Arca: KICK II

+ + +

Arca – sinonim za špico drznega popa, postklubsko muziko in mogočno zvočno oblikovanje – je svoje pompozne albume nizala preudarno, v zmernem tempu. A nič več, saj so te dni tako rekoč naenkrat izšli kar štirje njeni projekti. Kick II, III, IIII in IIIII z enim sunkom zaokrožajo in zaključujejo zgodbo – pentologijo, ki se je začela lani s projektom Kick I in ki rovari po nekakšni distopiji današnjih glasbenih trendov, po temni plati srednjetoka.

Alejandra Ghersi Rodriguez se je v neverjetno kratkem času uveljavila kot glavna znamka zvočno radikalne avantgardnega popa. Leta 2012 je izdala tri male plošče, takoj zatem pa je že bila povabljena v art krožek za snemanje plate Yeezus Kanyeja Westa. V istem času je tudi precej prispevala k mali plošči EP2 britanske pevke FKA Twigs. Po izidu prvenca Xen leta 2014 je zaznamovala še plošček Vulnicura islandske samorastnice Björk. Takrat je Arca že veljala za robno ikono pop kulture fluidne sedanjosti, ki spaja mračni noise s privlačno melodično elektroniko, njena vizualna reprezentacija pa je bila vedno izjemno močna, nekakšen kič futurizem, radikalizacija androginske fantazme domišljijskih svetov prihodnosti (tridimenzionalnih grafik računalniških igric bližnje preteklosti). Zdaj prihajajo torej kar štirje albumi naenkrat, to pa je kot nalašč, da se pri Mladini pridružimo »Arca senzacionalizmu« in ekstravagantnemu svežnju posvetimo celoten odsek Plošč.

Zbirka Kick izhaja iz ideje »brce« novorojenčka pred rojstvom, trenutka individualizacije, prve poteze samostojnosti. Izhodišče lahko razširimo na »kick« kot udarec basovskega bobna, kot »nogo« – redukcijo, esenco, najosnovnejši izvleček ... elektronske glasbe. Pri Arci gre navadno prav za to – razbijanje konvencij na koščke, čemur pa ne sledi neki minimalizem, ampak kar ekstravagantni maksimalizem.

Kick II se začne kot odtujeni cyber pop reggaetonovskih ritmov, kot nekakšna synthovsko mrakobna različica karibsko sončnih radijskih hitov zadnjih let. Bad Bunny sreča Blade Runnerja. Pri tem vztraja prvo tretjino albuma, temu pa sledi bolj pričakovan pristop oziroma slog, ki smo ga pri Arci bolj vajeni. Nadaljuje s temeljito dekonstrukcijo stičišča paradigem popa in klubskih ritmov, ostanejo samo še fragmenti dostopnih melodij in razpršeno ostri ritmični udarci. Razpoloženje postane tesnobno, posnetki nelagodno repetitivni. Potem strukture postanejo spet bolj žanrsko oprijemljive, z vrhuncem tik pred koncem, čistim pop štiklom Born Yesterday, v katerem za dramatične vokale poskrbi avstralska zvezdnica Sia.

Kick II je v glavnini (reggaetonovski) pop, ki pa se je velikopotezno prelevil v drugačno pošast. To je The Upside Down popa sedanjosti. Tako domač in tako srhljivo tuj hkrati.