Tekmovanje, kdo bo pobil več ljudi

Julia Ebner, rojena leta 1991, je višja raziskovalka na britanskem inštitutu Institute for Strategic Dialogue, specializirana za islamski in skrajno desni ekstremizem, nasilje in terorizem. Že leta preučuje organiziranost in dejavnosti skrajnih organizacij tako, da se infiltrira v njihove zaprte skupine na družbenih omrežjih, ki omogočajo kriptirano komuniciranje. Tako je v roke dobila navodila privržencev Islamske države za vdiranje v računalnike, se pogovarjala s protifeministkami in sledilci QAnona o njihovih mnenjih in pogledih na svet in odkrivala podtalno delovanje militantnih neonacističnih skupin iz ZDA in Evrope, ki zagovarjajo nasilje in posameznike spodbujajo k terorističnim napadom. Poleg tega se je tudi osebno sestala s skrajnimi desničarji, vedno pod krinko in z lažno identiteto, in poskušala dognati, kaj motivira njihovo sovraštvo. O vsem skupaj je napisala že drugo knjigo, ki je v slovenskem prevodu V temi: skrivno družbeno življenje ekstremistov pravkar izšla pri založbi Modrijan. Knjiga je mednarodna uspešnica in bi morala biti tudi pri nas nujno čtivo za vse, ki želijo poznati in razumeti delovanje skrajno desnih skupin, da bi se učinkoviteje postavili po robu njihovemu sovraštvu.

Kaj ste počeli ta teden? 

Moje delo je na splošno zelo raznoliko. Na začetku tedna po navadi analiziram najnovejše teroristične manifeste, pri čemer se osredotočam na poglavitne usmeritve, na podlagi katerih lažje predvidimo, kdaj in kje bo izbruhnilo nasilje. S temi podatki nato seznanjam varnostne organe iz različnih evropskih držav. Obenem redno spremljam dejavnosti skrajnežev in komuniciram z njimi v zaprtih skupinah na spletnih omrežjih, to je del mojega tajnega oziroma – kot se reče – podtalnega raziskovanja. Podatke, ki jih tako pridobivam, preučujem, razvrščam in objavljam v poročilih ter knjigah.

Intenzivnost mojega dela se spreminja glede na različne družbene okoliščine. Ko doživimo teroristični napad, nasilje iz sovraštva ali ko priseže nova skrajno desna vlada, se name obrnejo sorodni inštituti, nevladne organizacije, mediji ali varnostni organi, ki si želijo dodatnih pojasnil, kaj se dogaja v ozadju teh dogodkov oziroma kaj ti lahko pomenijo za prihodnost.

Kaj vas je sploh pritegnilo k preiskovanju ekstremnih skupin? 

V življenju se mi je zgodilo več stvari, ki so pri meni zbudile zanimanje za to. Že v najstniških letih sem bila odločena, da se bom spoprijela s sovraštvom, ker so me v srednji šoli nadlegovali in trpinčili. Takrat sem prvič zaznala to družbeno dinamiko, ki se lahko kaže z nestrpnostjo do tujcev oziroma tistih, ki na prvi pogled ’ne sodijo zraven’.

Kasneje se je v letih, ko sem ravno zaključevala študij na univerzah v Pekingu in Londonu, pojavila Islamska država, ki je novačila tudi borce iz Evrope. Ta stvar je postala zame zelo osebna, ko so bili moji pariški prijatelji v koncertni dvorani Bataclan v trenutku, ko so islamisti tam izpeljali teroristični napad, v katerem je bilo ubitih skoraj sto ljudi. S tem sem na zelo intimni ravni dojela, kakšno grožnjo pomeni terorizem za vse nas, in dokončno sklenila, da se bom posvetila preiskovanju ekstremizmov.

Zelo kmalu sem ugotovila, da islamski terorizem navdihuje ekstremizem skrajno desnih skupin, ki so to dogajanje izrabile za svoje politične agende. Vse muslimane so označile za zlobneže in začele množično novačiti ljudi v svoje vrste. Prepoznala sem naraščajočo grožnjo desnih skrajnežev in začela vse več časa posvečati sovraštvu do manjšin in drugih, ki ga širijo skrajno desne skupine.

Zanimivo je, da skrajni desničarji pogosto kopirajo teroristične priročnike, ki so jih izdelale islamistične teroristične skupine.

Uspelo se vam je infiltrirati med islamiste in med skrajne desničarje, ki se povezujejo prek omrežij, kot je Telegram. V čem so si eni in drugi podobni? 

