Temnič

Ustavni sodnik dr. Rok Svetlič je prvič sodeloval pri odmevnejši odločitvi ustavnega sodišča in napisal tudi prvo ločeno mnenje. Ostal je zvest samemu sebi. Pri glasovanju in pri utemeljitvi svojega glasu. Iz odločbe, v kateri je ustavno sodišče pogoj PC (prebolelost in cepljenje) za zaposlene v državni upravi označilo za neustaven, je razvidno, da je skupaj z najbolj neomajnima podpornikoma vlade Janeza Janše, Markom Šorlijem in dr. Klemnom Jakličem, glasoval proti.

Ustavno sodišče – oziroma večina šestih sodnic in sodnikov – je odločilo, da gre pogoj PC v praksi dejansko enačiti z uvedbo obveznega cepljenja, kar brez dvoma drži in temu tudi med ustavnimi sodniki ni nihče oporekal. Tokratna težava vladne odločitve o uvedbi pogoja PC ni bila v nedoločnosti in neprimernosti zakona o nalezljivih boleznih, pač pa v tem, da je bil vladni odlok sprejet v nasprotju z veljavnim zakonom o nalezljivih boleznih. Vlada bi lahko ta odlok sprejela na pravno veljaven način, saj zakon o nalezljivih boleznih v tem delu ni neustaven, a tega ni storila.

Ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs se je v pritrdilnem ločenem mnenju odzvala tudi na kritike, da je podlago za pogoj PC oziroma za obvezno cepljenje mogoče najti v drugih zakonih. »Neprepričljivo je iskati pravno podlago za ukrep, ki že obstaja, kjerkoli drugje kot tam, kjer to že je urejeno. Sprenevedanje, da je pravno podlago moč najti mimo določb ZNB v nekih splošnih določbah zakona o Vladi Republike Slovenije ali zakona o varnosti in zdravju pri delu, je pravno nesprejemljivo, nespodobno in poleg vsega še nevarno.« V tem primeru bi namreč iz splošnih določb različnih zakonov »lahko izpeljevali vsemogoče posege v človekove pravice. V našem primeru bi to lahko pomenilo, da bi bila odločitev o obveznem cepljenju mimo pogojev v ZNB prepuščena diskreciji delodajalca.«

»Dnevno število žrtev pandemije je lani skorajda že doseglo povprečno število žrtev v drugi svetovni vojni.«

Ustavni sodnik Rok Svetlič o primerjavi druge svetovne vojne z epidemijo covid-19

Med ustavnimi sodniki, ki so se trudili (pozneje) najti pravno podlago za obvezno cepljenje, je tudi sodnik Svetlič. Tega je pred mesecem državni zbor potrdil s 46 glasovi poslancev parlamentarnih strank SDS, NSi, SMC, SNS, DeSUS in narodnih skupnosti.

Svetlič se je v zadnjem desetletju odzival na vse pomembnejše kršitve človekovih pravic doma in po svetu. Kritiziral je izbris, s katerim je prva poosamosvojitvena oblast vede odvzela status stalnega prebivalca več kot 25 tisoč ljudem in jim s tem povzročila leta ali celo desetletja nepotrebnega trpljenja, a zavrnil politično in pravno odgovornost zanj, saj naj odgovornim ne bi bilo mogoče pripisati zlih namenov. Zavzel se je za pravice migrantov, a te bi bilo po njegovem mnenju najbolj pošteno uresničevati z restriktivno azilno politiko, saj je zagotovitev azilnega varstva beguncem, ki jim je uspelo doseči varno državo, nepoštena do beguncev, ki jim to ni uspelo. Zagovarjal je mnenje, da je izenačitev heteroseksualne in homoseksualne zakonske zveze mogoča, toda nikakor ne v istem zakonskem členu, češ da bi to razvrednotilo tradicionalno zakonsko zvezo med žensko in moškim in s tem prizadelo nekatere tradicionalne pare. Kritiziral je tudi strukturni, belski rasizem nad temnopoltimi v ZDA, a dodal, da se belci nikakor ne bi smeli čutiti krive, ker se je to zgodilo.

Tudi pri aktualni presoji najprej zapiše, da »so mnogi očitki glede kvalitete pravnega odzivanja na pandemijo upravičeni. Odloki so pogosto nepregledni, za uporabnike težko razumljivi in neredko sprejeti zadnji trenutek.« Tudi izpodbijani odlok, ki predpisuje strožji pogoj PC za zaposlene v organih državne uprave, je po njegovem mnenju neprepričljiv. A tudi tokrat sledi neki ampak, neki vendar …

In sicer, da je prav vseeno, kaj počne vlada in kako to počne, dokler zatrjuje, da varuje zdravje in življenje ljudi. Da torej zakoni in niti ustava ne pomenijo nič, dokler vlada svoje ukrepe utemeljuje z dobrimi nameni. In da zato omenjeni odlok ne bi smel biti spoznan za neustavnega in bi moral ostati v veljavi. Ali kot je še zapisal sodnik Svetlič: »Narobe je v interpretativnem angažmaju videti potvarjanje ustavnih določil oz. izogibanje volji ustavodajalca. Ali celo skrito tavtologijo, ki skrha normativni potencial prava, kot uči Alf Ross. Ustavnopravni diskurz nima na voljo pravnega silogizma, ki je sicer zanesljiv in čvrst pojmovni aparat pri uporabi prava. Resda govorimo o zgornji in spodnji premisi, toda to nista elementa v deduktivnem mehanizmu. Premisi le začrtata hermenevtični horizont, ki je izhodišče za iskanje tistega pomena ustavnega določila, ki bo …«