Sredi kriznih razmer želijo zdravniki izstopiti iz enotnega plačnega sistema

Med več kot 160 tisoč zaposlenimi v javnem sektorju imajo zdravniki daleč najvišje plače. Na prvih 50 mestih lestvice najbolje plačanih vsak mesec najdemo skorajda izključno zdravnike, ki prejemajo bruto izplačila od deset, 15 pa tja do več kot 20 tisoč evrov. Ko smo v Sloveniji pred dobrimi 15 leti dobili današnji sistem javnih plač, je ta temeljil na načelu, da morajo imeti najpomembnejši zaposleni v posameznih družbenih podskupinah primerljive osebne dohodke. Zdravniki, sodniki, tožilci, poslanci, ministri ali profesorji, recimo, so bili uvrščeni v podobne plačne razrede. A so se zdravniki zadnja leta, predvsem zaradi skrajševanja čakalnih dob in dodatnega nagrajevanja za nadurno delo, že oddaljili od drugih. Uspelo jim je, da so si priborili najrazličnejše dodatke, zato so njihovi dejanski dohodki danes med najvišjimi.

Zdaj, ko so bile z zahtevami po višjih plačah uspešne medicinske sestre oziroma zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki se jim bodo plače decembra zvišale od štiri do 24 odstotkov, ponovno zvišanje plač spet zahtevajo zdravniki. Ker so zdravniške plače že najvišje v javnem sektorju, na prvi pogled njihove zahteve niso upravičene. A so zdravniške organizacije – sindikat Fides in Zdravniška zbornica Slovenije – ta mesec, na začetku kampanje, pritisnile na našo nevralgično točko. Trdijo, da zaradi težkih razmer za delo v Sloveniji zdravniki odhajajo v tujino. Vprašanje, ali je zdravnikom res treba zvišati plače, tako nima več podlage, saj si naša družba pač ne more privoščiti, da bi ostala brez zdravnikov. »Nov rdeči alarm,« so zapisali v Zdravniški zbornici Slovenije v enem od zadnjih sporočil za javnost. »Mladi zdravniki množično napovedujejo odhode v tujino,« so nadaljevali.

Devetnajstega novembra naj bi bila Zdravniška zbornica Slovenije zgolj v »zadnjih nekaj urah« prejela več kot 70 prošenj mladih zdravnikov za potrdilo o dobrem imenu. »V prošnji za izdajo potrdila je pri vseh kot razlog naveden odhod v tujino. To predstavlja velik skok ob siceršnjih trendih, saj je Zbornica v celotnem lanskem letu izdala 169 potrdil o dobrem imenu,« so zapisali in dodali, da »nove prošnje prihajajo iz minute v minuto, v Zdravniški zbornici Slovenije z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanje«. Ker si Slovenija ta trenutek ne more privoščiti niti enega odhoda mladih, obetavnih zdravnikov in specializantov, kaj šele množičnega odhoda, kot se napoveduje zdaj, saj je že brez tega sistem tik pred zlomom, od ministrstva za zdravje pričakujejo ustrezne odzive. Seveda z zvišanjem zdravniških plač. Čez nekaj dni je sledilo še več podobnih sporočil: »Trenutna plačila slovenskih zdravnikov glede na obremenitve niso primerljiva z zahodnoevropskimi državami.« Zaradi tega nas zdravniki množično zapuščajo.

Zdravniške zahteve po zvišanju plač so sicer povezane s končanimi pogajanji o zvišanju plač medicinskim sestram, zaradi katerega naj bi nastala nesorazmerja med plačami. »Da bi imeli zdravniki, ki smo po zakonu odgovorni za proces zdravljenja, nižje plače od številnih medicinskih sester in drugih poklicev v zdravstvu, je unikum v svetu,« ponavlja Anita Dobrovolec, interventna radiologinja, članica širšega vodstva Mladih zdravnikov Slovenije. Zdravniki naj bi se počutili ogoljufane, je trdila prejšnji teden. A kot razkriva dopis, ki ga je glede podpisanega aneksa o zvišanju plač na področju zdravstvene nege in socialnega varstva (hranimo ga v uredništvu) sredi novembra sindikalnim zaupnikom poslal predsednik zdravniškega sindikata Fides Konrad Kuštrin, je to le izgovor. Ker zdaj, ko je država medicinskim sestram zvišala plače, »imamo na naši strani edinstven argument, da zahtevamo nov plačni sistem za zdravnike,« je zapisal. »Predlog novega zakona o plačah v zdravstvu, ki lahko to omogoči, je že nared in pripravljen za obravnavo na vladi,« je dodal.

