Osnovne šole, ujetnice lokalnih oblasti

»Šolstvo in tožilstvo. Dve močvirji, ki bomo morali še izsušiti,« je konec poletja tvitnil državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade Žan Mahnič. Pretekli petek nekaj pred polnočjo je parlamentarni odbor za izobraževanje skoraj dve uri po tem, ko bi v skladu s sklepom kolegija predsednika državnega zbora že moral končati delo, z glasovi poslancev SDS, NSi in SMC potrdil novelo zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Ta daje moč za postavljanje in odstavljanje ravnateljev osnovnih in srednjih šol ter vrtcev občinskim svetnikom in županom ter uvaja nov izobraževalni cilj »vzgajanje in izobraževanje s poudarkom na slovenski kulturi in evropskih vrednotah«.

Novela zakona, ki po besedah Branimirja Štruklja, glavnega tajnika Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije in predsednika Konfederacije sindikatov javnega sektorja, prinaša »največjo spremembo v organizaciji šol v zadnjih dvajsetih letih«, se sicer nerazumljivo sprejema po skrajšanem postopku. Nerazumljivo koalicijsko nujo takoj uzakoniti novosti, saj je do volitev kljub vsemu še precej časa, pa je bilo videti tudi v petek na seji pristojnega odbora, ki ga vodi poslanka NSi Iva Dimic.

Dimičeva je že v dneh pred sejo kolegij predsednika državnega zbora, najvišji organ državnega zbora, zaprosila za dovoljenje, da bi petkova seja trajala dlje kot do 22. ure, ko se morajo, razen če za to obstajajo upravičeni razlogi, končati vse seje v državnem zboru. Tak sklep je sicer že na začetku mandata sprejel kolegij predsednika državnega zbora, ki ga sestavljajo predsednik in podpredsedniki državnega zbora, vodje poslanskih skupin in poslanca narodnih skupnosti. Dimičeva je, ker upravičenih razlogov za nočno sejo ni bilo, od kolegija dobila pričakovan, zavrnilni odgovor.

A navkljub splošnemu sklepu, da morajo poslanci delo vsak dan končati najkasneje do 22. ure, in konkretnemu sklepu, da se mora to zgoditi tudi v petek na seji odbora za izobraževanje, je Dimičeva sejo nadaljevala še po deseti zvečer. Sledilo je uro in pol prigovarjanja opozicijskih poslancev, naj spoštuje poslovnik državnega zbora ter sklepe kolegija predsednika državnega zbora, Dimičeva pa je na to odgovorila: »Glede na vse povedano vas obveščam, da nadaljujemo sejo in prehajamo na glasovanje.« Sledila je obstrukcija Levice oziroma celotne opozicije, sicer 17-članski odbor za izobraževanje pa je malo pred polnočjo z le osmimi glasovi za in nobenim proti potrdil spremembe šolskega zakona in ga poslal na glasovanje na plenarno sejo.

Dimičeva je očitno dobila povsem jasen signal, da mora delo opraviti v petek in tako zakon uvrstiti na glasovanje na decembrski seji. Če bi spoštovala parlamentarna pravila igre, bi namreč odbor moral prekiniti delo, ga nadaljevati v prihodnjih dneh ali tednih, poslanci pa bi o zakonu lahko glasovali šele na januarski (plenarni) seji. Seveda so bili opozicijski poslanci na čelu s tistimi iz Levice precej soodgovorni za to, da se seja z vidika predsednice odbora ni končala pravočasno, torej pred deseto zvečer. A dejstvo, da so izkoristili pravice in čas za razpravo, ki jim ga daje poslovnik, pač ne pomeni kršitve ne poslovnika ne katerega drugega pravnega akta.

Dimičevi je okoli pol desetih zvečer osebno poslal kratko sporočilo celo predsednik državnega zbora Igor Zorčič in jo prosil, naj spoštuje sklepe njegovega kolegija kot najvišjega telesa v državnem zboru. A Dimičeva je tedaj, to je bilo videti, dobivala tudi številna druga kratka sporočila z drugih telefonskih številk in – verjetno – z diametralno nasprotno vsebino.

Predsednica odbora za izobraževanje, čeprav naj bi poslanci odločali predvsem po svoji vesti, očitno ni imela veliko izbire, ampak jasna politična navodila, kaj mora storiti. To je nevede na seji potrdila poslanka SDS Mojca Škrinjar: »Prosim vas, da tehtate med dvema dolžnostma. Prva vaša dolžnost je izpeljava te seje in druga vaša dolžnost je preučitev sklepa kolegija in prosim, da pretehtate tisto, kar je ta trenutek prioriteta, to pa je izpeljava seje.« Predsedniki delovnih teles sicer res imajo dolžnost izpeljati sejo do konca, a ne do določenega datuma, dneva ali ure, pač pa v skladu s pravili, ki jih določata poslovnik in kolegij predsednika državnega zbora. V tem primeru gre za pravno dolžnost. Dolžnost, ki jo je omenjala Škrinjarjeva in je pomenila, da bi morala predsednica delovnega telesa sejo zaključiti na točno določen dan, četudi v nasprotju s poslovnikom, pa je lahko le politična. Dolžnost do lastne politične stranke ali njenega predsednika. Ali kot v tem primeru, celo do neke druge politične stranke ali njenega predsednika. Kako si drugače razlagati to, da je predsednico odbora iz vrst NSi na to »dolžnost« opozorila poslanka neke druge koalicijske stranke, stranke SDS?

