Ustrahovana policija

»Leta 1992 sem odšel v Koper za načelnika, današnjega direktorja policijske uprave. Ljudi, ki so pred menoj vodili upravo, sem cenil. Razen enega, in sicer Vinka Gorenaka, ki je bil tam dva meseca kot vršilec dolžnosti. V tistem kratkem času je tam naredil, oprostite izrazu, enako pizdarijo, kot jo delajo zdaj. Franci Matoz je bil tedaj vodja oddelka na Kozini, skupaj s še tremi policisti je štel kamne, se opravičujem, če sem s tem koga užalil. Kar naenkrat je Matoz postal komandir prometne policije, čeprav je poprej ustavil morda pet ali 20 avtomobilov, bil je povsem brez izkušenj. V dveh mesecih je Gorenak zamenjal celoten vodstveni kader, skupaj s komandirji policijskih postaj. Isto se dogaja zdaj, le da na ravni celotne države,« pripoveduje nekdanji poveljnik policije in veteran vojne za Slovenijo Alojz Kuralt.

Upokojeni visoki policijski funkcionar je s trditvijo, da se to zdaj dogaja na ravni države, imel v mislih novelo zakona o organiziranosti in delu v policiji, ki so jo poslanci vladnih strank ob pomoči dela opozicije (DeSUS, SNS in poslanca manjšin) sprejeli konec oktobra. Ob uveljavitvi zakona, pred dnevi, so vsi vodilni v policiji prejeli sklep o prenehanju položaja. To se je zgodilo vsem direktorjem policijskih uprav in notranjih organizacijskih enot GPU in tudi vsem komandirjem policijskih postaj, skupaj skoraj 130 ljudem na vodstvenih položajih. Zakon predvideva, da bodo novi policijski šefi imenovani na podlagi meril, ki jih bo pripravil generalni direktor policije Anton Olaj, sicer pred imenovanjem na vrh policije državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve in desna roka ministra Aleša Hojsa.

Formalno gre zgolj za reorganizacijo, po zatrjevanju notranjega ministrstva pa naj bi bil »cilj novele zakona zagotoviti boljšo organiziranost in fleksibilnejše delovanje policije, da se bo lahko učinkoviteje odzivala na vse varnostne izzive«. Z besedami ministra Hojsa gre za prvi korak do strokovne policije. Dejansko gre predvsem za to, da se spreminja ustaljeni način napredovanja, ki je v preteklosti z nekaterimi izjemami zagotavljal, da so na najvišja mesta v policiji policisti napredovali počasi, čin za činom, in v tem času z leti s pridobljeno kilometrino in izkušnjami dobili priložnost potegovati se za najvišje in najodgovornejše položaje.

Reorganizacija kot izgovor

»Sedanji sistem napredovanj in imenovanj ter izbire policijskih vodstvenih kadrov nikakor ni idealen. A povejte mi, bo ta novi sistem boljši? Po mojem mnenju ne,« pravi Kuralt. Pravzaprav gre za preizkušeno metodo sistemskega kadrovanja, ki jo zdajšnja vlada uporablja še na drugih področjih. V državnem zboru je tudi sprememba zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki predvideva spremembo sestave svetov osnovnih in srednjih šol ter vrtcev. Predlagatelji spremembo utemeljujejo z besedami, da naj bi bil zdajšnji sistem imenovanja ravnateljev slab – ker imajo preveliko vlogo pri glasovanju zaposleni, zato je ravnatelj »šibek, saj mora biti všečen svojim podrejenim«. Pomanjkljivosti te ureditve, ki jih je seveda kar nekaj, pa vlada »rešuje« tako, da glavno besedo pri imenovanju ravnateljev daje občinam, torej županom in občinskim svetnikom. Sistem, katerega težava naj bi bila v tem, da je ravnatelj »ujetnik« zaposlenih šolnikov (in s tem strokovnjakov za izobraževalni proces), želijo zamenjati s sistemom, v katerem bo ravnatelj ujetnik lokalne politike (županov in večine v občinskem svetu).

