»Okoli 85 odstotkov ljudi, ki jih sedaj zdravimo na našem intenzivnem oddelku, je necepljenih«

Dobila sva se na krasno nedeljo, sonce je sijalo, kakor da na vsem svetu ni nobene tegobe. Preden se je srečala z menoj, se je uro in pol sprehajala po bližnjem travniku z bolnišničnim psihologom. Vsake toliko časa potrebuje takšen pogovor, da se ne zlomi. Da vedno znova ozavesti spoznanje, da ni kriva za trpljenje in smrti, s katerimi se vsak dan znova srečuje na oddelku za intenzivno terapijo v Kliničnem centru Maribor, kjer s svojo ekipo z nadčloveškimi napori zdravi bolnike z najhujšim potekom koronavirusne bolezni. Izgoreli ne bodo, že zdavnaj so prešli to točko – ne izgoreli, temveč zogleneli od stresa, stiske, skrbi in napora. Kljub temu Alenka Strdin Košir deluje trdna in vedra, celo nasmejana. A kot skorajda v zadregi pojasni že na začetku pogovora – fasada, obrambni mehanizem. »Zvenim, kakor da je v redu. Pa ni,« se skorajda opravičuje. Brez potrebe, saj je obema jasno. V trenutku najinega pogovora so imeli na intenzivnem oddelku 52 bolnikov s covidom, mnogo preveč glede na kadrovske zmožnosti – kako bi v naslednjih lahko sprejeli še koga, si tedaj že ni mogla predstavljati. In vendar so ga. Pa ne enega. S psihologom sta se dogovorila, da bo nudil pomoč njeni celotni ekipi. »Naslednji tedni bodo za nas peklenski,« stvarno pove.

Kdaj ste nazadnje na oddelku imeli smrtni primer? 

Praktično vsak dan kdo umre. Petkovo dežurstvo je bilo po nekem čudežu izjema, drugače pa je te dni smrt stalnica pri nas.

Se spomnite zadnjega, ki je umrl? 

Seveda, šlo je za gospoda, ki je tri dni pred tem praznoval 70. rojstni dan. Dolgo smo se borili za njegovo življenje, okoli trideset dni; četudi se proti koncu ni več odzival na zdravljenje, so svojci težko sprejeli njegovo smrt, ki resnično ni bila lahka ... Te dni večkrat pomislim tudi na 44-letnega bolnika, ki se še bori za življenje, potem ko je v torek doživel zastoj srca zaradi pljučne embolije – krvnega strdka v pljučih – in smo ga dvanajst minut oživljali; to se je zgodilo, ko se mu je do tedaj stanje lepo izboljševalo in se je zdelo, da je že onkraj najhujšega, in smo se že dogovorili za premestitev na navadni oddelek. Nato pa v zadnjem trenutku – embolija. Od torka se ves čas borimo za njegovo življenje.

Pomagajte mi torej razumeti, čim bolj preprosto in brez olepševanja, kaj po vaših izkušnjah lahko korona stori človeškemu organizmu. 

Covid je virus, k i ob vdoru v telo nase opozori z vrsto simptomov, na primer z izgubo čutov za vonj in okus, slabim počutjem, vročino in tako dalje. To je njegovo delo – sledi odziv našega imunskega sistema, in to je tisto, kar naredi bolezen blago ali pa hudo. Ta odziv je namreč od človeka do človeka različen, nekdo sploh ne ve, da je okužen, pri drugem bo omenjena reakcija silovita, prišlo bo do dihalne odpovedi in bo pristal na ventilatorju. Imunski sistem povzroči vrsto vnetij po vsem telesu, ponavadi so najhuje prizadeta pljuča, vnamejo pa se lahko tudi drugi organi – možgani ali pa prebavila, prihaja do odmiranja črevesja, trebušnih organov ... Zato na oddelku za intenzivno medicino večini bolnikov ne dajemo protivirusnih, temveč protivnetna zdravila, ki zavirajo imunski sistem. Poleg vnetja oziroma prav zaradi njega se sproži tudi pretirano strjevanje krvi – in to po vsem telesu in praktično pri vseh bolnikih. Strdki se lahko naredijo v pljučih, v srcu, v steni črevesne sluznice, v možganih, kjerkoli. Proti temu se borimo z antikoagulantnimi zdravili ... Dobro se spomnim 55-letne bolnice, ki smo jo zdravili v drugem valu – alpinistka, ki se je še lani vzpela na Mont Blanc; covid je pri njej povzročil vnetje v trebuhu in strdke v prebavilih, zaradi česar je začelo odmirati več trebušnih organov. Kljub vsem ukrepom in več operacijam je nismo uspeli rešiti.