Oboji, islamisti in skrajni desničarji, oznanjajo vojno med verskimi in kulturnimi skupinami, rasami in podobno. Oboji menijo, da se je treba zaščititi pred zunanjo grožnjo in se odzvati že takoj oziroma se vsaj pripraviti na, kot pravijo, neizbežni spopad. Pri enih in drugih prevladuje prepričanje, da branijo svoje ljudi, skupno pa jim je tudi to, da poskušajo novačiti čedalje mlajše pripadnike, pri čemer uporabljajo motive iz računalniških videoiger. Za primer, te skupine razvrščajo člane po vojaških činih. Tisti, ki so dejavnejši, lahko čez čas postanejo generali. Džihadisti so preslikali obraze svojih borcev na podobe iz videoigre Call of Duty, neonacisti pa so videoposnetek napada na mošejo v novozelandskem mestu Christchurch opremili s štetjem točk za vsakega ubitega muslimana, ki ga je pokončal skrajno desni terorist Brenton Tarrant. Islamisti in skrajni desničarji poveličujejo svoje napadalce kot junake in vzornike. To ustvarja zares nevarno mentaliteto, pri kateri ne gre več zgolj za posnemanje terorističnih dejanj, ampak za tekmovanje, kdo bo pobil več ljudi.

Ste med spremljanjem njihovih internih, tajnih komunikacij zasledili tudi izmenjavo znanj, denimo, kako izdelati razstrelivo, sestaviti bombe, kje nabaviti orožje ter strelivo in podobno? 

Da, to počnejo oboji. Zanimivo je, da skrajni desničarji pogosto kopirajo teroristične priročnike, ki so jih izdelale islamistične teroristične skupine. Neonacisti v Veliki Britaniji so med drugim, lahko bi rekli, reciklirali priročnike Islamske države in nekaj časa celo promovirali tako imenovani beli džihad. Veliko takšnega znanja se pretaka znotraj globalne mreže skrajnih desničarjev; imate primere, ko ameriški desni skrajneži dobavljajo bralno gradivo evropskim in obratno. Tu gre v glavnem za navodila za izdelavo bomb in gverilske priročnike s poudarkom na terorističnih dejanjih, ki jih lahko izpelje en sam posameznik. Vse to vsakodnevno poteka v zaprtih skupinah na družbenih omrežjih, ki omogočajo kriptirano komuniciranje.

Kako težko se vam je prebiti v te zaprte skupine, ki obstajajo na Telegramu in drugih družbenih omrežjih?

Odvisno je od posamezne skupine. Nekateri skrajni desničarji so me temeljito preverili, preden so mi, figurativno rečeno, odprli vrata. Enkrat sem jim morala poslati fotografijo zapestja, da so videli barvo moje polti, drugič so opravili poglobljene intervjuje z mano, da bi videli, ali so moja prepričanja skladna z njihovimi. Zelo dobro moraš poznati tematike, ki napajajo skrajno desnico, da njene pripadnike pretentaš, da si eden od njih. Nadalje, neki ameriški neonacisti so celo zahtevali, da jim dostavim genski test, s katerim sem morala dokazati svoj belski rod.

Vsaka skupina ima svoja pravila. Enim se lažje pridružiš, in če tam izkažeš dovolj zagnanosti, te čez čas usmerijo na druge, ekskluzivnejše skupine, kjer poteka militantna radikalizacija članov. Na koncu prideš do ljudi, ki so dejanski nasilneži in ki načrtujejo resnične napade.

Ugotavljam, da so ekstremistične skupine v zadnjem času postale veliko bolj sumničave do novih prišlekov, preverjajo te dlje in bolj poglobljeno, tako da se tudi težje prebiješ v njihove globlje kroge, da bi prišel do samega jedra. Zdaj od tebe zahtevajo veliko stvari, ki so enostavno etično preveč sporne za nas novinarje, raziskovalce in pripadnike varnostnih organov. Sama sem se, denimo, odločila, da ne bom pomagala širiti njihove sovražne kampanje, da bi napredovala znotraj njihovih struktur.

Ameriški neonacisti so celo zahtevali, da jim dostavim genski test, s katerim sem morala dokazati svoj belski rod.

V Sloveniji imamo to težavo, da fantazije skrajno desnih skupin sploh niso več omejene na njihove tajne spletne skupine ali obskurne forume, temveč so zdaj zasidrane tudi v vladajoči politiki. 

Osebno menim, da je to zelo nevarna pot. Sčasoma lahko privede do erozije temeljnih vrednot, na katerih so zgrajene naše demokratične družbe. Politiki, ki širijo te sovražne ideologije, se vedejo izjemno destruktivno. S svojim početjem legitimirajo skrajne desničarje, da ti potem lahko končno rečejo: ’Vidite, kar zagovarjamo in počnemo, je pravilno, saj nas podpira tudi vlada.’ V takšnih primerih lahko bržkone tudi računajo na konkretno institucionalno pomoč, vse to pa povečuje možnosti za izbruh nasilja in napadov. Dolgoročno vse našteto spodjeda splošno zaupanje v institucije in demokracijo, predvsem znotraj manjšin in drugih družbenih skupin, ki čutijo, da nimajo več nikakršne podpore in zaščite.

