»Na zelo nespodoben način vodstvo lastne kolege in kolegice obtožuje, da ne želimo sprememb«

Precej žalostno je gledati, kaj se dogaja na TV Slovenija, predvsem z njenim informativnim programom. Ta je v času Janševe vlade nenehno tarča napadov in žalitev, a namesto da bi napadi povzročili oster odziv, zahteve po neodvisnosti in avtonomnosti javnega medija, se je televizijska hiša začela sesedati. Spomladi je metlo odrešitve v roke prijel Andrej Grah Whatmough, najprej je na skrajno ciničen način odstavil nekaj ljudi, nato pa s svojimi zavezniki pripravil programsko-produkcijski načrt za leto 2022, ki ga je zavrnila strokovna javnost, še bolj pa novinarski kolektiv uredništva informativnega programa. Kar 134 od 143 novinarjev se je opredelilo proti.

Načrtov prenoviteljev to ni ustavilo, začasni direktor, nekdanji novinar Valentin Areh, je za novo urednico informativnega programa znova imenoval Jadranko Rebernik. To je storil kljub temu, da je pred štirimi leti za njeno razrešitev glasovalo dobrih 64 odstotkov sodelavcev informativnega programa. Arehu in Grahu Whatmoughu je v ponedeljek popoldne kljub odločnemu nasprotovanju kolektiva mirno prikimala še večina programskih svetnikov. V torek zvečer pa je Sindikat novinarjev Slovenije objavil pismo novinarjev kolektiva informativnega programa TV Slovenija, kjer je zapisano, da je »prevladal argument moči in ne moč argumentov«.

Igor E. Bergant je že dolga leta novinar, veliko izkušenj ima, ne opredeljuje se rad, a tokrat je stopil v javnost in spregovoril v imenu svojih kolegic in kolegov. Spregovoril je v podporo javni televiziji, v podporo javnosti.

Politika se zadaj mirno nasmiha. Moč RTV, moč njenega informativnega programa, ugaša, moč oblasti pa raste. V resnici ji ni bilo treba narediti veliko, le seme razdora je natrosila.

Se spomnite leta 2005, Grimsovega zakona, referenduma, vsega, kar je sledilo? Se spomnite, kaj se je takrat dogajalo z informativnim programom na TV Slovenija? 

Dobro se spomnim tistega časa, bil sem še del športnega uredništva. Kasneje sem ta zakon še bolje spoznal kot član programskega sveta RTV Slovenija. Zakon o RTV Slovenija res ni dober, ni v interesu javnosti, družbe, države, bilo bi zelo dobro, da bi se čim prej spremenil.

Če se predlagatelj sklicuje, da so spremembe narejene po vzoru ORF in ZDF, se lahko temu samo grenko nasmehnem. Predlagano ni niti O od ORF, niti Z od ZDF. 

Bil je to težak čas za neodvisno javno televizijo. Informativni program se je zelo težko pobral po tistih kadrovskih premikih in odhodih. 

Zdi se, da so te menjave del slovenske politične folklore. Spremembe v politiki prinesejo spremembe v javnih institucijah, ne samo na RTV Slovenija, pa četudi smo mi posebni, imamo specifičen način financiranja. Danes celo nekateri ljudje iz naše hiše govorijo o tem, da davkoplačevalci plačujejo javni servis. A to ni najbolj natančno. RTV-prispevek je običajen tudi v številnih drugih evropskih državah, zagotavlja, da nacionalni mediji niso državni, pač pa javni. Na srečo ta vlada za zdaj v RTV-prispevek ni posegla, četudi se že pojavljajo take ideje. Velikokrat so kadrovske rošade nelogične, tako je bilo tudi pri nas, vedno ne velja pravilo, da tisti, ki so sposobnejši in boljši, sčasoma zasedajo odgovornejše položaje. Na televiziji se to včasih dogaja, a dogajajo se tudi prekinitve tega procesa. Zelo moteče so. Naplavijo lahko zelo problematične ljudi.