Koliko pogostejši so ti strdki pri okužbi s koronavirusom kot pa pri cepljenju, ki se ga toliko ljudi tako boji? 

Neštetokrat bolj pogosti so seveda pri okužbi s koronavirusom; praktično vsak z zmerno do hudo obliko bolezni je življenjsko ogrožen zaradi pretiranega strjevanja krvi.

Strdki so seveda neštetokrat bolj pogosti pri okužbi s koronavirusom; praktično vsak z zmerno do hudo obliko bolezni je življenjsko ogrožen zaradi pretiranega strjevanja krvi.

Poskušajva se zdaj vživeti v kožo nekoga, ki v tem trenutku leži na vašem oddelku zaradi hudega poteka covida – na kaj vse je priklopljen, kaj občuti, česa je še zmožen?

Ko bolnika pripeljejo v intenzivno enoto, najprej opazimo, kako zelo ga je strah. Vsak, brez izjeme, se prestraši, ko vidi, kam so ga pripeljali. In vsi vedo, da gre od tukaj dalje na vse ali nič, da se borijo za svoje življenje in mi z njimi. Večina jih ima tudi občutek, da jih duši, da ne morejo dihati. Ker jim v krvi primanjkuje kisika, so lahko že tudi malo omotični, lahko jih stiska v prsih. Pri večini bolnikov najprej poskusimo z neinvazivno ventilacijo, torej aparat za dihanje prek celoobrazne maske bolniku pomaga dihati. Maska mora dobro tesniti, zato jo zelo trdno pritrdimo na obraz, ob tem marsikdo postane tesnoben in klavstrofobičen in ga moramo prepričevati, da jo sprejme. Če je neinvazivna ventilacija uspešna, sledi občutek, da lažje dihajo, in se začnejo sproščati. Pri tistih srečnih to zadostuje, po nekaj dneh se postavijo na noge in zadihajo brez pomoči. Če pa se stanje ne izboljša – in to je bolj pogosto –, je naslednji korak invazivna ventilacija, človeka uspavamo, torej damo v narkozo in nato intubiramo z dihalno cevko, ki jo vtaknemo skozi glasilke v sapnik; to je precej grob postopek z veliko možnostmi za zaplete, za uspešno izvedbo je potrebnih veliko izkušenj ...

Kaj pa se lahko zalomi? 

Naj vam razložim podrobnosti postopka. Najprej je treba z laringoskopom, po domače povedano nekakšno veliko žlico z osvetljeno konico, seči v usta, odmakniti jezik, prikazati glasilke in nato skoznje potisniti dihalno cevko. Gre za tehnično zahteven poseg, ki ga obvladajo le za to usposobljeni zdravniki. Pri tem mora biti bolnik globoko uspavan, sicer ga ni mogoče izvesti, ob tako globoki narkozi bolnik neha dihati. In če intubacija ne uspe, na primer zaradi anatomskih posebnosti, je pred vami bolnik, ki je že tako ali tako imel v krvi premalo kisika, sedaj pa ne diha, obenem pa mu niste namestili dihalne cevke in ga torej ne morete predihovati in zaradi tega lahko umre. Tudi kadar intubacijo opravljamo v kontroliranih pogojih, na primer ob uvajanju v narkozo, obstaja vedno določeno tveganje. Pri bolnikih v intenzivni enoti, ki jih intubiramo zaradi dihalne odpovedi, pa je tveganje za težko intubacijo, ko zdravniku ne uspe v prvem poskusu vstaviti cevke in priključiti bolnika na aparat, še veliko večje. V skoraj dvajset letih dela v intenzivni enoti sem opravila veliko težkih intubacij, na srečo na koncu vse uspešne, a samo v zadnjem letu pri intubacijah bolnikov s hudo covidno pljučnico smo imeli dva primera, ko preprosto ni šlo in smo morali s skalpelom narediti luknjo v grlo.

Vsak, brez izjeme, se prestraši, ko vidi, kam so ga pripeljali. in vsi vedo, da gre od tukaj dalje na vse ali nič, da se borijo za svoje življenje in mi z njimi.

Ves ta čas je torej bolnik v umetni komi in k sreči ne občuti ničesar. Kaj se nato dogaja z njim ali njo po uspešni intubaciji? 

