Sodnica na grmadi

Sodna poravnava Urške Klakočar Zupančič in Vinka Gorenaka

Komaj je Urška Klakočar Zupančič, takrat še zaposlena na mestu okrajne sodnice, nehala pisati roman o ženski, ki v 17. stoletju konča na grmadi, je na njej pristala sama. Mineva skoraj leto, odkar je danes že nekdanja ljubljanska sodnica v krogu prijateljev na Facebooku predsednika vlade Janeza Janšo označila za velikega diktatorja. »Upam, da bo doba janšizma nekoč samo še bridek spomin, do takrat pa pazite nase,« je zapisala. Njen zasebni zapis je prišel v roke državnemu sekretarju Vinku Gorenaku in odločil se ga je poobjaviti v svojem spletnem dnevniku in z njim seznaniti javnost. Sledil je pravi pogrom – proti njej je bil sprožen disciplinski postopek, vnaprej ji je bilo odvzeto vodenje oddelka za etažno lastnino. Aprila je bila pred disciplinskim sodiščem oproščena, a se je kljub temu odločila zapustiti sodniške vrste. Epilog je zdaj dobila tudi kazenska tožba, ki jo je vložila proti Gorenaku zaradi kaznivega dejanja nedovoljene objave zasebnega pisanja.

Z obtoženim sta sklenila sodno poravnavo, čeprav na predobravnavnem naroku krivde sprva ni priznal. Nato se je vseeno odločil stopiti korak nazaj, pri tem pa dejal, da je posnetek zapisa dobil od tretje osebe in tako ni vedel, da je bil objavljen na zasebnem profilu. Branil se je, da Facebooka osebno niti ne uporablja oziroma ne razume, kako ta deluje. Kot del poravnave je bil dolžan objavo v spletnem dnevniku izbrisati in je to že storil. »Poravnava je vedno dokaz zrelosti strank in pri sodni poravnavi vedno vsaka stran malo popusti,« Klakočar Zupančičeva odgovarja na vprašanje, zakaj ni vztrajala pri tožbi. »Ker je potrdil neke zaveze in je bil pripravljen sprejeti javno poravnavo, sem se sama pri sebi odločila, da mi to zadostuje.« Razlaga, da Gorenaka ni nikoli imela namena sodno preganjati ali doseči obsodbo, ga kakorkoli ožigosati.

Namesto tega je posebej kritična do zahteve nekdanje pravosodne ministrice Lilijane Kozlovič, naj predsednica ljubljanskega okrajnega sodišča Nataša Kosec proti njej poda pobudo za disciplinski postopek, in do tega, da se je nato predsednica odločila za kazenske sankcije – odstavitev s položaja vodje oddelka za etažno lastnino –, še preden se je postopek sploh začel. »Na vodstvenih položajih v sodstvu ne potrebujemo ljudi, ki bodo delali po navodilih ministrice ali ministra za pravosodje. Sodstvo je samostojna veja oblasti in naj bi delovalo neodvisno – vendar nisem prepričana, ali je v mojem primeru to veljalo.«

Čeprav je bila pred disciplinskim sodiščem oproščena, se je odločila sodniške vrste zapustiti in se preseliti v zasebni sektor. Za odločitev ji ni žal, saj meni, da je sodstvo zdaj »preveč servilno in brezhrbtenično – in to ravno v času, ko se dogajajo pogosto neutemeljeni posegi v človekove pravice in ko se dogaja, da država uporablja čezmerno represijo nad državljani na način, kakor si pred dvema letoma nismo znali niti predstavljati«. Ker je pravna zgodovinarka, se dobro zaveda, kako pomembno je demokracijo nenehno varovati pred poskusi napadov nanjo. »Tudi za svoja otroka si želim, da bi lahko svobodno govorila, svobodno mislila in predvsem, da ju ne bi bilo strah oblasti. Oblast, ki vlada s strahom, ni legitimna oblast – to je oblast, ki želi imeti ljudi pod nadzorom.«