Se danes ta zgodba ponavlja? Naj raje vprašam drugače, verjetno vas ni presenetilo, da želi politika posegati v informativni program? 

Na prvi pogled ne gre za politiko, tokrat je zadaj le posredno. Mene bolj žalosti, preseneča, da želijo sporne spremembe informativnega programa uvesti naši nekdanji kolegi, sodelavci, posamezniki, s katerimi smo si delili pisarne. Tega res ne morem razumeti. Tisto, kar predlaga Valentin Areh, v. d. direktorja Televizije Slovenija, in kar je v ponedeljek sprejel tudi programski svet – proti njegovemu predlogu je nastala peticija uredništva informativnega programa –, po našem mnenju ni strokovno utemeljeno. Nastaja vtis, da se uvajajo spremembe zgolj zaradi sprememb samih, ne da bi bil zadaj premislek, kaj vse to pomeni, kakšne probleme bo to prineslo. Ne trdim, da TV Slovenija nima težav, ne trdim, da gledanost ne bi morala biti višja, večji bi morali biti tudi relevantnost in kakovost programov, a rešitve, ki jih ponujajo v novem programsko-produkcijskem načrtu, vsega tega ne bodo omogočile. Nasprotno.

Morda ste, ko govoriva o politiki, naivni. RTV je veliko več kot Odmevi ali oddaji Globus in Studio City, a ravno informativni program je tisti, ki moti oblast. Ta vlada s svojimi potezami, predlagano in kasneje umaknjeno zakonodajo, ignoranco, napadi, financiranjem in nefinanciranjem STA načrtno razgrajuje medijski prostor v Sloveniji. 

Ta vlada ne razgrajuje samo medijskega, pač pa tudi kakšen drug javni prostor, žal. Dogajanje na TV Slovenija zelo težko primerjamo s tem, kar se je dogajalo s STA. Tam se je zgodil nesprejemljiv, grob poseg, zloraba države v škodo pomembnega nacionalnega medija. To vendarle ni primerljivo z nami.

Na zelo nespodoben način vodstvo lastne kolege in kolegice obtožuje, da ne želimo sprememb. Ti očitki so smešni in podcenjevalni. Seveda smo za spremembe, ker vse še zdaleč ni dobro. Ne podpiramo pa sprememb na slabše.

Res ni, a nekateri vladni politiki, premier informativni program redno napadajo, predlagane spremembe omenjenega programsko-produkcijskega načrta pa so najbolj izrazite in sporne pri informativnem programu. To pač ni naključje. 

Tukaj imate prav, to tudi nekaj pove. Po svoje je bilo nasprotovanje kolektiva informativnega uredništva od začetka obsojeno na neuspeh. Druga uredništva s tem načrtom nimajo toliko težav, seveda je nekaj godrnjanja, a tako radikalnih posegov, kot so pri nas, ni. V športnem uredništvu ta načrt potrebujejo zaradi prihajajočih olimpijskih iger in svetovnega prvenstva v nogometu, zanje bi bil vsak zamik problematičen. Ko so me v informativnem uredništvu prosili, četudi sem kot voditelj Odmevov nekakšen avtsajder, naj javno sodelujem pri tej naši peticiji, ne nazadnje sem med starejšimi in zato tudi morda bolj odgovoren za mlajše kolege in kolegice, mi je zelo hitro postalo jasno, da predlagane programske spremembe ne rešujejo ničesar. Ne rešujejo denimo vprašanja gledanosti, gledanost na drugem programu bo gotovo manjša, kot če bi informativne oddaje ostale na prvem. Tudi krajšanje osrednjih informativnih oddaj gledanosti ne bo povečalo, tudi vpetost kulture v enourni informativni blok, razen če bomo poročali o popularni kulturi, je ne bo. Enako je s selitvijo Zrcala tedna in Utripa, dveh dobro gledanih komentatorskih oddaj, na drugi program. Hkrati se marginalizirajo in ukinjajo oddaje, ki so sestavni del naše ponudbe in pri katerih vprašanje gledanosti ne bi smelo biti najpomembnejše merilo uspešnosti. Ponavljam osnovno trditev, problemi, ki jih TV Slovenija zagotovo ima, in tudi njeno informativno uredništvo, se poskušajo reševati s spremembami, ki ne morejo prispevati k višji kakovosti programa.

