilnem sistemu itd.

Kaj pa celotne javne finance? Proračun je na steroidih, vse je rekordno: prihodki – zlasti davčni, odhodki – ti so po mnenju fiskalnega sveta ušli nadzoru – in posledični primanjkljaj, ki naj bi bil letos po zadnjih ocenah vlade štiri milijarde evrov. Od marca lani smo neto dolg povečali za skoraj devet milijard evrov. In te trende vlada »podaljšuje« s proračunoma 2022 in 2023. 

Vemo, da nas rešuje zasebna potrošnja. Tudi pri javnih financah. Tudi izvoz ni več toliko rasel, v tretjem četrtletju se je rast pri delu izvozno usmerjenega gospodarstva upočasnila. Neto izvoz je negativen, ker toliko uvažamo. Vse poganja potrošnja gospodinjstev in tudi podjetij. Posledično je bil tudi davek na dodano vrednost, ki je glavni prihodek proračuna, medletno občutno višji (v prvih desetih mesecih letos ga je bilo za 3,4 milijarde evrov, kar je 0,5 milijarde več kot v istem času lani, op. a.). A tukaj ostajajo visoka tveganja, začenši z epidemijo, in izvedljivost proračunov za leti 2022 in 2023 je vprašljiva.

Vladni urad Umar že za zadnje četrtletje, v katerem smo zdaj, napoveduje »upočasnitev gospodarske aktivnosti evrskega območja«, ob epidemiji pa kot razloge navaja še poglabljanje ozkih grl na strani ponudbe, visoke cene energentov in inflacijske pritiske. 

To so resna opozorila, ki terjajo previdnost pri načrtovanju, vlada pa jih ne upošteva pri predvidenem trošenju ali podlagah za bodočo proračunsko potrošnjo.

Posebej zbuja skrb podatek iz jesenskega poročila evropske komisije, ki Sloveniji za leti 2022 in 2023 napoveduje najvišja strukturna primanjkljaja med državami z evrom, v EU pa naj bi imela višjega le Romunija. Leta 2022 naj bi ta dosegel kar 6,2 odstotka, v povprečju EU pa bo 3,5 odstotka. 

Tukaj si je minister Šircelj dovolil neko politikantstvo, s tem ko je začel razpravljati, koliko metod obstaja za merjenje potencialnega BDP in primanjkljaja. Če je vatel za vse enak, je vseeno, ali ti je metoda všeč ali ne. Dejstvo je, da je naš strukturni primanjkljaj razmeroma velik in kaže neko globljo in bolj sistemsko neuravnoteženost javnih financ. Namen fiskalnega pravila je bil v ustvarjanju rezerv, ki bi jih vlada lahko črpala v krizah. Rezerve so ta hip dokaj skope, trošijo pa se za kratkotrajno plačno ekspanzijo določenega dela javnega sektorja in ne za dolgoročnejše cilje. Nesporno se strukturni primanjkljaj poglablja s tem, kar počne ta vlada. Nekatere težave je tudi podedovala, vendar njena politika trošenja in tudi predvidenega polnjenja proračuna strukturni primanjkljaj povečuje. Je to stanje kritično? Bo, če ne bo nekega realnega načrta, kako se bo ta primanjkljaj zmanjševal. Tukaj nekega načrta ne vidim, čeprav bi ga morali že imeti. Računati na to, da bi gospodarska rast v celoti »zapolnila« primanjkljaj in vlado rešila pred bolečimi rezi, je precej tvegano. Celo naivno. Ker smo v predvolilnem času, je to spet neka točka, kjer se dela politična kalkulacija in se ne sprejemajo neprijetni ukrepi, čeprav bi bilo to nujno. Torej, treba bo ali povečati prihodkovno stran ali zmanjšati odhodkovno stran – oboje bo boleče.

Minister Šircelj je v sredo dejal, da pripravljajo postopke, kako spraviti »primanjkljaj, dolg in preostale kazalce nazaj v okvir fiskalnih pravil«. Nerazumljivo je, da vlada kljub temu vztraja pri popravkih dohodninskega zakona, ki bodo proračunu prinesli velik izpad prihodkov – že prihodnje leto skoraj 250 milijonov evrov, leta 2025 pa več kot 800 milijonov. 