Pri zadnjem zdravniškem sindikalnem boju ne gre za mlade zdravnike, ampak za »stare« zdravnike, ki so že dosegli najvišje mogoče plače v enotnem plačnem sistemu, zaradi česar ga zdaj želijo zapustiti.

Nov zakon o plačah v zdravstvu? Kot so potrdili na ministrstvu za zdravje, zdravniki že od marca letos z njimi usklajujejo predlog zakona, ki bo urejal »ločen del plačnega sistema za področje zdravstva«. Delovna skupina, katere članov na ministrstvu za zdravje ne želijo razkriti, je delo, torej dopolnitve zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju, končala julija. Medicinske sestre in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pri tem dejansko niso sodelovali. Glavni razlog, kot nam je še uspelo izvedeti, zaradi katerega je sploh treba sprejeti nov zakon o plačah v zdravstvu in zaradi katerega zdravniki sploh želijo zapustiti enotni plačni sistem, pa ni povezan s položajem mladih zdravnikov – te očitno le izkoriščajo v svojih kampanjah –, ampak bolj s položajem »starih« zdravnikov. Ti so v veljavnem plačnem sistemu večinoma že dosegli z zakonom najvišjo dovoljeno raven, 57. plačni razred, in če želijo še karkoli več od tega, je zanje mogoča le ena pot naprej: izstop iz enotnega plačnega sistema.

Od približno 7000 zdravnikov, ki so zdaj zaposleni v javnem sektorju, jih je po izračunu ministrstva za javno upravo največja skupina, 35,5 odstotka oziroma 2481, že dosegla 57. plačni razred, kjer znaša osnovna plača 3960,02 evra bruto – seveda brez raznih dodatkov. Zdravnikov pripravnikov, ki zgolj nekaj mesecev v 31. plačnem razredu prejemajo 1428 evrov bruto, je recimo 200, saj ti razmeroma hitro napredujejo. Irena Ilešič Čujovič, predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva, recimo pravi, da so zato trditve, češ da bodo imeli mladi zdravniki kmalu nižje plače od, denimo, babic, zmotne: »Zdravnik specializant na samem začetku specializacije, ki bi delal na neonatalnem oddelku, ima izhodiščni 43. plačni razred, torej ima že višjo plačo od babice na neonatalnem oddelku, ki je v 41. plačnem razredu. Po dveh letih specializacije preide zdravnik specializant v 45. plačni razred, po štirih letih v 46. plačni razred, ko postane specialist, preide v 50. plačni razred. In po 12 letih dela v 55. izhodiščni plačni razred.«

Ker više od tega ne gre, si jedro zdravnikov v zbornici in v sindikatu Fides že leta prizadeva za izstop iz enotnega plačnega sistema. To je razvidno tudi iz že omenjenega dopisa, ki ga je Kuštrin poslal članom nadzornega odbora in sindikalnim zaupnikom. Izstop iz enotnega plačnega sistema bi pomenil, da zdravnikom plač ne bi več določali po enotnih razredih, ki veljajo za vse zaposlene v javnem sektorju, ampak glede na povprečno plačo v državi. Po tem predlogu bi zdravnik pripravnik imel povprečno plačo 1856 evrov bruto (in torej ne več 1428 evrov bruto), še bolj pa bi se seveda plače zvišale zdravnikom z daljšo delovno dobo. Sodeč po Fidesovem predlogu oziroma njegovem pogajalskem izhodišču za sklenitev nove kolektivne pogodbe bi se najstarejšim zdravnikom, »starejšim specialistom«, osnovne plače zvišale s 3960 evrov bruto na 3,5-kratnik povprečne plače, ta pa znaša 6496 evrov bruto ali 4228 evrov neto.

Glede na to, da imajo zdravniki že zdaj najvišje plače v javnem sektorju, se zdijo te zahteve seveda zelo neprimerne. Na drugem mestu na lestvici najvišjih plač, izplačanih v javnem sektorju za delo septembra, je recimo višji zdravnik specialist iz brežiške bolnišnice. Za delo je prejel 12.892 evrov, pri tem, da je bil septembra en teden (40 ur) na dopustu. Omenjeni zdravnik je za 136 ur rednega dela dobil 3060 evrov bruto, vse drugo so bili dodatki, ki so si jih zdravniki izborili v preteklosti. Omenjeni brežiški zdravnik je v nedeljo delal 10 ur, za kar je dobil 1030 evrov bruto, v zgolj treh tednih je opravil več kot 230 ur, če ta neverjetni podatek seveda drži. Računsko sodišče je namreč v nedavnem revizijskem poročilu opozorilo, da tako imenovanih efektivnih ur, torej ur, ko zdravniki resnično delajo, nihče posebej ne šteje. V Splošni bolnišnici Brežice smo še prosili, naj nam pošljejo podatke o plači zdravnika, ki je septembra zaslužil najmanj. Najmanj je pri njih, so nam pojasnili, zaslužil zdravnik z odločbo o invalidnosti, zaradi katere lahko dela le ob dopoldnevih. Septembra je zaslužil 4196 bruto ali okoli 2500 evrov neto.