Eden od predlogov je torej prenos nekaterih informativnih vsebin na drugi program. Če to z veliko mero zadržanosti morda razumem (v resnici pa ne) za oddajo Globus, te spremembe res ne morem razumeti za prihajajoča volilna soočenja. Volitve so javni dogodek par excellence. 

Tega paradoksa si ne znam pojasniti. V Sloveniji malo ljudi spremlja, kaj se dogaja v Avstriji in Nemčiji, v državah, ki sta nam bližje, kot si mislimo. Če se predlagatelj sklicuje, da so spremembe narejene po vzoru ORF in ZDF, se lahko temu samo grenko nasmehnem. Predlagano ni niti O od ORF, niti Z od ZDF, predlagano nima nikakršne zveze z dejanskim delovanjem informativnih programov in s programskimi shemami teh medijskih hiš. Seveda bi morali na TV Slovenija ustvarjati boljše oddaje, Odmevi bi morali biti boljši, tudi jaz bi lahko bil boljši voditelj, a kar predlagajo, pomeni dodaten padec kakovosti. Zakaj že selijo volilne oddaje na drugi program? Zato ker niso dovolj dobro gledane. Morda res, a pozablja se, da nas na TV Slovenija pri volitvah omejuje zakon. Logično je, da ljudje raje gledajo volilne oddaje na POP TV, saj lahko tam sami določajo pravila igre. Res zelo težko narediš gledljivo oddajo z 20 kandidati, a če jo potem seliš še na drug program in to počneš z argumentom, da ima oddaja prenizko gledanost, nečesa očitno ne razumeš. Ali pa se sprenevedaš. Volitve so pomemben javni dogodek, mi pa bi jih radi potisnili v ozadje. Podobno nesmiseln argument je pri selitvi oddaje Globus na drugi program, češ da ima na prvem premajhno gledanost. Globus je analitična, poglobljena oddaja, namenjena slovenski zunanji politiki ter evropskim in globalnim temam. Zdaj ukinjamo tedensko oddajo, ki je bila ena izmed naših blagovnih znamk, namesto nje, ki je delovala kot vsebinska celota, pa naj bi na drugem programu v nekih nejasno definiranih poročilih vpeljali več minut poročanja o globalnih dogodkih. Tako pač ne gre. Vedeti je treba, da bo ob skrajševanju informativnih oddaj na prvem programu poročanja o mednarodnih dogodkih skupno še manj.

Po domače bi temu rekli, da so programsko-produkcijski načrt napisali in sprejeli »abervezniki«.

Žal sam ne najdem drugega izraza kot to, da iz vsega tega zeva precejšen diletantizem.

V resnici so problemi strukturni. Poglejte sestavo programskega sveta, v njem sedijo ljudje z jasno politično agendo, ki o medijih ne vedo veliko. Včasih me je prav sram, ko poslušam njihove govore. Kaj bi storili s programskim svetom? Bi bilo bolje, da bi ga vodili zaposleni, ljudje, ki vedo, kako delujejo mediji, ne pa politični podtaknjenci? 