Potem ga priključimo na ventilator in nastavimo predihovanje tako, da pride v telo dovolj kisika in se izloči ogljikov dioksid, a da hkrati delamo pljučem čim manj dodatne škode. Na monitorju ves čas spremljamo tlak v pljučih, dihalne volumne, mehaniko dihanja in še kup drugih parametrov, redno monitoriramo vsebnosti ključnih plinov v krvi. Skratka, skušamo ga pripeljati skozi mehanično ventilacijo do trenutka, ko bi lahko zadihal sam. Zelo pomaga obračanje na trebuh, ob tem se pljuča lažje in bolje predihajo. Obračanje ali pronacija, kot se ji reče strokovno, je precej zahtevna, saj je treba bolnika obrniti na trebuh, ne da bi mu iztaknili katero od življenjsko pomembnih cevčic; za to je potreben tim petih ljudi, ki mora biti uigran in previden. Ves čas bolnik dobiva narkozo, dajemo mu protivnetna zdravila v visokih odmerkih, zdravila proti strjevanju krvi; kljub temu strdki nastajajo in jih je treba aktivno iskati. Ves čas spremljamo delovanje tudi drugih organov.

Kako pa je s hranjenjem, izločanjem, umivanjem? 

Hrano dovajamo po sondi, ki je skozi nos speljana v želodec. Blato odvaja v plenice, urin pa po katetru, speljanem v mehur. Vrsta monitorjev spremlja življenjske funkcije, v arterijo v zapestju je vstavljena kanila, s katero nadziramo krvni tlak in vsebnost plinov, v vratni žili ali pod ključnico je venski kateter za infuzijo in zdravila. V takem stanju je tri četrtine bolnikov, ki jih sedaj zdravimo v naši enoti. Preostali so na neinvazivni intubaciji, ki je znatno lažja, so budni, hrano dobivajo v obliki energijskih napitkov, imajo pa urinski kateter in kanili v zapestju in vratu.

Poudariti je treba, da je tudi pred tistimi, ki uspešno prestanejo vse to in premagajo prvi naval hudega poteka koronavirusne bolezni, nato še dolga pot. Kako je videti prebujanje bolnika po dolgotrajni umetni komi in kaj ga nato čaka? 

Ko se bolnikovo stanje izboljšuje, začnemo zmanjševati odmerke uspaval. Počasi začne bolnik dihati sam, vedno manj mu pomaga aparat, dokler ne potrebuje več njegove pomoči. Ko se končno zbudi in se je sposoben odzvati na enostavne napotke, naj nam prikima in pokaže jezik, odstranimo cevko za dihanje. V tej fazi so odzivi zelo različni, nekateri bolniki so dokaj v redu in orientirani, drugi so v stanju delirija, kar je razumljivo, saj toliko dni prejemanja zdravil za narkozo lahko pusti posledice na možganih. Poleg tega bolnik v intenzivni enoti nima v celoti nadzora nad svojim telesom, kar je nujno potrebno za našo zdravo pamet. Za nameček v prostorih intenzivne terapije ni občutka za menjavanje dneva in noči, luči so ves čas prižgane, nenehno se oglašajo alarmi ... Vse to je zelo stresno, bolniki so prestrašeni, včasih panični in izgubljeni. Možgani se branijo tako, da izgubijo stik z realnostjo, eni v nas vidijo gasilce, drugi vesoljce, kličejo že zdavnaj umrlo mamo ... Včasih moramo komu tudi pričvrstiti roke, da si v deliriju ne bi izpulil kakšne cevke ali se kako poškodoval.

Kako dolgo traja takšna stiska? In kaj storite, da jo ublažite? 

Ne prav dolgo, k sreči delirij prej ali slej izzveni. Ko zbujamo bolnike, praviloma prosimo koga od njihovih bližnjih, da pride na obisk; vedno je namreč bolje, če te vodi glas nekoga, ki ga poznaš. Svojci pridejo, se oblečejo v zaščitno opremo in sedejo ob posteljo, pripovedujejo o domu, o družini ... Po prebujenju iz kome sledi nov izziv – kako si povrniti mišično maso in motorične sposobnosti, izgubljene po dolgotrajnem ležanju. Nekateri so sprva povsem nepremični, a tudi to se s časom in intenzivno fizioterapijo popravi, čeprav velikokrat tudi ne povsem. Nekateri bolniki nikoli več ne vstanejo iz postelje.

Kako pa sicer svojci vaših bolnic in bolnikov sprejemajo vse te posege in obrate v boju za življenje? 

