Vsi smo že ves čas doma

V Amistadu, ki ga je pred leti posnel Steven Spielberg, je prizor, ki izgleda kot popolna anticipacija in metafora tega, kar se trenutno dogaja v svetu. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španci – ne tihotapci, temveč povsem legalni trgovci – z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, ki si je že tedaj rada rekla »dežela svobodnih«. In ko izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni sužnji počasi plujejo skozi noč, mimo – prav tako počasi – pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem, dragulji in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala, potemtakem svetova, ki se do tega »kratkega stika« – do tega, spielbergovsko rečeno, »bližnjega srečanja tretje vrste« – drug drugega sploh nista niti zavedala. Ni nujno, da se bosta še kdaj srečala. Le drug mimo drugega sta šla. To je vse.

Takšno bližnje srečanje tretje vrste vidimo v Netflixovem dokumentarcu Lead Me Home, ki popisuje epidemijo brezdomstva na zahodni ameriški obali, v Los Angelesu, San Franciscu in Seattlu. Spoznamo brezdomce, izvemo, zakaj so postali brezdomni, vidimo šotorišča sredi velemest – na eni strani so torej brezdomci, ki vegetirajo v bednih šotorih, na drugi pa so jet-set elite, ki se šopirijo v blišču steklenih stolpnic. Jasno, živijo drug ob drugem. Čisto drug ob drugem. Bolj drug ob drugem sploh ne bi mogli živeti. In drug ob drugem živijo povsem mirno. Kot da ni nič. Kot da je vseeno. In kot da je ta brutalni razredni prepad – to, da eni hirajo na ulici, drugi pa se mastijo v izobilju – nekaj povsem naravnega in samoumevnega, normalnega in vsakdanjega.

A to je vendarle logično: neoliberalizem ljudi že desetletja prepričuje, da je razredni prepad – strahovita ekonomska neenakost – nekaj povsem vsakdanjega in naravnega, da si torej bogati moralno zaslužijo, da so bogati, in da si revni zaslužijo, da so revni. Ta prepad je vse hujši, vse strašnejši, vse strahovitejši, vse pošastnejši. V resnici je tako strašen, tako pošasten, tako toksičen in tako neznosen, da kar kliče vstajo, spremembo in revolucijo, do katerih pa ne more priti, ker živimo preveč ločeno, izolirano in atomizirano – vsak v svojem mehurčku. Ja, nič ne moremo, ker smo doma. Ničesar ne moremo spremeniti, ker živimo vsak v svojem mehurčku. Ker je mehurček naše »naravno« stanje. Ironija je le v tem, da nas domov – v osamo, izolacijo, karanteno – ni poslal covid, ampak smo bili že ves čas doma. Covid je to le poudaril. In groteskno napihnil.

Mehurček lahko pomeni dvoje. Prvič, pomeni lahko prenapihnjen špekulativni trg, ki je tik pred zlomom (spomnite se le »tulipanskega mehurčka«, »mehurčka dotcom« ali finančnega mehurčka, ki je leta 2008 počil in povzročil veliko finančno in gospodarsko krizo). In drugič, pomeni lahko zaprt prostor, ki nas varuje pred okužbo (tak mehurček je Paul Simon slavil že v štiklu The Boy in the Bubble). Drži, mehurček, ki ga je sprožil covid, nas varuje pred okužbo, toda obenem ima še eno funkcijo: kapitalizem – povsem izrojeni stroj za proizvajanje ekonomske neenakosti (deset najbogatejših posameznikov ima toliko premoženja kot 3,5 milijarde ljudi, najbogatejši odstotek ima toliko premoženja kot 6,9 milijarde ljudi), ja, prenapihnjen špekulativni trg, ki je tik pred zlomom – varuje pred nami. In ta mehurček še dolgo ne bo počil, ampak bo ostal – kot nekaj povsem naravnega, logičnega in samoumevnega.

Ironija je, da nas domov – v osamo, izolacijo, karanteno – ni poslal covid, ampak smo bili že ves čas doma. Covid je to le poudaril. In groteskno napihnil.