Zakon je zakon, slab je, a novinarji RTV Slovenija zakonov ne sprejemamo. Mi lahko samo kritiziramo obstoječo zakonodajo. Vprašanje sestave programskega sveta ni slovenski fenomen. Podobno je tudi v Avstriji, tudi tam so politični pritiski prek programskega sveta izraziti. Profesor dr. Janko Kos, že dolga leta je član našega programskega sveta, je nedavno v Večeru lepo pojasnil, da političnost v programski svet prihaja neposredno iz strankarske politike, pa tudi iz civilne družbe. Veliko svetnikov in svetnic se čuti poklicanih, da vplivajo na oddaje, na vsebino informativnega programa. Ukvarjajo se celo s tako bizarnimi zadevami, kot je vprašanje, koliko je bil dolg prispevek, koliko sekund je govoril neki gost. Res ni spodobno, da se programski svetniki ukvarjajo s takšnimi stvarmi, še manj pa, da ne razmišljajo o pomembnejših. Recimo o vprašanju finančnega stanja ali pa o tem, kaj javnost od nacionalnega medija pričakuje in kakšna naj bo vizija razvoja televizije.

Kaj imate v mislih? 

Morda bi nam lahko kdo navrgel, češ, zakaj pa protestirate, ker se oddaje ukinjajo, ker se prestavljajo sem in tja, saj naj bi si ljudje v digitalizirani dobi lahko sami izbirali, kdaj in kaj bodo gledali. Drži. A na RTV Slovenija zelo stihijsko razvijamo digitalno ponudbo, radio je glede tega odličen, televizija precej manj, vse skupaj pa ni dobro povezano. Omenjene spremembe bi morda imele smisel, če bi bile samo del precej bolj celovite in sistemske prenove ponudbe novic. Na ORF ustvarjajo aplikacijo »ORF Player«, na kateri boste lahko pregledno dostopali do vsebin, ki tam nastajajo na radiu, na TV in spletu. Pri nas se o tem ne razmišlja, raje se razgrajuje ustaljena programska struktura, četudi ni idealna. Še več, na zelo nespodoben način vodstvo lastne kolege in kolegice obtožuje, da si ne želimo sprememb. Ti očitki so smešni in podcenjevalni. Seveda smo za spremembe, ker vse še zdaleč ni dobro. Ne podpiramo pa sprememb na slabše.

Težko kaj rečem o generalnem direktorju Andreju Grahu Whatmoughu, ne poznam ga osebno, nekajkrat sva govorila, ne morem ocenjevati njegove vizije RTV Slovenija, ker je – razen splošnih namer – niti ni predstavil.

Veliko nesmislov je v vaši hiši, razkroj. Pazite, pred tedni so na seji nadzornega sveta posredovali varnostniki, seje programskega sveta so bile poleti nesklepčne, TV Slovenija pa na svojem uradnem profilu na Twitterju objavlja, kot so zapisali sami, »satirične vsebine v slogu časa in prostora rajnke SZ«. Tako ni mogoče delati resnega medija. 

Žal zloraba profila za predstavitev argumentov za spremembe ni bila mišljena kot satira, je pa delovala tako. A vse ni tako črno. Radio Slovenija dela pod televizijskim radarjem, za zdaj ga tisti, ki imajo morda kake politične cilje, puščajo bolj ali manj pri miru. Priboril si je razmeroma visoko avtonomnost, smelo razmišlja o prihodnosti in povečuje digitalno ponudbo, zlasti za mlade. Zakaj tega ne delamo pri nas?

Nedavno mi je izkušeni radijec razložil, kakšna je razlika med radiem in televizijo. Dejal je, da je tam kolektiv bolj enoten, povezan in zato tudi odpornejši proti pritiskom. 

Nedvomno je bilo to res. Vsaj do zadnjega primera, ko smo se novinarji uredništva informativnega programa skoraj enotno postavili proti predlaganim programskim spremembam. Upam, da se bo ta enotnost ohranila. Ni jasno, kako bodo vodilni uveljavili spremembe, če jim kolektiv nasprotuje. A nekaj krivde je tudi pri nas, na televiziji ni dovolj samorefleksije, ne delamo tako kakovostnih oddaj, kot bi jih morali, včasih je kriva slaba organizacija, seveda tudi financiranje, ampak na koncu program delamo novinarji sami. Upam le, da škoda zaradi sprejetih sprememb ne bo prevelika.