V trenutnih razmerah je komunikacija s svojci zelo problematična. Ko pride bolnik v intenzivno enoto, je prva informacija, ki jo damo njegovim bližnjim, da je na smrt bolan, da se borimo za njegovo ali njeno življenje. Kar je seveda za družino strahoten pretres. Mnogi bi radi videli ljubljenega človeka, ga potolažili, mu stali ob strani, vendar jih sedaj že iz epidemioloških razlogov ne smemo spustiti na oddelek. Tudi sicer je za bolnika prisotnost svojcev včasih na začetku še dodatno breme, pa tudi njih same lahko pogled na agonijo sočloveka zelo pretrese. Komunikacija s svojci zato poteka prek posebne mobilne številke, na katero nam pošljejo SMS; kakor hitro nam delo dopušča, jih pokličemo. Ker ima načeloma vsak bolnik nekoga, ki se zanj zanima, si ob 52 bolnikih lahko predstavljate, koliko težkih pogovorov na dan je treba opraviti. Odzivi so različni, mnogi jočejo, eni moledujejo, eni pa nam še vedno ne verjamejo; še vedno sem in tja slišimo očitke, da se ne trudimo zadosti in da bi bilo drugače, če bi nam družina še kaj plačala in podobno. To nas vse zelo zaboli, vendar tudi takšne odzive sprejemamo z zavedanjem, da izhajajo iz hude stiske.

Kolikšne so sedanje obremenitve vas in vašega osebja? Koliko ur ste v službi in v kakšnih razmerah? Imate sploh zadosti časa za malico,  za počitek, za pogovor?

Uf (globok vzdih) ... Delamo ogromno, časovno, predvsem pa delamo izjemno intenzivno, ko v smo službi. Zdravniki čez teden delamo ali osem ur dopoldan ali 17 ur popoldan in ponoči, ob vikendih pa 24 ur. Takih nedopoldanskih obveznosti je osem do devet na mesec. Po nočnem delu imamo nato prosti dan. Ob vikendih pridemo v službo ob pol osmih, domov gremo ob pol devetih zjutraj naslednji dan. Zdaj se v intenzivni enoti dela praktično ves čas, če imamo ponoči dve ali tri ure miru, smo že zadovoljni. Seveda se v 24 urah vmes usedem, kaj pojem, govorim s sestrami, pa me hitro spet pokličejo, da se je bolniku poslabšalo ali pa je treba sprejeti novega bolnika. Tako da je počitka zelo malo. Sestre delajo čez teden v treh izmenah, ob koncu tedna v dveh 12-urnih. Trudimo se, da z urami ostajamo čim bolj znotraj dovoljenega in nimajo preveč nadur, a problem je, da vso svojo energijo pokurijo v osmih ali dvanajstih urah, ko so v službi, saj je delo tako intenzivno.

Kako pa preživite noči? Sploh kaj spite? 

Včasih da, včasih ne. Vsaka naša enota ima sicer neki prostor, ki smo ga zimprovizirali za spanje ali vsaj počitek. Nekaj kavčev imamo, mlajši kolegi pa si na tla dajo kar napihljivo blazino, da se lahko ponoči za kakšno uro uležejo. Torej smo urejeni malo po taborniško, malo po partizansko, tako se šalimo med seboj. K sreči imamo ekipo, ki se trudi na stvari gledati iz svetle plati in ji ni nič težko. Res so fenomenalni in ponosna sem nanje, od prvega do zadnjega.

Kako je torej sestavljena vaša ekipa in kako deluje? 

V tem trenutku dela v vseh treh enotah 45 zdravnikov in okoli sto medicinskih sester. Imamo petnajst izkušenih zdravnikov, ki nosijo večino odgovornosti za bolnike in sprejemajo večino odločitev. Imamo še pet specialistov drugih strok – interne medicine, nevrologije, anesteziologije, ORL –, ki doslej niso delali v intenzivni enoti, a so bili pripravljeni se tega naučiti in s pomočjo prevzeti odgovornost. Pomagajo nam še specialisti kirurgije in vrsta mladih specializantov, ki so se zelo izkazali, saj so učljivi in pripravljeni poprijeti za vsako delo. Nekateri so po več mesecih dela na našem oddelku že skoraj samostojni; seveda še ne morejo sami sprejemati odločitev o zdravljenju, so pa že neodvisni pri izvajanju posegov, tudi najbolj zahtevnih. To je ta vnema in ta dobra volja, ki nas držita pokonci. Med seboj si zelo pomagamo, vsako težjo odločitev skomuniciramo v najširšem krogu, v vsakem trenutku smo v stiku po telefonu, po Viberju, kjer imamo svojo skupino ... Nihče ni prepuščen samemu sebi in vsi držimo skupaj. Odlično sodelujemo tudi s sestrami, malo smo zabrisali mejo med njihovim in našim delom in si pomagamo, kjer se le da.