Ta trenutek je to enostavno preveč tvegano. Gre za sladkorčke, ki bi jih radi razdelili pred volitvami, zavedajoč se, da matematika ne štima, namesto da bi hkrati razmišljali o načrtih za zvišanje kakšnega segmenta davčnih prihodkov. To, da v takih okoliščinah predlagajo znižanje davčnih stopenj znotraj dohodninskega zakona – celo za neke kapitalske prihodke, oddajanje premoženja v najem, je nedopustno. To so nedopustni načrti še zlasti za politično stran, ki naj bi bila fiskalno konservativna. Čisti salto mortale. Tega vztrajanja pri spremembah dohodninske zakonodaje zato ne vidim drugače, kot da si prizadevajo za volilni uspeh. Vendar bodo volivcem s tem naredili dejansko slabo uslugo, saj gre za izpad in šibitev javnih financ, poglabljanje strukturnega primanjkljaja.

Visok strukturni primanjkljaj prej ali slej čutimo vsi. 

Obstaja strokovni izraz rikardijanska ekvivalenca. Pomeni, če poenostavim, da bi racionalen državljan moral ob višanju proračunskega primanjkljaja pričakovati, da se bo ta primanjkljaj moral v prihodnosti plačati. Torej, da bodo v prihodnosti očitno davki in prispevki višji in neto plača nižja.

Poleg dohodninskega zakona, o katerem bodo poslanci še glasovali, je koalicija že uzakonila kar 780-milijonsko obveznost za investicije v Slovenski vojski do leta 2026. Je to v danih okoliščinah res primerno? 

Dejstvo je, da so imeli te izdatke za vojsko v svojih programih že leta in so ostali neizpolnjeni. Ampak ali je to nujno zdaj? Sprejemajo stvari, ki jih lahko, ne, ker bi bile nujne. Nisem strokovnjak za obrambo, a nisem slišal prepričljive argumentacije, zakaj so te investicije res nujne v trenutnem obdobju. Posebej v luči tega, da smo z njimi že nekaj let odlašali. Lahko pa kot ekonomist povem, da je zanje s proračunskega vidika izjemno slab trenutek.

Vlada pri dodatkih upošteva pravilo Richarda Scarryja, ki pravi, da kot politik ne stopaš v spore s poklici, ki se pojavljajo v otroških slikanicah.

Tudi zadolževanje raste. Dolg države se je od marca lani do konca septembra letos zvišal z 28,6 na 37,2 milijarde evrov, pol milijarde evrov smo dobili z izdajo prve kar 60-letne obveznice. 

Tukaj se strinjam, kar govori minister Šircelj, da so pogoji zdaj ugodni. A to niso enoletne zadolžitve. Tudi kreditojemalci v švicarskih frankih so vzeli posojila v frankih, ko so bile anuitete nizke. Postaviti vsa jajca v eno košaro je kratkovidno. Taka vladna politika je škodljiva, vendar se nam dogaja proti koncu političnega cikla, pred vsakimi volitvami. Kdorkoli bo prevzel štafeto po volitvah, se bo moral resno soočiti z izdatkovno stranjo proračuna.

Med izdatki so tudi ogromne investicije. Fiskalni svet opozarja, da je investicijska poraba načrtovana pretirano, da načrti presegajo možnosti administracije in zlasti gospodarstva. 

Vsako nerealno načrtovanje je slabo, saj je zato cel proračun tvegan. Posledice zdajšnjih napačnih odločitve, pretirane porabe utegnemo čutiti čez nekaj let. Dvig določenih davkov se mi zdi neizogiben. Veliko se opleta z DDV, vendar se tega dviga bojim in mislim, da imamo rezerve drugje. Tukaj bi spomnil, da nam vsak, od OECD do evropske komisije, ki ima pet minut časa, pove, da je davčna obremenitev dela visoka. A dejstvo je – in tu imamo rezerve, da je davčna obremenitev kapitala in tudi nepremičnin nizka. Ampak trenutno je na oblasti opcija, ki se tega ne bo dotaknila. Celo obratno. ... ker prek dohodninskega zakona vlada celo predlaga davčno razbremenitev dohodkov iz kapitala in najema. > Tako je. Trenutna opcija ne bo obdavčila kapitala, hkrati pa bo pred volitvami znižala nekatere davčne obveznosti, ki zadevajo tiste najpremožnejše, čeprav to povečuje proračunska tveganja.