Programski svet je torej sprejel tisto, čemur ste se uprli. Kako naprej? Kako sodelovati z vodstvom, ki zavaja. Stavka? Novi pogovori? Prisilna kohabitacija? 

Kaj drugega, kot da se sami po najboljših močeh trudimo ter pogovarjamo in poskušamo še naprej, nam ne preostane. Že zaradi res izjemne podpore, ki smo jo dobili v zainteresirani javnosti. Programski svet je sprejel predlog generalnega direktorja, da se lahko uvajanje sprememb odloži najkasneje do konca marca, s čimer bi imelo vodstvo več časa za pogovor s kolektivom. Dvomim sicer, da bi se stališča večine do predlaganih sprememb lahko bistveno spremenila. Seveda pa se je treba konstruktivno pogovarjati. Morda bo trenutek streznitve prišel tedaj, ko se bomo pogovarjali, kdo in kako bo oddaje tudi dejansko lahko ustvaril, tudi produkcijsko.

Kako ocenjujete delo generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha? Trditi, da ne pozna ustroja medija, bi bilo nesmiselno. Leta je vodil nadzorni svet RTV. 

Težko kaj rečem, ne poznam ga osebno, nekajkrat sva govorila, ne morem pa ocenjevati njegove vizije RTV Slovenija, ker je – razen splošnih namer – niti ni predstavil.

Vprašanje ponavljam glede vašega nedavnega kolega, sedaj v. d. direktorja TV SLO Valentina Areha, avtorja spornih predlogov o spremembah programskih sklopov. 

Kolega Areh rad poudarja, da se noben direktor TV Slovenija v zgodovini ni tako veliko pogovarjal z novinarji in uredniki pri pripravi programskega načrta. Dolgo sem na televiziji, ne vem, po kakšni metodologiji je Valentin Areh to ocenil, a komunikacija je bila v zadnjem času nenavadna. Ni se mi zdela iskrena. Nikoli se ni vedelo, kaj si želi in zakaj. Imeli smo sestanek, on, generalni direktor in predstavniki kolektiva ... Bilo je dokaj nenavadno, še posebej njegove interpretacije izrečenega na tem sestanku. Žal mi je, več let sva dobro sodelovala, zdaj pa si je privoščil kar nekaj manipulacij. Tega preprosto ne razumem.

Pred ducat leti, leta 2009, ste v Mladini objavili besedilo z naslovom »Na maršruti«, v njem ste obračunali z idejo, da bi moral informativni program TV Slovenija tekmovati s komercialno televizijo, s cenenim populizmom, pretiravanjem, dramatičnim sedanjikom. Zavračali ste banaliziranje pomembnih družbenih tem. Zdi se, da danes znova srebamo postano juho.

RTV Slovenija, zlasti pa njen televizijski informativni program, si je za vse to v znatni meri kriva tudi sama. TV Slovenija je prepogosto preveč koketirala s cenenim populizmom, v nekaterih oddajah je ustvarjala tudi kraval, omogočala kričavo prerekanje namesto argumentirane izmenjave mnenj. K bolj kakovostnim javnim razpravam bi lahko prispevala več. Ta razgradnja ni problem TV Slovenija, gre za širši proces, ki se je, tako vsaj mislim, začel s članstvom Slovenije v Evropski uniji. Do takrat je politika ob vseh težavah, ki jih je imela, sodelovala, ker smo imeli kot družba in država skupen cilj – vstop v EU. S politiko so v teh prizadevanjih in navsezadnje pristopnih pogajanjih sodelovali ugledni strokovnjaki. V trenutku, ko smo dosegli cilj, se je začel razpad, ne pa razcvet. Namesto da bi si kot člani najelitnejše povezave držav zastavili nove cilje za 21. stoletje, smo se obrnili navznoter: politika je začela žreti samo sebe, strokovnjaki so se v grozi umaknili v svoje sfere, mediji smo pomagali histerizirati našo družbo, mnogi ljudje pa so se navezali na družbena omrežja, ki so v bistvu asocialna. Kot družba si nismo znali odgovoriti na vprašanje, kaj si sploh želimo. Namesto da bi se še bolj odprli svetu, smo v tej praznini našli odgovor in uteho v vnovični provincialnosti. Nizka raven javnih razprav je le eden od simptomov, kakor tudi precej razširjen populizem, še zdaleč ne le v politiki. Na RTV Slovenija nismo storili dovolj, da bi ta trend vsaj poskušali upočasniti. Navsezadnje že v devetdesetih letih nismo znali smiselno odgovoriti na pojav komercialnih televizij. Prevzemali smo celo njihove vzorce in navsezadnje pristop, da sta všečnost in gledanost pomembnejši od kakovosti. Oziroma da je gledanost ključni dejavnik kakovosti.