Od kod torej črpate moč, da zdržite tolikšne pritiske? 

K sreči se nas je v pravem trenutku na pravem oddelku zbralo dovolj takih, ki razumemo, da bomo v tej situaciji preživeli le, če bomo pomagali drug drugemu. Posledično v kolektivu ni veliko trenj, saj se vsakdo zaveda, da potrebuje vsakogar. Res pa je, da smo priča strahotnim stiskam in da so zato ves čas prisotna močna, včasih tudi premočna čustva. Prav ta petek na primer smo imeli primer, ko smo se krčevito borili za življenje mladega bolnika in manj izkušeni člani ekipe niso zmogli pritiska. Niso zmogli sprejeti, da se včasih bolniku preprosto ne da pomagati ali pa da tega v dani situaciji ne zmoremo. Bilo je tako napeto, da sem morala poseči vmes, prevzeti odgovornost za tega bolnika, vsem navzočim pa nato razložiti, da niso krivi za nastali zaplet. Ker vsi skupaj resnično počnemo vse, kar lahko; tudi če bolnik umre, se moramo zavedati, da smo naredili vse. Z bolnišničnim psihologom se zdaj dogovarjam, da bi ekipi zagotovili ustrezno podporo in ljudem pomagali, da jih ne zlomi nepotrebna krivda. Kajti teh petnajst zdravnikov, ki sedaj sprejemamo vso odgovornost za zdravljenje kritično bolnih, ne more biti odgovornih za to, kar se dogaja okoli nas.

Odzivi svojcev so različni, mnogi jočejo, eni moledujejo, eni pa nam še vedno ne verjamejo; še vedno sem in tja slišimo očitke, da se ne trudimo zadosti in da bi bilo drugače, če bi nam družina še kaj plačala in podobno. to nas vse zelo zaboli.

V zapisu v Večeru ste objavili sporočilo, ki ste ga poslali svojim zdravnikom in zdravnicam; v njem ste zapisali, da bo v primeru, da se »nam zgodi Bergamo«, treba sprejemati težke odločitve – torej triažiranje in vnaprejšnje odločanje, kdo bo še lahko prišel na intenzivno nego, za koga pa ne bo več prostora. Kako daleč smo od tega scenarija? 

Smo že tukaj. Trenutno imamo zasedenih 52 postelj (od tedaj se je število še povečalo, opomba avtorja), maksimalne zmogljivosti oddelka pa so glede na kadrovsko zasedenost ocenjene na 49 postelj. To pomeni, da smo že presegli limit in da obstoječe osebje že sedaj dela prek svojih moči in improvizira, da poskrbi za vse bolnike. Samih ležišč je dovolj, tudi ventilatorji se še najdejo, kadra pa že zdavnaj ni več zadosti glede na potrebe. Do tega trenutka smo na oddelku za intenzivno terapijo še lahko sprejeli vsakogar, ki je bil napoten k nam, odslej pa bomo morali poseči po kreativnih rešitvah. Kar pomeni, da bomo koga zdravili tudi na kakšnem drugem oddelku ali v kateri drugi bolnišnici – če se bo našel prostor. Govori se tudi o timu zdravnikov, ki naj bi prišel iz Italije, a za zdaj s tem še ni nič.

Kaj to pomeni za tiste, ki bodo v prihodnjih dneh in tednih potrebovali intenzivno nego? Se lahko zgodi, da za koga ne bo prostora na ventilatorju? 

Dejansko vam ne znam vnaprej povedati, kako bomo delali, kajti slovensko zdravstvo še nikoli ni bilo v takšnem položaju. Če ponazorim s primerom – predstavljajte si, da se je zgodila huda nesreča, na primer, da sta se v bližini Maribora zaletela dva polna potniška vlaka ali da je strmoglavilo letalo. In bi imeli naenkrat 300 težko poškodovanih ljudi, od tega marsikoga v življenjski nevarnosti. V takšnih razmerah bolnišnica takoj ustavi vse druge aktivnosti in vsi hitijo oskrbovat teh 300 bolnikov, tudi okoliške bolnišnice pridejo na pomoč. No, zdaj pa si predstavljajte, da so se po vsej Sloveniji, v vsakem večjem kraju, zgodile takšne nesreče. In da se dogajajo že nekaj tednov. Pri čemer imamo ob teh ljudeh seveda še vse druge, necovidne bolnike, ki imajo prav tako težave, med katerimi je marsikatera smrtno nevarna.

