Ozadje političnega podrejanja policije

Kako zdajšnja vlada, ki za to sicer nima neposrednih pristojnosti, menja direktorje velikih (energetskih) podjetij, v katerih ima država prevladujoč vpliv, vemo. To se dejansko dogaja kar v pisarni poslanske skupine največje vladne stranke SDS. A zdaj se razkriva tudi, kako ta stranka kadruje v policiji, menja vodstveni kader od vrha navzdol in prevzema nadzor nad državnim organom, v rokah katerega je monopolizirana represija.

Kdor hoče izvedeti, kako danes poteka kadrovanje v policiji, mora zgolj prisluhniti zaslišanjem pred parlamentarno »Preiskovalno komisijo o ugotavljanju morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma nedopustnega političnega vmešavanja v delo policije in političnega vplivanja na potek oziroma izid predkazenskih in drugih postopkov«, ki je v jesenskih mesecih ravno dobro začela delo. Pred komisijo je že pričalo nekaj nekdanjih generalnih direktorjev policije, ki jih je imenovala zdajšnja vlada, in tudi kar nekaj odstavljenih policijskih šefov. Bazen teh pa je zaradi kadrovskega cunamija v policiji velik in zagotavlja, da bo v prihodnje še kar nekaj nekdanjih vodilnih policistov dobilo priložnost, da pojasnijo okoliščine vladnega kadrovanja in šikaniranja zaposlenih v policiji.

Policisti, od zadnjega prometnika do najvišjih funkcionarjev, so glede nastopanja v javnosti o policijskih zadevah, najsi gre za nastopanje v medijih ali na družabnih omrežjih, zelo omejeni. Za vsak pogovor z mediji ali drugo javno objavo potrebujejo soglasje neposredno generalnega direktorja policije. Če gredo v javnost brez tega soglasja, je to kršitev internih policijskih aktov in razlog za disciplinske postopke, za opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja in ne nazadnje tudi za odpoved samo.

Pred parlamentarno preiskovalno komisijo pa je zadeva pravzaprav nasprotna. Pravni pouk, ki ga pred zaslišanjem dobijo priče, pravi, da mora priča povedati vse, kar o stvari ve, in da ne sme ničesar zamolčati, razen v izjemnih primerih, ki veljajo tudi v kazenskem postopku. Preprosteje povedano, ne le da priče, torej tudi šikanirani policisti, pred komisijo lahko povedo resnico, morajo jo povedati.

Tako je že pred časom odstavljeni direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Darko Muženič pojasnil, da je tedanji vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Anton Travner, ki ga je imenoval notranji minister Aleš Hojs, od njega zahteval, »da podpišem odstopno izjavo, s tem se nisem strinjal. Predlagal pa sem razrešitev skladno z zakonodajo,« in da mu je Travner v zameno ponujal celo službe oziroma delovna mesta, ki ne spadajo pod policijo. »Ponujeno mi je bilo celo mesto na različnih konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v tujini. To mi je bilo sicer malo nenavadno, ker ne vem, kako lahko generalni direktor policije ponuja delovna mesta, za katera je pristojno zunanje ministrstvo.

Te ponudbe sem zato vzel za neresne.« Pred poslanci je pričal tudi odstavljeni pomočnik direktorja NPU David Antolovič in med drugim govoril o pritiskih, ki so jih čutili po nastopu nove vlade: »Veliko smo morali pojasnjevati stare primere, kar pomeni, da nam je veliko energije in časa zmanjkalo za delo, ki smo ga morali opravljati – to pa je preiskovanje najhujših kaznivih dejanj.«

Pred dnevi so pred komisijo pričali tudi odstavljeni direktor uprave kriminalistične policije Boštjan Lindav, odstavljena vodja službe za odnose z javnostmi na policiji Vesna Drole in nekdanji vodja sektorja za notranje preiskave in integriteto v policiji Franci Pavlin, ki je po več desetletjih dela v policiji odstopil in organ zapustil sam. Lindavu, Antoloviču in Droletovi je sicer skupno to, da so bili skupaj z nekdanjo generalno direktorico policije Tatjano Bobnar ter dvema kriminalistoma, ki sta sodelovala pri preiskovanju Janševih poslov z zemljiščem v Trenti, v času, ko je policijo kot vršilec dolžnosti vodil Andrej Jurič, drugi Hojsov izbranec za ta položaj, kazensko imenovani v delovno skupino za migracije v policiji, ki jo je velela ustanoviti vlada.

Nekdo laže. Ali so to policisti, ki govorijo o politično vodenih postopkih kadrovanja v policiji, ali pa nekdanja generalna direktorja policije, ki trdita, da navodil politike nista dobivala.

Lindav je pojasnil, da tedanji generalni direktor Policije Anton Travner nikoli ni izrazil nobene kritike njegovega dela, kljub temu pa ga je manj kot mesec po prihodu na vrh policije odstavil in mu dejal, »da je tako naročilo politike in da tega nikoli in nikdar več ne bo ponovil«. K temu je še dodal, da je pozneje izvedel, da je Travner na dan primopredaje poslov svoji predhodnici Bobnarjevi dejal, da je edini pogoj za prevzem funkcije v. d. generalnega direktorja menjava Darka Muženiča na položaju direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) in Boštjana Lindava na položaju direktorja kriminalistične policije.

