Kakršna vlada, takšna policija

Protesti proti pogoju PCT (preboleli, cepljeni in testirani) potekajo v številnih evropskih državah in drugje po svetu. Na njih policije, tudi v evropskih državah, protestnike včasih razženejo s silo, kot se je to 5. oktobra zgodilo v Ljubljani. A obstaja pomembna razlika. Policije po Evropi se po pravilu s silo odzivajo na protestniško nasilje, na napade na policiste, razbijanje izložb, zažiganje smetnjakov in avtomobilov, slovenska policija pa je silo uporabila zoper mirne protestnike in s tem spodbudila njihovo nasilje. Generalni direktor policije Anton Olaj je takoj po omenjenih dogodkih imenoval komisijo, ki je opravila notranji nadzor nad ravnanjem policije in ugotovila, da je ta, če ne štejemo nekaj manjših »nepravilnosti«, ravnala »strokovno in zakonito«.

Poročilo o izsledkih notranjega nadzora, ki ga je prejšnji teden objavila policija, obsega 30 strani, od tega je slabe pol strani namenjene »nekaj nepravilnostim«, na katere je komisija »želela opozoriti«. Najprej opozarja na tole: »Na velikem številu pridobljenih posnetkov osebnih telesnih kamer, ki so jih naredili pripadniki PPE [posebne policijske enote, op. p.], je vidna le uporaba prisilnih sredstev, niso pa posnete kršitve, kar lahko v določenih primerih poraja dvom, ali je do množičnih kršitev sploh prišlo … // … Velikokrat dogajanja ni mogoče spremljati zaradi dvignjenega ščita, pa čeprav ni slišati, da bi v tem trenutku potekal napad na policiste.« Sledi zgolj predlog, da se pri usposabljanju policisti opozorijo, naj telesnih kamer nimajo vključenih kar ves čas, ko je torej množica mirna, saj so zaradi tega posnetki neuporabni, ker je težko najti trenutke, ko je dejansko obstajal razlog za uporabo telesne kamere.

Iz poročila sicer tudi izhaja, da je policija v središču Ljubljane tisti dan v treh urah izstrelila več sto plinskih nabojev, vrgla več deset ročnih plinskih bomb, izstrelila več deset gumijastih nabojev ter več desetkrat uporabila vodni top z vodo, ki ji je bil primešan solzivec. Dejansko količine uporabljenih prisilnih sredstev ni mogoče ugotoviti, točnih podatkov nima niti policija, saj poročilo na nekaterih mestih navaja točne podatke, koliko izstrelkov katerega prisilnega sredstva je bilo izstreljenih, na številnih mestih pa zgolj piše, da so policisti začeli ali nadaljevali izstreljevanje posameznega od njih. Policija je po protestu sicer sporočila, da so policisti proti ljudem izstrelili več kot 400 plinskih nabojev.

Policija je vedela za točno lokacijo protestniške množice in ravno vanjo zapeljala varovano kolono diplomatskih vozil. Ni šlo za »izgubljene diplomate«, ampak za policijska vozila.

Tudi uporaba plinskih nabojev, torej solzivca, je bila po mnenju nadzorne komisije ustrezna, strokovna in zakonita, a z manjšimi nepravilnostmi. Mednje recimo sodi izstreljevanje plinskih nabojev na območja, kjer ni bilo nikogar, ki bi kršil javni red. Pa tudi izstreljevanje plinskih nabojev na otroško igrišče. Pod rubriko manjše nepravilnosti sodi sicer tudi to, da je komisija pri pregledu posnetkov telesnih kamer na Kongresnem trgu »ugotovila, da ni bilo nobenih pogojev za izstreljevanje plinskih sredstev – plinskih nabojev, saj na posnetkih ni videti prav nobene kršitve, kaj šele množične kršitve javnega reda«.

Pri tem je treba povedati, česar policija ni. In sicer, da bi se domnevno nasilje posameznikov ali množice, zoper katero je policija uporabljala vsa najhujša prisilna sredstva razen pravih nabojev, na posnetkih zagotovo videlo pri policistih, ki so kamero imeli vključeno ves čas. Poleg tega imajo policijske telesne kamere funkcijo 30-sekundnega predsnemanja, to pomeni, da je del posnetka tudi pol minute »preteklosti« pred trenutkom vklopa. Torej čeprav policist vklopi kamero šele, ko se začne odziv na nasilje protestnikov, posnetek zajema tudi nasilje. Dejansko ni skoraj nobene možnosti, da policijske telesne kamere ne bi posnele protestniškega nasilja, če bi to res potekalo. A komisiji, ki jo je sestavil Anton Olaj, že pred nastopom funkcije eden najtesnejših sodelavcev notranjega ministra Aleša Hojsa, pri najboljši volji in očitnem trudu na posnetkih bližnjih stikov med policisti in protestniki ni uspelo najti protestniškega nasilja, ki bi upravičevalo uporabo prisilnih sredstev. Policija je sicer poleti izpeljala največji nakup telesnih kamer v svoji zgodovini – 57 najnovejših takšnih kamer (skupaj jih ima več kot 200), z njimi pa že dlje ves čas snema tudi mirne petkove proteste z namenom poznejšega izrekanja glob protestnikom, ki naj bi storili ta ali oni prekršek.