Enciklopedija mehurčkov

V mehurčku smo torej živeli (in se mu krasno podali), še preden se je pojavil covid. Mehurček je bil »nova normalnost«, preden smo začeli govoriti o »novi normalnosti«. Vse nas je v nekem smislu pripravljalo na življenje v mehurčku. Vse? Prav res – kje naj začnem? Pri lažnih novicah? Zakaj pa ne: dobro namreč vemo, kako zelo so ljudje vzljubili lažne novice, fake news, ki potrjujejo njihova prepričanja, mnenja, ideje, predsodke, potemtakem novice, ki se strinjajo z njimi in ki jim prikimavajo, novice, ki – kot bi rekel Rudy Reichstadt, ustanovitelj portala Conspiracy Watch, »observatorija konspirologije in teorij zarote« – laskajo njihovi paranoji. Iščejo le takšne novice, vse ostale pa preskočijo, ignorirajo, zavrnejo. Ker lažne novice legitimirajo in glorificirajo njihovo identiteto, sama dejstva, ki jih spodbijajo, doživljajo kot napade na svojo identiteto, zato jih še toliko bolj vztrajno, odločno in dosledno zavračajo, kar jih prelevi v branitelje, varuhe in zaščitnike lažnih novic. Ali natančneje: dejstva ogrožajo njihovo identiteto, njihove vrednote, zato se imunizirajo – lažne novice jih spravijo, zrinejo in zbašejo v mehurček.

In ta mehurček jih varuje pred okužbo – ja, pred okužbo z dejstvi, resnico. Lažne novice jih karantenizirajo. Tako kot jih karantenizirajo teorije zarote. Tudi teorije zarote ustvarjajo mehurčke – ko te obsede teorija zarote, ne potrebuješ ničesar drugega. Teorija zarote vse ve in vse vidi. Nič ji ni tuje. Zaščiti te pred okužbo – ja, imunizira te. In teorije zarote so prav zadnja leta – v času pred izbruhom covida – silovito poletele. Ljudi so obsedle, ugrabile, izolirale, osamile. A to jih ni odvrnilo od teorij zarote – prav to, da so jih tako izolirale in osamile, je potrjevalo, da imajo prav in da so na pravi poti. Ko pa imajo ljudje enkrat občutek, da njihova izoliranost potrjuje, da imajo prav, je to naravnost ultimativni dokaz, da res živijo v mehurčku – da je torej instalacija mehurčka uspela.

Kaj pa algoritmi, ki so postali hit digitalne revolucije? Mar niso algoritmi stroji za proizvajanje postresničnih mehurčkov? Mar niso prav algoritmi poskrbeli za veliko predcovidsko karantenizacijo človeštva? Ne pozabite: algoritmi, ki poganjajo družbena omrežja in informacijske mašine, ljudem posredujejo le novice, ki jih preferirajo, tako da potem konzumirajo le »domačne« novice, s katerimi se strinjajo, le novice, ki se ujemajo z ideologijo njihove spletne prehrane (covid ne obstaja, cepivo povzroča avtizem, Zemlja je ploščata, letala izpuščajo chemtrails ipd.). In ker dobivajo le novice, s katerimi se strinjajo, si rečejo: če je toliko novic, ki potrjujejo moje prepričanje, pomeni, da imam prav! Mehurčka – temeljne celice digitalne distopije – jim ni treba zapuščati. Ker pa jih algoritmi potem še povežejo in sprijateljijo z ljudmi, ki se strinjajo z njimi, toliko bolje: če nas je toliko, ki se strinjamo, potem imamo gotovo prav! Digitalni odmev, ki jih obda in objame ter loči in osami, je dokaz, da imajo prav. Da bi se strinjali z drugimi, da bi se družili s somišljeniki, da bi uživali v skupnosti, jim sploh ni treba zdoma. Ne, ni jim treba na ulico. Še huje: del revolucije so lahko, ne da bi stopili na ulico.

