Bi nas lahko doletela še hujša zima, kot smo pričakovali?

Četrtega novembra je južnoafriška virologinja Alicia Vermeulen v skupku tristotih testov na novi koronavirus, ki so jih tisti dan obravnavali v zasebnem laboratoriju Lancet, odkrila nekaj nenavadnega. Enemu izmed sicer pozitivnih testov pri virusu ni uspelo prepoznati virusnega S-proteina. Testi, ki se načeloma uporabljajo za prepoznavo koronavirusa, so narejeni tako, da prepoznajo značilni tip S-proteina – če se ta spremeni, če ta mutira, ga nekateri testi ne morejo več zaznati. O svojem nenavadnem odkritju je Vermeulnova obvestila virologinjo dr. Allison Glass, članico južnoafriške posvetovalne skupine za koronavirus. V sodelovanju z južnoafriškim inštitutom za nalezljive bolezni NICD so začeli zbirati podobne vzorce in jih sekvencirati (gre za primerjavo genomskega zaporedja virusa z že poznanimi različicami). Na podlagi tega so 23. novembra z gotovostjo že vedeli, da imajo opravka z novo različico koronavirusa – z različico B1.1.529, prvič zaznano v Bocvani 11. novembra, ki ji je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) nadela ime omikron in jo označila za različico posebnega pomena (angl. variant of concern).

Virusi mutirajo, to ni nič nenavadnega ali nepričakovanega. Novi koronavirus mutira že vse od odkritja leta 2019. Do mutacij v virusnem genomu pride, ko se virus pomnoži. Če nekoliko poenostavimo, stari genom virusa ob pomnožitvi deluje kot nekakšna matrica, na podlagi katere nastajajo nove kopije. A lahko se zgodi, da ob kopiranju pride tudi do napak. Takrat govorimo o mutaciji, a ne še povsem nujno tudi o novi različici. O novi različici govorimo, ko se pojavi veliko število napak ali pa se te pojavijo na pomembnih mestih v virusnem genetskem zapisu. Danes tako beležimo že več tisoč različic novega koronavirusa. Večina jih ni poimenovanih po črkah grške abecede, ki označujejo različice posebnega pomena ali različice, ki jih podrobneje spremljamo, pač pa nosijo kodo, sestavljeno iz črk in številk (kot je to recimo prvotno veljalo za omikron, ki je ob odkritju dobil oznako B1.1.529). Ali bo nova različica virusa dobila posebno poimenovanje, je odvisno predvsem od njenih lastnosti – ali je bolj prenosljiva, ali povzroča hujšo obliko bolezni in ali se lahko bolj učinkovito izogne nastalim protitelesom ob cepljenju.

Do mutacij sicer res prihaja pri skoraj vseh okuženih, vendar raziskave kažejo, da lahko do pospešene akumulacije mutacij virusa prihaja predvsem pri imunsko oslabljenih osebah, pri katerih pride do kronične okužbe. Na to namiguje tudi analiza genoma različice omikron, ki je pokazala, da se je temu uspelo razvijati ločeno od ostalih različic kar celo leto. Nekateri znanstveniki razloge za pojav mutacij v Južni Afriki zato iščejo tudi v visokem deležu oseb, okuženih z virusom HIV. Ti pomenijo okoli 20 odstotkov prebivalstva. Razloge pa bi lahko iskali tudi v slabi svetovni distribuciji cepiv, ki pogosto zaobidejo države v razvoju. Južna Afrika se s to težavo sicer ne srečuje v tolikšni meri kot preostali del celine – čeprav ima v primerjavi z evropskimi državami še vedno na voljo več kot polovico manj odmerkov cepiva glede na prebivalstvo. Državo tako zaznamuje nizka precepljenost, z vsemi odmerki cepiva je bila doslej cepljena zgolj četrtina prebivalstva.

Kot poudarja epidemiologinja dr. Emma Hodcroft z Univerze v Bernu, ki se ukvarja s filogenetiko virusov in drugih patogenov, pa vseeno »ne moremo vedeti, ali bi večja precepljenost lahko zaustavila tudi pojav nove različice«. Vemo pa, »da bolj ko se virus širi, večja možnost obstaja za raziskovanje novih mutacij in kombinacij, ki bi lahko pomenile slabe novice«. Zato je ključnega pomena, da cepivo postane dostopno vsem. »To je globalna pandemija. Ne bomo varni, dokler ne bomo varni vsi – potrebujemo boljšo globalno precepljenost.« Pomembno je poudariti tudi, da ne moremo z gotovostjo trditi, da se je nova različica virusa razvila v Južni Afriki ali Bocvani. Odkritje namreč ne priča toliko o samem izvoru omikrona kot o izredni predanosti tamkajšnjih znanstvenikov.