Poleg tega je komisija kot manjšo nepravilnost poudarila še to, da policisti mirnih protestnikov na Celovški cesti niso opozorili, da jih bodo škropili z vodnim topom, pri tem pa uporabili vodo, v katero je bil primešan solzivec. Težava je torej, da jih niso opozorili na uporabo prisilnega sredstva, ne to, da ni bilo nikakršnega razloga za uporabo tega ali tudi kakega milejšega prisilnega sredstva.

Pa še nekaj izhaja iz poročila in ni navedeno v dveh odstavkih, v katerih so naštete »nepravilnosti«. To je namerno policijsko ustvarjanje razmer, ki bi upravičevale splošno in pretirano uporabo prisilnih sredstev, še preden je bil kršen javni red, torej zoper mirno množico. Res, da je policija za uporabo prisilnih sredstev na terenu tisti dan pogosto kot razlog navajala to, da je bil shod neprijavljen in da je bil razpuščen, čeprav razlogov, torej kršitev javnega reda, za razpustitev shoda ni bilo, neprijavljenost shoda sama po sebi pa v skladu z odločitvami evropskega sodišča za človekove pravice in slovenskega ustavnega sodišča ne more biti razlog za uporabo prisilnih sredstev zoper mirne udeležence shoda. A izvirni greh, v skladu s poročilom nekakšna točka preloma, ko je policija začela uporabljati prisilna sredstva, naj bi bil dogodek, ko je protestniška množica obstopila kolono policijskih vozil, ki so spremljala prevoz diplomatov, in s tem povzročila domnevno nevarnost za varovane osebe. Ta dogodek nikakor ni mogel biti naključen, osnovna pravila operativnega delovanja katerekoli policije v teh primerih ne dopuščajo možnosti, da bi se kaj takega dogajalo.

Policija je vedela, da bo tisti dan v središču Ljubljane shod, s tem namenom je vlada velela omejiti gibanje v precejšnjem delu mestnega jedra. Okoliščine, navedene v poročilu, so povsem jasne. Ljudje so se začeli zbirati ob 14.35. Ob 15.57 jih je bilo že kakih 2000. Kljub temu se je 45 minut kasneje točno tam, kjer je bila množica, znašla »kolona službenih vozil policije, ki je izvajala spremstvo varovane osebe (predsednika vlade republike Albanije) v okviru predsedovanja Slovenije EU«. Seveda kolona ni mogla nadaljevati poti skozi množico, zato so policisti postavili kordon in koloni varovanih vozil »omogočili, da se je uspešno umaknila nazaj po Slovenski cesti v smeri prihoda«.

Na posnetkih policijskih telesnih kamer je vidna le uporaba prisilnih sredstev, niso pa posnete kršitve, zaradi česar se lahko v nekaterih primerih poraja dvom, ali so se množične kršitve sploh dogajale, piše v poročilu.

Gre za zelo nenavadno in tudi z mednarodnimi diplomatskimi obveznostmi slovenske države in policije neskladno odločitev operativnih štabov, da varovano kolono vozil, ki so prevažala diplomate, odpeljejo v neposredno bližino javnega shoda. S strokovnega vidika je to povsem nedopustno in se po mnenju poznavalcev, ki so sodelovali pri varovanju največjih političnih srečanj, kakršno je bilo srečanje Bush-Putin ali obisk nekdanjega predsednika ZDA Billa Clintona, še nikdar ni zgodilo. Težko bi iz tega izpeljali drugačen zaključek, kot da je operativno vodstvo policije nalašč izkoristilo tuje diplomate, da bi lahko utemeljilo uporabo sile nad udeleženci shoda.

In ne nazadnje, omenjeno poročilo kaže, da je ta čas povsem vseeno, kaj si o ravnanju policije mislijo notranji ali neodvisni strokovnjaki, pomembno je le, kaj si misli sedanje politično vodstvo. Ko je to ustrezalo predsedniku vlade Janezu Janši, notranjemu ministru Alešu Hojsu in njunemu generalnemu direktorju policije Antonu Olaju, je policija s škropljenjem solzivca po mirnih protestnikih brez predhodnega opozorila in z uporabo prisilnih sredstev brez dokazov o kršitvah javnega reda delovala strokovno in zakonito. Ko jim to ni ustrezalo – ko je policija z mirnega protivladnega protesta junija letos odstranila neonacistične provokatorje, oblečene v rumene jopiče –, sta vodji operativnega štaba Boštjan Glavič in Nermin Isić dobila opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja, ker rumenim jopičem policisti niso pojasnili, da jih bodo odstranili, če ne bodo upoštevali njihovega navodila, naj se odstranijo sami.