Ali je zdravnikom v Sloveniji res tako hudo, da se izseljujejo? Niti ne. Dejansko se iz Avstrije izseljuje – sorazmerno – več zdravnikov kot iz Slovenije.

Da država do zdravnikov ni ravno mačehovska, čeprav je Kuštrin sindikalnim zaupnikom napisal, da je zvišanje plač medicinskim sestram »žalitev za vrednotenje dela zdravnikov in zobozdravnikov in dodatna klofuta zdravnikom ob vseh stiskah, s katerimi se kot odgovorni nosilci srečujemo pri obvladovanju epidemije«. O tem pričajo tudi koronski dodatki, ki jim jih je država izplačevala med epidemijo. Na ministrstvu za javno upravo so pripravili seznam stotih posameznikov, ki so med epidemijo skupaj prejeli najvišje koronske dodatke, 20 najvišjih objavljamo. Na seznamu stotih z najvišjimi koronskimi dodatki, ki se začnejo pri 81 tisoč evrih, so izključno zdravniki. Skupaj je država nekaj tisoč zdravnikom med epidemijo izplačala kar 116 milijonov evrov dodatkov – tega ni storila nobena druga država. Zdravniki v Nemčiji ali Avstriji za svoje delo med epidemijo niso dobili dodatnih nagrad, v Nemčiji so recimo lani in letos izplačali koronsko premijo v višini 1500 evrov zgolj negovalnemu osebju.

Poleg tega so slovenski zdravniki deležni še drugih bonitet, kot so dopusti in izobraževanje. Leta 2019, pred izbruhom epidemije, je v ljubljanskem kliničnem centru strošek dopustov, bolniških odsotnosti in odsotnosti zaradi izobraževanja v strukturi izdatkov za plače znašal kar 30 odstotkov.

Od približno 8000 zaposlenih v UKC jih je bilo v povprečju vsak dan zaradi dopustov in dodatnega izobraževanja navzočih zgolj 6000 – pri čemer je ljubljanski UKC ena od najdejavnejših bolnišnic. V mariborskem kliničnem centru je bila »izraba kadrovskih virov« v bolnišnični dejavnosti pred epidemijo za 22 odstotkov nižja kot v ljubljanskem kliničnem centru. Tako se seveda postavlja vprašanje, ali zdravniki zaradi skrajno nemogočih razmer v Sloveniji res bežijo na tuje, kot ponavljajo v zdravniških združenjih.

Ali so razmere dejansko tako hude, da zaradi njih zdravniki odhajajo v tujino? Kadarkoli se želi zdravnik, medicinska sestra ali katerikoli drug strokovnjak zaposliti na tujem, mu mora druga država priznati status, torej pridobljene kvalifikacije. V EU je ta postopek sicer zelo poenostavljen in deloma avtomatiziran, hkrati pa je mogoče na podlagi tako zbranih podatkov dokaj natančno spremljati selitve pripadnikov reguliranih poklicev, med katerimi so zdravniki in medicinske sestre med najbolj mobilnimi. Sodeč po teh podatkih je v zadnjih petih letih v tujino odšlo skupaj 326 v Sloveniji izobraženih zdravnikov, to pomeni, da jih v tujino vsako leto odide odstotek vseh, ki delajo pri nas.

Dejansko je to skoraj stalnica v zadnjih letih. Večinoma, v 40 odstotkih, slovenski zdravniki odidejo v Avstrijo, na drugem mestu je bila s 16 odstotki v tem obdobju Velika Britanija. Leta 2015 je v tujino odšlo 57 zdravnikov, leta 2018 jih je odšlo 51, leta 2019 pa 61.

Skupaj je država nekaj tisoč zdravnikom med epidemijo izplačala kar 116 milijonov evrov koronskih dodatkov. Tako dobrohotna ni bila nobena druga država v EU.