Digitalne platforme so že pred covidom poskrbele, da lahko ljudje ostanejo doma, v mehurčku, karanteni, globoki izolaciji in osami, da jim torej ni treba nikamor. Ni jim treba v kino – filme lahko gledajo doma. Digitalni entertainment je nova univerzalnost. Ni jim treba več na zmenke – Tinder jim omogoča, da se »menijo« in zapeljujejo digitalno. In ko se »zmenijo«, niti ni nujno, da gredo na zmenek – pofukajo se lahko prek Zooma. Da bi odšli na zmenek, jim doma sploh ni treba zapustiti. Seks pride prek interneta – ali telefona. V besedi in sliki – recimo prek Signala. Ja, seks pride na dom, sam od sebe, brez napora – kar legitimira politiko mehurčka. Tudi vse druge – bolj sekularne, poslovne, delovne, magari prijateljske – sestanke lahko opravijo prek Zooma. Lahko pa uporabijo tudi Facetime ali Skype ali karkoli že. Facebook jim omogoča, da dobijo množico prijateljev, ne da bi jih sploh kdaj videli. Ne, nikogar se jim ni treba več dotakniti. Kaj pa digitalizacija javne uprave? Točno, tudi na občino jim ni treba več. In davčnih napovedi jim ni treba več nositi na pošto – Vida, virtualna davčna asistentka, poskrbi, da je vse po zakonu. Lahko ostanejo v mehurčku. V karanteni. Tudi v trgovino jim ni treba več – vse lahko kupijo prek spleta. Amazon je politiko mehurčka globaliziral in beatificiral. Amazon nam nenehno pošilja paketke – že res, da si jih pošiljamo sami, a nas vendarle osrečujejo. To, da nas nihče bolj ne osrečuje kot mi sami, govori o zmagoslavju politike mehurčka, izolacije, atomizacije. Hej, masturbiranja je menda več kot kadarkoli. Poznate boljši dokaz, da je instalacija mehurčka uspela? Okej, lahko greste v trgovino, kjer vas čakajo samopostrežne blagajne, ki vas navdajo z občutkom, da ste sami – v mehurčku. Z občutkom, da doma sploh niste zapustili, vas navdajo tudi trgovine brez prodajalcev.

Kaj pa turizem? Naključni turist, ki ga je leta 1988 posnel Lawrence Kasdan, je bil tu res preroški. William Hurt je igral Macona Learyja, moškega, ki po sinovi smrti živi v emocionalnem mehurčku in ki se preživlja s pisanjem turističnih vodnikov, njegova teorija turizma pa je le podaljšek njegovega življenja v mehurčku – turist se mora na potovanju, v letoviščih in hotelih počutiti tako, kot da doma sploh ni zapustil. Povsod, na vseh turističnih destinacijah, se mora počutiti kot doma. Kot v mehurčku. Življenje zunaj mehurčka je zanj nepredstavljivo. Turizem je ljudem že pred izbruhom covida obljubljal doživetje doma. Strah pred terorističnimi napadi, s katerimi sta grozili Al Kaida in Islamska država, je to doživetje – no, potrebo po turističnih mehurčkih – le še stopnjeval.

V predcovidnem času so vsi prodajali toplino – ja, toplino doma. Toplino mehurčka. Poveličevanje doma je bilo brezmejno. Ikeo je to prelevilo v globalni imperij. Njen katalog je postal zemljevid mehurčka. Seks prodaja, so nekoč rekli oglaševalci. Danes bi lahko rekli: dom prodaja. Ali pa: mehurček prodaja.

Politika življenja v mehurčkih se je uveljavljala povsod. Vsak je imel svoje društvo, svoj inštitut, svoj zavod, svojo nevladno organizacijo. Sobno kolo – zakaj bi kolesarili na prostem, če lahko kolesarite doma? Prepoved kajenja – oja, to je bil tektonski premik, ki je ljudi osamil, ločil od družbe. Vsak pa je lahko po mili volji kadil v svojem mehurčku. Prekarizacija je ljudi, predvsem mlade, izolirala, osamila in razbila v espeje, ki so se nezadržno množili. Družba je razpadla na mehurčke. Univerza tudi. Bolonjska reforma je študentke in študente zasula s seminarskimi nalogami in projekti, s čimer jih je individualizirala, osamila, karantenizirala. Bodite samoiniciativni! Bodite podjetni! Dajte sami! Kaj vas zanima! Kar je bilo tako, kot bi jim – v duhu neoliberalne retorike – rekli: postanite direktorji svojega jaza! In postali so – direktorji svojega mehurčka.