Virusi mutirajo. To ni nič nenavadnega ali nepričakovanega.

Obstoj nove različice je 25. novembra uradno potrdil virolog prof. Tulio de Oliveira, vodilni raziskovalec južnoafriške mreže za nadzor genomike NGS-SA. Število njenih mutacij ga je osupnila. V primerjavi s prvotnim tipom virusa SARS-CoV-2 je imela nova različica namreč kar petdeset dodatnih mutacij, od teh na S-proteinu (ali tako imenovanem »spike proteinu«) več kot trideset. Šlo je za kombinacije mutacij, vidnih že pri prejšnjih različicah, ki bi lahko namigovale na to, da bi bila nova različica precej bolj kužna, zaradi številnih mutacij pa tudi nekoliko odpornejša proti cepivom.

Ko je njegova ekipa sekvencirala sto vzorcev iz severne regije Gauteng, kjer so dnevne okužbe ponovno porasle, so prav vsi vzorci vsebovali novo različico virusa. Po podatkih njegovega laboratorija je uspelo omikronu skoraj popolnoma zasenčiti različico delta v samo dveh tednih.

To bi sicer res lahko kazalo na to, da je omikron bolj kužen od delte, vendar je treba biti pri interpretaciji teh podatkov vseeno previden. Kot razlaga dr. Hodcroftova, bi bili podatki lahko zavajajoči. »Podatki iz Južne Afrike resda prikazujejo rast števila primerov nove različice, ki nakazujejo na to, da bi ta lahko zasenčila delto, vendar je bila incidenca okužb v Južni Afriki v zadnjem času precej nizka. Tako obstaja možnost, da omikron zgolj zapolnjuje vrzel, ki jo je za seboj pustila delta.« Ali je omikron res bolj kužen in ali mu bo naposled uspelo celo zasenčiti delto, bo postalo jasno šele takrat, ko bomo obnašanje nove različice lahko opazovali v okoljih z večjim številom okužb z različico delta, še dodaja.

Ali bodo zaradi številnih mutacij virusa potrebne prilagoditve obstoječih cepiv, še ni znano, vendar proizvajalci mRNA-cepiv Pfizer-BioNTech ter Moderna zagotavljajo, da potrebne prilagoditve na novo različico ne bi pomenile večjih težav. Če bi bile potrebne, bi nova cepiva lahko pričakovali najprej spomladi. Kljub temu v boju z virusom še vedno ostajata ključna osnovno cepljenje in tudi tako imenovani poživitveni odmerek, ki povečuje raven naših protiteles.

Verjetno je tudi, da se bo usoda omikrona izpela podobno, kot se je usoda različice beta, prav tako prvič odkrite v južni Afriki, in bo obveljala za povsem nepomembno.

Južnoafriška zdravnica dr. Angelique Coetzee, predsedujoča južnoafriškemu zdravniškemu združenju, je na pojav nove različice posumila že v začetku novembra, ko je pri svojih pacientih prvič opazila nenavadne bolezenske znake, kot so bolečine po telesu in močna utrujenost. »Njihovi simptomi so bili precej drugačni in blažji od primerov okužb, ki sem jih obravnavala prej.« Ob tem pa se morda vseeno ne gre prehitro veseliti. Dr. Coetzeejeva namreč poudarja, da je doslej obravnavala predvsem mlade, zdrave posameznike, ob čemer še vedno obstaja možnost, da bi nova različica lahko pomenila večjo nevarnost za starejše in imunsko oslabljene osebe. Tako ni nobenega zagotovila, da bi imel omikron kaj blažje simptome od tistih, ki jih že poznamo pri drugih različicah, in bi v evropskih državah lahko močneje prizadel starejše nad petinšestdeset let, ki pomenijo več kot 20 odstotkov populacije. V Južni Afriki je teh zgolj šest odstotkov.

O omikronu tako resnično še ne vemo veliko, ni jasno, ali bo postal tako pomemben del našega vsakdana, kot je to z izpodrinjenjem svojih predhodnic postala delta. Obstaja tudi možnost, da se bo usoda omikrona izpela podobno, kot se je usoda različice beta, prav tako prvič odkrite v južni Afriki, in bo obveljala za povsem nepomembno.

Kljub temu previdnost zagotovo ni odveč, odločitve evropskih voditeljev v smeri dodatnih zaostritev ukrepov pa delujejo predvsem preventivno.

Naslednjih štirinajst dni bi bilo lahko ključnih. Tokrat pa čisto zares.