Tako primanjkljaj kot dolg Slovenije bosta po letu 2023 ostala nad »maastrichtskimi kriteriji«, torej pragovoma za vstop v EU. Podobno bo sicer pri več državah, primanjkljaj nad mejnimi tremi odstotki BDP naj bi jih imelo deset. Imajo ta pravila smisel, če jih vsi kršijo? 

Povsem enaka je bila razprava v času finančne krize, posebej glede Grčije, in ni se zgodilo nič. Imeti skupno monetarno politiko in raznorodne fiskalne politike se pač izkazuje za koncepta, ki ne gresta skupaj. Pravila se kršijo stalno, Grčija, Italija, zdaj Nemčija, Francija, po potrebi pač. Nemčija ima namesto 60 odstotkov BDP dolg čez 70 odstotkov, Italijani čez 150, Francozi čez 110, Grki pri 200. Če si dovolj velik, je torej druga zgodba, namesto strogih ukrepov dobijo države simbolična opozorila in napisati morajo programe izhodov iz previsokih številk. Zaradi »izhodne klavzule« v času epidemije se bo državam v letu 2022 tudi zamižalo pri kršenju triodstotnega primanjkljaja. Da se bo zdaj glede tega kaj spremenilo, dvomim, se pa te debate odpirajo. Težave ne bi bilo, če ne bi imeli skupne valute; znani bivši grški finančni minister Varufakis si je prizadeval z vnovično uvedbo drahme, s katero bi se Grčiji sprostila vsaj ena zavezana roka, a ni bilo političnega konsenza za to celo v Grčiji sami. Tako sta vse, kar imamo, omejitvi 60 odstotkov pri javnem dolgu in tri odstotke pri primanjkljaju, a to se množično krši brez predvidenih sankcij ali ukrepov.

Povezana zgodba so bonitetne agencije. Moodys je oktobra lani Sloveniji oceno celo zvišal. Septembra objavljena analiza Univerze v Cambridgeu vzbuja dvom, da so bonitetne agencije pri ocenah kreditne sposobnosti države ustrezno zajele pandemijo, ki je lani svetovni BDP znižala za 3,4 odstotka. 

Bonitetne agencije delujejo tako, da jim izdajatelj, ko je pred izdajo obveznic, plača za izdelavo bonitetne ocene. In ko naročnik plača, mu agencije ne bodo zapičile noža v hrbet. Tako to deluje. Drugače je z ocenami, ki se delajo v nekih rednih intervalih za suverene, a je pri njih izredno malo sprememb, odzivov – razen ko se nekaj prelomi in potem jih ena za drugo močno znižajo, verjetno celo preveč, kot so bile kritike v prejšnji krizi. Te agencije so del sistema, niso zunaj njega.

Gre za stihijsko ukrepanje in porabo javnega denarja, ki problemov ne rešujeta kakovostno, trajno in sistemsko, ampak jih še poglabljata.

Minister Šircelj je te bonitetne ocene uporabil kot pomemben argument pri zagovoru obsežnih proračunov za leti 2022 in 2023: »Zagotavljajo nam stabilno prihodnost, kot vedno del ocene to pomeni.« 

Ja. Dobro oceno imaš, dokler je nimaš. Nekako tako gre. Dovolj je, da pogledate, kaj se je dogajalo pred zadnjo finančno krizo, in vam bo jasno, koliko zaupanja se sme dati v take ocene. Ne trdim, da se nam bo zgodila katastrofa v naslednjih letih, a zanašati se na to, da agencije vse zaznajo ali da objavijo vse, kar zaznajo, je zelo težko. Če se zdaj postavim v vlogo davkoplačevalcev, me take ocene ne pomirjajo kaj dosti.