Nevidni ljudje

Anticepilci in konspirologi pravijo, da covid ne obstaja – in v nekem smislu imajo prav: še preden je izbruhnil covid, smo se obnašali tako, kot da je covid že tu. Kot da živimo sredi pandemije. V karanteni smo bili, še preden so nas uradno poslali v karanteno. Nove tehnologije, četrta industrijska revolucija in invazivne neoliberalne politike so nas udomile. Vsi smo bili že ves čas doma. Vsak v svoji kletki. Socialno distancirani. Covid je to le pikantno, bombastično, apokaliptično poudaril.

Ergo: s klikom dobiš vse, vse ti prinesejo domov, ni ti treba več zdoma, nenehno si v karanteni, niti v službo ti ni treba več hoditi, delaš lahko od doma – kapitalizem ustvarja vtis, da je na naši strani. Da dela za nas. Da nam gre na roke. Toda to je le iluzija – in past, saj prekleto dobro vidimo, da ta realkapitalistična utopija deluje srhljivo, represivno, totalitarno. Ne brez razloga: naloga mehurčkov je, da nas čim bolj izolirajo, atomizirajo, pacificirajo, paralizirajo in onesposobijo – da torej neoliberalizem in njegove projekte zaščitijo pred nami, pred emancipacijskim ognjem, razrednim bojem, veliko vstajo, revolucijo.

Mislite, da je delo od doma nekaj, kar je dobro za ljudi, potemtakem nekaj, kar jih bo osvobodilo? Nehajte: prvič, ker bodo ves čas doma, ločeni, atomizirani in socialno distancirani, se bodo še težje organizirali, še težje bodo kaj dosegli in lažje jih bo izkoriščati (in ja, ves čas bodo pod nadzorom); drugič, ker bodo ves čas doma, bodo solidarnost, kooperativnost, vzajemnost, inkluzivnost in sočutnost začele izgubljati tla, rob in transformativni potencial; in tretjič, ker bodo ves čas doma, ne bodo na ulici – protesti bodo odpadli, vstaje bodo zamrle, revolucije bodo odpovedane, sanj o alternativi bo konec.

V karanteni smo bili, še preden so nas uradno poslali v karanteno. Nove tehnologije, četrta industrijska revolucija in invazivne neoliberalne politike so nas udomile. Vsi smo bili že ves čas doma.

In lepo prosim: mar našega dela ne osmišljajo in izpolnjujejo ravno interakcije s sodelavci, tisti skupnostni »mikrotrenutki«, občutek pripadnosti? Ko ljudje delajo od doma, izgubijo še »zadnjo fizično skupnost, ki jim je ostala,« pravi Derek Thompson (The Atlantic). In še nekaj se zgodi, ko delajo od doma – dokončno postanejo nevidni.

Kar pomeni, da bodo neoliberalne politike spet preživele. In seveda – pošastna ekonomska neenakost ne bo le preživela, ampak se bo lahko povsem varno še bolj poglobila. To, kar zdajle izgleda kot kriza (covid, pandemija ipd.), je itak le nova iteracija »kapitalizma katastrofe«, kot ga je v Doktrini šoka opisovala Naomi Klein: priložnost za »šokiranje« ljudstva, za zategnitev ekonomskih, socialnih in političnih svoboščin, za povečanje nadzora, bogastva in moči v korist elit, za demontažo demokracije in skupnega dobrega.

Bi ta strahovita ekonomska neenakost preživela, če neoliberalne politike ljudi ne bi izolirale in atomizirale – če jih torej ne bi internirale in ponižale v vse tiste mehurčke? Bi preživela, če mehurčki, ki so jih v zadnjih desetletjih ustvarile neoliberalne politike, ne bi preprečevali sodelovanja in interakcije med ljudmi in če ljudje, ki so jih v vseh teh letih formirale in »izobrazile« neoliberalne elite, ne bi dajali prednosti zasebnemu, osebnemu, kratkoročnemu interesu – sebi? In če smo že ravno pri tem: bi neoliberalne politike sploh preživele, če ljudi ne bi tako nadrealistično atomizirale, izolirale in internirale? Lahko sicer rečete: vsi ti mehurčki so ljudi pripravili na stresno, osamljeno, groteskno življenje v covidnem mehurčku! Toda v resnici je huje: covid je mehurčke in karanteno za nazaj vzpostavil kot neoliberalni projekt.