Zanimiv je podatek za epidemično leto 2020. Tedaj je verjetno tudi zaradi koronskih dodatkov iz Slovenije odšel en sam zdravnik, to pa morda pojasni povečano zanimanje pri nekaterih zdravnikih, ki bi si delo v tujini radi našli letos. Poleg selitev slovenskih zdravnikov v tujino se zdravniki seveda selijo tudi v Slovenijo. V zadnjih petih letih je prišlo sem poklic opravljat 80 zdravnikov iz EU, večinoma tistih, ki so kvalifikacije pridobili na Hrvaškem (37) in v Italiji (23), 103 zdravniki iz Hrvaške pa so v tem času začeli opravljati delo v Sloveniji, čeprav še zmeraj živijo na Hrvaškem. So ti podatki res skrb zbujajoči? Vzemimo za primerjavo Avstrijo, ki ima 4,5-krat več prebivalcev. Po tej grobi primerjavi bi lahko pričakovali, da je v zadnjih petih letih iz Avstrije odšlo 1467 zdravnikov. Pogled v podatke EU pa kaže, da je dejansko še huje. V zadnjih petih letih je iz te države odšlo 1662 zdravnikov – največ v Nemčijo, recimo. Pa dejansko v Avstriji zaradi tega ni rdečega alarma.

Vse to govori v prid tezi, da je izseljevanje slovenskih zdravnikov vsaj povprečno, če ne podpovprečno in da delovne razmere tukaj niso tako kritične, kot jih poskušajo prikazati v zdravniških organizacijah. Tudi sicer so podatki o zaposlovanju zdravnikov v zadnjih letih spodbudni. Po podatkih NIJZ smo leta 2011 v Sloveniji imeli 5272 zaposlenih zdravnikov, leta 2020 pa naj bi jih skupaj bilo 7076. Leta 2011 smo imeli 2,6 zdravnika na 1000 prebivalcev, lani smo jih imeli že skoraj 3,4, to pomeni, da se hitro približujemo povprečju EU, to je 3,8 zdravnika na 1000 prebivalcev. Drži pa, da je položaj medicinskih sester, ki jih je skupaj 9043, veliko bolj skrb zbujajoč. Tudi medicinske sestre si najpogosteje – v 52 odstotkih – poiščejo delo v sosednji Avstriji. A tja odhajajo neprimerno pogosteje kot zdravniki. Od leta 2015 si jih je delo v tujini našlo kar 1126 oziroma okoli 225 na leto. Pri zdravnikih torej odide odstotek zaposlenih na leto, medicinskih sester pa se preseli trikrat več. To tudi pomeni, da je bilo z vidika, ki ga poudarjajo sami zdravniki, zvišanje njihovih plač bolj upravičeno, kot bi bilo zvišanje zdravniških.

To so sicer splošni podatki. Seveda v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, a očitno še zdaleč težava niso nizke plače, ampak slaba organizacija. Na to je v nedavni reviziji opozorilo računsko sodišče, ki je s prstom pokazalo na zdravniško zbornico in ministrstvo za zdravje. Ugotovilo je, da pri načrtovanju kadrov vlada kaos oziroma da ni mogoče presoditi dejanskih zdravniških kapacitet, torej kako obremenjeni so zdravniki po posameznih področjih, zaradi česar tudi ni mogoče oceniti potreb po dodatnih zdravnikih – koliko urologov, anesteziologov, zobozdravnikov in družinskih zdravnikov bomo dejansko potrebovali čez pet do deset let, kolikor v povprečju traja izobraževanje.

To je sicer že stara težava: ko smo leta 1992 z reformo dobili današnji zdravstveni sistem, bi moralo ministrstvo za zdravje na podlagi potreb prebivalstva oblikovati mrežo javne zdravstvene službe – torej določiti, kje bodo ambulante in bolnišnice – in narediti načrt zdravstvenega varstva. Vendar vlade tega v 30 letih niso bile sposobne narediti. Namesto tega so na ministrstvu takšne strateške odločitve prepustili ali prepuščali lokalnim skupnostim in zdravniški zbornici, kjer pa jim zaradi sindikalne aktivnosti nikoli ni bilo do poplave zdravniškega kadra. Za ponazoritev: leta 2016 so v analizah zdravniške zbornice potrebe po družinskih zdravnikih ocenjevali precej niže kot recimo ministrstvo. Trdili so celo, da bo leta 2020 zdravnikov, ki jih bo treba zaposliti, še preveč.

Po predlogu naj bi se »starejšim specialistom« osnovne plače zvišale s 3960 evrov bruto na 6496 evrov bruto ali 4228 evrov neto.