»V bistvu gre s spremembo zakona za legalizacijo tega, kar v praksi počnejo že zadnje leto dni.«

– Anton Pozvek, generalni sekretar Združenja Sever

Če se sistem menja zato, da bi vzpostavili boljšega, je to mogoče razumeti. Slab sistem pa se ne menja s slabim ali še slabšim kar tako, brez razloga. Pri policiji je smisel zdajšnjih sistemskih sprememb v tem, da je treba delovnopravno prilagoditi pogodbe in položaje novi ureditvi, to pa pomeni, da se kader, ki ga zadevajo spremembe, imenuje na novo. Generalni direktor policije bo pod budnim očesom notranjega ministra zagotovo del vodilnih v policiji ponovno imenoval na ista ali druga vodilna mesta in s tem dokazoval, da ni šlo za politično kadrovanje. A dejstvo je, da nekaterih vodstvenih ljudi vladajoči politiki niti ni treba zamenjati, saj jih je po svoji meri veliko že imenovala v preteklem letu in pol. Poleg tega bodo nazaj imenovani tudi tisti, ki sicer soglašajo z vladno politiko, in tisti, ki so jo pripravljeni izvajati, četudi z njo intimno ne soglašajo. Na nekaterih manjših policijskih postajah pa verjetno niti ne bo dovolj kadra ali zanimanja za vodstveni položaj, zato bodo dosedanji komandirji ponovno imenovani.

Zato morda odstotek menjav, ki bi jim lahko rekli politične, nazadnje ne bo plebiscitaren, a bistvo zakonske spremembe je, da lahko točno določena politika, točno določena politična stranka postavi točno določene ljudi na točno določene položaje v policiji. In to od najvišjih šefov do komandirja najmanjše policijske postaje. »Vodstveni kader se bo v policiji zdaj postavljal in odstavljal na podlagi nekih meril, za katera je sploh vprašanje, ali jih bomo kdaj videli ali slišali in ali bodo sploh kdaj javno objavljena. Koliko se bo posegalo po pripadnosti, ne policiji, ampak ideji, bomo pa še videli,« opozarja Kuralt.

(Ponovno) lustrirana policija

Po besedah Marjana Starca, upokojenega pravnika in namestnika direktorja uprave uniformirane policije ter veterana osamosvojitvene vojne, je izraz lustracija v tem primeru napačen. Kvečjemu gre za ponovno lustracijo v policiji. Ta je bila lustrirana že pred četrt stoletja. Tu spet pridemo do enega najtesnejših sodelavcev predsednika vlade in SDS Janeza Janše – do Vinka Gorenaka. V letih po osamosvojitvi je prav Gorenak, ki velja za sivo eminenco kadrovske službe na notranjem ministrstvu (ne glede na to, ali je tam tudi fizično prisoten ali pa nad policijo bdi v kabinetu predsednika vlade, kot je to danes in kot je bilo tudi v času prve Janševe vlade), »v tretjo različico nastajajočega zakona o policiji vpisal možnost predčasnega upokojevanja in dejal, da se bo upokojilo največ okoli 130 policijskih šefov in policistov nasploh, pa se jih je nazadnje kar 730«.

Alojz Kuralt še dodaja, da vedno obstaja želja politike po vmešavanju v delo policije, vprašanje pa je, kako se policijski šefi nanjo odzivajo: »Ko sem bil načelnik policije v Kopru, je bil notranji minister Ivo Bizjak, ki ga izjemno cenim, ker se ni nikoli vtikal v stroko, vsaj po mojih izkušnjah ne. Bizjak me je nekega jutra poklical in mi povedal, da prihaja popoldan v Koper, in me povabil na sestanek tedanje stranke SKD (Slovenski krščanski demokrati, op. p.). Takoj sem mu dejal, da na strankarske sestanke ne hodim, pa mi je pojasnil, da imajo pod prvo točko problem drog na Koprskem, ki je bil tedaj velik problem. In sem privolil, ker kadar je šlo za strokovno razpravo, sem bil vedno pripravljen na pogovor. Razprava je bila izjemno korektna, a ko se je prva točka končala, sem vstal, jih pozdravil in odšel. Danes pa je to obrnjeno in po mojem je to izjemno narobe. Nesprejemljivo je, da notranji minister hodi na policijske uprave in policijske postaje v spremstvu lokalnih šefov SDS. Poleg tega ima vsaka politična stranka svoje videnje različnih zadev, tudi policije. Kaj bomo potem, vsakih nekaj let v policiji menjali smer?«