Neoliberalne politike – toksični, fundamentalistični, kriminalno zatiralski avtomati za socialno izoliranje človeštva, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja kooptirali »revolucionarnega duha« in kontrakulturni drive – so povzročile socialno smrt, ki so jo v času covidne pandemije ljubkovalno preimenovali v socialno distanco. Še Janša je zapovedoval: ostanite doma, ležite na kavču, glejte TV! Uživajte v socialni distanci! Če hočete dojeti razsežnosti smrti, ki prežema socialno distanco, morate le pomisliti, kaj vse so – s privatizacijo, deregulacijo, liberalizacijo, financializacijo, avtomatizacijo, outsourcingom in razdavčitvijo bogatih in kapitala (kaj so tako skakali po Vizjaku, če pa so za neoliberalce davki itak »glupi«!) – počele neoliberalne politike: delovno silo so prekarizirale in ponižale, poslabšale delovne razmere in razčlovečile samo delo (pomislite le na torturo in teror v skladiščih, logističnih in distribucijskih centrih, klicnih centrih, obratih hitre prehrane pa na to, kar je veliki antropolog David Graeber imenoval »bullshit jobs«, nesmiselna dela, ki jih ljudje opravljajo le zato, da bi se njihovi nadrejeni počutili pomembni), stopnjevale ekonomsko negotovost, tveganje revščine, boj za golo preživetje, strukturno nasilje in nezaupanje v javne institucije (neučinkovite so! neracionalne! nesposobne!), zaposlene prelevile v revne zaposlene oziroma zaposlene revne, ki s plačo ne morejo več preživeti, zbile socialne transferje, oklestile socialno državo, razbile sindikate, deklasirale srednji razred, porezale javne storitve, zdravstvo in šolstvo prelevile v biznis, ustvarile enormne količine fiktivnega kapitala in iracionalnih finančnih produktov, okronale špekuliranje in hazardiranje (oh, in »tiranijo BDP«), deformirale in zategnile demokracijo, privilegirale oligarhije, davčne oaze, profite in masivne nove monopole, absolutizirale trg (in njegovo »čudežno« nevidno roko), ki so mu podredile vse človeško življenje, zatrle pravice in svoboščine, povečale stres, tesnobo, strah in depresijo, pogubile okolje (in podnebje), militarizirale medčloveške odnose, podžgale populizem, brutalno polarizirale, radikalizirale in fašizirale družbo (nacionalneoliberalizem je mutiral v nacionaliliberalizem), dele človeštva pa izključile, potlačile, getoizirale in odpisale ter jih prelevile v »odvečno«, »nepotrebno« prebivalstvo, ki le moti in ovira razvoj »zdravega« dela človeštva. Zato se tudi zdi, kot da se kapitalizem – s svojim forsiranjem »dirke navzdol« – vrača v fevdalizem. In zato so ob izbruhu covida nekatere dele človeštva – starejše – tako zlahka žrtvovali. Češ: saj bi itak umrli!

Nostalgija po neoliberalizmu

Trik je bil v tem, da je vse skupaj izgledalo povsem logično, samoumevno in naravno. Neoliberalizmu je uspelo nemogoče: vse nepravičnosti, neenakosti in disfunkcionalnosti, ki jih je sprožal kapitalistični sistem, je prikazal kot nekaj naravnega. Še huje: kot nekaj naravnega je prikazal tudi to, da je javni sektor – z zdravstvom vred – tako demontiral, da se sploh ni mogel primerno odzvati na pandemijo. Vse te nepravičnosti, neenakosti in disfunkcionalnosti niso bile nič naravnega, temveč posledice političnih odločitev. Najprej političnih odločitev, ki sta jih sprejela Margaret Thatcher in Ronald Reagan – in potem političnih odločitev, ki so jih v naslednjih 40 letih sprejele vse druge vlade, s slovenskimi vred.

Neoliberalizem – ideologija sodobnega realkapitalizma – je družbo tako razdejal, razštelal in razvrednotil, kot bi skušal potrditi svojo mantro, da družba ne obstaja. Zato je tudi ustvaril ultimativni mehurček – glavni je posameznik, skupnost ni nič. Posameznika je povsem absolutiziral in izoliral – posameznik je ta, ki odloča. Posameznik je središče vsega. Od njega je vse odvisno. On je odgovoren za svoje odločitve. On profitira. On izgubi. Kapitalistični sistem ni kriv za njegove neuspehe – kriv je on sam. Posameznik. Vsi neuspehi so osebni. Ja, ljudje so šli za neoliberalnim klicem – postanite direktor svojega jaza! In ja, postali so direktorji svojega mehurčka. Svojega narcizma. S tem je bil krog sklenjen.