Trije politično nastavljeni člani sveta morali na svojo stran pridobiti le še enega od dveh predstavnikov staršev ali zaposlenih in bodo lahko razreševali ravnatelje.

Poslanec Levice Luka Mesec je že pred odhodom s seje napovedal, da bo zahteval razrešitev Dimičeve s položaja predsednice odbora zaradi kršitev najosnovnejših pravil delovanja državnega zbora. To se je potem res zgodilo, Dimičeva pa za zdaj ostaja na položaju predsednice odbora. Zakaj se je tako mudilo, da je bila dolgoletna poslanka pripravljena tvegati marsikaj, ni jasno. Je pa jasno, katere novosti prinaša zakon, v katerega bodo po mnenju predlagateljev vnesene zgolj manjše spremembe in je zato smiseln skrajšan postopek sprejemanja, čeprav to otežuje resno strokovno razpravo in pravzaprav onemogoča resno parlamentarno razpravo.

Prvič, zakon spreminja sestavo svetov zavodov, ki imenujejo in razrešujejo ravnatelje osnovnih in srednjih šol ter vrtcev. Veljavni zakon določa, da v svetu zavoda sedi pet predstavnikov delavcev (učiteljev), trije predstavniki staršev in trije predstavniki ustanovitelja (člani, ki jih imenuje posamezni občinski svet). Smisel take ureditve je prav v tem, da ima stroka največ vpliva na imenovanje, politika pa najmanj. Po novem bodo sveti zavodov precej manjši, šteli bodo le sedem članov. Od tega bodo kar trije predstavniki ustanovitelja, torej jih bodo imenovale občinske oblasti. Logika pripravljavcev nove zakonodaje je jasna, prenesti večinski vpliv na (lokalno) politiko. V svetu bosta po novem sedela po dva predstavnika zaposlenih in staršev. V praksi to pomeni, da bodo trije politično nastavljeni člani sveta morali na svojo stran pridobiti le še enega od dveh predstavnikov staršev ali enega od dveh predstavnikov zaposlenih in bodo imeli večino, da razrešijo neposlušne ravnatelje ali ravnateljice in seveda na izpraznjeno mesto imenujejo poslušne, politično primerne.

Tudi novi izobraževalni cilj ni strokovno utemeljen, pač pa izključno političen. »Skrbi nas, da se polje vzgoje in izobraževanja izkorišča za udejanjanje nekih ozko strankarsko-političnih interesov. Kako naj bi sicer drugače razumeli, da je treba med cilje sistema vzgoje in izobraževanja uvrstiti dodaten cilj, ki poudarja slovensko kulturo in evropske vrednote, čeprav so že v obstoječem zakonu v 2. členu zapisani cilji, ki zagotavljajo vzgojo in izobraževanje za optimalen razvoj posameznika, ne glede na to, kje se je rodil, katere vere je in iz kakšnega okolja prihaja,« je na skupni novinarski konferenci predstavnikov strokovnih združenj dejala Danijela Makovec Radovan, predsednica Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije.

Združena stroka je na tej tiskovni konferenci opozorila na spornost in neprimernost sprememb šolske zakonodaje, pa tudi na to, da so bile spremembe sprejete na zgolj politični ravni, brez kakršnegakoli posvetovanja s stroko, kaj šele, da bi izhajale iz stroke in bile pripravljene na podlagi strokovno utemeljenih potreb.

Kolegij predsednika državnega zbora se je sicer na to temo sestal v ponedeljek opoldne, predsednik Igor Zorčič pa je odločil, da izglasovanega predloga zakona ne bo uvrstil na decembrsko sejo, saj je bil izglasovan prepozno – potem ko bi odbor že moral nehati delati. Bodo pa zelo verjetno poslanci o predlogu zakona glasovali na eni od prihodnjih sej, najbrž že na januarski. Novo zakonsko besedilo je bilo namreč v odboru za izobraževanje izglasovano formalnopravno ustrezno. Čeprav je zakon potrdilo le osem poslancev, torej eden manj od polovice članov odbora, je bil ta v tem času vendarle sklepčen. Za to je poskrbel poslanec italijanske narodne skupnosti Felice Žiža, ki je nadomeščal poslanca madžarske narodne skupnosti Ferenca Horvátha, sicer člana odbora za izobraževanje. Žiža ni glasoval, bil pa je ves čas prisoten v dvorani in je s tem zagotovil sklepčnost odbora, da je ta lahko potrdil zakonske spremembe, ki bodo omogočile vstop politike v šolstvo.

POVEZANI ČLANKI:

• Lustracija šolnikov