Zlasti, ker so realne razmere z epidemijo akutne. 

Ja, negotovosti so še vedno ogromne in komunikacija ostaja porazna. Kar naenkrat smo svetovni prvaki po številu novookuženih, kar je bilo še pred nekaj meseci nepričakovano. Če bi bili mi zaprti, vsi okoli nas pa ne, bi se s tem pokazalo slabo spoprijemanje z valom. Verjetno marsikdo opazi številke za Slovenijo in ga presenečajo. Iz tega zornega kota ne delim naivnega optimizma, ki ga ima vlada na vseh področjih – tudi javnih financ. Ga pa razumem. Vse je »dog and pony show«, ključno je, da se smehljaš do konca. Nočem slikati temačne slike, a ta val, ki si ga je privoščila vlada, je nemogoče opravičiti. Da v takih negotovostih zdaj vse prelagajo na bodočo gospodarsko rast, je neiskreno. Komuniciranje je bilo slabo ves čas epidemije. Ne bom sodil, kako so se strokovne odločitve epidemiološke stroke filtrirale skozi politične odločitve – to ni moje področje, a gospodarstvo potrebuje gotovost. In tega ni bilo.

Negotovost je povezana tudi z energetiko. Tukaj vlada čaka z ukrepi, sprejela je le regulacijo kurilnega olja. 

Rast energentov vpliva na inflacijo, ki jo bodo diktirale cene, s katerimi smo soočeni in jih večinoma »uvažamo«. Vemo, da je bila inflacija v evroobmočju dolgo časa nedosegljiv ideal, da nismo prišli niti do tistih začrtanih »skoraj dva odstotka«. Zdaj bomo imeli naenkrat obraten problem, a nisem zelo črnogled glede obsega in trajanja rasti cen. Kurilna sezona nas čaka in plin je tukaj pomemben. Zlasti je pomembno, kaj bo z Belorusijo in Ukrajino. Nafta in elektrika sta sopotnika. Vlada si z neukrepanjem kupuje čas. Upa, kot mnogi, da bo olajšanje prišlo pomladi. Družbi Petrol in napovedanim podražitvam drugi ponudniki res doslej niso sledili, ni pa jasno, ali tukaj deluje poziv predsednika vlade – rekel je, naj potrošniki odidejo iz Petrola k drugim ponudnikom. S piarovskimi grožnjami se seveda ne bodo rešile stiske gospodinjstev, če pride do podražitev.

Energetski vavčerji dejansko premostijo denar iz države prek gospodinjstev v energetske družbe, ki na koncu dobijo vse krito. Se vam zdi to v redu? 

Dobra stran vavčerjev je, da ciljno pomagajo najranljivejšim. Hkrati se dajo piarovsko prikazati kot pomoč najbolj potrebnim, kar je za politiko ugodno. Ker gre za energetiko, ki je bogata panoga in ima rezerve, bi bilo nedopustno vse breme podražitev in vavčerjev prenesti na davkoplačevalce. Tukaj mora pas zategniti tudi energetika, vsaj v delu, ki je v državni lasti, ker ima rezerve.

Prav v državni energetiki zdaj poteka predstava vladnega »corporate governnancea«. Včasih so bile banke tarča politike, zdaj energetika, a rezultat bo isti – slab. 

V energetiki nas čaka v naslednjih 10 ali 15 letih ogromno investicij, odločalo se bo o mega projektih, kot sta drugi blok jedrske elektrarne JEK 2 in zapiranje premogovnikov, kar je tudi velik posel. Minister Vrtovec je nakazal konec premoga leta 2033, kar pomeni zapiranje petega in tudi šestega bloka in kar odpira nove investicije v proizvodne zmogljivosti na drugih segmentih energetike, hkrati pa velike stroške zapiranja. To je sektor, ki je znano parkirišče političnih kadrov, zlasti HSE – Holding Slovenske elektrarne, morda ne toliko Gen-I. Zadnji kadrovski premiki in menjave, če omenim le zavrnitev podaljšanja funkcije Robertu Golobu iz Gen-I ali razrešitev predsednika uprave Elektra Ljubljana Andreja Ribiča, se od prejšnjih menjav razlikujejo po eni lastnosti. To je po tem, da se v vladi sploh ne trudijo lansirati neke zgodbe, ki bi na te ljudi metala slabo luč, kazala na napake. Dejstvo, da so tukaj neki rezultati nesporno dobri, ni pomembno.