Mehurčki so voda na neoliberalni mlin. Ker ljudje živijo v mehurčkih, niti ne opazijo, kako ekstremen je sodobni kapitalizem, obenem pa jih življenje v mehurčkih utrjuje v veri v kapitalizem in navdaja z občutkom, da družba ne obstaja – zato so še toliko bolj alergični na politiko in javne institucije. Toda ko je izbruhnil covid, je ta iluzija obvisela na nitki. Covid je bil namreč nevaren, saj bi lahko razbite, osamljene in atomizirane ljudi povezal, podružbil, socializiral, solidariziral – lahko bi jim pokazal, da so si usojeni, da imajo skupno usodo, da so družba in da torej obstaja tako skupno dobro kot družba. In predvsem: da obstaja alternativa – življenje onstran neoliberalnega kapitalizma.

In res, alternativa je prišla: neoliberalni kapitalizem je med pandemijo zamenjalo njegovo zakleto nasprotje – država! Ja, država je intervenirala – z velikodušnimi protikoronskimi svežnji. Ekscesno se je zadolžila, bujno je trošila, denar in bone je metala iz helikopterja, varčevanje je odpovedala. Konec neoliberalizma! Toda ko je že takoj na začetku njene »vojne proti covidu« v oči zbodla korupcija pri nabavi zaščitne opreme in mask, je postalo jasno, čigave koristi varuje ta »alternativa«, ki je začela kmalu kazati še avtoritarne, avtokratske, totalitarne popadke. Demokracijo, pravno državo in medijsko svobodo je vrgla skozi okno, obenem pa se zaljubila v represijo, policijsko uro, lockdown, vladanje z odloki in metode nadzorovalnega kapitalizma (aplikacija za sledenje stikom ipd.). Janševa vlada, stvarnica te alternative, imitacije socializma, je hotela z nami početi to, kar Amazon počne s svojimi strogo nadzorovanimi in ustrahovanimi delavci.

Ker ljudje živijo v mehurčkih, niti ne opazijo, kako ekstremen je sodobni kapitalizem, obenem pa jih življenje v mehurčkih utrjuje v veri v kapitalizem in navdaja z občutkom, da družba ne obstaja.

Ne, alternativa ni delovala dobro. V resnici je delovala tako slabo, tako mučno, tako travmatično, tako neznosno, da so ljudje hoteli nazaj v »staro« normalnost – želeli so si, da bi bilo spet vse po starem. Da bi lahko šli v trgovine, da bi bile restavracije odprte pozno v noč, da bi spet žgali koncerti, da ne bi bilo nobenih omejitev, da bi bili spet svobodni. Dovolj so imeli alternative. Razočarala jih je. Prestrašila. In zgrabila jih je nostalgija po normalnosti, ali bolje rečeno – zgrabila jih je nostalgija po neoliberalni državi. Nostalgija po pravem, čistem kapitalizmu. Je kaj perverznejšega? Je kaj morbidnejšega? Je kaj avtodestruktivnejšega?

Dobili so priložnost, da »doktrino šoka« obrnejo na glavo, da torej sami postanejo tisti, ki bodo »šokirali« in odpihnili ta jebeni kapitalizem katastrofe. Kar niti ne bi bilo tako težko, če pomislite, kako zlahka je država med pandemijo rešila neoliberalni kapitalizem – z nekaj potezami. Pomeni, da bi ga bilo mogoče z nekaj potezami tudi nevtralizirati in odpraviti. Vendar se to ni zgodilo.

Živimo v revolucionarnih časih, a jih zamujamo, ker živimo v mehurčkih – ker smo izolirani, osamljeni, atomizirani. Spet je vse mogoče, spet so mogoče alternative, toda živimo v mehurčkih – da bi se izognili alternativam, utopičnemu razmišljanju, skokom v neznano. Kot bi rekel veliki Antonio Gramsci: ko staro še noče umreti in ko se novo še ne more roditi, nastopi čas pošasti. Mi smo te pošasti.