Po svoje imata tako Areh kot Grah prav. Gledanost informativnega programa pada, počasi, vztrajno, a pada. Zakaj? Kako bi povečali gledanost Odmevov? 

Odmevi imajo več problemov. Prvi je zagotovo vprašanje kakovosti. Odmevi so danes nekakšen privid prejšnjih časov, po strukturi in videzu bi morali biti drugačni. Odmeve bi morali ustvarjati ljudje, ki bi imeli večjo možnost narediti kakovostne prispevke, na voljo več časa, večjo ekipo, boljšo podporo sodobne informativne in odzivne grafike. V zadnjih letih se v to oddajo ni vlagalo tako rekoč nič. Poglejte si oddajo ORF Zeit im Bild 2 ali pa Heute Journal ZDF, pa boste razumeli, o čem govorim. Problemi so tudi drugje, več kadrov in tehnike smo usmerjali v informativne bloke ob enih, petih in sedmih, te oddaje pa so prevzele nekatere elemente, ki so bili nekoč v domeni Odmevov, predvsem pogovore z gosti. Za sedanje Odmeve ne ostane več veliko, tudi zato, ker so povprečni gledalci iz različnih virov že pred 22. uro lahko obširno informirani o pomembnih temah. V današnjem času si težko nov in svež ob desetih zvečer, si pa lahko še bolj analitičen, poglobljen in kakovosten, a na še bolj telegeničen način. Edini odgovor, ki nam ga za te probleme ponuja nova shema, je krajšanje oddaje. Mogoče je to izgovor, da lahko oddaji odvzamejo še kakega »delavca in pol« in ga premestijo v oddaje na drugem sporedu.

TV Slovenija je preveč koketirala s cenenim populizmom, v nekaterih oddajah je ustvarjala kraval, omogočala kričavo prerekanje namesto argumentirane izmenjave mnenj.

Živimo v času interneta, ekskluzivnosti ni več, niti v tiskanih medijih niti v večernih televizijskih poročilih. 

Naj dodam še nekaj, kar pogosto poudarja kolegica Rosvita Pesek. Problem gledanosti ni le vprašanje Odmevov, pač pa je povezan z gledanostjo oddaj v »prime timu«, oddaj, ki so na sporedu pred Odmevi. Včasih štartamo tako rekoč iz nič, konkurenca pa odlično izrablja gledanost oddaj, ki si jih mi zaradi vsebine ali cene ne moremo privoščiti.

Ali niso glavni problem izpraznjenost razprav, prisilno uravnoteževanje, izbira slabo artikuliranih gostov?