Porušeni karierni sistem

Upokojeni visoki policijski funkcionar in generalni sekretar veteranskega policijskega združenja Sever Anton Pozvek vse to vidi kot »grob poseg politike v strokovnost in samostojnost organa, ki mora delati po zakonu, ne pa po direktivah politike. To je le nadaljevanje politike menjavanja kadra, dokler na položaj ne dobiš koga, ki bo izpolnjeval tvoje ukaze. V neki normalni državi se to brez posledic ne bi smelo zgoditi. V preteklosti so že bili poskusi vpletanja politike, a smo bili v policiji dovolj suvereni in močni, da se nam je temu uspelo upreti.« Pozvek še opozarja, da se s tem ruši tudi veljavni sistem napredovanja, ki zagotavlja vsaj nekaj kontinuitete in omogoča, da se na najvišje položaje v policiji prebijejo tisti, ki so se sčasoma dokazali z delom: »Zdaj bo lahko dobil položaj odločevalca ali celo usmerjevalca policijske politike nekdo, ki nima izkušenj niti z osnovnim vodenjem in organizacijo. Pred to vlado tako očitnih anomalij, da kriminaliste vodi nekdo, ki še ni spisal niti ene kazenske ovadbe, ni bilo. V bistvu gre s spremembo zakona za legalizacijo tega, kar v praksi počnejo že zadnje leto dni.« Pozvek je imel v mislih Petro Grah Lazar, ki že leto dni vodi elitni nacionalni preiskovalni urad (NPU), čeprav nima tako rekoč nikakršnih policijskih ali kriminalističnih, kaj šele vodstvenih izkušenj. Direktorica NPU je pred časom na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo o vmešavanju politike na vprašanje, koliko kazenskih ovadb je doslej spisala, odgovorila: »Nimam te statistike. Vem, da sem napisala več kot eno.«

Tudi Kuralt meni, da novi sistem imenovanj ne bo brez posledic za strokovnost in operativnost policije: »Nekdo, ki je nekaj let komandir policijske postaje, ne more kar čez noč postati direktor policijske uprave. Pač ne more. To je tako, kot bi moj sosed, ki ima ključavničarski s. p. in ima dva ali tri zaposlene, čez noč postal predsednik uprave nekega velikega tehnološkega podjetja z več tisoč zaposlenimi in vsemi strokovnimi, tehničnimi in logističnimi izzivi. To ne more biti tako. Oziroma vidimo, kako to je, ko predsednik krajevne skupnosti postane poslanec ali minister. To se bo zdaj zgodilo tudi v policiji, ljudje brez izkušenj bodo postali šefi. Še zmeraj sem zagovornik tega, da dober mojster postaneš tako, da začneš kot vajenec čistiti orodje in pometati delavnico. Težko me bo kdo prepričal, da je šefica nacionalnega preiskovalnega urada lahko posameznica povsem brez izkušenj s kriminalističnim delom. Če mi kdo dokaže, da je to dober način vodenja policije, bom priznal napako, a prepričan sem, da to ni mogoče.«

Ustrahovana policija

Policijo kot organ, v katerem je monopolizirana represija, bo zaradi zdajšnjega zakonskega posega doletela še ena, pričakovana in verjetno pri reformatorjih policije tudi zaželena posledica. »Mehanizme, ki zagotavljajo red, je treba oslabiti, da potem lahko delaš, kar hočeš, in kot ta vlada to počne,« opozarja Pozvek. Podobno nevarnost vidi tudi Marjan Starc: »To je za policijo stres, tudi za policiste, ki ne bodo deležni postopkov ponovnih imenovanj. Celotna policija se ukvarja samo s tem in naloge, ki bi jih sicer morala opravljati, postanejo drugotnega pomena. Policija pa je že zdaj pretresena in navznoter oslabljena in ustrahovana.« Starc poleg tega opozarja na primer iz Srbije izpred desetletij: »Slobodan Milošević se je strašno bal vojske, ni vedel, ali mu bo sledila. Zato je organiziral svojo policijo. Imel je 100 tisoč policistov, kadrovanih za primer, če bi kdo izvedel državni udar in bi mu vojska odpovedala poslušnost. Tudi pri nas se približujejo volitve, gre za trasiranje poti k političnemu udaru?«

Ne glede na to, ali bo slovenska policija dokončno postala novo orodje v rokah ene politične stranke, je dejstvo, da se je v zadnjem letu in pol že dodobra, morda nepopravljivo spremenila. Številne njene posege v človekove pravice so za nezakonite ali protiustavne spoznala ustavno sodišče in redna sodišča. Nedavno so z vodnim topom z vodo, v katero je bil primešan solzivec, po Ljubljani škropili povsem mirne protestnike zgolj zato, ker njihov shod ni bil prijavljen. »Da ne govorimo o teh zatrjevanjih, kako bo slovenska policija postala evropska, sodobna policija. Tudi sam vidim posnetke z demonstracij v evropskih državah. Mlatijo ljudi huje kot živino. Če bi tako pretepali živino, bi jih tožilo društvo za varstvo živali. Si želimo tega? Je to evropska policija? To zame ni policija,« zaključuje Kuralt.

POVEZANI ČLANKI:

• Nagovor policistkam in policistom
• Ker so »kršili« pravice neonacistov