In to je usmeritev, ki se krepi v vsej Evropi. 

Grožnja, ki jo pomeni skrajna desnica, se povečuje, odkar spremljam ta pojav. Gre za grožnjo na mednarodni ravni, ki se kaže v številnosti novih pripadnikov skrajno desnih skupin in hkrati v številu populističnih strank, ki prihajajo na oblast. Če pogledamo tako imenovano novo desnico, ki se v Evropi razvija že od začetka 21. stoletja, in pa alt desnico v ZDA, ki je eksplodirala v zadnjih nekaj letih, vidimo, kako močan vpliv imajo tu družbena omrežja. Prav ta pripomorejo, da se sovraštvo širi hitreje kot kadarkoli prej in dobiva vedno nove razsežnosti.

Skrajni desničarji s pridom izkoriščajo nova orodja in postajajo izvrstni manipulatorji. Včasih njihove kampanje potekajo pod krinko boja za pravice žensk, so pa v resnici rasistične in protimuslimanske. Desni skrajneži in populisti se sklicujejo na temeljne svoboščine, človekove pravice in demokracijo, čeprav v resnici nasprotujejo tem vrednotam. Potem imate tu še vojske spletnih trolov, ki se angažirajo tik pred volitvami, in tudi na teh primerih vidimo, kako skrajni desničarji zelo dobro obvladujejo različne taktike komuniciranja prek interneta. V nekaterih primerih so boljši od profesionalnih trženjskih podjetij ali uveljavljenih političnih strank, ker uporabljajo jezik mlajših generacij, vizualne manipulacije, sporočila v obliki memov, reference iz pop kulture in satirične elemente, ki so všečni pretežno mladim. Skrajni desničarji znajo biti v svojem odprtem, javnem delovanju precej bolj ’kul’ in očarljivi od uveljavljenih političnih ali civilnodružbenih akterjev.

Desni skrajneži razvijajo predvsem taktike, namenjene ustvarjanju čim radikalnejših delitev v družbi. Njihove metode posnemajo tudi politične stranke. Tu govorim predvsem o ’nadzorovani provokaciji’ in ’strateški polarizaciji’. 

Da, takšne strategije, de nimo, uporablja skrajno desno gibanje Generacija identitete. Pri nadzorovani provokaciji gre za javne potegavščine, akcije ali celo kampanje, katerih namen je ustvariti pozornost zbujajočo kontroverznost in medijsko zanimanje, hkrati pa razdeliti ljudi na dva pola. To pa je strateška polarizacija, ki meri na še neopredeljene ljudi, da v zvezi z neko javno kontroverznostjo zavzamejo stališče in se opredelijo za eno ali drugo stran.

Obenem je namen teh akcij razširiti polje tega, kar je dopustno oziroma sprejemljivo, vse skupaj pa s prikritim namenom, da se javnost preusmerja vse bolj v desno. Tak primer je bila akcija avstrijskih identitarcev, ki so na Dunaju kipu Marije Terezije nadeli muslimansko žensko pokrivalo. S takšnimi nadzorovanimi provokacijami desni skrajneži ne tvegajo izgube spletnih platform, niti ne stopijo zunaj zakonskih okvirov, imajo pa velikanski učinek na družbo.

Od nekaterih novinarjev in drugih raziskovalcev sem slišala, da ne poročajo več o skrajnih desničarjih, ker se bojijo ali pa jim to onemogočajo delodajalci.

Potem so tu še kampanje ustrahovanja, ki jih skrajni desničarji vodijo proti točno določenim posameznikom. Tu ne moremo govoriti o terorizmu, gre pa brez dvoma za teroriziranje. 

Zadnja leta opažamo znaten porast sovražnega govora na spletu. Vsi podatki, s katerimi razpolagamo, kažejo, da so ženske bistveno večkrat tarče napadov kot moški. Tudi raziskava, ki jo je opravil britanski časnik The Guardian, je pokazala, da so njegove novinarke in temnopolti novinarji najpogosteje izpostavljeni sovražnemu govoru. Poleg novinarjev pa se desni skrajneži spravljajo še na raziskovalce, predstavnike civilne družbe, politične nasprotnike, po novem celo na umetnike in tako dalje. Stvari se občutno zaostrujejo. Zadnja leta smo od sarkastičnih komentarjev prešli k poplavi groženj z nasiljem. Družbena omrežja so se bistveno spolitizirala in precej radikalizirala.