Na vprašanje, kako konkretno to težavo vidijo v celjski bolnišnici – torej ali jih pesti pomanjkanje zdravnikov zaradi odhodov v tujino in nizkih plač –, so recimo odgovorili, da jih pesti predvsem posebnost dodatnega izobraževanja zdravnikov. Mladi zdravniki se po opravljeni diplomi zaposlijo pri njih, ker pa se kot specializanti dodatno izobražujejo v drugih klinikah, se z njimi povežejo bolj kot z matično ustanovo. »Tako se marsikateri med njimi po specializaciji odloči za zaposlitev v kateri od kliničnih institucij ali pa jih drugam odpeljejo spremembe v osebnem življenju.« Tako se v Celju kljub številnim specializantom še vedno spoprijemajo s pomanjkanjem zdravnikov nekaterih specialnosti – a je razlog predvsem v širjenju zdravstvenih programov in v napredku medicine. »V naši bolnišnici je npr. nova organizacija urgentne službe v Sloveniji, s katero smo prevzeli organizacijo celovitega urgentnega centra, povzročila manko specialistov urgentne medicine, ki jih je v Sloveniji že tako zelo malo, saj gre za razmeroma mlado specializacijo. Za odhode zdravnikov iz javnega sistema, nekatere v celoti in druge delne, pa je v določeni meri ’zaslužno’ tudi oblikovanje privatnega sektorja na področju izvajanja zdravstvenih storitev. Ti zdravstveni zavodi, ki storitve prodajajo na trgu, po višjih cenah, kot jih imamo za enake storitve priznane izvajalci v javnem sistemu, lahko namreč svoje zaposlene za opravljeno delo drugače plačajo. Praviloma gre pri tem le za določene specialnosti, ki izvajajo le manjši obseg zdravstvenih storitev,« odgovarjajo.

Stres, izgorelost, pomanjkanje kadra, naraščanje potreb, vse to tudi ni samo značilnost zdravstvenega sistema. Stiske so pri številnih drugih poklicnih skupinah podobne, če ne še hujše. Slovenija ima dandanes enega razmeroma najmanjših javnih sektorjev v EU, zaradi česar država nekatere osnovne funkcije opravlja le še pogojno. Omenimo manj znani primer geodetske uprave (Gurs). Do leta 2000 je imela država le dve geodetski evidenci, kataster in register prostorskih enot. Danes imajo uporabniki na voljo približno šest novih storitev oziroma registrov. Kljub novim storitvam je povprečna starost zaposlenih na geodetski upravi, ki te servise vzdržujejo, že okoli 50 let, zaradi preteklih varčevalnih ukrepov pa je zdaj na Gursu zaposlenih približno 10 odstotkov delavcev manj kot pred desetimi leti. Tudi geodeti svarijo, da izgubljajo stik s stroko in se ne morejo več kosati s strankami iz zasebnega sektorja. Zaradi pešanja geodetske stroke in njenih napak Slovenija že leta ne zmore vpeljati nepremičninskega davka, recimo. A so geodeti kot poklicna skupina seveda nemočni v primerjavi z zdravniki.

Zmage, ki jih zdravniki dosegajo, so po svoje posledica šibke zdravstvene politike. Šibka vlada Janeza Janše, ki raznoraznim skupinam deli bombončke v zameno za podporo, je izjemna, celo zgodovinska priložnost, da si zdravniki priborijo še kakšen priboljšek. Trenutek, ko je zaradi epidemioloških razmer njihova vloga oziroma vrednost zelo zrasla, je nadvse primeren. Je pa tudi res, da nas vse to pušča z grenkim priokusom. Če kaj, smo se v tej epidemiji znova zavedeli pomena solidarnosti. Izkoriščanje kriznih razmer za lastne interese je oblika vojnega plenjenja. In zdravniki se bodo morali prej ali slej sami odločiti, kaj želijo. Ne gre namreč za vprašanje primerne plače, ampak pravične plače glede na zmožnosti neke družbe. Seveda bi bilo bolje, če bi imeli vsi višje plače, tudi zdravniki. Vendar bi za to morali imeti večji BDP. Tega pa nimamo.

Študent medicine stane sto tisoč evrov

Brez stroška specializacije

Strošek šestletnega izobraževanja študenta medicine, brez specializacije, ki v povprečju traja še dve do šest let, znaša več kot sto tisoč evrov, odgovarjajo z ljubljanske univerze. Ocena stroškov vključuje stroške izvajanja študijskega programa za šest letnikov študija, med katere sodijo neposredni stroški dela ter blaga in storitev – visokošolskih učiteljev, asistentov in tehničnih sodelavcev, laboratorijskih in kliničnih vaj ter klinične prakse. Država je v bodoče zdravnike pripravljena vlagati, ne da bi ti zato imeli kakšne dodatne obveznosti, zaradi tega jim ni treba določeno obdobje delati v javnem sektorju.