Uravnoteževanje kar tako, za in proti, je problem, zakon nam ga zapoveduje, a nikjer se jasno ne opredeli, kaj pomenijo različni vidiki, različni pogledi, ideološki, politični in še kakšni drugi. To bi seveda morala biti stvar uredniške presoje. Vrhunskega infektologa seveda ne bomo soočali z nekom, čigar infektološko znanje izvira iz študija interneta. Saj tega niti ne počnemo. Seveda pa smo dolžni predstaviti različne vidike in vprašanja, ki se porajajo gledalkam in gledalcem. Naloga novinarjev ter radijskih ali televizijskih voditeljev je, da zastopamo javnost, hkrati pa tudi s protiargumenti poskušamo voditi pogovor, ki odgovarja na dileme različno mislečih gledalcev. Uravnoteženost kot pojem torej ni problem, problem je, kako jo predstavimo. Z veseljem bi imel v studiu Odmevov še več kompetentnih sogovornikov, ki veliko vedo, ki so artikulirani in zanimivi. Pri tem nismo vedno dovolj uspešni. Zanimivo je, da v primerljivih poznovečernih oddajah soočenj praktično ni, prevladujejo pogovori med voditeljico ali voditeljem in enim gostom.

Kako naj se novinar v studiu sooči z gostom, denimo ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem, ki je žaljiv in nesramen? Zakaj ga vabite v studio, saj veste, da je tak? 

Zato ker je minister za kulturo. Logično in utemeljeno je bilo, da smo ga povabili, ker smo dva dni prej gostili ravnatelja Drame Igorja Samoborja. Javnost je seveda pričakovala pojasnila.

Razumem, a minister je bil žaljiv. 

Morda je minister včasih res nesramen, žaljiv do naših kolegov in še koga, a vse to ne pomeni, da ga ne smemo povabiti v studio. Predstavlja našo kulturo, odgovarja na relevantna vprašanja, o njih odloča. Položaj ministra za kulturo je pomemben in si pač zasluži spoštovanje. Na tem temeljita naša državnost in kolikor toliko normalno delovanje družbe. Kot novinarji pa se seveda ne smemo spuščati na raven kvantanja, prerekanja, prepiranja, na televiziji se moramo potruditi in vzpostaviti normalno raven javne razprave, družba lahko napreduje le takrat, ko nam uspe ustvariti razmere, v katerih se lahko pogovarjamo.

Zakaj v studie vabite Aleša Hojsa, ministra za notranje zadeve, ki je javno izjavil, da nekaj časa ni plačeval RTV-prispevka? Če ga že vabite, zakaj ga o tem ne povprašate? 

Natančno to smo ga že vprašali. Mi smo javna televizija, ki pomembnim državnim funkcionarjem daje možnost, da izrazijo mnenje. To je v interesu družbe. Pozivanje k neplačevanju prispevka je neprimerno in škodljivo, a ne more biti razlog, da bi človeku preprečili nastopanje.

Seveda, a ne razumeva se. O prenovi Drame bi lahko govoril tudi kakšen državni sekretar, o vprašanju imenovanj v elektropodjetja v Tarči kakšen drug predstavnik politične stranke. Gre za vprašanje elementarne spodobnosti sogovorcev. V Nemčiji je bila pred časom razprava, ali naj člani stranke AFd na televiziji sodelujejo v razpravah o migrantskih vprašanjih, saj so širili skrajna stališča. 

Res je, o tem je bilo veliko razprave, velik del ARD, združenja regionalnih televizij, recimo NDR iz Hamburga, je zagovarjal stališče, da jih v oddaje ne bi smeli vabiti. Na koncu so se odločali od primera do primera, včasih, ko so bila večja omizja, so jih vabili, včasih ne. V vsakem primeru pa so gledalcem že prej razložili, kakšna so stališča stranke, zakaj in kje naj bi bila sporna. Tako so zožili možnost zlorab in propagande. Seveda pa smo glede tega precej daleč od Nemčije.

Občasno sodelujete z ministrstvi, z javnimi institucijami, zavodi, delate na konferencah, vodite seminarje, simpozije. Ste v konfliktu interesov? 