Število smrtnih žrtev korone v Sloveniji je že preseglo 5000. Koliko pa bo ob tem še posrednih smrti, torej ljudi, ki bodo umrli za drugimi boleznimi, ki pa zdaj zaradi odpovedi preiskav in posegov ostajajo nezdravljene ali celo neodkrite? 

Ogromno, ogromno ... Dobršen del kadra, ki zdaj zdravi covidne bolnike, je preusmerjen z drugih področij, na katerih zdravljenje zato ne poteka ali pa je močno okrnjeno. Rezerv ni več, ni od kod vzeti. Operacije srca se tako že nekaj časa izvajajo le za bolnike, ki pridejo na vrsto urgentno, ostali morajo čakati – kako dolgo, ne ve nihče ... Že v minulem letu smo opažali, kako se je nekaterim kroničnim bolnikom, ki so ostali brez poglobljene oskrbe, stanje drastično poslabšalo. Onkološke operacije za zdaj še potekajo, a nemara jih že kmalu ne bo mogoče izvajati – to sodi v nabor tistih osovraženih in s strahom pričakovanih kreativnih rešitev, ki sem vam jih omenila. Kajti operacijske dvorane so opremljene z ventilatorji in usposobljenim kadrom, ki ga sedaj krvavo potrebujemo na koronafronti.

Mi smo že v Bergamu. Smo že na zgornji meji svojih sposobnosti, a še vedno srčno upam, da ne bomo prišli do trenutka, ko bomo morali zavrniti prvega življenjsko ogroženega bolnika. to bi nas zlomilo, mene in moje ljudi. tega trenutka se neizmerno bojim.

Kaj vas in vašo ekipo čaka v prihodnjih tednih? 

Za mene in osebje intenzivnega oddelka bodo naslednji tedni nevzdržni. Smo že na zgornji meji svojih sposobnosti, a še vedno srčno upam, da ne bomo prišli do trenutka, ko bomo morali zavrniti prvega življenjsko ogroženega bolnika. To bi nas zlomilo, mene in moje ljudi. Tega trenutka se neizmerno bojim. Naslednja dva ali trije tedni bodo torej gotovo peklenski, zatem pa bi se razmere morale počasi umirjati – vsaj upam! In ko se bodo krivulje le obrnile navzdol, bomo lahko začeli delati v človeškem tempu in premeščati posamezne kadre nazaj na njihova osnovna delovišča. Kjer pa že nastajajo naslednje preizkušnje in tragedije, kopičijo se čakalne dobe in pri bogu ne vem, kako in kdaj bo zdravstveni sistem spet prešel v kolikor toliko normalno stanje.

Kako dolgo bi glede na vse to država po vašem že morala biti v lockdownu? Je zaprtje družbe v tem trenutku sploh še smiselno ali pa smo že zamudili trenutek, ko bi lahko preprečili najhujše?

Mislim, da smo že zamudili. Po mojem je število okužb že doseglo vrhunec in bolnišnice sedaj z zamikom zdravimo posledice. Saj je stroka jasno povedala in tudi analize so pokazale, da lockdown vendarle upočasni širjenje korone, pa tudi drugih virusov, skratka pomembno razbremeni zdravstvo. V tem pogledu bi v Sloveniji verjetno morali družbo zapreti že pred kakšnim mesecem, če ne že dveh. Potem bi bil naval bolnikov še tolikšen, da bi ga zdravstveni sistem lahko zdržal brez hujših posledic. Sedaj pa bodo potrebne velike žrtve na vseh straneh. Ampak ozrite se okoli sebe in mi povejte, koliko ljudi, ki sedaj sedijo okoli naju, ali ki hodijo po ulicah, nakupujejo v trgovinah in hodijo v službe, koliko jih ve, da tam nekje za štirimi zidovi bolnišnice peščica izčrpanih zdravnikov in medicinskih sester bije bitke za življenje množice ljudi na aparatih?

Koliko ljudi, ki sedaj nemočni ležijo na vašem oddelku, pa je cepljenih in koliko necepljenih? 

Približno 85 odstotkov je necepljenih.