Eden od novinarjev je v zvezi z Golobom zapisal, da minister v Glasgowu kima razogličenju, tukaj v Sloveniji pa reže človeka, ki ima najbolj operativni plan v državi, kako državo razogljičiti. 

Sporočilo vladne ekipe je bilo jasno: menjamo, ker želimo in ker lahko. Vendar pa se pri tem pojavi težava, da imamo v Sloveniji izjemno plitke kadrovske bazene – zlasti plitki so na presečiščih članstva v politični stranki in strokovne usposobljenosti. Takšno kadrovanje je slab obet za državo. V Sloveniji politike to seveda ne moti in aktualna garnitura pri tem seveda ni izjema.

Če je bil kaos pri izdatkih upravičen lani, ko je epidemija povzročila številne neznanke, je letos, v drugem letu epidemije, vsak nesistem težko zagovarjati.

Odhaja Angela Merkel. Je to neki dejavnik oziroma kaj vidite kot večja tveganja za naše gospodarstvo? 

Odhod Angele Merkel, ki je na čelu naše največje partnerice, ne bo velik pretres z vidika izvoza, saj smer ostaja. Negotovosti za slovenska podjetja, ki so izvozniki, vidim v spremembah v verigah vrednosti, v teh proizvodnih verigah, ali bo do »nearshoringa«, torej do preselitve dobav na geografsko bližja podjetja, dejansko prišlo in ali lahko to Slovenija izkoristi na segmentih, v katere je že vpeta. Morda se bo v strahu pred ponovnim sesutjem transportno-dobaviteljskih verig, ki smo mu priča, več delalo »inhouse«, a to bodo bolj izjeme kot pravila. Zlasti bo zelo pomembno, kaj se bo zgodilo v avtoindustriji oziroma se že dogaja. Gre za obrat k elektriki in zelenim energijam, za popolnoma nove procese, dele in nove potrebe te industrije, tudi dobavne. Slovenski avtomobilski grozd mora tukaj sodelovati, ne izpasti. Od tega je odvisno zelo veliko, tudi za državo. Naše stare panoge, kot so tekstil, jeklarstvo, premogovništvo, so v počasnem odhodu. Pri tej percepciji, kaj je pomembno za državo, mi je zanimivo, kako se začnejo omenjati neka podjetja in lastniki ter jih prikazovati kot ključne, čeprav niso. Taka primera sta Akrapovič in Pipistrel. Podjetji z nekaj sto zaposlenih. Sta sicer super uspešni in prodorni – sam bi bil navdušen, če bi mi v življenju kaj takega uspelo, a zanašati se na ti zgodbi kot ključni del prihodnosti slovenske industrije in razvojni preboj je lahko hiperbola. Njihov pomen je prej simbolen kot praktičen.

Za konec še vaše mnenje o tezi, o kateri je nedavno govoril že omenjeni bivši grški minister Varufakis ob nedavnem obisku v Ljubljani, namreč da kapitalizem pri življenju ohranjajo le še »finančne injekcije centralnih bank«. 

Trg se samokorigira – to je neoklasična paradigma. Trg se bo korigiral, dokler se ne bo več – torej spustijo ta zadnji stavek. Enostavno je bilo teh epizod dovolj. Morali bi se zavedati vloge in pomena, ki ju ima država oziroma paradržava, kot korektorja trga. ECB in zlasti FED sta izjemno aktivni. Njune intervencije niso več posebne razmere, so del normale, od centralnih bank se pričakuje, da bodo zelo aktivne. Pred tridesetimi leti bi bilo to zelo šokantno. Torej gre nesporno za močno odvisnost trga od centralnih bank, ki jih ni brez trga.