Ne kršim konkurenčne klavzule, hkrati o vseh svojih aktivnostih, o vseh svojih nastopih obveščam delodajalca, odločam se po premisleku in se v mejnih primerih tudi posvetujem s predpostavljenimi. Sodelovanje v ničemer ne vpliva na moje delo ali vsebino poročanja. Domnevam, da tako ravnajo tudi številni drugi kolegice in kolegi na RTV Slovenija, ki to prav tako počnejo. Tudi v tujini je tak običaj.

Vrniva se na začetek – kako obraniti neodvisnost javne televizije? Se lahko RTV Slovenija zgodi madžarski ali poljski scenarij, kjer so nedavno v imenu vladne politike na javni televiziji kazali posnetke migrantov, ki naj bi na Švedskem napadli neko trgovino, v resnici pa je šlo za posnetke snemanja televizijske serije? Kako torej stati in obstati? 

Vse, kar lahko naredimo, je to, da delamo še več in še bolj kakovostno. Seveda je to težko, še posebno, če je premalo sredstev, pa tudi premalo podpore v vodstvenem kadru, a osnova vsega je enaka. Vsak od nas se bo moral potruditi, da dela še bolje, potrebujemo še bolj premišljene uredniške odločitve in še večjo doslednost novinarjev.

Morda jo res, a trenutno nimate urednikov. 

Imamo jih, so vršilci dolžnosti, dobili smo tudi novo vršilko dolžnosti odgovorne urednice Jadranko Rebernik, s katero smo že sodelovali. Zanimivo je njeno stališče do novega programsko-poslovnega načrta. Gre nekako takole: ga ne podpira, a mu ne nasprotuje. Morda je to celo osnova, da lahko glede sprememb pride do česa konstruktivnega. Naša naloga je, da na vse težave, ki se pojavljajo, na vse nedoslednosti, na vse napake, opozarjamo tudi javnost. V resnici bi nam moralo biti vodstvo hiše hvaležno, začeli smo javni dialog. Ne gre za pranje umazanega perila. Navsezadnje tudi poročamo za javnost. Smo pa prepričani, ne le jaz, da bodo težave, ki bodo nastale ob izvrševanju novega programskega načrta, razgalile utopičnost ciljev vodstva in škodljivost teh sprememb. Upam, da se motim, bojim se, da se ne. Morda pa se bo zdaj vendarle začela razprava, kaj naša družba pričakuje od nacionalne medijske hiše, kakšen je naš mandat, kako do boljšega zakonskega okvira, kako je s financiranjem, kako nagovoriti mlade gledalke in gledalce in podobno. Pogovarjati se bomo morali odprto, odkrito, kulturno.

Očitek javni RTV, da med epidemijo ni odigrala prave vloge, je nesmiseln in nespodoben. To, da smo bili hkrati kritični do institucij države, pa je naša naloga. Če koga to moti, potem imamo v tej državi res velik problem.

Je TV Slovenija v času epidemije poročala državotvorno? 

Kaj pa pomeni državotvorno? Jaz mislim, da smo poročali odgovorno.

Vladna politika tudi RTV Slovenija očita, da je kriva za razmah epidemije. 

Ti očitki se mi zdijo absurdni. Res absurdni. Od vsega začetka smo o epidemiji poročali resno, ljudje so na javni televiziji izvedeli, kaj se dogaja v Wuhanu, in nato smo mesece kakovostno poročali o nadaljnjih dogodkih. Očitati naši instituciji, da je odigrala negativno vlogo, je res absurdno. Je prelaganje odgovornosti. Posamične odločitve so bile sporne, bili so zdrsi v nekaterih oddajah, a pri urah in urah programa, ki ga ustvarjamo na radiu, televiziji, na spletu, je očitek javni RTV, da ni odigrala prave vloge, res nesmiseln in nespodoben. To, da smo bili hkrati kritični tudi do drugih institucij države, pa je naša naloga. Če koga moti, da opravljamo svojo nalogo in temeljno poslanstvo, ob vseh utemeljenih kritikah, seveda, potem imamo v tej državi res velik problem.