Franci Pavlin, nekdanji vodja sektorja za notranji nadzor in integriteto, edini, ki ni bil odstavljen, pač pa je odstopil in policijo zapustil sam, je pojasnjeval dolgoletno vzpostavljanje visokih standardov notranjega nadzora, strokovnosti in integritete v policiji in nenadno znižanje teh standardov pri imenovanju policijskih funkcionarjev z nastopom te vlade. Dejal je sicer, da nima nikakršnih dokazov, da je razlog za občuten padec na tem področju vpliv politike, a nove razmere in porušenje njegovega dotedanjega dela so ga prepričali, da je policijo zapustil. »Kadrovska politika, ki se nadaljuje tudi po mojem odhodu, me je le še utrdila v prepričanju, da sem se odločil prav,« je med drugim dejal na zaslišanju, ki je potekalo skoraj točno leto po njegovem odhodu iz policije. Na poziv predsednika preiskovalne komisije Rudija Medveda, naj konkretizira svoja opažanja o rušenju standardov integritete, pa je recimo dejal: »Težko si predstavljam, da zasede mesto direktorja uprave kriminalistične policije nekdo, ki ni v življenju napisal nobene kazenske ovadbe.« To, operativno delovno mesto je pod zdajšnjo vlado zasedel Vojko Urbas.

Pred komisijo sta pričala tudi Travner in Jurič, ki sta policijo vodila, dokler notranji minister v Antonu Olaju ni našel stalnejšega generalnega direktorja. Pravzaprav sta že samo zaslišanje in raven odgovorov omenjenih nekdanjih prvih policistov povedala veliko o tem, o čemer je govoril Pavlin, torej o ravni strokovnosti in integritete, ki je oziroma bi morala biti zahtevana za najvišje položaje v policiji. Še očitneje je bilo to pri Andreju Juriču, ki je nasledil Travnerja.

Andrej Jurič, eden izmed generalnih direktorjev policije, ki so izvajali umazano delo političnega podrejanja policije, na vprašanja ni želel odgovarjati.

Jurič je sicer priznal, da je nekaj let pred imenovanjem na položaj prvega policista prejel opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja, a tudi na večkrat ponovljeno vprašanje predsednika komisije ni želel pojasniti, kaj je bil razlog za to hudo sankcijo. Je nekdo, ki je opozorilo pred odpovedjo prejel še v časih, ko se ta v policiji niso izrekala po politični liniji, ampak le zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, res primeren kandidat za generalnega direktorja policije? Poleg tega Jurič ni želel odgovoriti niti na vprašanje, kako je izbral policiste, imenovane v že omenjeno »kazensko« delovno skupino za migracije, ki je bila kasneje, skupaj s svojimi člani, celo fizično premaknjena v policijske prostore v Tacnu in s tem umaknjena. Še točneje, Jurič ni želel odgovoriti na vprašanje, po čigavem navodilu ali nasvetu je izbral člane skupine, češ da se je posvetoval s sodelavci, »njihovih imen pa ne bom izdajal«.

Pri tem ga je predsednik komisije ponovno opozoril, da je dolžan pred komisijo govoriti resnico in povedati vse, kar ve, razen »če je verjetno, da bi spravil sebe ali bližnjega sorodnika v hudo sramoto ali znatno materialno škodo ali kazenski pregon«. Na katero od omenjenih izjem se bo Jurič v posameznem primeru, ko je zavrnil odgovor na vprašanje, skliceval, bo pokazal čas, saj se je komisija odločila pridobiti mnenje zakonodajno-pravne službe o nadaljnjih primernih korakih, kadar priča ne želi odgovarjati na vprašanja. Zakonodaja sicer predvideva denarno kazen in celo naznanilo suma storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe.

Že po začetnih nekaj zaslišanjih pred komisijo je nekaj povsem jasno, in sicer, da nekdo ne govori resnice, da je torej nekdo zagotovo storil kaznivo dejanje krive izpovedbe. Ali so to priče, ki govorijo o spornih postopkih kadrovanja v policiji, ki jih je vodila politika, ali pa oba nekdanja generalna direktorja policije, ki zagotavljata, da sta vse kadrovske odločitve sprejemala popolnoma avtonomno in da navodil politike nista dobivala.

Komisija namerava v prihodnjih mesecih zaslišati še več kot 20 prič, med njimi tudi notranjega ministra Aleša Hojsa in predsednika vlade Janeza Janšo. Predsednik komisije Rudi Medved je sicer po doslej opravljenem delu napovedal pripravo vmesnega poročila, ki ne bo ugodno za vlado, saj se »potrjujejo domneve, zaradi katerih je bila komisija ustanovljena«. Komisija, kot govori že njeno ime, je bila ustanovljena zaradi sumov nedopustnega vmešavanja nosilcev javnih funkcij v delo policije in političnega vplivanja na potek oziroma izid predkazenskih in drugih postopkov.

Lustracija

Minister Aleš Hojs bo zamenjal čisto vse komandirje policijskih postaj

Državni zbor je pred slabim mesecem sprejel novelo zakona o organiziranosti in delu v policiji, s katero bo SDS v policiji opravila popolno čistko na vseh vodstvenih položajih. Ali kot je po sprejetju zakona dejal strokovnjak za policijska pooblastila Miroslav Žaberl: »Zakon omogoča lustracijo in zamenjavo vseh 111 komandirjev policijskih postaj, osmih direktorjev policijskih uprav in vseh vodij notranjih organizacijskih enot na generalni policijski upravi.«

Sredi tedna so vsi komandirji policijskih postaj ter direktorji policijskih uprav in notranjih organizacijskih enot GPU že prejeli sklepe o prenehanju opravljanja dela na teh delovnih mestih. Merila za izbiro novih policijskih šefov v celotni organizacijski strukturi bo pripravil generalni direktor policije Anton Olaj, sicer pred imenovanjem na vrh policije državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve in desna roka ministra Aleša Hojsa.

Zakon je bil sprejet z glasovi vladnih strank SDS, SMC in NSi ter tudi DeSUS, SNS in poslancev manjšin.