Ena od taktik, ki jih razvijajo desni skrajneži, je ’doxing’. To pomeni, da zbirajo osebne podatke svojih nasprotnikov in celo njihovih svojcev in jih objavljajo. To zbuja strah in pogosto privede do obiskov na domu ali v službi. Tudi sama imam izkušnjo, ko me je eden od najprepoznavnejših britanskih skrajnih desničarjev, to je Tommy Robinson, nadlegoval v pisarni, kjer sem delala. Doxing je zdaj ena od vodilnih usmeritev, ki jih spremljamo. Druga je poskus vdora v osebne račune uporabnikov družbenih omrežij. Večji vdor se je pred časom zgodil v Nemčiji, ko so bili žrtve takšnega usklajenega napada politiki, moteči za skrajno desnico. Naslednja taktika zajema prav tako usklajene kampanje izvajanja pritiska, ko so posamezniki tako rekoč bombardirani z diskreditacijami in grožnjami, s čimer imam tudi sama redno opraviti.

Pripadniki Generacije identitete so celo spisali priročnik, kako napadati novinarje, pri čemer posebej omenjajo mlade novinarke, ki so pravkar prišle z univerz in ki jih je po njihovem prepričanju lažje zlomiti. 

Da. Cilji, ki jih tovrstni priročniki zagovarjajo, so vedno isti – z ustrahovanjem utišati vse nasprotne glasove.

Problem je še toliko večji, če novinarji in raziskovalci, ki se ukvarjajo s temi tematikami, izgubijo službo, ker njihovi delodajalci popustijo pritiskom. To se je zgodilo tudi vam.

Da, pred leti sem napisala mnenjski članek za Guardian o internacionalizaciji ideologije ’belega supremacizma’, v katerem sem omenila Tommyja Robinsona, ki je ustanovitelj organizacije English Defence League in povezan z rasisti in drugimi skrajnimi desničarji. Že dan po objavi članka je prihrumel v pisarne inštituta Quilliam Foundation, ki se ukvarja s preiskovanjem ekstremizmov, in se soočil z mano. S seboj je imel snemalca, ki je dogajanje v živo prenašal za približno 300 tisoč Robinsonovih sledilcev. Takoj po tem incidentu sem postala tarča napadov spletnih trolov, poleg tega pa so tudi skrajno desni mediji, kot je ameriški Breitbart, začeli objavljati o meni vse podatke, dostopne na spletu. Nekateri skrajneži so šli celo tako daleč, da so se dokopali do mojega magisterija s Pekinške univerze. Zdelo se mi je kar smešno, ko so se trudili prevesti ga iz kitajščine, ampak obenem je šokantno, kako so se takšne kampanje razvile do dandanes in kolikšno mobilizacijo vključujejo.

Takrat sem tudi spoznala, kako ogromno moč ima lahko en sam skrajni desničar, saj je njegov pritisk občutil celoten inštitut Quilliam Foundation. Eden od vodilnih mi je dal ultimat, naj se javno opravičim Robinsonu, saj je ta obljubil, da bo v zameno za opravičilo odpoklical svoje trole, da ti ne bodo več napadali Quilliama. To sem odločno zavrnila in takoj zatem izgubila službo. Ne gre pa samo zame, tudi od nekaterih novinarjev in drugih raziskovalcev sem slišala, da ne poročajo več o skrajnih desničarjih, ker se bojijo ali pa jim to onemogočajo delodajalci. Vse to je izjemno nevarno za našo družbo. Skrajni desničarji se sklicujejo na svobodo govora, vendar praviloma le takrat, ko z njo upravičujejo svoje sovraštvo in napade, v resnici pa si jo želijo močno omejiti.

Vi vztrajate, še naprej preiskujete in objavljate. Kakšno sporočilo imate za tiste, ki so se vdali strahu ali pa si nasploh ne upajo poročati o delovanju ekstremističnih skupin? 

Kar me po človeški plati žene naprej, je to, da vidim, da se nekateri ljudje deradikalizirajo. Eden od Robinsonovih snemalcev, ki je bil vpleten v številne sovražne kampanje, tudi v to proti meni, je obrnil hrbet Robinsonu in spremenil življenje, tako da sva zdaj v stiku. Ko lahko navedem takšne primere, me to navdaja z upanjem, ki ga potrebujem pri svojem delu.

Najpomembnejše je, da se ne pustimo utišati. Takoj ko obmolknemo, damo skrajnežem realno možnost, da prevladajo nad nami. Gre za podobno stvar kot pri terorističnih napadih islamistov – če se prepustimo sovraštvu, ki ga ti napadi želijo ustvariti, potem džihadisti zmagajo. Enako velja za kampanje ustrahovanja, ki jih prek interneta in tudi sicer vodijo skrajni desničarji. Ne smemo početi tega, kar hočejo oziroma pričakujejo od nas. V vsakem trenutku se moramo zavedati, da pomenijo resno grožnjo naši varnosti in demokraciji. Moramo se spoprijeti s temi stvarmi in žal so prišle že tako daleč, da ne moremo več odlašati s tem.